Singapore

Singapur je futuristicna, high-tech betonska dzungla, z eno izmed najvisjih gostot prebivalstva na svetu. Vecni troboj med Singapurjem, Hong Kong-om ter Shanghajem, kateri izmed njih bo osvojil trg jugo-vzhodne Azije, je se zmeraj v teku. Singapur je zagotovo sinonim za mesto uspeha, napredka in prihodnosti. Otok in istoimensko mesto lezi na jugo Malezijskega polotoka, kjer se je iz prvotne ribiske vasice razvil v eno najbolj perspektivnih mest sveta, poznano pod imenom Levje mesto. Je najvecje mesto in najbolj prepoznaven otok ob 63-tih preostalih otokih, ki tvorijo drzavo Singapur. Tukaj se azijska tradicija srecuje z moderno tehnologijo, ob pomirjujocih kitajskih in hindujskih templjih, kar popotnika simpaticno zmede. Nastanil sem se v predelu Little India, kjer pripadniki razlicnih kultur in ver zivijo v harmoniji, zahvaljujoc toleranci in obetavni prihodnosti. Samo mesto ponuja kar precej dozivetij kot so: staro mestno jedro s kolonialnimi zgradbami, kitajska cetrt, Little India, Night Safari - prvi nocni zivalski vrt na svetu, Underwater world - najpopularnejsi oceanarij, Jurong Bird Park - pticji park z najbogatejso zbirko ptic jugo-vzhodne Azije, Sentoso in se mnogo vec. Ob vecerih sem v kozmopolitskem utripu mesta uzival v druzbi prijateljev iz Filipinov. Singapur je tudi ena izmed najcistejsih, najbolje organiziranih in najvarnejsih drzav na svetu s strogimi zakoni. Ce ne drugace, tukaj vsakega naucijo lepih manir ob vrtoglavo visokih kaznih. Naj navedem zgolj nekatere:

1.) Za vsak manjsi prekrsek, na primer nepravilno preckanje ceste, pljuvanje ali uzivanje hrane/pijace na vlaku in avtobusu, vas lahko dodeli visoka globa.
2.) Ce na tla odvrzete papircek, te lahko kaznujejo s Corrective Work Order, kazen ki so jo uvedli leta 1992 tako od vas zahteva, da doloceno stevilo ur na javnem prostoru delate kot cistilec.
3.) Droge naj vam v Singapurju ne pridejo na misel, saj dosledno uveljavljajo dosmrtno kazen za posedovanje relativno majhnih kolicih prepovedanih substanc.
4.) Zvecilni gumi sicer ni droga, a je v Singapurju kjub temu, z redkimi izjemami, prepovedan. Oglejte si spodnji video o tej kontroverzni singapurski prepovedi.

Melaka

Zgodovinsko mesto Melaka, pomembno obmorsko mesto na zahodni obali Malezijskega polotoka iz leta 1430, je bila v zgodovini najvecje in najpomebnejse pristanisce JV Azije, preko katerega so Portugalci, Nizozemci in Anglezi nadzorovali trgovino s svilo in zacimbami. Bogata zgodovina mesta je vidna v nenavadni mesanici arhitekturnih stilov, med katerimi izstopajo najstarejsi kitajski tempelj v Maleziji - Cheng Hoon Teng, nekdanja portugalska utrdba Famosa, ostanki nizozemske cerkve Sv. Pavla, moseja Kling in predel Jonker. V tem predelu Malezije zivi tudi skupina ljudi, ki so mesanica kitajskih in malezijskih kultur, imenovani »Peranakan«. Malezija je namrec sestavljena iz treh glavnih narodov (Malajci, Kitajci, Tamilci) in stirih glavnih religij (islam, budizem, krscanstvo in hinduizem), govorijo pa se stirje glavni jeziki (malajski, mandarinska kitajscina, anglescina, tamilscina), od katerih je uradni samo malajski. Enoten narod pomeni en uradni jezik in prevlado malajske kulture nad kitajsko in indijsko, a kljub temu je ena najcudovitejsih znacilnosti Malezije ravno to, da se lahko sprehodis cez malajsko vas, skozi indijsko sosesko v kitajsko cetrt in se pri tem pocutis tako, kot da bi obiskal vse tri razlicne drzave.

