65 hour from Rio de Janeiro to Santiago de Chile

Da je karneval za Brazilijo resnicno dogodek, sem se preprical, ko sem zelel kupiti let iz Ria de Janeira nazaj v Santiago de Chile, od koder me je cakal povratek nazaj v Evropo. Zaradi karnevala so bile namrec karte tudi do 4-krat drazje, zato mi ni preostalo drugega, kot da iscem alternativo. Pri avtobusni druzbi Chilebus Internacional, mi je tako za slabih 150 ameriskih dolarjev uspelo dobiti prevoz iz Ria de Janeira za Santiago de Chile. Odhod je namrec samo enkrat tedensko, za pot pa je potrebnih slabih 65 ur. To je bila zagotovo ena izmed najtezjih maratonskih vozenj, ki sem jo dozivel na svojih potovanjih. Ceprav se slisi ogromno, cas tudi kar hitro mine, zlasti ob gledanju stevilnih filmov ter ob zajtrku in vecerji, ki ju dobis kar na avtobusu. Zelo se namrec zelijo priblizati udobnosti potovanja z letali, kar jim zaenkrat kar dobro uspeva. Pot me je vodila preko São Paula v Argentino, kjer sem ob voznji po prostrani pampi prispel v Mendozo, od koder sem preko Andov prispel v Santiago de Chile z enourno zamudo. Zanimiva izkusnja, katero najverjetneje ne bom vec ponovil.

Carneval in Rio de Janeiro

Karneval v Riu je najslavnejsi na svetu, ceprav je predvsem pasa za oci turistov, ki poteka na Sambódromu, ogromnem prizoriscu, kjer se stiri dni vrstijo sprevodi stirinajstih sol sambe. Sprva je bila to prireditev za reveze, sprosceno srecanje plesalcev sambe, dandanes pa je to velika in pomembna prireditev, financno podprta s strani mestnega turisticnega odbora. Priprave na karneval se zacnejo ze mesec dni pred pustom, sole sambe pa privabljajo turiste ze od zacetka decembra. Vsaka sola izbere temo iz brazilske kulture in pripravi njen prikaz. Na karnevalu sodeluje do 5000 plesalcev in godbenikov. Veliki prireditveni prostor za nastope pod vedrim nebom pa ima prostor za 85.000 gledalcev. Med letom daje Sambódrom bolj zalostno podobo, ogleda pa je vreden predvsem obod arhitekta Niemeyerja, ki ponazarja zadnjico prelepe mulatke v tangicah. V casu karnevala gre torej za najvecjo zabavo v letu, ki popolnoma paralizira drzavo. Banke, trgovine in vladni uradi po vsej Braziliji so namrec zaradi karnevalskih slovesnosti zaprli svoja vrata. Na ulicah se zacenjajo povorke razlicnih karnevalskih skupin, imenovane ˝bloco˝ in ˝banda˝, karneval pa je po simbolicni predaji pozlacenih kljucev mesta ze tradicionalno odprla povorka karnevalske skupine Bola Preta. Zaradi visokih otvoritvenih kart, sem si karneval ogledal drugi dan, kjer sem ob zvokih sambe prezivel noc vse do seste ure zjutraj. Karneval, ki ga zagotovo moras videti vsaj enkrat v zivljenju.

Rio de Janeiro

Le dobrih sedem ur sem potreboval, da sem iz Sao Paula prispel v Rio de Janeiro, v eno izmed najlepsih mest na svetu. Obdajajo ga Atlantski ocean in s pragozdovi porascene gore in hribi, tropska vrocina, palme in dolge pescene plaze. Kot vsako velemesto je tudi to sestavljeno iz dveh nasprotij: blescece zivljenje ob pescinah Copacabane in Ipaneme na eni strani, in gruce kolib v neprivlacnem svetu bede in zlocina, v t.i. favelas, na drugi strani. Rio de Janeiro, drugo najvecje mesto v Braziliji ima mnogo mestnih znamenitosti: kip Kristusa Odresenika na hribu Corcovado, pesceno plazo Copacabana, botanicni vrt, zvezno univerzo, narodni park Tijuca, stadion Maracanã in poslovne zgradbe, ki so se nakopicile ob Avenidi Rio Branco. Priporocam tudi vzpon na Pão de Açúcar (Sladkorni stozec), ki ponuja cudovit pogled proti Corcovadu in plazam Copacabane, Botafoge in Flamenga. Turisticne brosure zagotavljajo, da je na Sladkornem stozcu najlepsi soncni zahod, ki malce ohladi vroce ozracje, zaradi katerega se mesto postavlja z vzdevkom 40 stopinj, hkrati pa se temperatura se neprestano dviguje v restavracijah, klubih, solah sambe, striptiz barih in seks hotelih po plazah in favelah. Ime Rio de Janeiro v prevodu pomeni Januarjeva reka. Obisk Ria brez dveh svetisc – Sambódroma in Maracane – je nepopoln. Najprej preverite, ali katera od mestnih nogometnih ekip igra na enem najvecjih stadionov na svetu, Maracani. Ce nimate te srece, se lahko pridruzite vodenemu ogledu po stadionu in stopite v odtise nog, ki so jih pred vhodom pustili najslavnejsi igralci. In ce je Sao Paulo mesto, v katerem se dela, potem se v Riu plese.

