Monywa

Z nočnim avtobusom sem se iz Yangona odpravil na 9-urno vožnjo proti drugemu največjemu mestu v državi in tudi nekdanji kraljevski prestolnici Mandalay, kjer sem z lokalnim avtobusom takoj nadaljeval pot proti mestu Monywa, ki je mesto v regiji Sagaing oddaljeno 136 kilometrov od Mandalaya, na vzhodni strani reke Chindwin. Za pot do tja sem z lokalnim avtobusom potreboval kar dobre štiri ure, pri tem pa kot edini tujec bil dobro sprejet v družbi domačinov, ki so se vračali nazaj v mesto Monywa. Da je Monywa mesto, ki ga letno obišče zelo malo turistov sem ugotovil takoj, ko sem naletel na težave pri iskanju prenočišča, saj sem s težavo našel prenočišče v hotelu, ki je bil namenjen zgolj domačinom. V Burmi namreč hoteli, ki želijo gostiti tujce potrebujejo posebno licenco, ki jo pridobijo s strani državnih organov. Po namestitvi in mohingi - tradicionalni jedi, sem se z najetim motorjem odpravil raziskovati čudovite predele te regije. Obiskal sem Mohnyin Thambuddhei Payo, budistični tempelj z visoko stupo, ki me je močno spominjal na Borobudurom v Indoneziji. Mohnyin Thambuddhei Payo naj bi po besedah lokalnega oskrbovalca tega templja krasilo več kot 500.000 slik Bude. Med polji in po prašni cesti sem z motorjem pot nadaljeval proti stoječi Budi imenovani Bodhi Tataung, ki velja za največji stoječi kip Bude na svetu, saj meri v višino kar 129 metrov, pod njim pa se nahaja tudi ležeči Buda, ki meri v dolžino kar 95 metrov. Vožnja proti temu čudovitemu budističnemu kompleksu ustvarja neverjetno lep prizor budizma, ko te stoječi in sedeči Buda s svojim pogledom kar vabita k sebi. Povzpel sem se na vrh 129 metrov visoke stoječe Bude, od koder sem imel prelep pogled na regijo Sagaing, nato pa z motorjem nadaljeval pot med lokalnimi vasicami in pri tem spoznaval, da Burma brez dvoma daje zadovoljstvo vsakemu, ki je pripravljen zamenjati udobje domačega okolja za odkrivanje topline in gostoljubja ljudi, ostankov tisočih templjev, razsejanih po celi državi, ter skromnosti in prijaznosti tako meščanskega kot ruralnega prebivalstva te, še razmeroma nerazkrite azijske dežele.

Shwedagon Paya

Pagoda Shwedagon kraljuje nad mestom Yangon. To sem opazil v trenutku, ko sem se ji približal, saj se mi je zdela kot zlat ognjenik, ki se med zelenjem v tropskem podnebju dviga v nebo. Pagoda stoji na vrhu griča od koder je viden čudovit razgled nad mestom, njen težki, zvonu podoben trup pa je posut z dragimi kamni in zlatom ter z krhkim zvonikom na vrhu, od koder vrata Bude odpirajo pot v nebesa. Lokalne govorice pripovedujejo, da sedaj vsakih šest let na novo pozlatijo zgornji del pagode oziroma njen koničasti vrh in za to porabijo 30 tisoč kilogramov zlata. Svetišče Shwedagon sem obiskal v popoldanskih urah in tam ostal vse do večera, ko se molitve vernikov in menihov ob svečah (oljenkah) na zlati ploščadi ob zvokih budistične glasbe združijo v očarljiv prizor. Ob vstopu v svetišče sem se moral sezuti, olajšali so me za 5 ameriških $, nato pa sem pot nadaljeval skozi majhen tempelj, ki stoji ob vsakem vhodu, vse do osrednje pagode, kjer verniki polivajo kipe z vodo na mestih, ki označujejo dan njihovega rojstva, na tak način pa poskušajo priklicati srečo in izkazujejo svojo predanost veri. Njim in vsem drugim vernikom pomeni pagoda Shwedagon zgodovino budizma in s tem verovanja, saj še danes v Burmi živi okrog 400 tisoč menihov, ki so čaščeni in pomembni tako, kot nekoč v času kraljevin, še dan danes pa so v Burmi budistični menihi uglednejši od milijonarjev. V največjem in najpomembnejšem svetišču budizma v Burmi sem tako preživel čudovit in spokojen dan, ob tem pa ponovno ugotavljal, kako blizu mi je budistična vera. Budizem, ki je prišel v Burmo pred dobrima dvema tisočletjema, se je v tej deželi namreč najbolj zakoreninil v veji budizma imenovani mahayana, slednja oblika budizma pa je prisotna tudi v Kambodži, Laosu, Šrilanki in na Tajskem. Zadovoljen in duhovno čist tako nadaljujem svojo pot proti severu Burme.