Perhentian Islands

V blizini malezijskega mejnega prehoda, sem se odpravil rajskim otockom Perhentian islands naproti, ki so v blizini najvecjega muslimanskega mesta Kota Bahru, v zvezni drzavi Kelantan. Ves zadovoljen, da sem uspel dobiti coln proti otokom, sem nemo opazoval kako so natovarjali coln z vsem nemogocim, in to coln kateri me je pozneje odpeljal otokom naproti. Prvi pogled z ladjice na turkizne barve morja, na s palmami in tropskim rastlinjem porascen otok, na zalive ter lepe pescene plaze je bil edinstven. Hkrati sem se zbal, da tukaj tudi za vedno ostanem. Otocje je v notranjosti poraslo z dezevnim pragozdom, bananovci in papajevci in nudi zivljenje stevilnim raznolikim zivalskim vrstam. Za odlicno vecerno vzdusje je poskrbel prijatelj Braseria, ki me je popeljal v lokalno druzbo, kjer se tudi muslimanska pravila o prepovedi pitja alkohola z lahkoto krsijo. Menda nas tukaj Alah, ne more videti. Brezskrbno polezavanje na beli pesceni plazi z idilicno hisko sredi palm, razmisljanje o tem kateri kokos bi danes napadel in obvezno snorklanje med cudovitim podmorskim svetom je zagotovo top, predno se odpravim v vecmilijonski Singapur.

Cameron Highlands

Visavje Cameron se razteza v osrcju malajskega polotoka, kjer je na visini med 1500 in 1800 metri, zaradi milega podnebja, znano sredisce za pridelavo priznanega cejlonskega caja. Tukaj je tudi izredno bogat pridelek drugega raznovrstnega sadja in zelenjave, s katerim zalagajo celo drzavo in jo izvazajo tudi v sosednji Singapur. Tja sem se odpravil seveda z najcenejsim avtobusom in v zameno za to dobil avtobus z zalepjenimi okni in razmajanimi sedezi. V cudovitem jutru sem se odpravil na treking med cajne plantaze in v lokalnih cajnicah poizkusil razlicne vrste caja, med njimi tudi tako imenovane FTGFOP caje (far too good for ordinary people). Valoviti hribi, so povsem prekriti z zivozelenim tepihom cajnih grmickov, med katerimi gorske manjsine nabirajo cajne vrsicke. Vam povem, ob pogledu na ves ta kofein, cloveku kar srce hitreje zabije, zato ima k sreci vsaka plantaza tudi lokalcek, kjer lahko kofeinski odvisnezi dobimo svojo dnevno dozo. Za gurmanske peticneze pa z lahkoto poskrbijo Indijci, ki jih kar mrgoli naokoli. Tako se dan zacne z roti canai, za kosilo tandoori chicken in za vecerjo banana leaf meal, kjer ti za fiksno ceno postavijo kos bananinega lista, nakar nanj stresejo vse mogoce od riza, jogurta, curryja, dodajo ti loncek dhaala in en chapati. Hrano ti kar naprej spet in spet prinasajo, vse dokler ne zlozis svojega bananinega lista. Me zanima koliko turistov se je razpocilo, predno so dojeli ta trik. Jaz sem dobil tri vedno bolj zmedene repeteje, preden sem ugotovil, da imajo vsi gosti, ki ne jejo vec, pred seboj zmeckane liste. Tukaj v visavju Cameron zivijo tudi Orang Asli, tako imenovani aborigini Malezije. Orang Asli v prevodu pomeni »prvotni ljudje« in oznacuje izvirne, prve prebivalce malezijskega polotoka. Aborigine Malezije tvorijo tri razlicne skupine: Orang Melayu Asli, Senoi in Negrito. Ti imajo svoj edinstevni zivljenski slog, nam zahodnjakom se zmeraj zavidanja vreden; No money, no tax, no stress !