São Paulo

São Paulo oziroma ˝Sampa˝ kot ga klicejo domacini, je glavno mesto drzave São Paulo v jugovzhodni Braziliji. Po dolgotrajni nocni voznji, sem zgodaj zjutraj prispel v mesto, ki ima vec kot 11 milijonov prebivalcev in je eno izmed najbolj naseljenih mest juzne poloble. São Paulo je poznan po izrazitem smogu, stevilnih mestnih helikopterskih linijah, nezanesljivem vremenu in ogromnem stevilu neboticnikov. Ker se mesto naglo siri, se njegovo okrozje obravnava na dva nacina. Po tipu definicije mestnega okrozja CSA (Combined Statistical Area) je São Paulo z 29 milijoni prebivalcev drugo najvecje mesto na svetu in sledi Tokiju z metropolitanskim okrozjem. Po drugi, ozji definiciji, ki v mestno okrozje ne vkljucuje podrocij Campinas, Baixada Santista in drugih bliznjih cetrti (Região Metropolitana de São Paulo) pa ima okrog 19,7 milijona prebivalcev (2006), kar ga postavlja na peto mesto med najbolj naseljenimi metropolitanskimi obmocji na svetu. Latinski moto mesta je ˝Non ducor, duco˝, kar pomeni ˝Ne vodijo me, jaz vodim˝. V samem mestu se izgubis med nestetimi neboticniki, zanimivo in vredno ogleda, pa je staro pokopalisce, nogometni stadion, operna hisa in centralni park, ki je ob neznosno visokih temperaturah se kako vabljiv. Caka me se mesto sambe, karnevala in norcev – Rio de Janeiro!

Iguaçu National Park

Nacionalni park Iguaçu se lahko pohvali z cudovitimi slapovi na juznoameriski reki Iguaçu. Slapovi, ki si jih delita Argentina (pripada ji vecji del) in Brazilija, se nahajajo okoli 23 km pred izlivom reke Iguaçu v Parano. Najblizji mesti, obe se nahajata v neposredni blizini izliva, sta Puerto Iguazú na argentinski in Foz do Iguaçu na brazilski strani. Za ogled samega nacionalnega parka, stevilni hostli ponujajo paket (prevoz z vstopnino) po dokaj ugodnih cenah. Skupno stevilo vseh slapov je okoli 275 (natancno stevilo je odvisno od kolicine vode v reki). Od skupaj 19-ih vecjih slapov so trije na brazilski strani reke. Najspektakularnejsi del slapov je Hudicevo zrelo (Garganta del Diablo) v obliki podkve. Po gvaranski legendi naj bi slapovi nastali, ko je bojevnik Caroba s colnom pobegnil z dekletom Naipur in s tem razjezil enega gozdnih bogov, ki se je ravno tako zaljubil vanjo. Bog je tako tik pred zaljubljencema zrusil recno strugo, Naipur je padla cez vec strmih slapov in se na dnu spremenila v skalo. Caroba pa se je spremenil v drevo, ki se danes gleda v skalo spremenjeno Naipur. Obe drzavi sta obmocje slapov skupaj se z obseznimi obmocji subtropskega dezevnega gozda zascitili z narodnima parkoma. Oba narodna parka imata cestni povezavi in pogoste avtobusne zveze z mestoma Puerto Iguazú oz. Foz do Iguaçu. V obeh parkih so uredili tudi nezahtevne poti do najatraktivnejsih predelov. Ker je vecina slapov na argentinski strani, velja, da je za panoramske razglede primernejsa brazilska stran.

