Ob 10. zvecer iz Kolumbije priletim v prestolnico Peruja-Limo, kjer me je pricakal brat prijatelja Francisca Sota Brava. Po skorajsnem zletu z ceste, se sredi noci nastanem na obrobju prestolnice v pristni peruanski hisi brez strehe, kjer ob prijetni peruanski glasbi skoraj pozabim, kako mrzla je noc tukaj v Peruju. Se zmeraj zelo vznemirjen, da sem koncno tukaj, prvo noc s tezavo zaspim. Mesto kraljev, kakor je Limo poimenoval Francisco Pizarro, kjer zivi skoraj sedem milijonov ljudi, si ogledam naslednje jutro. Sprehodil sem se mimo katedrale-Catedral de Lima, ter preko nakupovalne ulice-Metropolitana de Lima, kjer sem si na glavnem trgu-Plaza de Armas privoscil caj v nekoliko meglenem peruanskem jutru. Stari del mesta je od leta 1988 zasciten kot UNESCO-va kulturna dediscina. Prevzame me umirjenost, cudovita glasba in stevilni nasmehi na obrazih neznancev. Samo sredisce Lime, se zelo razlikuje od obrobnega dela prestolnice kjer zivi v povprecju revno prebivalstvo, in me zelo spominja na prestolnico Ekvadorja-Quito. Ob vecerih zazivijo trznice z tradicionalnimi nakiti in glasbo na skoraj vsakem vogalu, za tiste nekoliko bolj zahtevne, pa je nocna ponudba tudi precej pestra, vse od karaok do diskotek ter nocnih klubov. Preizkusal sem vse !
Ni komentarjev:
Objavite komentar