The most dangerous road on the world

»The world's most dangerous road. If I did it - you can do it.«, je geslo, ki ga stevilne agencije v La Paz-u promovirajo, za organizacijo kolesarskega spusta po najnevarnejsi cesti na svetu. Za 35 ameriskih dolarjev dobis nepozabno avanturo, ki te na posameznih odsekih hitro zbistri. Cesta je dobila sloves najnevarnejse ceste na svetu zaradi stevilnega prometa, saj je bila na tej relaciji do nedavnega edina povezava med La Paz-om in provinco Yungas ter amazonsko regijo na severu Bolivije. Na posameznih odsekih je cesta resnicno zelo ozka in prepadna, zato so se in se zmeraj se dogajajo stevilne mnoge nesrece, predvsem ko vozila pri umikanju zdrsnejo s ceste v 100 in vec metrov globok prepad. Na posameznih odsekih so tako vidne stevilne razbitine tovornjakov in avtobusov, ki za zmeraj ostanejo na dnu prepada. Trenutno je ze odprta nova asfaltirana cesta, ki povezuje omenjena obmocja, tako da »The world's most dangerous road« sedaj ostaja prosta za sprosceno turisticno kolesarsko atrakcijo. Po dobri uri voznje iz La Paz-a v visine, smo prispeli do prelaza La Cumbre (4725m), od koder je sledil fantasticen spust, dobrih 60 km in 3400 visinski metrov, do vasice Coroico viejo na visino 1500 metrov nadmorske visine. Ob samem spustu, si tako prica slikoviti menjavi vegetacije in klime, kjer te ob koncu v vasici Coroico viejo, caka se povratna voznja nazaj do La Paz-a, a tokrat sedis v avtomobilu in dejansko res spoznas pomen najnevarnejse ceste na svetu. Po srecni vrnitvi v La Paz, se ti osebnostni ego kar potroji :-).

La Paz

Popolna ravnina se v blizini kanjona reke Choqueyapu, na bolivijski planoti Atitlano na nadmorski visini 3600 metrov, kar iznenada ugrezne v ogromen zemeljski razporek – dobrodosli v glavno mesto Bolivije. La Paz je administrativno glavno mesto Bolivije in departmaja La Paz in v prevodu pomeni besedo mir. Sprva ga niti ne opazis, sele ko dosezes rob kanjona, se ti razpre fantasticen pogled na mesto, ki se spusca po vseh pobocjih tudi do 400 metrov nizjelezecega dna kotanje. V mestu, kamor se stekajo vse politicne, industrijske in gospodarske sile, prebiva priblizno milijon prebivalcev, skupaj s sosednjim mestom El Altom pa s 1.600.000 prebivalci tvorita najbolj gosto naseljeno obmocje drzave. Za dobrih 7 ameriskih dolarjev sem dobil prijetno sobo v samem centru mesta. V mestu kjer se srecata revscina in bogastvo, sem nasel idealne pogoje za posedanje in opazovanje urbanega brbotanja in vrveza, kjer se med seboj pomesajo indijanske "colite", napravljene v pisana krila in z obveznimi klobuki na glavi, poslovnezi v oblekah, beraci in oborozeni vojaki. Na ulicah je vidna vsa vrsta sare, od pripomockov za samanizem, tkanin in oblek, zelenjave in sadja do prodaje rezervnih delov za avtomobile, ki vozijo v vse smeri ob veljavi zakona, kdo je mocnejsi. V mestu sem se sprehodil cez glavni trg do znamenitega muzeja koke in stevilnih drugih trznic, vkljucno seveda s tisto, kjer se prodajajo posuseni lamini fetusi in drugi darovi za Pachamamo in druga bozanstva. Zanimiv muzej, sicer stisnjen v eno malo sobico, ponuja stevilne zanimive podatke o koki, sveti rastlini v Andih, ki pa jo je zahodni svet z Ameriko na celu razvrednotil in spravil na tako nizko raven, da danes vecina ljudi v njej vidi le se grozo in strah, skratka prepovedan sadez. Z ali brez prepovedanega sadeza, tukaj v La Paz-u nedvomno uzivam.

