錢和公司

Za prijeten obisk Hong Kong-a moras imeti s seboj dvoje: denar in druzbo. Prvo zato, ker je Hong Kong zelo drago mesto. Nikomur ne privoscim, da bi moral spati v poceni hostlih v razpadajocih “palacah” na Kawloonu, kjer se cene za posteljo v sobi brez okna z desetimi lezisci gibljejo nekje med 80-120 hongkongskih dolarjev. Druzbo pa zato, ker je v Hong Kong-u tezko nekoga zares spoznati; domacini trdno delajo, poslovnezem se mudi sklepati posle, turisti pa so vsak na svojem nakupovalnem tripu. V restavracijah, v katere zahajajo domacini, se je zaradi kaosa in neobstoja anglescine tezko znajti, a za edinstveno dozivetje lokalnega zivljenja se pac splaca tvegati. Za trenutke, ko se ti ne ljubi biti Indiana Jones, pa je na voljo mnozica restavracij srednjega in vrhunskega razreda ter izpostave poznanih globalnih verig s hitro prehrano. Zraven tega se na ozkih ulicah mesajo se izrazite - marsikomu neprijetne - vonjave iz majhnih kitajskih fast food restavracij, kje je velikokrat tezko po izgledu ugotoviti, kaj neka jed sploh je, le to, da gre za nerazpoznaven kos mesa in da zagotovo nekje v blizini obstaja se ogromna farma piscancev, kjer jih za potrebe samega mesta vzgojijo vsaj milijon na dan. Kajti izgleda, da so piscanci v razlicnih prekuhanih in prepecenih oblikah kljub famozni pticji gripi, se vedno glavna hrana prebivalcev Hong Kong-a.

掛念香港，掛念最愛

Tibet ostaja zaprt in njegova svetost Dalai Lama se zmeraj iz Indije vneto siri svojo idejo o neodvisnosti Tibeta, zaradi cesar se zmeraj potekajo stevilni protesti v bliznjih provincah kot so Qinghai, Sichuan in Gansu. Ker je izdajanje vstopnih dovoljenj za obmocje Tibet se zmeraj pod vprasajem in ker sem se v srednejvesko-mracnem Kathmandu-ju pocutil ze precej zaprtega, sem vendarle k sreci dobil dokaj ugoden let z letalsko druzbo Nepal Airlines nazaj v prihodnost, nazaj v domaci Hong Kong. Med dnevnim poletom je mogoce kar iz letala obcudovati v nebo vpijajoce himalajske vrhove, med njimi seveda tudi najvisjega Mont Everest-8848 metrov (fotka), kar poletu cez Himalajo daje poseben car. V Hong Kong sem prispel v vecernih urah in ze drugic me je pozdravil neodvisen duh tega velicastnega mesta. Hong Kong je vzor za to, kaj bi lahko Kitajska nekoc bila in dokaz, da globalizacija ne pomeni nujno tudi staplanja edinstvenosti razlicnih kultur in civilizacij v brezdusno povprecnost. Ker sem tudi jaz v stilu tukajsnega trenda imam svojo posebno placilno kartico in tukajsni mobitel, kjer bom na stevilki (852)66479674 dosegljiv v naslednjih mesecih. Prav tako se pridno učim tudi kantoninščino s pomočjo spletne strani LearnChineseEZ.

Srecno 2065

Ob vrnitvi v prestolnico Kathmandu, me je tam pricakal pravi druzbeno-prometni kaos, nad katerim je tudi lokalna policija izgubila popolni nadzor. Vse to menda zaradi najpomembnejsih zgodovinskih volitev, ki se danes odvijajo po celotnem Nepalu. Odvija se boj med dvema najpomembnejsima strankama Nepali kongres in Nepali komunist, kjer bo zmagovalna stranka imela dolznost oblikovati novo Ustavo in s tem eni izmed najrevnejsih drzav zagotoviti boljso prihodnost. Blokiran je celotni javni in mestni transport, zaprte so vse trgovine in lokalne restavracije, izklopljene celo vse telefonske linije, kar mi zraven Dalai Lamove ideje o neodvisnosti Tibeta in s tem blokiranega izdajanja vstopnih dovoljenj za Tibet, daje obcutek zaprtosti v Nepalu. Edini izhod mi predstavlja Indija, vendar v mojem potnem listu ni vec prostora za se eno izdano vizo. Tukaj v Nepalu se priblizuje tudi Novo leto, po nepalskem koledarju namrec cez en teden vstopimo v leto 2065, zaradi cesar so ze vsi bliznji leti pre-zasedeni in ob cenah, ki mi jih ponujajo letalske druzbe se lahko le nasmehnem, ker vem da so nerazumno pretirane. Izgleda, da bo se zanimivo to leto 2065.

