Nazca

Nazca - skrivnost casa in prostora med pacifikom in andi, znamenita perujska kultura in mesto ob juzni obali Peruja, je zraven Machu Picchu-ta ena najvecjih turisticnih atrakcij Peruja. V blizini mesta je v puscavi ogromno podrocje s skrivnostnimi podobami in neskoncnimi crtami, ki se jih lahko vidi samo iz letala za dobrih 50 ameriskih dolarjev, kolikor te stane 30 minutni polet cez 2000 let stare skrivnostne podobe in figure, ki ze dolgo casa burijo duhove, njihovo sporocilo pa je se zmeraj prikrito in zapleteno. Obstajajo stevilne razlicne teorije, vse od velikega kulturnega koledarja, do pristanisc za bogove ali nezemljane, ali pa morda tudi zgolj neki znaki, namenjeni bogovom. Skratka, gre za dolge ravne crte v precej nenavadni pokrajini, izjemno suhi, razbrazdani s suhimi strugami, ki iz pticje perspektive ponazarjajo zelo zanimive like kot so: opica, kolibri, astronavt, pajek, pristajalna steza in se kaj. Zagotovo gre za delo cloveskega uma ali bitij iz onstranstva, a dokazila o nastanku ni, so namrec zgolj ugibanja. Tudi samo mesto Nazca zivi v kozmicnem duhu, saj ima cudovit planetarij in muzej o skrivnostnih crtah, ki sta prav zanimiva za sprostitev.

Ica

Po celodnevni voznji po Pan-American Highway prispem v Ico, glavno mesto regije Ica, na jugu Peruja, ki je od Lime oddaljena 300 kilometrov. Potres iz leta 2007, z stopnjo 8 po Richtarjevi lestvici, je ravno v tem predelu povzrocil ogromno skode. Po testiranju tradicionalnega brandya Pisco, sem se odpravil naprej proti oazi Huacachina, od koder sem se v karavani podal na tri dnevni slalom po puscavi med stevilnimi oazami. Po adrenalinskem norenju s puscavskimi buggyji po perujski puscavi in sandboardingu z vrha puscavskih sipin, se mi je zvecer ob cudovitem soncnem zahodu, kar dodobra prilegel Pisco ob mrzlih vecernih puscavskih temperaturah. Svoj bazni tabor smo postavili sredi puscave (dobro organizirani peruanci za zadevo poskrbijo v dobrih 15-tih minutah), v blizini oaze, kjer smo ob vecernem ognju, v prijetni druzbi ob zvokih perujske glasbe strmeli v zvezde, ki so kar sijale od jasnine neba. Vecerne zgodbe ob ognju, tisina in popolna izolacija, so me tako prevzeli, da sem z lahkoto prespal noc kar na prostem, pod milim nebom perujske puscave. Jutranje prebujanje je bilo tezavno, Pisco te namrec ne pusti ravnodusnega, a dodobra me je prebudilo sele ponovno adrenalinsko norenje s puscavskimi buggyji, tokrat na poti iz oaze nazaj v civilizacijo.

Lima

Ob 10. zvecer iz Kolumbije priletim v prestolnico Peruja-Limo, kjer me je pricakal brat prijatelja Francisca Sota Brava. Po skorajsnem zletu z ceste, se sredi noci nastanem na obrobju prestolnice v pristni peruanski hisi brez strehe, kjer ob prijetni peruanski glasbi skoraj pozabim, kako mrzla je noc tukaj v Peruju. Se zmeraj zelo vznemirjen, da sem koncno tukaj, prvo noc s tezavo zaspim. Mesto kraljev, kakor je Limo poimenoval Francisco Pizarro, kjer zivi skoraj sedem milijonov ljudi, si ogledam naslednje jutro. Sprehodil sem se mimo katedrale-Catedral de Lima, ter preko nakupovalne ulice-Metropolitana de Lima, kjer sem si na glavnem trgu-Plaza de Armas privoscil caj v nekoliko meglenem peruanskem jutru. Stari del mesta je od leta 1988 zasciten kot UNESCO-va kulturna dediscina. Prevzame me umirjenost, cudovita glasba in stevilni nasmehi na obrazih neznancev. Samo sredisce Lime, se zelo razlikuje od obrobnega dela prestolnice kjer zivi v povprecju revno prebivalstvo, in me zelo spominja na prestolnico Ekvadorja-Quito. Ob vecerih zazivijo trznice z tradicionalnimi nakiti in glasbo na skoraj vsakem vogalu, za tiste nekoliko bolj zahtevne, pa je nocna ponudba tudi precej pestra, vse od karaok do diskotek ter nocnih klubov. Preizkusal sem vse !