Island of Taquile

Na majhen coln se nabase vec kot deset turistov pa se nekaj domacinov za povrh. Taksna je bila voznja po jezeru Titikaka do otoka Taquille, kjer so posebnost moski, ki pletejo in nosijo zivopisane kapice. Barva kapice oznacuje, ali je moski samski ali porocen. Te kapice moski sami pletejo med sprehodom po mestu ali med lezernim pocitkom v senci na vaskem trgu. Po verovanju domacinov se je civilizacija J. Amerike pricela ravno na tem otoku, kjer govorijo jezik Inkov-kecua. Po strmih stopnicah sem se povzpnel do najbliznje vasice, a ze preprosti vzpon na visini 3700 metrov s tezkim nahrbtnikom ni preprost. Po dobro utrjeni poti, mimo stevilnih pastirskih majhnih koc, sem prispel do vrha otoka, kjer so znane inkovske rusevine in od koder se razprostira cudovit razgled nad celotnim jezerom Titikaka. Cudovite gore v ozadju, modro jezero Titikaka in nebo brez oblakov, kar hitro spominjajo na majhen Tibet v Juzni Ameriki. Tukaj sem prezivel se zadnji dan v Peruju, sedaj pa grem na vzhodno stran jezera Titikaka, proti bolivijskemu departmaju La Paz, koncno v Bolivijo.

Lake Titicaca

Po naporni voznji koncno prispem v perujsko mesto Puno, ki se nahaja na zahodni strani jezera Titikaka. Samo mesto Puno ni nic prav posebno, je brez elektrike in tople vode, a po odlicni vecerji "pollo a la brasa", koncno dobim ladjico za plovbo, po najvisjem lezecem plovnem jezeru na svetu (z nadmorsko visino 3821 metrov), s povrsino okrog 8300 kvadratnih kilometrov pa je tudi najvecje sladkovodno jezero Juzne Amerike. Cez jezero poteka meja med Perujem in Bolivijo, tako, da vzhodna stran ze pripada bolivijskemu departmaju La Paz. Samo sveto jezero ima kar 41 otokov, od katerih je nekaj gosto poseljenih. Znamenita je zlasti deveterica naseljenih umetnih otockov Uros, zgrajenih iz plavajocega trsja. Ti predstavljajo eno velikih turisticnih znamenitosti Peruja, izleti nanje pa so organizirani iz bliznjega mesta Puno. Ljudstvo Uros, ki zivi na plavajocih otokih, izdelanih iz rastline totora, ki poleg gradbnega materiala za otoke, hise, colne in druge zadeve predstavlja tudi del njihove prehrane, je kljub ze malo komercialnim pridihom, se zmeraj vredno ogleda. Tukaj sem ostal kar eno noc, v popolni temi sredi jezera, v kristalno jasni noci stran od civilizacije, kjer sem ob zvokih indijanskega jezika Kecua, premrazil noc pod zvezdami. Najvisje lezece komercialno plovno jezero na svetu, je privlacno za turiste, romarje, druzine, indijanske vrace, katoliske duhovnike, skratka za vse, ki iscejo spokojnost in mir na bolivijski visoki planoti (Altiplano) v Andih.

Machu Picchu

Machu Picchu (v jeziku Quechua "stara gora") so dobro poznane ohranjene predkolumbovske inkovske razvaline, ki lezijo nad dolino Urubamba v sedanjem Peruju, priblizno 70 km severozahodno od Cuzca, na visokem gorskem grebenu, na nadmorski visini priblizno 2350 m. Znameniti treking "inca trail" velja za enega najlepsih in zato tudi najbolj obiskanih na svetu. Pot, ki so jo zgradili Inki, vodi po ozkih dolinah, cez visoke prelaze, mimo nestetih ostankov inkovske civilizacije. Zakljuci se s cudovitim pogledom na Machu Picchu in spustom do njega. Zares cudovito dozivetje, ki pa ga pokvarijo dolge kolone po polzje premikajocih se turistov, nevajenih hoje, ki jim indijanski nosaci prenasajo vse mogoce. Kraj je najbrz najbolj znan simbol Inkovskega kraljestva zaradi edinstvene lege, geoloskih posebnosti in poznega odkritja leta 1911. Od leta 1983 je predel dolocen kot UNESCO-va svetovna dediscina in vzbuja zaskrbljenost zaradi skode, ki jo povzroca masovni turizem. Bliznje mesto Aguas Calientes velja za eno najdrazjih mest Peruja in vidi se, da mesto diha s turizmom, prenocisca namrec ni tezko najti. Pred obiskom Peruja sem bil mnenja, da je Machu Picchu vrhunec vsega, a spoznal sem, da je Peru precej vec kot le ogled Svetega mesta, ki je sicer atrakcija in vreden ogleda. Pozdrav iz Peruja !

