Inle Lake

Iz Bagana sem pot nadaljeval do vasice Nyaung-Shwe, ki je najboljša iztočnica za raziskovanje lepot jezera vseh jezer - Inle Lake. Vas Nyaung-Shwe ima dolgo osrednjo cesto z gostišči, manjšimi trgovinami in hoteli, ki vodi do glavnega kanala, kjer že čakajo vozniki čolnov, da te popeljejo po jezeru, ki je dolgo 22 in široko 13 kilometrov z mnogimi rokavi in kanali, tako, da pravzaprav ne veš, kje se začenjajo in končujejo. Že na začetku, takoj za glavnim kanalom so me pričakali znameniti ribiči, ki na edinstven način  lovijo ribe. Lokalni ribiči so znani po svojem značilnem veslaškem slogu, ki vključuje stojo na kanuju na eni nogi, medtem ko z drugo zavijejo okoli vesla. Ta, samo tukaj viden edinstven slog se je razvil iz posebnega razloga, saj je jezero prekrito s številnimi plavajočimi rastlinami, zaradi česar je pri sedenju težko videti med njimi in stoja zagotavlja veslaču pogled onkraj trstičja. Nožno veslanje izvajajo samo moški, ženske pa veslo držijo z rokami, medtem ko sedijo na čolnu praviloma s prekrižanimi nogami. Okoli 70.000 prebivalcev ob jezeru Inle živi v štirih mestih, ki mejijo na jezero, v številnih manjših vaseh vzdolž obale in na samem jezeru. Jezero Inle je prepredeno s hišami ljudstva Inta in plavajočimi vrtovi ter prodajalci vrtnin in sadja. V vaseh si lahko obiskovalci v večjih hišah na kolih ogledajo domačine pri opravljanju različnih obrti od tkanja do kovaštva, zanimanje obiskovalcev pa še posebej vzbuja tradicionalno izdelovanje in barvanje sončnikov. Mene osebno je bolj navdušilo dirkanje ribičov z čolni po jezeru Inle ter opazovanje ribičov pri delu ob sončnem zahodu.

Bagan

Po večurni neudobni vožnji z lokalnim avtobusom končno prispem v Bagan - v starodavno mesto z več kot dva tisoč pagodami in templji. Na postajališču nas pričakajo domačini s kočijami, ki so v pričakovanju nekaj turistov za dolar ali dva pripravljeni čakati ves dan. Prijetno se namestim v kočiji in se odpravljam iskat prenočišče. V bližini lokalne tržnice se mi je uspelo pogoditi za ugodno ceno glede prenočišča, nato pa sem se z izposojenim motorjem izgubil med več kot 2200 templji, ki so še danes razsejani na več kot 40 kvadratnih kilometrih suhe in vroče ravnine imenovane Bagan, ki je danes starodavno mesto v osrednji regiji države, v zlatem obdobju kraljevine, med 11. in 13. stoletjem, pa je tukaj bilo zgrajenih več kot 10.000 budističnih templjev, pagod in samostanov. Reka Iravadi je skozi čas odnesla skoraj tretjino prvotnega mestnega območja, številne templje pa so v času zgodovine oskrunili tudi številni tatovi v želji iskanja zakladov, številni potresi in zob časa pa sta povzročila, da so se številni budistični templji, pagode in samostani spremenili v kupe razpadlih kamnov, ki zraven še preživelih templjev krasijo Bagan. Dva dni sem Bagan, ki ga je Unesco leta 1996 razglasil za svetovno dediščino raziskoval na motorju, užival v labirintu templjev in si pri tem ogledal znamenita tri svetišča Ananda Phato, That-byin-nyu in Dhamma-yan-qyi, po vzponu na tempelj Shwesandaw pa ob večeru občudoval tudi čudovit sončni zahod te najprivlačnejše točke zlate dežele, ki je med konicami templjev nekaj izjemnega. Očarale so me tudi vasice med templji in mirno življenje brez mestnega vrveža, saj je v tem času v Baganu ravno nizka turistična sezona. Bilo je fajn in vredno obiska, saj sem začutil, da potrebujem ravno to doživetje in z enim stavkom tako lahko zaključim le, da je Bagan prvovrstni mix Azije, Tibeta in Indije.

Monywa

Z nočnim avtobusom sem se iz Yangona odpravil na 9-urno vožnjo proti drugemu največjemu mestu v državi in tudi nekdanji kraljevski prestolnici Mandalay, kjer sem z lokalnim avtobusom takoj nadaljeval pot proti mestu Monywa, ki je mesto v regiji Sagaing oddaljeno 136 kilometrov od Mandalaya, na vzhodni strani reke Chindwin. Za pot do tja sem z lokalnim avtobusom potreboval kar dobre štiri ure, pri tem pa kot edini tujec bil dobro sprejet v družbi domačinov, ki so se vračali nazaj v mesto Monywa. Da je Monywa mesto, ki ga letno obišče zelo malo turistov sem ugotovil takoj, ko sem naletel na težave pri iskanju prenočišča, saj sem s težavo našel prenočišče v hotelu, ki je bil namenjen zgolj domačinom. V Burmi namreč hoteli, ki želijo gostiti tujce potrebujejo posebno licenco, ki jo pridobijo s strani državnih organov. Po namestitvi in mohingi - tradicionalni jedi, sem se z najetim motorjem odpravil raziskovati čudovite predele te regije. Obiskal sem Mohnyin Thambuddhei Payo, budistični tempelj z visoko stupo, ki me je močno spominjal na Borobudurom v Indoneziji. Mohnyin Thambuddhei Payo naj bi po besedah lokalnega oskrbovalca tega templja krasilo več kot 500.000 slik Bude. Med polji in po prašni cesti sem z motorjem pot nadaljeval proti stoječi Budi imenovani Bodhi Tataung, ki velja za največji stoječi kip Bude na svetu, saj meri v višino kar 129 metrov, pod njim pa se nahaja tudi ležeči Buda, ki meri v dolžino kar 95 metrov. Vožnja proti temu čudovitemu budističnemu kompleksu ustvarja neverjetno lep prizor budizma, ko te stoječi in sedeči Buda s svojim pogledom kar vabita k sebi. Povzpel sem se na vrh 129 metrov visoke stoječe Bude, od koder sem imel prelep pogled na regijo Sagaing, nato pa z motorjem nadaljeval pot med lokalnimi vasicami in pri tem spoznaval, da Burma brez dvoma daje zadovoljstvo vsakemu, ki je pripravljen zamenjati udobje domačega okolja za odkrivanje topline in gostoljubja ljudi, ostankov tisočih templjev, razsejanih po celi državi, ter skromnosti in prijaznosti tako meščanskega kot ruralnega prebivalstva te, še razmeroma nerazkrite azijske dežele.