Kuala Lumpur

Kuala Lumpor, izrazito malezijsko mesto z obsezno kitajsko cetrtjo, izjemnimi kolonialnimi zgradbami, velicastno mosejo in sodobno arhitekturo me je ob prvem vtisu zelo navdusil. Multikulturno ozadje kar vabi v kaleidoskop odlicne kulinaricne ponudbe, glasbe in zabave te dinamicne, hitro rastoce azijske prestolnice v nasprotju z malezijskim delom otoka Bornea, ki je se vedno nedotaknjen, pristen, poln skrivnosti in legend. Kuala Lumpur, v katerem je ujeto celotno bistvo Malezije, se nahaja na zahodni obali Malajskega polotoka. V mestu je zelo lepo razvidna usklajenost novega s starim, kjer se kolonialna fasada in struktura sultanove stavbe, na zelo intimen in fin nacin spoji z visokima cudesima svetovnega formata, kot sta Petronasova neboticnika. Vecina mest v Maleziji je zgrajenih na podoben nacin - cisti center z glavnimi znamenitostmi ter v blizini China town in Little India, v katerih so tudi najcenejsa prenocisca, hrana, obleke in drugo, tukaj sem se tudi nastanil. Ogledal sem si Kraljevo palaco, Narodni muzej, mosejo Masjid Jamek, znamenito zeleznisko postajo v mavrskem stilu, Trg Neodvisnosti z drugo najvisjo zgradbo na svetu Petronas Twin Tower, ki je v vecernih urah se bolj osupljiva. Petronas-ova dvojcka, stvaritev sodobne arhitekture, se vzpenjata 88 nadstropij visko v nebo in dosegata neverjetno visino 452 metrov. Med leti 1996 in 2003 sta bila celo najvisji poslopji na svetu. Dnevno razdelijo 1400 kart kar zastonj, zato se splaca priti ze zjutraj, da jih zagotovo dobis. Tudi trg Merdeka, ki se nahaja v samem srediscu z velicastno stavbo sultana Abdula Samada vzbuja pozornost. Arhitekta je kljub njegovemu britanskemu poreklu, povsem prevzel car islama in lahko bi rekel, da si je resnicno »dal duska«. Od dalec slisim Imanov glas, ki klice vernike k masi in pomislim kako lepo je, da obstaja drugacnost, ki mi popestri vsakdan in me obdari z vecnimi spomini.

Koh Samui

Otok Koh Samui lezi juzno od Bangkoka in velja za enega najbolj priljubljenih turisticnih ciljev na Tajskem. Koh Samui je del otocja, ki vkljucuje osemdeset manjsih otokov, od katerih je naseljenih le nekaj in za katerega pravijo, da nikjer na svetu ne raste toliko kokosovih palm, ki se zibljejo v vetru, pred teboj pa neskoncno dolge pescene plaze in kristalno morje. Mnogi obiskovalci seveda zelijo prav to, kar ponuja turisticni "imidz" otoka: veliko zabave, dobro in relativno poceni hrano in pijaco, obilo nocnega zivljenja in restavracije na plazah. Najlepsi plazi Chaveng in Lamai ze dolgo casa obdaja strnjena vrsta bungalovov in to gotovo ni vec kraj za tiste, ki iscejo mir v avtenticni obmorski naravi, brez znacilno zahodnjaske zabave in nestetih mackastih turistov. Toda Ko Samui, ima "na zalogi" tudi manj obiskane plaze, ki resda niso tako lepe kot prej omenjeni, vendar nudijo vec pristnosti, tako po naravni plati kot v stiku z domacini. Z motorjem sem prevozil ves otok in si ogledal kacjo farmo, za vse ostale avanturiste pa se zagotovo najde veliko skritih kotickov, brzic, cudovitih plaz, gost tropski gozd in nemara tudi kaka zanimiva razgledna tocka. Po napornem trekingu na severu, se prav prileze lenarjenje na rajski plazi in kopanje v kristalno cisti vodi, zvecer pa seveda obvezno skampi ali lignji na zaru ob zvokih prijetne reggae glasbe.

Kanchanaburi

Na poti v Kanchanaburi me je zabaval prijeten sopotnik iz plemena Akha, ki je potoval k bratrancu v bliznjo vas Sai Yok. Postajal je vedno bolj odprt, zato sva se sprosceno pogovarjala tudi o predelavi opija, nevarni drogi Jaba, o obicajih plemena, predvsem pa o izgubljenem denarju plemenskih manjsin, vse dokler nama mesto Kanchanaburi ni prekrizalo poti. Mestece Kanchanaburi je mirni kraj na reki Khwae Yai, kjer mrgoli zeljnih popotnikov, ki tukaj najdejo raj za pocitek. V blizini mesta se nahaja tudi zgodovinsko znani Most na reki Kwai, o katerem je ob zvokih Colonel Bogey-ja, bil posnet tudi nostalgicen film. Most na reki Kwai je bil zgrajen, ko so gradili t.i. "Zeleznico smrti". Zeleznica smrti je bila strateska zeleznica, dolga priblizno 415 km, ki je povezovala Tajsko in Burmo. Zeleznico so dokoncali v rekordnih 16-ih mesecih, ravno na bozicni vecer l. 1943, saj je pri gradnji sodelovalo 30000 vojnih ujetnikov in vec kot 100000 prisilnih delavcev iz Indije, Kitajske, Indonezije, Malezije, Singapura, Myanmara in Tajske. Vec kot polovica zapornikov in skoraj vsi prislini delavci so med gradnjo zeleznice umrli zaradi stevilnih tropskih bolezni, lakote, pomanjkanja zdravil ter izcrpanosti. O kruti zgodovini nastanka mostu prica tudi zanimivi muzej JEATH, ki je dobil svoje ime po drzavah, ki so pri gradnji zeleznice sodelovale: J - Japonska, E- Anglija, A- Avstralija in Amerika, T - Tajska in H- Holandija. Projekt je vodila Japonska, ki je okupirala JV Azijo in zacela graditi zeleznico, Tajska je bila premagana in osvojena dezela, ostali pa so bili zgolj vojni ujetniki. V blizini mesta Kanchanaburi, se nahaja tudi znameniti Tigrov tempelj, v katerem menihi vzdrzujejo in varujejo tigre pred izumrtjem, oz. iztrebljenjem, saj populacija tigrov na Tajskem vztrajno upada. Ni mi jasno ali so vse te zveri pod vplivom mamil ali pa obstaja kaksen drug vzrok njihove lezernosti, sem pa zagotovo preprican, da ko spregovorijo zna biti vse narobe.