Yangon

Myanmar, znan tudi pod imenom Burma, je država z 60 milijoni prebivalcev, ki se je po 50-ih letih vojaške diktature postopoma znebila zunanjega slabega vtisa in tako postaja zanimiva ter odprta država za popotnike. V državo, ki zajema dva svetova, od Iphonov do starodavnih templjev iz 12. stoletja, je mogoče vstopiti le z zračnim prometom. V jutranji uri, ko se je termometer počasi pomikal že proti 30-im stopinjam, sem pristal na relativno zapuščenem mednarodnem letališču v Yangon-u, nekdanjem glavnem mestu države, ki zaradi svoje goste poseljenosti in lokacije ostaja najpomembnejše trgovsko središče v državi. Prvi vtis mesta je bil enak drugim velikim azijskim mestom, nato pa sem ob sprehodu skozi mesto, kjer sem komaj zaznal nekaj evropskih in ameriških popotnikov, spoznaval prijetnost domačinov, ki te sprejmejo z odrtimi rokami in velikodušno, pri tem pa ostajajo pošteni in skromni. Večina moških na ulicah dneve preživlja v čajnicah ob gledanju evropskega nogometa in srkanju čaja, ženske pa trgujejo na tržnicah in v lokalnih manjših trgovinah, ki so ponavadi specializirane za posamičen izdelek. Na tržnicah se najde skoraj vse, na svoj račun pa pridejo predvsem ljubitelji eksotičnih mjanmarskih jedi. Moški in ženske nosijo krila, imenovana longyi - kos blaga, ki ga zavijejo okrog pasu tako, da jim pade do gležnjev. Po obisku čajnice sem si ogledal znameniti trg Bandula, kjer se na eni strani dviga veličastna mesta hiša, na drugi strani pa so velika poslopja, v katerih so bili sedeži britanskih ter tujih bank ter trgovskih družb. Med obema deloma se dviga pagoda Sule Paya, kjer meščani ob vznožju pozlačenega stožca častijo pisane kipe Bude, v bližini pa je tudi veliki mestni park z visokim in vitkim stebrom, ki slavi sklep britanske laburistične vlade, po kateri je Burma spet dobila neodvisnot, še danes pa je park ponekod obdan z bodečo žico, ob kateri patruljirajo vojaki.  

Mekong river

S pomočjo lokalnega ribiča, ki me je za slab euro s svojo ladjo prepeljal na drugo stran rečne struge reke Mekong mesta Laung Prabang,  me je na drugi strani reke Mekong čakalo popolno nasprotje mestu. Porasli hribi so zapirali pokrajino, bogata vegetacija je rasla na vseh straneh, prebivališč ni bilo nikjer na obzorju in le vsakih nekaj kilometrov sem srečal skupine mladih menihov, ki so eden za drugim spokojno hodili proti templjem. Po nekaj kilometrih hoje sem prečkal manjšo reko in prispel v vasico, kjer sem najprej zagledal sramežljive otroke med igro, medtem ko so starši pripravljali hrano, ki so jo nato prodali na mestnih tržnicah. V največji leseni kolibi v vasi, ki je predstavljala vaško gostilno sem naročil Larb, nato pa po kosilu počakal na prvo ladjo, ki me je po reki Mekong zapeljala do znamenite Pak Ou Cave - jame ob reki Mekong v kateri je več kot tisoč skulptur Bude, na poti nazaj proti mestu Luang Prabang pa sem se še ustavil v vasici whisky village, kraju kjer pridelujejo odlični lokalni viski. Reka Mekong je 12. najdaljša reka na svetu in 10. največja po pretoku, teče pa po ozemlju Tibeta, Kitajske, Mjanmarja, Tajske, Laosa, Kambodže in Vietnama. Med potjo so se mi z obeh strani odpirali pogledi na hribovje poraščeno z goščavjem subtropskega gozda, saj si reka Mekong utira pot skozi šest azijskih držav in od nje je odvisnih približno 100 milijonov ljudi iz skoraj 100 domorodnih in etničnih skupin, ki živijo zlasti v neposredni bližini rečne struge. Na jugu Laosa, na meji s Kambodžo, se razprostira ravnina, kjer je mogočna reka Mekong ustvarila čarobni svet, imenovan 4000 otokov. Upam, da jih kdaj v prihodnosti lahko še preštejem !

Luang Prabang

Luang Prabang je eno izmed najlepše ohranjenih kolonialnih mest v jugovzhodni Aziji, polno znamenitih budističnih templjev, spominov na stare dni kraljevine in odlične hrane. V mesto Luang Prabang sem prispel v poznih večernih urah in takoj ugotovil, kdo kraljuje ponoči v tem prelepem konialnem mestu - nočna tržnica Talat Meo, ki je pravi raj za nakupovanje, svilenih rut in šalov, ki na tržnici ustvarjajo mozaik vseh barv, ročno izdelanih predmetov, skulptur, tradicionalnih laoških oblačil, dišečih palčk, čajev in začimb. Mene so raje kot nakupovanje pritegnili okusni eksotični prehrambeni izdelki, ki so ob tržnici ustvarjali slikovito mešanico barv, vonjev in okusov. Naslednje jutro sem se s kolesom odpravil do 30 km oddaljenih turkiznih kaskadnih jezerc in visokih slapov, ki ponujajo tudi skok v kristalno čisto vodo, preostanek dneva pa s kolesom raziskal stari del kolonialnega mesta in se med ogledom templjev tudi pogovoril z menihi, ki so na moje presenečenje bili zelo odprti in dostopni za pogovor. Zvečer sem obiskal še znameniti Phu Si - hrib, ki ti vzame sapo in ki je dostopen po 328 strmih stopnicah. Na poti do vrha so bili vidni tudi manjši templji, na samem vrhu pa me je pričakala lepa nagrada - nepopisno lep pogled na mesto, ravno v trenutku sončnega zahoda. Na vrhu sem obiskal tudi That Chomsi, 24 metrov visok budistični tempelj, ki je znan po lotosovih cvetovih, vklesanih v vsakega izmed štirih vogalov. Drugi dan sem obiskal Tigertrail, kamp s 26 sloni in naravni rezervat, ki je od mesta Luang Prabang oddaljen 15 km v bujni tropski vegetaciji v bližini slapov. Treking skozi ta rezervat je bila izjemna izkušnja, saj je bila pokrajina z vrha slonovega hrbta še toliko lepša.