Tsomoriri lake

Po čudovitem jutru in pravem kašmirskem zajtrku v naravi, sva z Lakpo pot nadaljevala proti enemu izmed najlepših jezerov v Ladakhu - Tsomoriri, ki leži na višini 4.600,00 metrov, na pročelju tibetanske planote v bližini meje s Tibetom. Po naporni vožnji po brezpotju sva tako končno zagledala čudovito jezero ogromnih razsežnosti, široko okoli 5 km in dolgo več kot 50 km, ki je zaradi velike nadmorske višine odlično mesto za aklimatizacijo pred vzponom na bližnje belo zasnežene vrhove, po drugi strani pa je prava oaza miru, od več kot 200 km oddaljenega Leh-a. Za pot v notranjost jezera sem potreboval ustrezno dovoljenje, ki mi ga je v Leh-u priskrbel Lakpa, za zelo majhen znesek rupij, pred vstopom v območje jezera pa je bila prisotna tudi vojaška kontrola, kjer so mi dovoljenje tudi temeljiteje pregledali. Namestila sva se v kampu v neposredni bližini jezera, kjer se je zraven jezera nahajal tudi budistični tempelj, tako, da sma ob čudoviti pokrajini bila deležna tudi večkratnih posebnih verskih obredov z glasbo in plesom. Naslednji dan sem jutro izkoristil za odkrivanje okolice jezera in se med drugim povzpel tudi na enega od hribov nad jezerom in brez težav dosegli višino 5000 m, od koder je bil pogled proti jezeru prečudovit, tako jezero kot vasica Korzok pa sta ob sončnem zahodu zaradi nenehnega spreminjanja barv delovala magično. Ladakh je vsepovsod obkrožen z visokimi gorami in dolina Inda ga geografsko razmejuje s Tibetom na vzhodu, Kašmirjem na zahodu in Himachal Pradeshom na jugu.

Tsokar lake

Tsokar lake je manjše visoko ležeče jezero v dolini Rupshu, do katerega sem se odpravil takoj za tem, ko sme se že dodobro aklimitiziral na višini 3.700,00 metrov. Prvotni načrt, da se do jezera odpravim z motorjem sem po pridobljenih informacijah, da je posamezni del poti težko prevozen z motorjem, spremenil, zaradi česar mi je družbo do jezera, ki se nanaja v čudoviti dolini Rupshu, delal taksist Lakpa. Leh sva zapustila zgodaj zjutraj, še nekoliko zaspana, nato pa sma pa dobri uri vožnje po glavni cesti, ki vodi do Manalija, prispela do vasice Upshi, od koder dalje sma pot nadaljevala po soteski proti prelazu Tangla La Pas, ki je z višino 5.359,00 metrov drugi najvišji prezal, prevozen z avtom, takoj za najvišjim Khardung La Pass-om. Čeprav je cesta proti vrhu prelaza postajala vse težje prevozna in čedalje slabša, so pogledi na zasnežene vrhove in dolino v ozadju odtehtali ves napor in bes, ki ga je povzročilo neprestano premetavanje v avtomobilu. Razgled na vrhu prelaza Tangla La Pas je bil čudovit, pogled proti dolini pa je v ozadju risal odseke cest, ki so opletali vrhove planote. Po postanku na prelazu, sva pot nadaljevala proti jezeru Tsokar, ki v prevodu pomenil ''belo jezero'' in se nahaja na višini 4.500,00 metrov in je raj za opazovalce divjih živali. Prespala sva v vasi Thukje v šotori pri domačinih, kjer smo se z domačini zvečer pogreli ob ognju, nato pa s pomočjo prevoda izmenjali vtise o načinu življenja med sodobno in razvito Evropo na eni strani in med pristnim, počasnim in z naravo povezanim življenje na drugi strani.  Noč je bila zaradi višine hladna, vso noč pa so me spremljali tudi opačni intenzivni glavoboli, najverjetneje kot posledica blažje višinske bolezni. Nasledje jutro sem se kljub neprespani noči zbudil že ob šesti uri zjutraj, nato pa sem se še pred zajtrkom odpravil proti jezeru, kjer sem užival v tišini, v čudovitem jutro in ob prelepi pokrajini.

