Tham Xang

Najbolj pristni trenutki potovanja se seveda zgodijo takrat, ko potuješ brez cilja, zato sem se naslednji dan opravil na pot z motorjem brez končnega cilja. Užival sem v vožnji, čeprav cesta ni dosegala niti standardov slabe ceste pri nas, saj v tem predelu Laosa ni gostega prometa, niti ni večjih mest, so zgolj vasice kot je Tham Xang, še bolj skrite in bolj pristne, domačini pa veseli vsakega novega obraza. Prah rdeče zaprešene ceste, ki ga je dvignilo mimo mene se vozeče vozilo in me je v celoti objel, je potovanju v neznano dodal še dodatni šarm. Vsake toliko časa, ko sem prišel v majno vasico, sem lahko opazoval barvitost in tradicionalne značilnosti posameznih etičnih manjšin, kot so manjšine Tai Dam, Khmu in Hmong. Zares me je presenetila oprtost in preprostost teh ljudi - čeprav so zelo revni, so izjemno srečni, odprti in pripavljeni pomagati, tudi meni, ko sem za hip izgubil orentacijo na majhnem zemljevidu. Laos v tem predelu države deluje na prvi pogled zaspano, a dežela se počasi prebuja iz dolgoletnega dremeža in opazite je, da domačini posamezne naravne lepote kot so jezero Nong Tang in slapovi Tad Ka in Tad Lang že poizkušajo izkoristiti, kot naravne znamenitosti, s katerimi bi v ta predel Laosa privabili popotnike iz bližnjega Vang Vienga in oddaljenega Vientiana. A kljub temu je Laos komunistična država, prežeta z budizmom, ki se je potrošništvo in globalizacija še nista dotaknila. To sem spoznal tudi sam, saj sem zaradi pomanjkanja obcestni črpalk bil primoran voziti dodatno gorivo v steklenicah kar v nahrbtniku, vse z željo odkrito to iskreno in od potrošništva  nedotaknjeno državo.

Phonsavan

Iz južnega dela Laosa sem odpotoval še globlje v notranjost Laosa proti mestu Phonsavan. Preko številnih gorskih prelazov in dolin me je rahlo zjahani lokalni avtobus po 10-ih urah naporne vožnje pripeljal v provinco Xieng Khouang v mesto Phonsavan. Na poti proti mestu Phonsavan me je spremljala čudovita pokrajina polna zelenih gričev in borovega gozda, številne vasi v okolici predmestja pa so bile sestavljene iz pisanih lesenih hiš pred katerimi so v prvem mraku že začeli kuriti prve kresove okrog katerih so se domačini pogreli. Noči zaradi nekoliko višje lege so namreč v tem predelu hladnejše. Vzreja govedi je ena izmed glavnih kmetijskih dejavnosti v tem predelu, zaradi česar je v samem mestu Phonsavan moč videti številne Hmong kavboje z rjavimi in vijoličnimi kavbojskimi klobuki. Med Hmongi so za časa novega leta v mestu zelo popularne tudi bikoborbe. Phonsavan je razmeroma mlado mesto, katerega začetki segajo v leto 1970, ko je nadomestil glavno mesto province Xieng Khoung z istim imenom, ki je bilo v času vojne uničeno. Z izposojenim motorjem za slabih 5,00 eurov, sem se odpravil na ogled znamenite atrakcije Plain of Jars, ki je danes tudi pod zaščito Unescove svetovne dediščine. Plain of Jars je megalitska arheološka krajina v provinci Xieng Khouang, katero tvorijo na stotine megalitskih kozarcev, ki segajo vse od gorskih dolin do osrednjega višavja. Obstajajo različne teorije nastanka teh megalitskih kozarcev in sicer vse od teorije, da naj bi bili megalitski kozarci povezani s prazgodovinsko pogrebno prakso in naj bi služili kot pokopališče oziroma krematorij, do tega, da naj bi jih takrat živeča ljudstva v železni dobi uporabljala za shranjevanje oziroma fermentacijo riža. Ogledal sem si tri najbolj znamenite predele Plain of Jars, ki so varni za ogled zgolj v področju t.i. bele cone, kjer ni min in na področju katerih so še danes vidni številni kraterji min, saj Laos še danes velja za eno izmed držav z največjim odstotkom deaktiviranih min.
 