Cusco

Z nocnim avtobusom se odpravim proti jugovzhodu Peruja, v mesto Cusco, ki je izhodisce za inkovsko trdnjavo Saksaywaman (Sacsayhuaman) ter za glavno znamenitost Peruja - starodavno inkovsko mesto Machu Picchu. Nastanim se v blizini znamenite Plaze de Armas, ob kateri stoji mestna katedrala, v glavnem zgrajena iz rusevin inkovskih svetisc. Tukaj, v starem delu mesta, so ohranjeni stevilni trdni inkovski zidovi, ki so eden redkih ostankov mogocnega mesta, saj so Spanci v casu kolonializacije mesto popolnoma porusili. Cusco, stara inkovska prestolnica, je v jutranjem hladu zaspana. Ulice so prazne, le redki domacini, zaviti v svoje jakne in ponchote, hitijo po mracnih ulicah. Nihce ne dvigne pogleda, nihce mi ne privosci pozdrava. Nasploh so Indijanci zelo zaprti vase. Sovrastvo in obcutek manjvrednosti, ki so ga gringoti v stoletjih vtepli v njihovo kulturo, je ponavadi prevelika ovira za odprte odnose z njimi, a ne morem reci, da niso prijazni. Naslednje jutro sem se odpravil v »Sveto inkovsko dolino Urubambe«, kjer sem obcudoval tradicionalne indijanske trznice v Pisacu in Chincheroju, ki so me mocno spominjale na Chichicastenango iz Gvatemale.

Colca Canyon

Dobrih pet ur tresoce makadamske voznje sem potreboval, da sem iz Arequipe prispel do Cabanaconde, do izredno majhnega kraja na robu kanjona Colca, od koder je po triurni naporni poti mogoce priti vse do dna tega brezna. Reka Colca tam spodaj ponuja zivljenje in radost, kjer se skala spremeni v zemljo, prah v vodo in puscava v vas, saj se sredi obsirnega visokogorskega puscavskega podrocja, naenkrat vegetacija zanimivo spremeni v rodovitno zemljo in kristalno cisto vodo, kjer se ob stevilnih ogromnih kaktusih, pocasi vendarle v tradicionalnem perujskem stilu razvijajo simpaticne majhne vasi. Za spust v drugi najgloblji kanjon na svetu, sem izbral tridnevni trekking (ogromno agencij v Arequipi in Cuscu ponuja tovrstne trekkinge) s katerim sem se preko stevilnih vasic na robu kanjona, spustil vse do dna, do reke Colce, kjer sem prespal in naslednje jutro z zavistjo obcudoval prelete stevilnih kondorjev. Pot nazaj na vrh kanjona je bila veliko bolj naporna, nekaj naredi zracna visina, nekaj doprinese utrujenost, a vztrajnost in zelja sta bila s prelepim soncnim zahodom na vrhu kanjona poplacana. Colca je le drugi najgloblji kanjon na svetu in ce vam drugo mesto ne zadosca, je od Arequipe do roba kanjona Cotahuasi samo 12 ur poskakujoce voznje.

Arequipa

Perujsko mesto Arequipa, je kolonialno mesto, zgrajeno na vznozju 5821 metrov visokega vulkana El Misti. V primerjavi z ostalimi perujskimi obalnimi mesti, je Arequipa nenavadno lepo mesto, saj so se v pomanjkanju gradbenega materiala ljudje posluzevali lahke, belo obarvane kamnine, nastale iz vulkanskega pepela, in z njo nadgrajevali kolonialno gradnjo, ki je gradila na temeljih inkovskih svetisc. Zato Arequipo imenujejo tudi belo mesto. Belo mesto na pobocju juzno perujskih Andov zlahka spominja na mediteransko metropolo in tudi pokrajina okoli mesta in celotna provinca ponuja veliko. Lezi na 2325 m nadmorske visine in predstavlja dober aklimatizacijski postanek na poti v visje predele Andov. Drugo najvecje mesto Peruja ima nekaj vec kot 700.000 prebivalcev. V samem mestu sem si ogledal znameniti samostan Santa Catalina iz leta 1579 s svojimi znamenitimi pisanimi ulicami in povrsino 20.000 kvadratnih metrov. V samostan so sprejemali le dekleta iz najbogatejsih druzin, kjer je vsaka imela na voljo sluzabnice in celo temnopolte suznje, tako da je v naslednjih 250 letih prišlo do takega razvrata, da je glas o nespodobnem samostanu zasel celo v Vatikan, zato je Papez leta 1871 bil prisiljen poslati cez ocean strogo nunsko delegacijo z nalogo, da v samostanu koncno naredijo red. V mestu je sorazmerno dovolj prenocisc po zmernih cenah, stevilne agencije pa ponujajo stevilne trekkinge v okolici Arequipe. Avanturista zagotovo lahko navdusi spust v kanjon Colca, ki ponuja moznost dozivetja prvinskega Peruja, za tiste nekoliko bolj zahtevne pa je tukaj kanjon Cotahuasi. Za vse tiste, ki nameravate zaiti sem, pa zgolj se priporocilo. V Arequipi v restavraciji obvezno narocite morskega prasicka in pivo Arequipenja.