Chitwan national park

Nacionalni park Chitwan je eden najvecjih nacionalnih parkov v Nepalu, kjer te stari Land Cruiserji lahko popeljejo na safari v kraljestvo bengalskih tigrov, nosorogov, opic, medvedov in drugih divjih zivali. Nastanil sem se v Saurahi-bliznji vasici, ki lezi v blizini nacionalnega parka in ze prvi dan so me domacini napadli z vsemi mogocimi ponudbami. Izbral sem seveda najbolj odstekano, tako imenovani ''Jungle walk''-izlet pes v dzunglo, kjer se na lastnih nogah pleza na drevo pred nosorogi, lovi opice ter na slonovem hrbtu gre v fotolov na nosoroga in tigra. Zgolj 500 nepalskih rupij (priblizno 5 eurov) sem placal za dva izkusena vodica, ki sta pogoj, da se lahko odpravis pes na izlet v dzunglo. Ko sem naslednje jutro videl, da sta me pricakala zgolj z posusenimi bambusovimi palicami kot sredstvo za obrambo, sem v trenutko izgubil zeljo, da vidim nosoroga, kaj sele bengalskega tigra. Njuna hrabrost je kaj hitro postala ironicna, ko smo zbudili v naravi specega nosoroga (fotka) in ko je vsak izmed nas na lastnih nogah splezal na najbliznje drevo. Tekom poti smo srecali se medveda, ogromno opic, srnjadi, a na sreco se nismo gledali iz oci v oci z bengalskim tigrom. Drugi dan sem se z kolesom odpravil na izlet v bliznjo tipicno vasico proti malariji razistentnega ljudstva Tharu in si zvecer ob soncnem zahodu na beli pesceni plazi ob reki Rapti privoscil pravi nepalski caj.

Bhairawa

Sem v Bhairawi, ki lezi 4 kilometre severno od indijsko-nepalske meje, zaradi cesar je vpliv Indije tukaj neizogiben. Ljudje, jezik in cene so tisto kar se tukaj mesa z nepalskimi kvazi standardi in meni osebno predstavlja boljse izhodisce za pogajanje o cenah kot v turisticno naravnani Pokhari. Spim za 2 eura v nekaksnem druzinskem hotelu, kjer so me sprejeli za svojega in za 1,5 eura dobim dobre tri obroke dnevno. 23 kilometrov izven mesta lezi rojstni kraj Bude-Lumbini, kraj, ki naj bi ga vsak budist obiskal vsaj enkrat v svojem zivljenju. Celotno okrozje deluje kot nekaksno ambasadno obmocje, kjer imajo vse drzave sveta, katere so odprto sprejele budizem kot del svoje vere, v svojem stilu zgrajene budisticne templje. Trenutno jih je 25 in kar nekaj jih je trenutno se v fazi izgradnje. V bistvu gre za nekaksno konkurenco katera drzava bo porabila vec denarja, da bo zgradila na izgled kicasti tempelj. Skratka financno tekmovanje brez smisla v drzavi, kjer je povprecna placa bogatejsega sloja 100 USA $ in kjer vec kot polovica prebivalstva zivi na pragu revscine. Z razmajanim starim kolesom sem prekolesaril dobrsen del poti vse od indijske meje do nepalskega mesta Butol, kjer sem se med potjo z lahkoto vkljucil v odstekano lokalno sceno, ki me je spremljala med potjo.