Shwedagon Paya

Pagoda Shwedagon kraljuje nad mestom Yangon. To sem opazil v trenutku, ko sem se ji približal, saj se mi je zdela kot zlat ognjenik, ki se med zelenjem v tropskem podnebju dviga v nebo. Pagoda stoji na vrhu griča od koder je viden čudovit razgled nad mestom, njen težki, zvonu podoben trup pa je posut z dragimi kamni in zlatom ter z krhkim zvonikom na vrhu, od koder vrata Bude odpirajo pot v nebesa. Lokalne govorice pripovedujejo, da sedaj vsakih šest let na novo pozlatijo zgornji del pagode oziroma njen koničasti vrh in za to porabijo 30 tisoč kilogramov zlata. Svetišče Shwedagon sem obiskal v popoldanskih urah in tam ostal vse do večera, ko se molitve vernikov in menihov ob svečah (oljenkah) na zlati ploščadi ob zvokih budistične glasbe združijo v očarljiv prizor. Ob vstopu v svetišče sem se moral sezuti, olajšali so me za 5 ameriških $, nato pa sem pot nadaljeval skozi majhen tempelj, ki stoji ob vsakem vhodu, vse do osrednje pagode, kjer verniki polivajo kipe z vodo na mestih, ki označujejo dan njihovega rojstva, na tak način pa poskušajo priklicati srečo in izkazujejo svojo predanost veri. Njim in vsem drugim vernikom pomeni pagoda Shwedagon zgodovino budizma in s tem verovanja, saj še danes v Burmi živi okrog 400 tisoč menihov, ki so čaščeni in pomembni tako, kot nekoč v času kraljevin, še dan danes pa so v Burmi budistični menihi uglednejši od milijonarjev. V največjem in najpomembnejšem svetišču budizma v Burmi sem tako preživel čudovit in spokojen dan, ob tem pa ponovno ugotavljal, kako blizu mi je budistična vera. Budizem, ki je prišel v Burmo pred dobrima dvema tisočletjema, se je v tej deželi namreč najbolj zakoreninil v veji budizma imenovani mahayana, slednja oblika budizma pa je prisotna tudi v Kambodži, Laosu, Šrilanki in na Tajskem. Zadovoljen in duhovno čist tako nadaljujem svojo pot proti severu Burme.

Yangon

Myanmar, znan tudi pod imenom Burma, je država z 60 milijoni prebivalcev, ki se je po 50-ih letih vojaške diktature postopoma znebila zunanjega slabega vtisa in tako postaja zanimiva ter odprta država za popotnike. V državo, ki zajema dva svetova, od Iphonov do starodavnih templjev iz 12. stoletja, je mogoče vstopiti le z zračnim prometom. V jutranji uri, ko se je termometer počasi pomikal že proti 30-im stopinjam, sem pristal na relativno zapuščenem mednarodnem letališču v Yangon-u, nekdanjem glavnem mestu države, ki zaradi svoje goste poseljenosti in lokacije ostaja najpomembnejše trgovsko središče v državi. Prvi vtis mesta je bil enak drugim velikim azijskim mestom, nato pa sem ob sprehodu skozi mesto, kjer sem komaj zaznal nekaj evropskih in ameriških popotnikov, spoznaval prijetnost domačinov, ki te sprejmejo z odrtimi rokami in velikodušno, pri tem pa ostajajo pošteni in skromni. Večina moških na ulicah dneve preživlja v čajnicah ob gledanju evropskega nogometa in srkanju čaja, ženske pa trgujejo na tržnicah in v lokalnih manjših trgovinah, ki so ponavadi specializirane za posamičen izdelek. Na tržnicah se najde skoraj vse, na svoj račun pa pridejo predvsem ljubitelji eksotičnih mjanmarskih jedi. Moški in ženske nosijo krila, imenovana longyi - kos blaga, ki ga zavijejo okrog pasu tako, da jim pade do gležnjev. Po obisku čajnice sem si ogledal znameniti trg Bandula, kjer se na eni strani dviga veličastna mesta hiša, na drugi strani pa so velika poslopja, v katerih so bili sedeži britanskih ter tujih bank ter trgovskih družb. Med obema deloma se dviga pagoda Sule Paya, kjer meščani ob vznožju pozlačenega stožca častijo pisane kipe Bude, v bližini pa je tudi veliki mestni park z visokim in vitkim stebrom, ki slavi sklep britanske laburistične vlade, po kateri je Burma spet dobila neodvisnot, še danes pa je park ponekod obdan z bodečo žico, ob kateri patruljirajo vojaki.