Chiang Mai

Vecinoma ravninska Tajska se proti severu pocasi vzpenja v razgiban, hribovit svet, ki ga z ene strani omejuje Mjanmar, z druge pa reka Mekong, ki meji na Laos. Sever Tajske je prijeten kraj za oddih, kar so spoznali tudi ze vsega navelicani zahodnjaki. Tempo zivljenja je tukaj pocasnejsi in bolj umirjen, prebivalci pa so tudi preprostejsi in revnejsi kot v Bangkoku in na jugu Tajske. Vecinoma se ukvarjajo s kmetijstvom, uspeha zeljni pa ze s turizmom, saj obmocje Chiang Mai-a nudi popotnikom stevilne moznosti za zabavo. Po naporni hladni nocni voznji, sem naslednje jutro zgodaj prispel v Chiang Mai, z zeljo, da izvedem kaksen zanimiv treking med hribovskimi plemeni. Samo mesto je turisticni cirkus s stevilnimi pisanimi trznicami, turisticnimi agencijami, nocnimi lokali, skratka all inclusive. Se malce severneje od Chiang Mai-a, se nahaja vasica Pai, po mojem mnenju najlepsa vasica na Tajskem. Seveda je tudi tukaj moc naleteti na nekaj turistov, predvsem popotnikov, ali pa po opiju hrepenecih dusah, ki se tukaj za majhni denar zadevajo do onemoglosti. Skupaj z lokalnim vodicem in njegovo ostro nabruseno maceto sem se odpravil na vec-dnevni treking po dzungli. V stirih dneh sem tako izvedel treking med hribovskimi plemeni Lah, Karen in Akha, z slonovega hrbta raziskoval dzunglo ter se spustil po reki z bambo raftingom. Vecere smo druzabno prezivljali ob ognju, ob kozarcku piva in vodicevem petju, ki se je zmeraj kmalu sprevrglo v kricece dretje, saj so tajci po dveh malih ze kar v rozicah. Obiskali smo tudi vasico Mae Hong Son, poznano po plemenu Karenn, ki so pravzaprav begunci iz Myanmara, ki so na Tajskem nasli svoj mir in izkoristili gostoljubje drzave. Pleme simbolizirajo predvsem zenske z njihovimi dolgimi vratovi. Obroce okoli vratu, narejene iz brasa, nosijo iz treh glavnih razlogov: kot zascita pred tigrovim ugrizom, zaradi medsebojnega prepoznavanja in kot simbol lepote. Natikat si jih zacnejo ze kot 5-letne deklice, vsako leto vse vec do poroke, tako da porocene zenske nosijo nekje med 22 in 27 obrocev, ki tehtajo med 5 in 7 kg. Srecanje s plemeni je edinstveno dozivetje in kjub nekoliko ze komercialnem pridihu, te njihova skromnost in preprostost prevzame. Ste ze kdaj slisali za Yao, Mien, Lisu, Hmong, Red Karen in Lazu plemenske skupnosti ?

