Seoul

Seoul, uradno ''Seoul Special City'' je glavno in največje mesto Južne Koreje z 10 milijoni prebivalcev, z predmestjem vred pa šteje celo 25 milijonov prebivalcev in v njem živi kar ena četrtina prebivalcev Južne Koreje. Seoul je eno izmed najbolj zelenih mest, saj kar 27 % mesta predstavljajo javni parki, ki so polni tako poslovnežev, kakor tudi ljubimcev. Najbolj znameniti je Namsan park, v bližini katerega je tudi N Seoul Tower. Seoul je danes globalno mesto, polno multinacionalnih konglomeratov, kot so Samsung, LG in Hyundai-Kia, z hkratno visoko tehnologijo, saj je brezžični internet brezplačno dostopen po vsem mestu, tudi v podzemni železnici in na vseh avtobusih. Razen tega je tudi raj za nakupovalce, zlasti v predelu Myeongdong, Sinchon ter Insadong, kjer se zbira zlasti korejska mladina s samosvojo modo in kulturo, premore pa tudi številne temlje, ki so vsi pod zaščito Unesco-ja, med njimi pa izstopajo Namdaemun, Changdeokgung, Changgyeonggung in Deoksugung. S podzemno železnico sem se zapeljal kar v bližino Dongdaemun marketa, kjer sem si poiskal motel, nato pa se pomešal med množico trgovcev na eni izmed največjih tržnic, poizkusil raznoliko ulično hrano in si ogledal čudovite parke z glavnimi templji in pagodami. Prvo noč v Seoul-u sem preživel v baru karaoke, kjer so me številni gostje, med njimi tudi poslovneži poizkušali prepričati, da imajo glasbeni talent.

Gyeongju

Potem, ko sem dosegel vrh Ulsanbawi-ja in se premražen vrnil nazaj v Sokcho, sem po prijetnem počitku v električni postelji z gretjem, noč zaključil v tradicionalnem korejskem baru, ki je za povrh vsega ponujal še odličen korejski BBQ bife - all you can eat za 6 eurov. Zaradi premraženosti mi mrzlo korejsko pivo ni ustrezalo, je pa me zato vroče korejsko vino zbližalo z vsemi preostalimi gosti lokala vse do zgodnje jutranje ure, ko sem v hotelu zgolj pobral prtljago, nato pa se odpočil na 8-urni vožnji proti Gyeongju, ki se nahaja na jugovzhodnem delu Južne Koreje. Ker je Gyeongju veliko bolj južneje je bilo vreme tukaj prav spomladansko in prijetno, dan pa mi je polepšal še prijeten sprehod skozi znameniti park Tumuli, ki me sicer spominja na filipinski otok Bohol, z razliko, da je gričev v Gyeongju veliko manj kot na otoku Bohol. Samo mesto ima znameniti tržnico Seongdong, nacionalni muzej, tempelj Bulguksa in pagodo Bunhwangsa, z kolesom pa sem prevozil tudi dobršen del kolesarskih poti, speljanimi ob številnimi parki in ob reki Hyeongsan. Dan sem zaključil z odlično večerjo v korejski restavraciji, kjer sem poizkusil tradicionalni Ssambap.

Mount Ulsanbawi

Drugo jutro v Sokcho-ju je bilo še bolj zasneženo in močno sneženje me je skoraj prepričalo, da ne grem na vrh Mount Ulsanbawi - edinega razloga, zaradi katerega sem čez noč prevozil celotno Južno Korejo. Toda trma, volja in želja so prevladali nad razumom, zato sem zgodaj zjutraj ob šesti uri ža čakal na prvi avtobus, ki me je prepeljal do vhoda nacionalnega parka Seoraksan. Seoraksan je najvišja gora v verigi gorovja Taebaek v provinci Gangwon na vzhodu Južne Koreje. Notranjost nacionalnega parka krasijo številni templji z budističnimi kipi, na poti do vrha Ulsanbawi-ja pa sem se sprehodil skozi kar nekaj budističnih samostanov in ob poslušanju njihove mantre nabiral energijo za vzpon proti vrhu. Sam nacionalni park je velika turistična atrakcija v jesenskem času, zlasti zaradi barvitosti dreves, svoj čar pa ima tudi v zimskem času. Pot do vzpona vrha Ulsanbawi ni bila preveč zahtevna, je pa zato sam vzpon ob močnem sneženju in zasneženih ter zdrsljivih klinih in stopnicah, bil toliko bolj zahteven in na določene trenutke tudi zastrašujoč. Po dveh urah napornega vzpona, sem v slabi vidljivosti zaradi močnega sneženja v daljavi zagledal majhno korejsko zastavo, ki je označevala vrh Ulsanbawi-ja. Prevzel me je občutek zadovoljstva, veselja in sreče, še en moj cilj je bil dosežen in želja uresničena, trenutek z korejsko zastavo v roki na vrhu Ulsanbawi-ja pa bo v meni ostal za vedno.