Foz do Iguaçu

Sem v Braziliji v mestu Foz do Iguaçu (kar v portugalscini pomeni izliv reke Iguaçu). Mesto s 309.000 prebivalci lezi v brazilski zvezni drzavi Paraná, okoli 650 km zahodno od provincialne prestolnice Curitibe. Sem torej v blizini, kjer se reka Iguaçu izliva v reko Parano, na tromeji Brazilije, Argentine in Paragvaja. Ozemlje, kjer danes stoji Foz do Iguaçu, je prvotno pripadalo Paragvaju, leta 1865 pa je preslo pod Brazilijo. Poleg blizine slapov Iguazú, kjer so leta 1939 ustanovili prvi narodni park, so na razvoj mesta pomembno vplivali se izgradnja Mostu prijateljstva, ki Foz do Iguaçu povezuje z paragvajskim mestom Ciudad del Este in Most Tancredo Neves, ki Foz do Iguaçu povezuje z argentinskim mestom Puerto Iguazú. Mestu dajejo pecat stevilni priseljenci, zaradi cesar je opazno prepletanje kulturnega in verskega znacaja. Prevladujoce religije so tako katolistvo, protestantizem in spiritualizem, pomembni sta pa tudi islam in budizem. V mestu tako stoji najvecji budisticni tempelj v Braziliji in moseja Omarja ibn al-Khataba, ki naj bi bila celo najvecja moseja izven Bliznjega vzhoda. Zaradi blizine slapov Iguazú, ki lezijo le dobrih 20 km vzhodno od mesta, je pomebna dejavnost turizem, zaradi cesar je mesto eno najbolj obiskanih v Braziliji.

Punta del Este

Punta del Este me je zaradi svojega modernega izgleda presenetila. Ogromni, lepi hoteli, turisticna infrastruktura, veliko Argentincev, pa tudi izjemno "dobro preskrbljenih" Evropejcev. Cene ponovno v USD, ista stvar seveda 2 -3 krat drazja kot v Montevideu. Punta del Este je priznano letovisce stevilnih svetovno znanih zvezdnikov, kar jaz zagotovo nisem, zato bom tukaj ostal le 2 dni. Glavni simbol priznanega letovisca je La Mano – ogromna skulptura v obliki roke, ki se dviga iz pescene plaze, delo priznanega cilenskega umetnika Maria Irrarazabala. Sonce je izredno vroce, vendar je veter tako mocan, da je bilo na koncu prav mrzlo, ogromni visoki valovi, pa kopalcem niso bili naklonjeni za plavanje. Mesto zazivi sele zvecer, ko pridejo na vrsto nocni bazar, stevilni klubi in prestizne restavracije. Bi kar rade volje ostal, ce ponudniki nebi pretiravali z cenami, primerljivimi evropskim, vendar me se caka dolga pot do tromeje med Argentino, Brazilijo in Paragvajem, kjer me caka slap Foz de Iguazu. Lep pozdrav iz Urugvaja!

Montevideo

Buquebus je glavno prevozno podjetje, ki s plovbo povezuje glavno mesto Urugvaja – Montevideo z Buenos Aires-om. Ceprav obisk Urugvaja nisem planiral, sem odlocitev sprejel zadnji dan v Buenos Aires-u. Voznja z udobno veliko ladjo traja priblizno eno uro do pristanisca Colonia, od koder te avtobusi odpeljejo v samo prestolnico. Montevideo je najvecje mesto in glavno pristanisce Urugvaja. Beseda Montevideo izvira iz portugalske besedne zveze ˝Monte vide eu˝, ki v prevodu pomeni ˝vidim hrib˝. Po povrsini za vec kot dvakrat presega vsa ostala mesta v drzavi. Poleg pristaniskih dejavnosti je popularen tudi po svojih plazah, kot so Pocitos, Buceo, Malvin, Playa de los Ingleses, Playa Verde, Punta Gorda in Carrasco, ki so ob visokih temperaturah se kako iskane. Mesto ima bogato kulturno in zgodovinsko tradicijo, ki je predstavljena v stevilnih muzejih in je obelezena s stevilnimi spomeniki, zgradbami in trgi. Po raziskavah podjetja Mercer Human Resource Consulting je Montevideo v okviru drzav Latinske Amerike mesto, ki prebivalcem omogoca najvisji zivljenjski standard, sledita pa mu Buenos Aires in Santiago de Chile. To sem se preprical ze pri prvi nocitvi, ko sem moral bolj globoko secti v denarnico, da sem si zagotovil streho nad glavo. Kmalu sem spoznal, da bo Urugvaj zgolj tranzitna drzava na poti v Brazilijo, zato poizkusam maksimalno uzivati.