El Nido

Mesto El Nido se nahaja na severu Palawana in ker ura interneta stane toliko kot porcija skampov, bom tokrat nekoliko krajsi, da bo vecerja toliko slajsa! Zbudim se ob sestih zjutraj, da ne bi zamudil avtobusa ob sedmih. Prevozi so neredni, voznih redov sploh ni, avtobusi ali jeepneyi odpeljejo, ko so pac polni. Avtobusa seveda nisem zamudil, odpeljali smo se namrec sele ob 9:30, ko 200% zasedenost ni ravno ustvarila udobne voznje. Avtobus je bil zelo zanimiva kombinacija tovornjaka in dzipa, kar je bilo tudi nujno, glede na to, kako je izgledal Palawan Highway po mocnem nalivu. Gre namrec za vecji del neasfaltirane ceste, ki pelje mimo mest, vasi, rizevih polj, velik del poti pa tudi skozi dzunglo. Med deset-urno voznjo sem tako lahko obcudoval cudovito pokrajino ter nekatere tradicionalne prizore, ki jih v mestih in turisticno razvitih predelih ni. Eden od postankov na poti proti severu je bilo mestece Sabang, ki slovi po najbolj znani reki na Filipinih, ki se zaradi svojega toka pod povrsjem imenuje Podzemna reka. Po njej se je mogoce spustiti s colnom, mnoge apnencaste strukture pa z malo domisljije spominjajo na banane, gobe, Jezusa, zirafo, razne obraze.......resnicni so le stevilni netopirji. Ciljna destinacija je bila sanjska in ze imena, kot so ''Paradise beach'', ''Secret beach'', ''Hidden beach'', ''Big Lagoon'', ''Small lagoon''..., dajo slutiti, da od tukaj ne boste odsli razocarani.

Puerto Princesa

Drugo najvecje otocje na svetu, z vec kot sedem tisoc tropskimi otoki, med katerimi je poseljenih le slabih dvesto, lezi med Juznokitajskim morjem na zahodu, Celebeskim morjem na jugu in Tihim oceanom na vzhodu. Iz Manile sem zgodaj zjutraj poletel v Puerto Princeso, prestolnico rajskega otoka Palawan. Palawan, ki je nekoliko odmaknjen od ostalega otocja, je redko poseljen in slabo razvit, zato tudi nekoliko manj turisticno oblegan, a zato toliko bolj vabljiv. Na zahodu predstavlja mostisce proti otoku Borneo. Let je sicer nekoliko zamujal, a je bil zaradi tega, razgled iz zraka toliko bolj cudovit. Tekoci trak s prtljago, je bil kar na prostem, zato sem se z lahkoto in na hitro s triciklom odpeljal v mesto. Prvi vtis mesta je bil pozitiven. Zelo simpaticno mesto, precej bolj cisto kot vse, kar sem videl do sedaj. Hise so vecinoma iz bambusa, prekrite z mananinimi listi in slamo, le vecje so bolje grajene v nekaksnem netipicnem azijskem stilu. Prometna infrastruktura je pomanjkljiva. Otoke sicer povezujejo trajekti in razmeroma dobro je urejen notranji letalski promet (v drzavi je kar vec kot 40 letalisc), vendar so ceste, z izjemo okolice vecjih mest, slabe. Mesto je polno trgovskih centrov in barov, ki zazivijo sele ponoci, zelo dobro pa poslujejo tudi pirati najrazlicnejsih izdelkov. V trgovini so vsa mila in kreme z ''Whitening ucinkom'', za cim bolj belo kozo, saj tukaj velja ravno obratno kot v Europi, cim bolj privlacna je svetla polt. Narobe svet !