Cesta od Siem Reap-a, ki je najblizje mesto Angkorskim kompleksom, do mejnega prehoda Poipet, je pravo dozivetje, kjer sem v zameno za razdaljo 150-tih kilometrov, dobil sesturno premetavanje v miniaturnem lokalnem avtobusu. Pravzaprav obcasne krpice asfalta kvarijo naravno pot, speljano cez stevilne luknjaste kolovoze, kjer te pogosti napisi "Danger mine" ob cestah, ne pustijo ravnodusnega in kjer je odsotnost vsega ostalega, kot so recimo rizeva polja, palme, grmicevje in navsezadnje tudi raven teren vec kot ocitno. Busek na katerem sem cepel zaradi pomanjkanja prostora, je sicer kljub svoji zelo ugledni starosti in naravnost neverjetni razmajanosti presenetljivo udoben, kljub temu, da sem po parih minutah voznje, ze bil prekrit z debelo plastjo rdecega prahu. Kolovozna pot do meje Poipet me je popeljala skozi tradicionalne vasice s hiskami na kolih, kjer smo se obcasno v kaksni izmed njih tudi ustavili, saj je sofer moral pregledati avtobus. Ob takih priloznostih me je preplavil cel bataljon kamboskih otrok, ki so se mi smukali med nogami z razglednicami v rokah, namesto da bi sedeli v soli. Tajska sicer slovi kot dezela nasmehov in prijaznih ljudi.... no ja, no, ampak napram khmerom se tajci obnasajo tako kot gorski troli, tako tudi ti otroci pravzaprav niso bili nadlezni, ampak samo sila prijazni, vljudni in zabavni. Sploh so pa bili simpaticni, ker namesto za denar ali sladkarije tezijo: "Sir, please, excuse me, do you have a pen for me" ?
Ni komentarjev:
Objavite komentar