Leh

Potem, ko sem noč preživel na letališču v New Delhi-ju in so mi družbo delali občasni taksisti, sem ob peti uri zjutraj opravil še zadnje formalnosti za polet proti osrčju Himalaje in sicer v mesto Leh. Leh je na višini 3524 metrov najvišje ležeče mesto v regiji Ladakh, v zvezni državi Jammu and Kashmir. Slabo uro trajajoči let nad vrhovi Himalaje je v meni vzbudil občutek sreče, da si lahko končno ogledam indijski del Tibeta oziroma regijo Ladakh, imenovano tudi ''small Tibet''. Kar štiri leta sem čakal nato, da si lahko ogledam te čudovite kraje, potem , ko so mi v Kathmanduju preprečili vstop v Tibet zaradi izgredov v zvezi z olimpijskimi igrami v Pekingu. Pristanek na letališču, ki je v prvi vrsti namenjeno indijski vojski, ki je v Kašmirju zaradi meje z Pakistanom in Kitajsko prisotna v zelo velikem številu, v zgodnjih jutranjih urah je bil skrajno idiličen. Nebo je bilo namreč brez oblaka, snežno beli vrhovi pa so bili objeti v lepotah sončnega vzhoda. Nastanil sem se pri prijazni družini, ki v Lehu živi zgolj v času poletja, t.j. od maja do septembra, preostanek leta pa preživi v Manaliju, saj temperature v času zime padejo tudi pod -20 do - 50 stopinj. Sprehodil sem se čez tibetantsko in lokalno tržnico ter užival ob lepotah bazarja, nato pa se peš povzel do nekdaj najpomembnejše zgradbe v Lehu, imenovane Leh Palace, in nad njo ležečim templjem, od koder sem imel čudovit razgled nad samim mestom, zasneženimi gorami v ozadju in v bližini v nebo vpijajočo Shanti stupo. 

New Delhi

Turistični slogan ''Incredible India'' s katerim Indija promovira obisk je zagotovo najprimernejši opis vtisa, ki sem ga dobil ob obisku New Delhi-ja. Potem, ko je posadka letalske družbe Emirates pred poletom letala iz Dubaja v New Delhi opravila poseben postopek sterilizacije potnikov na krovu letala, sem dojel bistvo, da letim v eno izmed najumazanejših mest na svetu. New Delhi oziroma Delhi  v svojem pogledu vsekakor šokira, nasmeje, razžalosti in preseneti. Za dobrih 0,50 EUR sem se iz letališča Indira Gandhi odpeljal v center Delhi-ja, v predel Paharganj, nekakšno backpackersko meko, v bližini glavne, kaotične in glasne železniške postaje. Za 900 rupij (14 EUR) sem dobil za silo primerno prenočišče v centru mesta, od koder sem se z rikšami odpeljal na ogled Red Ford-a, India Gate-a, Qutub Minar-a, Gurudwara Bangla Sahib-a in Jantar Mantar-a. Sam Delhi, v katerem živi približno šestnajst milijonov ljudi ima sicer dobro zasnovano podzemno železnico, edinstveni vtis mesta pa je mogoče doživeti le ob vožnji z rikšami in lokalno mestnimi avtobusi, pri čemer so rahli trki med vozili vsakodnevna praksa. Delhi je zagotovo eno najumazanejših mest, kar sem jih videl do sedaj, Indijci pa imajo zagotovo poseben talent, kako že tako umazano mesto še bolj umazati. Brez sramu namreč urinirajo na vsakem vogalu, opravljajo veliko potrebo kar med rožami in na pločnikih, ki jih uporabljajo tudi kot kuhinjo, smeti pa namesto v koš, kar raje vržejo na tla. Revščina v Indiji je velik problem, vsak se poizkuša znajti na svoj način, veliko otrok berači, ogromno ljudi pa živi brez kakršnega koli imetja in živi na robu bede, med tem, ko bogati Indijci, ki živijo v drugem predelu Delhi-ja igrajo golf in se zabavajo v zahodnjaškem stilu, med njimi tudi jaz.