Zgodaj zjutraj sem nadaljeval pot po centralnem Vietnamu in se z avtobusom mimo slovite Kitajske plaze pripeljal v Hoian, kjer sem na ulici najprej poizkusil odlicne Kao-Lao rizeve rezance. Hoian je carobno staro mestece z najboljso ribjo trznico, starimi tetami, ki neutrudno zvecejo crni betel in nestetimi druzinskimi podjetji, kjer ti cez noc sesijejo, karkoli si zazelis. Odpeljal sem se v My son, v bliznjo tropsko dzunglo, na trekking v pozabljeno kraljestvo Champ. Voznja do tega kraja je prava spokora za vse grehe, ne samo potnika, temvec tudi vse njegove zlahte in ko so se posamezni potniki pritozevali nad cesto, je sofer odreagiral, da naj pritozbo posljejo Americanom, ces da so oni tukaj metali bombe. My son je bil intelektualni in religiozni center kraljestva Chamovcev - ljudstva, ki je zivelo v teh krajih pred Vietnamci. V 13. stoletju so jih zdajsnji naseljenci v eni izmed svojih vojn v glavnem izbrisali z zemljevida, sedaj pa zelo ironicno – potem ko so iztrebili vso ljudstvo, turistom prodajajo njihovo zgodovino. Ostanki njihove mogocne hindujske civilizacije so zelo podobni tistim v Angkorju v Kambodzi ali Ayuthayi na Tajskem. Ponovno sem najel kolo in kolesaril med rizevimi polji mimo vasic, kjer zivljenje se vedno poteka v dobrem starem Hosiminovem vzdusju; rdeca zastava na hisi in nekdanji upokojeni revolucionarji pri igri kart.
Ni komentarjev:
Objavite komentar