Nazca

Nazca - skrivnost casa in prostora med pacifikom in andi, znamenita perujska kultura in mesto ob juzni obali Peruja, je zraven Machu Picchu-ta ena najvecjih turisticnih atrakcij Peruja. V blizini mesta je v puscavi ogromno podrocje s skrivnostnimi podobami in neskoncnimi crtami, ki se jih lahko vidi samo iz letala za dobrih 50 ameriskih dolarjev, kolikor te stane 30 minutni polet cez 2000 let stare skrivnostne podobe in figure, ki ze dolgo casa burijo duhove, njihovo sporocilo pa je se zmeraj prikrito in zapleteno. Obstajajo stevilne razlicne teorije, vse od velikega kulturnega koledarja, do pristanisc za bogove ali nezemljane, ali pa morda tudi zgolj neki znaki, namenjeni bogovom. Skratka, gre za dolge ravne crte v precej nenavadni pokrajini, izjemno suhi, razbrazdani s suhimi strugami, ki iz pticje perspektive ponazarjajo zelo zanimive like kot so: opica, kolibri, astronavt, pajek, pristajalna steza in se kaj. Zagotovo gre za delo cloveskega uma ali bitij iz onstranstva, a dokazila o nastanku ni, so namrec zgolj ugibanja. Tudi samo mesto Nazca zivi v kozmicnem duhu, saj ima cudovit planetarij in muzej o skrivnostnih crtah, ki sta prav zanimiva za sprostitev.

Ica

Po celodnevni voznji po Pan-American Highway prispem v Ico, glavno mesto regije Ica, na jugu Peruja, ki je od Lime oddaljena 300 kilometrov. Potres iz leta 2007, z stopnjo 8 po Richtarjevi lestvici, je ravno v tem predelu povzrocil ogromno skode. Po testiranju tradicionalnega brandya Pisco, sem se odpravil naprej proti oazi Huacachina, od koder sem se v karavani podal na tri dnevni slalom po puscavi med stevilnimi oazami. Po adrenalinskem norenju s puscavskimi buggyji po perujski puscavi in sandboardingu z vrha puscavskih sipin, se mi je zvecer ob cudovitem soncnem zahodu, kar dodobra prilegel Pisco ob mrzlih vecernih puscavskih temperaturah. Svoj bazni tabor smo postavili sredi puscave (dobro organizirani peruanci za zadevo poskrbijo v dobrih 15-tih minutah), v blizini oaze, kjer smo ob vecernem ognju, v prijetni druzbi ob zvokih perujske glasbe strmeli v zvezde, ki so kar sijale od jasnine neba. Vecerne zgodbe ob ognju, tisina in popolna izolacija, so me tako prevzeli, da sem z lahkoto prespal noc kar na prostem, pod milim nebom perujske puscave. Jutranje prebujanje je bilo tezavno, Pisco te namrec ne pusti ravnodusnega, a dodobra me je prebudilo sele ponovno adrenalinsko norenje s puscavskimi buggyji, tokrat na poti iz oaze nazaj v civilizacijo.

Lima

Ob 10. zvecer iz Kolumbije priletim v prestolnico Peruja-Limo, kjer me je pricakal brat prijatelja Francisca Sota Brava. Po skorajsnem zletu z ceste, se sredi noci nastanem na obrobju prestolnice v pristni peruanski hisi brez strehe, kjer ob prijetni peruanski glasbi skoraj pozabim, kako mrzla je noc tukaj v Peruju. Se zmeraj zelo vznemirjen, da sem koncno tukaj, prvo noc s tezavo zaspim. Mesto kraljev, kakor je Limo poimenoval Francisco Pizarro, kjer zivi skoraj sedem milijonov ljudi, si ogledam naslednje jutro. Sprehodil sem se mimo katedrale-Catedral de Lima, ter preko nakupovalne ulice-Metropolitana de Lima, kjer sem si na glavnem trgu-Plaza de Armas privoscil caj v nekoliko meglenem peruanskem jutru. Stari del mesta je od leta 1988 zasciten kot UNESCO-va kulturna dediscina. Prevzame me umirjenost, cudovita glasba in stevilni nasmehi na obrazih neznancev. Samo sredisce Lime, se zelo razlikuje od obrobnega dela prestolnice kjer zivi v povprecju revno prebivalstvo, in me zelo spominja na prestolnico Ekvadorja-Quito. Ob vecerih zazivijo trznice z tradicionalnimi nakiti in glasbo na skoraj vsakem vogalu, za tiste nekoliko bolj zahtevne, pa je nocna ponudba tudi precej pestra, vse od karaok do diskotek ter nocnih klubov. Preizkusal sem vse !