Sokcho

Po smrti severnokorejskega voditelja Kim Jong Il-a, ko je v Severni Koreji zavladala prava histerija in so smrt voditelja obžalovale tudi vse ptice v državi (o tem so namreč redno poročale vse mednarodne televizije), je bila moja prvotna želja obiskati Severno Korejo še toliko večja, zlasti zaradi njene izoliranosti in pristnosti, saj država letno omogoča vstop v Severno Korejo samo tisočim turistom. Zaradi težav z vizo sem se na koncu moral zadovoljiti z obiskom Južne Koreje in območja DMZ (demilitarized zone), kjer poteka znamenita meja med Severno in Južno Korejo. Po dokaj nemirnem letu sem v zvečernih urah pristal v Incheonu v bližini Seoula, ki velja za eno najboljših letališč na svetu, v stalni tekmi z letališčem v Hongkongu in Singapurju. Zvečerne temperature so bile dokaj nizke (okrog 3-5 stopinj), zato sem se z prvim avtobusom odpeljal proti Seoulu, kjer sem na eni izmed avtobusnih postaj ujel zadnji avtobus za Sokcho, ki leži na skrajnem severovzhodnem delu Južne Koreje, v bližini nacionalnega parka Seoraksan, ki je znan po svojem skalnatem gorovju. Nočna vožnja čez skoraj celotno Južno Korejo je bila dokaj naporna, zato pa je bilo toliko bolj idilično zasneženo jutro v Sokcho-ju, ki leži tik ob morju. Prvi dan sem izkoristil za počitek, prve vtise korejske kulture, odličen korejski BBQ, sprehod po zasneženi plaži in za načrtovanje poti na vrh Mount Unsalbawi-ja.

Bratislava

Bratislavo - mesto, ki leži na skrajnem zahodu države Republike Sloveške, tik ob meji z Republiko Avstrijo, približno 60 km vzhodno od Dunaja, sem obiskal čez vikend, saj vse od Maribora do Bratislave obstajajo odlične železniške povezave, razen tega pa je tudi vožnja z vlakom najbolj udobna. Čez pet ur vožnje v družbi japonskih sopotnikov, ki so iz Maribora potovali proti Dunaju, sem prispel v glavno mesto Republike Slovaške. Ker tramvaji tega dne niso obratovali, mi je po spretnem pregovarjanju s taksistom, vendarle uspelo priti do centra mesta in se nastaniti v prijetnem hostlu v središču Bratislave. Prvi sprehod po mestu je dajal klasičen vtis evropske prestolnice, seveda z manjšo impozantnostjo, kot jo imata sosednji prestolnici Dunaj in Budimpešta. Cene bistveno niso odstopale od cen v Republiki Sloveniji, v določenih pogledih so bile celo cenejše. Z več kot pol milijona prebivalci je Bratislava hkrati tudi največje mesto Republike Slovaške, ki se uradno tako imenuje šele od leta 1919, pred tem so namreč zanjo Slovaki uporabljali iz nemščine izvirajoče ime Prešporok. Staro mestno jedro je dobro ohranjeno, med številnimi baročnimi zgradbami pa izstopajo bratislavski grad (na griču, kjer so stale keltska, rimska in slovanska utrdba ter gotski in renesančni grad), gotska katedrala sv. Martina, frančiškanska cerkev, Mihaelova vrata z začetka 17. stoletja, ki je edini še ohranjeni stolp mestne hiše in zgradba slovaškega radia v obliki narobe obrnjene piramide. Mestu dajejo prijetno podobo tudi številne skulpture in številni kip nameščeni po mestnem jedru, od katerih najbolj odstopajo ''men at work'', ''photographer'' in ''happy men''. Ob preizkušnji lokalnega domačega piva, mi je naslednji dan uspelo še najti odlično vietnamsko restavracijo, tako, da je bil kratek izlet po Slovaški prestolnici odlično zaključen, na poti domov, pa sem že z mislimi potoval po daljnem vzhodu in sicer Južni Koreji, kamor se odpravljam februarja.