Ayuthaya

Po nekajurni voznji z zelo tresocim in zanimivim lokalnim avtobusom, ki ima namesto klime majhne ventilatorcke, sem prispel v Ayuthayo, nekdanjo prestolnico mogocnega siamskega kraljestva, mestece, ki se brzkone nostalgicno se spominja starih dobrih casov. Se pred nekaj stoletji je Ayuthaya predstavljala sredisce druzbenega zivljenja v siamskem kraljestvu, zato se danes v tajski nacionalni zavesti sproza obcutke ponosa in nekdanje slave. Po dolgotrajnemu uporu, ko so jo vec stoletij zaman skusali uniciti sosednji narodi, je vendarle klonila pred sosednjo Burmo. Mesto kot tako je zelo zanimivo, saj lezi na nekaksnem polotoku, ki ga omejuje reka. Kasneje so Tajci vodne kanale prepletli tako, da je bilo mogoce v osrednji del mesta priti le s colnom, za potrebe sodobnega prometa pa so v 20. stoletju zgradili tudi nekaj mostov, vendar je promet s colni se vedno razsirjen in priljubljen. V osrednjem delu mesta, ki je pod zascito Unesca, se nahaja nekdanja infrastruktura mogocne kraljeve prestolnice, ki v kompleksu stevilnih jezerc, brvi, parkov in napol porusenih templjov prestavlja pravo okolje za vse tiste, ki se zmeraj iscejo svojo identiteto. V osrednjem, starem delu mesta prevladujejo ostanki bogate arhitekturne dediscine v siamskem in burmanskem slogu, tako da se se najbrz sam Buda cudi, koliko razlicnih upodobitev so si zamislili zanj takratni ljudje. Temu primerna je tudi hrana, saj ti domacini pripravijo rezance ali pecen riz na burmanski, vietnamski, kmerski ali indijski nacin. Skratka kulturni, zgodovinski, arhitekturni in gurmanski konglomerat!

Bangkok

Uradno ime prestolnice kraljevine Tajske, mesta Bangkok, je najverjetneje eno najdaljsih na svetu. Glasi se takole: Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayutthaya Mahadilokphop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathatthiya Witsanukam Prasit. Kaj vse nudi zlatorumeno mesto, kjer se stikata vzhod in zahod, bogastvo in revscina, prestiz in »backpackerstvo«, in nenazadnje tudi dan in noc, sem spoznal ko sem prispel v prestolnico Tajske. Bangkoku se namrec na tem koncu Azije skorajda ne mores izogniti, saj je ogromen in prenatrpan ter predstavlja nujno zlo s prometnimi povezavami, trgovskimi centri, ambasadami ... in kupleraji seveda. Nastanil sem se kje drugje kot na Khao San road-u, popotniski ulici, ki je izgubila nedolzno prijaznost cenenega pribezalisca, saj s trendovskimi bari postaja modno privlacen, tako za popotnike kot tudi za prijazne deklice, ki vse lepe in s telesi angelov vabijo v narocja in pozabo, kar presega vso domisljijo. Vso domisljijo presega tudi Kraljeva palaca, ki se s svojimi stevilnimi zlatimi pagodami ze kar malo kicasto blesci sredi kaoticnega mesta. Po reki Chao Phraya sem z speed boat-om divjal med mostiscarji in obcudoval njihovo asketsko zivljenje na Kraljevi reki, v ozadju katere stoji znamenita pagoda Wat Arun. Obisk Tajske seveda ni popoln, ce ne vkljucuje plavajoce trznice Damnoen Saduak, ki je najvecja in najbolj obiskana trznica na Tajskem in se nahaja v provinci Ratchaburi, 100km jugozahodno od Bangkoka. Prebivalstvo, ki zivi v vasici, prepredenimi s kanali, kakor Benetke, zivi pretezno od trgovine na trznici. Znan po svojih neverjetnih nakupovalnih razseznostih in divjem nocnem zivljenju, se zdi Bangkok iz profila slovenske sivine ze kar obljubljeno mesto, ce ga seveda zelimo doziveti kot povprecen zahodnjak. In kako pravzaprav zabave zeljni in grdega vremena navelicani turisti dojemajo glavno mesto Tajske? Prvi stereotip, ki pa ga tako prebivalci kot turisti zelijo izpolniti, je tisti iz hita One Night in Bangkok. Neverjetno nocno zivljenje, kjer so vsi »crème de la crème« in kjer je vse dovoljeno, kjer je vse ceneje in kjer vsi strezejo gostu kot kralju, zaradi cesar ima to mesto zagotovo poseben utrip. In ko je divjega Bangkoka, kjer se najde vse, od slonov na cesti do najdaljsih limuzin, od ocvrtih scurkov do ladyboy-ev dovolj, se vedno ostane sever Tajske s plemeni in cudovite rajske plaze na jugu.