Vang Vieng

Po štirih urah vožnje, ki me je stala zgolj slabih 4,0 eure, sem po napornem vijuganju med loaškimi hribi prispel v mesto Vang Vieng, ki leži še zmeraj v provinci Vientiane. Mesto, ki ga obdaja prečudovita kraška pokrajina in me močno spominja na Yangshoo na Kitajskem, leži ob reki Nam Song in zastarelem, zapuščenem letališču. Vang Vieng je danes backpackerska meka za popotnike in turiste, saj tako reka Nam Song, kakor tudi številne apnenčaste gore z prelepo kraško pokrajino, zraven oddiha popotniku ponujata tudi dobršno mero adrenalina. Po namestitvi pri američanu Pan-u, ki ga je tako prevzela ta laoška pokrajina, sem se z izposojenim kolesom podal na vožnjo med riževimi terasami, ki so jih v ozadju krasile številne apnenčaste gore. Ogledal sem si jame Ring, Padeng in Xang, se zapeljal do močno opevane modre lagune, nato pa dan zaključil z vzponom na edini dostopen kraški osamelec, z vrha katerega sem občudoval lepote te laoške pokrajine. Naslednji dan sem z izposojenim motorjem odpravil raziskovat bližnje vasice v ozadju kraških osamelcev, kjer živijo etična ljudtsva, kot so Lao, Kmou in Hmong. Domačini so znali obdržati nasmeh na obrazu in so me sprejeli odprtih rok, zato sem se počutil izjemno dobrodošel in sem tudi prenočil pri družini v njihovi bambusovi hiški, kjer v enem prostoru bivajo vse tri generacije. Za življenje mi je zadostovalo ognjišče v kotu, blazina  na tleh, mreža proti komarjem ter zbor petelinov in cmokanje pujskov pod kolibo - recept  za idilično spokojno noč nekje daleč stran od doma, v laoškem hribovju pri zadovoljnjih ljudeh. Ob povratku nazaj v mesto Vang Vieng sem si ogledal še dva templja, nato pa večer preživel na ulici, kjer se zvečer prikažejo številne stojnice s sveže pripravljenimi specialitetami laoške kuhinje, ob spoznanju, da prisegam na slastno ribo na žaru obogateno z limonino travo.

Buddha Park

Z lokalnim avtobusom sem se odpeljal nazaj proti meji z Tajsko z namenom, da si ogledam Buddha Park, znan tudi kot Xieng Khuan, ki je park skulptur posvečenih Budi in se nahaja 25 km jugovzhodno od Vientiana, na travniku ob reki Mekong. Čeprav ni tempelj (Wat), lahko park imenujejo Wat Xieng Khuan, saj vsebuje številne religiozne podobe in velja za enega če ne najlepših, pa zagotovo najslikovitejših budističnih parkov. Sam sem jih videl že ogromno in čeprav se v budističnih templjih počutim, kar domače, me je ta budistični park v Laosu zelo navdušil. Xieng Khuan, ki v prevodu pomeni mesto duha je park, ki obsega preko 200 hindujskih in budističnih kipov različnih oblik in dimenzij. Park je leta 1958 začel razvijati in nadgrajevati Luang Pu Bunleua ​​Sulilat (častitljivi stari oče), ki je bil duhovnik in šaman in je v svojem verovanju poudarjal tako hinduizem, kakor tudi budizem. Park se nahaja tik ob meji s Tajsko, najvišje strukture parka pa so vidne prav tako iz Tajske strani reke Mekong. Park je v celoti izdelan iz armiranega betona in je bogato okrašen, ponekod tudi nekoliko bizarno, saj obstajajo tako skulpture bogov, živali in demonov. Ena izmed pomembnejših skulptur, ki je ni mogoče spregledati že zaradi njene velikosti spominja na bučo velikanko in ima tri zgodbe, ki predstavljajo tri ravni - hudiča, zemljo in nebesa, obiskovalci pa lahko vstopijo skozi odprtino ust demonove glavo in se povzpejo po stopnišču iz pekla do nebes, kjer je na vrhu razgledna točka s pogledom na celoten park in ogromno 120-metrov dolgo pokončno skulpturo Bude, ki je tudi največja atrakcija parka.

Vientiane

Konec prejšnjega leta sem pogosto premišljeval o tem, da potrebujem premor od zahodnjaškega življenjskega sloga. Monotoni vsakdan in pospešen življenjski ritem tako doma kot v službi mi nista dopuščala dovolj časa za delo na sebi - bil sem nezadovoljen in duhovno prazen, zato sem si zaželel notranjega miru in drugačne življenjske filozofije. Našel sem jo v vogalu skritih dolin in nedotaknjene narave, kjer se skriva morda največja skrivnost jugovzhodne Azije - Laos, komunistična država, prežeta z budističnim duhom. Po dolgotrajnem poletu iz Dunaja preko Bangkoka sem prispel v Laos. Moj prvi stik s to državo je bilo mesto Vientiane, glavno in največje mesto Laosa, ki leži ob obali reke Mekong. Vientine je nekdanja francoska kolonija z 700.000 prebivalci in čeprav je mesto majhno v primerjavi z preostalimi azijskimi prestolnicami, je vredno ogleda, saj ga krasijo številni budistični templji, med katerimi zagotovo v svoji svetlikajoči se zlatorumeni barvi izstopa tempelj Pha That Luang - eden najbolj znamenitih templjev v Laosu, ki je hkrati tudi pomemben nacionalni kulturni spomenik. Pha That Luang je bil zgrajen leta 1566 s strani kralja Setthathirat-a in obnovljen  leta 1953 ter sega 45 metrov v višino, v neposredni bližini pa se nahaja tudi tempelj Wat Si Muang, ki je bil zgrajen na ostankih Kmerskega svetišča in ki ga po verovanju lokalnega prebivalstva varuje duh lokalnega dekleta z imenom ˝Si˝. Oba predstavljata temelj budistične religije v Laosu ter dopolnjujeta bogato budistično dediščino templjev v Luang Prabangu. V osrednjem delu mesta je od daleč viden tudi spomenik Patuxai, ki je nedvomno največja znamenitost mesta Vientiane in močno spominja na znameniti pariški Triomphe, posvečen pa je padlim vojakom, ki so se borili za neodvisnost od Francije. Povzpel sem se na vrh spomenika, od koder je bil viden najlepši razgled nad mestom, nato pa dan zaključil v eni izmed največjih tržnic - Talat Sao, kjer sem poizkusil tudi tradicionalno jed Larb.