Poipet

Cesta od Siem Reap-a, ki je najblizje mesto Angkorskim kompleksom, do mejnega prehoda Poipet, je pravo dozivetje, kjer sem v zameno za razdaljo 150-tih kilometrov, dobil sesturno premetavanje v miniaturnem lokalnem avtobusu. Pravzaprav obcasne krpice asfalta kvarijo naravno pot, speljano cez stevilne luknjaste kolovoze, kjer te pogosti napisi "Danger mine" ob cestah, ne pustijo ravnodusnega in kjer je odsotnost vsega ostalega, kot so recimo rizeva polja, palme, grmicevje in navsezadnje tudi raven teren vec kot ocitno. Busek na katerem sem cepel zaradi pomanjkanja prostora, je sicer kljub svoji zelo ugledni starosti in naravnost neverjetni razmajanosti presenetljivo udoben, kljub temu, da sem po parih minutah voznje, ze bil prekrit z debelo plastjo rdecega prahu. Kolovozna pot do meje Poipet me je popeljala skozi tradicionalne vasice s hiskami na kolih, kjer smo se obcasno v kaksni izmed njih tudi ustavili, saj je sofer moral pregledati avtobus. Ob takih priloznostih me je preplavil cel bataljon kamboskih otrok, ki so se mi smukali med nogami z razglednicami v rokah, namesto da bi sedeli v soli. Tajska sicer slovi kot dezela nasmehov in prijaznih ljudi.... no ja, no, ampak napram khmerom se tajci obnasajo tako kot gorski troli, tako tudi ti otroci pravzaprav niso bili nadlezni, ampak samo sila prijazni, vljudni in zabavni. Sploh so pa bili simpaticni, ker namesto za denar ali sladkarije tezijo: "Sir, please, excuse me, do you have a pen for me" ?

Angkor Wat

Kambodza te zagotovo podre s svojo kruto zgodovino in te zadane z arhitekturnim biserom Angkor Wat-om. Starodavni tempeljski kompleks Angkorja je verjetno najbolj znana stvar v Kambodzi, zgrajena med 9. in 13. st., ki zajema ogromno povrsino stotih kvadratnih kilometrov in vsebuje ostanke kakih sto, z dzunglo preraslih templjev. Pri naravnost nesramni vstopnini, ki jo pobirajo (40 $ za tri dni), bi si lahko privoscili sem ter tja obesiti tudi kaksno tablo ali kazipot. Ogledal sem si obmocje templjev, ki so spomin na velicastno civilizacijo in so bili vec kot 500 let prerasceni z dzunglo in dobesedno nevidni. V zacetku tega stoletja so jih ponovno odkrili in izkazali so se za eno najvecjih arheoloskih odkritij na svetu. Nekaj vecjih in pomembnejsih templjev je ze skoraj v celoti obnovljenih, velika vecina pa se se vedno skriva med koreninami dreves in so prava pasa za oci in fotografski objektiv. Ves dan sem prezivel med templji, saj je kompleks ogromen, se prevazal od templja do templja s tuk-tukom in si ogledal najbolj znamenite templje kot so Angkor Wat - najvecji in najbolje ohranjen in restavriran tempelj, Ta Prohm - povsem prerasel z drevesnimi koreninami in Bayon - z ogromnimi izklesanimi obrazi iz kamna, ki te prav grdo gledajo. Opazoval sem domorodce, ki so ziveli bolj v notranjosti Angkorja, vendar se ti niso kaj dosti zmenili zame in za moje postopanje med njihovimi bivalisci. So se zmeraj v svojem svetu in tam najverjetneje tudi zelijo ostati.

Siam Riep

Kraljevina Kambodza, prej poznana kot Kampučija, je drzava v Jugovzhodni Aziji s cez 13 milijonov prebivalcev. Preko glavnega mesta Phnom Penh sem prispel v Siam Riep, da si ogledam znameniti Angkor Wat. Ne vem zakaj, vendar Kambodza, kot hibrid krute zgodovine Pol Pot-ovega rezima in cudovite naravne stvaritve, me je ze od nekdaj mocno privlacila. Vozil sem se skozi pravo ruralno Kambodzo, kjer vasi se zmeraj delujejo lokalno, v rdecem kamboskem stilu, s kaoticnim pridihom. Ce odmislim vasice, me se najbolj preseneca to, kako je vse skupaj podobno kaksnim krajem v Afriki. Celodnevno pot (spet se seveda vozimo z neverjetno brzino 40km/h), pozivi le postanek v Skuonu, kjer lokalci slovijo po tem, da gojijo velike in debele pajke ter jih pecene s slastjo uzivajo. Jaz sem zaenkrat ostal zgolj pri ocvrti kaci, zato si tega izziva tukaj nisem privoscil. S kolesom sem se odpravil po okolici Siem Riep-a do ribiske vasice na obrezju jezera Tonle Sap, kjer so hiske zgrajene na vec metrov visokih stebrih, ki se le na ta nacin uspesno upirajo ciklusu dvigovanja in upadanja nivoja vode. Le to je odvisno od dezevne in susne dobe. Ob povratku v Siam Riep sem si ob dobri vecerji (ocvrta kaca) ogledal znameniti Apsara ples, v izvedbi lokalnih lepotic, ki na zemlji poosebljajo bozansko lepoto, nato pa preostanek vecera prezivel na ulici ob zmesnjavi lokalnih in zahodnjaskih navad.

Saigon

Z avtobusom sem se odpeljal do legendarnega dekadentnega velemesta juznega Vietnama. Saigon oziroma Hosimin ima vse - popotnisko cetrt, burno nocno zivljenje, eksoticne trznice s kacami, odlicno hrano in v belo oblecene solarke na kolesih. Obiskal sem zanimiv muzej posvecen vietnamski vojni, poizkusil hrano na ulici in z rikso divjal med gostim prometom. Dnevno zivljenje se odvija v centru, to pa je domala povsod. Tukaj je tudi najstarejsa pagoda v mestu, stara preko 200 let, njena arhitektura pa ves cas prakticno ni bila spremenjena. Morda bi bilo bolje, ko bi bila, kajti delovala je nekako prazno, kot novozgrajena stavba v katero ljudje se niso vselili svojih stvari. Pagoda sama je na zunaj zelo vpadljiva, kajti s svojimi 20 metri je dalec najvisja stavba v mestu. Z njenega vrha se ponuja prekrasen razgled na mesto, sicer pa za to tudi ni kaksne vecje potrebe, saj je vse bolj ali manj enako. Izstopata zgolj dva predela. Prvi je kitajska cetrt. Navzven je razvidna po kitajskih pismenkah, ki jih je polno naokoli, in zaradi cesar izgleda za odtenek bolj imenitno. Kitajci imajo v Vietnamu podoben status kot Zidje v preteklosti v Evropi. Drzijo se zase, na veliko se ukvarjajo s trgovino, imajo vec denarja, oblast jih sovrazi, vendar brez njih ne more. Drugi predel pa je njihova stara "poslovna cetrt". Pravzaprav je to trznica, ki obsega kar veliko stevilo ulic, kjer ti ljudje na vsak nacin zelijo nekaj prodati. Pri tem ti skacejo pod nogami, te drzijo za roko in te vlecejo za majico... Med sprehodom sem se pocutil nekako tako, kot nabiti delec, ki potuje skozi polarno snov - vse v radiju 5-ih metrov se je zanimalo zame. Med nocnim sprehodom po Saigonu, se nisem pocutil ogrozenega, saj vandalizma v Vietnamu zaenkrat se nimajo. Najvecja nevarnost, ki ti grozi je, da stopis na kaksnega brezdomca. Teh je ponoci vse polno, na plocnikih so nemalokrat kar cele druzine. Bolje situirani si privoscijo celo zimnico, se bogatejsi pa si razpnejo kar viseco mrezo na ulicne svetilke. Se najbolje se godi cyclotom, ki dremljejo kar v svojih vozilih. Dobesedno se res vidi, kako mesto spi !

Muine

Tik predno dosezem jug Vietnama, sem skocil se na zasluzen oddih v Muine, malo ribisko vasico v subtropskem delu Vietnama. Spal sem v bungalovu na plazi Juzno-kitajskega morja, nabiral kokose, izvedel cudovit trekking cez zelena rizeva polja in prehodil fantasticne rumene sipine. Rt Muine ima namrec edinstveno mikroklimo, saj se na nekaj kilometrih razprostirajo zelena rizeva polja, le streljaj stran pa nepredstavljive fantasticne rumene sipine. Na mnogo nacinov je tako potovanje v Vietnam pot v drug svet, v drugo dimenzijo - na nek nacin pa se zdi domac, a vseeno rise jasno mejo med samim sabo in svetom. Za sarm, ki ga premore, se lahko zahvalim ljudem; ti so resnicno redko kislih obrazov ali slabe volje. Nalezljiv nasmeh in topel sprejem je tisto, kar je v zadnjih letih sprozilo plaz popotnikov, ki od Vietnama pricakujejo vse mogoce - in to tudi dobijo, saj ponuja cudovito pokrajino v prijaznem vzdusju, zato za naslednji dopust vsi v Vietnam !

Hoian

Zgodaj zjutraj sem nadaljeval pot po centralnem Vietnamu in se z avtobusom mimo slovite Kitajske plaze pripeljal v Hoian, kjer sem na ulici najprej poizkusil odlicne Kao-Lao rizeve rezance. Hoian je carobno staro mestece z najboljso ribjo trznico, starimi tetami, ki neutrudno zvecejo crni betel in nestetimi druzinskimi podjetji, kjer ti cez noc sesijejo, karkoli si zazelis. Odpeljal sem se v My son, v bliznjo tropsko dzunglo, na trekking v pozabljeno kraljestvo Champ. Voznja do tega kraja je prava spokora za vse grehe, ne samo potnika, temvec tudi vse njegove zlahte in ko so se posamezni potniki pritozevali nad cesto, je sofer odreagiral, da naj pritozbo posljejo Americanom, ces da so oni tukaj metali bombe. My son je bil intelektualni in religiozni center kraljestva Chamovcev - ljudstva, ki je zivelo v teh krajih pred Vietnamci. V 13. stoletju so jih zdajsnji naseljenci v eni izmed svojih vojn v glavnem izbrisali z zemljevida, sedaj pa zelo ironicno – potem ko so iztrebili vso ljudstvo, turistom prodajajo njihovo zgodovino. Ostanki njihove mogocne hindujske civilizacije so zelo podobni tistim v Angkorju v Kambodzi ali Ayuthayi na Tajskem. Ponovno sem najel kolo in kolesaril med rizevimi polji mimo vasic, kjer zivljenje se vedno poteka v dobrem starem Hosiminovem vzdusju; rdeca zastava na hisi in nekdanji upokojeni revolucionarji pri igri kart.

Hue

Nekoc kraljevo mesto Hue in njegova okolica, ki slovi po lepih dekletih, pesnikih in rizevem papirju, je danes glavno mesto vietnamske province Phu Xuan. Po sledeh Marca Pola sem z zmajevim colnom zaplul po Reki disav in s starim kitajskim kolesom naskocil vietnamsko podezelje. Po slikoviti pokrajini so posejani kratki rdeci japonski mostovi, narejeni iz lesa, ki nekako simbolicno predstavljajo vez med starodavnim konfucionisticnim cesarstvom in naglo spreminjajocim se Vietnamom. Hue je bil namrec kraj tezkih bojev in osvojitev tega mesta v eni izmed ofenziv je bil najvecji uspeh severne vojske. V svojih rokah so ga imeli le nekaj dni, nato pa so prisli Amerikanci in ga vestno z nasmehom zbombardirali. Tako so poskrbeli, da turistom ni vec potrebno hoditi po vrocem soncu od zgradbe do zgradbe in si ogledovati dokaj enolicne pagode, zato po ogledu najvecje, turisticna pot hitro zavije v lokalno gostilno, kar prinasa gostincem se dodatno korist. Jaz sem se raje izognil tej poti, zato sem se skozi stevilne zelene drevorede zapeljal do najimenitnejsih mostov, kjer sem za na konec poizkusil se sreco pri lokalni vaski prerokovalki.

Halong bay

Za tri dni sem se odpravil v zaliv Halong bay vzhodno od Hanoja preverit ali je res ta obmorski predel Vietnama ustvaril zmaj, s cemer se radi pohvalijo tukajsni prebivalci. Pripovedka namrec govori, da je zmaj padel iz severnega gorovja, pri cemer je z repom okrusil ogromne skale in pri tem naredil stevilne vdolbine. Ob strmoglavljenju v vodo je le-ta narasla in oblila stevilne skale in vdolbine in tako naj bi nastal misticni Halong Bay, kjer se iz meglice dviga vec kot tri tisoc ceri in otockov s preko sto metrov visokimi pecinami katere razbijajo valovito morje. Zaliv Halong je ena najlepsih pokrajin tropskega krasa v tem delu sveta. Z barko oziroma dzunko sem tako jadral po zalivu med tisocerimi otocki in kot igla osiljenimi kamnitimi vrhovi, lovil ribe in prespal na dzunki sredi zaliva. Se posebej zanimivo je bilo nocno kopanje v soju tropske fluorescence in voznja s kajakom. To je izgledalo nekako tako, kot da bi si doma vzeli banjo, zamasili luknjo ter se pogumno podali v morje. Po polurnem veslanju bi obupali, se vrnili nazaj na ladjo (kopno) in si raje privoscili skampe, rakce, jastoge ali hobotnico po vietnamsko.