Buenos Aires

Koncno prispem v glavno mesto Argentine, ki je hkrati najvecje mesto Juzne Amerike. Namestim se v zelo modernem hostlu, v samem centru mesta, v blizini predela La Boca. Prvo kar me je navdusilo v samem mestu, je podzemna zeleznica, ki naj bi veljala za eno najstarejsih na svetu. Buenos Aires je zaradi ugodne lege ob ustju reke Rio la Plata postal pomorski center za ves spodnji del juznoameriske celine. Danasnje ime je dobil po ugodni klimi: buenos aires pomeni v spanscini – dobri vetrovi. Po arhitekturi in utripu je Buenos Aires najbolj evropsko od juznoameriskih velemest. Postavlja se z najsirso avenijo na svetu, Avenijo 9. julija, in najdaljso mestno ulico, Avenijo Riba dal via. Najpomembnejsi trg Plaza del Mayo je obkrozen z najpomembnejsimi zgradbami mesta: osrednjo katedralo, palaco Casa Rosada, mestno hiso in cabilidom. Po gospodarskem razvoju sodi v sam vrh juznoameriskih mest, po vsesplosnem mnenju pa naj bi bil Buenos Aires celo najboljse mesto za nakupovanje na svetu. Ob vseh nasprotjih med bliscem in bedo in ob ostrih locnicah med revscino in blaginjo, se v mestu dvigujeta dve stvari, ki povezujeta vse njegove prebivalce, nogomet in tango. Tukaj je s svojimi nogometnimi vragolijami navduseval tudi legendarni Maradona na stadionu Boce juniors, ki so ga v 30-tih letih prejsnjega stoletja zgradili po nacrtih slovenskega arhitekta Sulcica. Vecina mularije, ki se podi za zogo po prasnih ulicah in igriscih La Boce, sanja, da bo sla nekoc po njegovih stopinjah na pot nogometne slave.

Nahuel Huapi National Park

Iz Bariloche-ja sem v vecernih urah krenil na 1600 km dolgo pot proti prestolnici Argentine, v Buenos Aires. Voznja z avtobusom po Argentini je pravi uzitek, saj so avtobusi udobni, prostorni, dobis pa tudi vecerjo in zajtrk. Spal sem sicer bolj malo, saj sem ves cas potoval po cudoviti pokrajini. Tako sem preckal Nahuel Huapi nacionalni park oziroma ˝tigrov otok˝ v jeziku mapuche, ki velja za najstarejsi argentinski nacionalni park. Glavno mesto znotraj parka je ravno San Carlos de Bariloche. Park je pravo bogastvo narave na kar je Argentina zagotovo lahko ponosna. Park Nahuel Huapi zaradi velike raznovrstnosti, saj zajema visokogorje z ledeniki, gozdove v gorah in nizavju, stevilna jezera in reke ter mocvirja, pa tudi stepo, spada med najbolj zavarovana obmocja Argentine. Ogromne povrsine ledeniskih jezer, obdanih z naravnimi gozdovi, se dotikajo prostrane patagonske stepe, kjer mocni vetrovi sproti odnasajo rodovitnejso prst in razen v pomladi, so dezevja v jugovzhodnem delu parka zelo redka. Tu uspeva le nizko grmicevje, ki ga domacini imenujejo koyron. Zares cudovito!

San Carlos de Bariloche

Iz Puerto Montt-a sem prispel v Argentino v San Carlos de Bariloche ali preprosto Bariloche, ki je mesto v argentinski provinci Rio Negro. Vznemirjen, da sem koncno v drzavi tanga, govedine in hedonizma, utrujenost kar ignoriram in se podam naokrog. Bariloche lezi na juzni obali ledeniskega jezera Nahuel Huapi in velja za eno najbolj turisticnih mest v Argentini, saj slovi po nekdaj najvecjem smuciscu v Andih - Catedral. Mesto obdajajo vselej zasnezeni vrhovi, sicer pa tako po geografski legi kot po arhitekturi spominja na evropska alpska naselja. Tukaj med drugim prebivajo tudi stevilni evropski imigranti oz. njihovi potomci: Avstrijci, Francozi in tudi Slovenci (okrog 2000). Po prvotnih tezavah z iskanjem prenocisca, kljub temu da mesto premore vec kot 200 hotelov, na koncu le dobim posteljo, primerno mojemu dnevnemu ˝budgetu˝. Turisticno privlacno je mestno sredisce, se posebno ulica Mitre (z mnogimi butiki, trgovinami, restavracijami in prodajalnami cokolade), zanimiv pa je tudi sam mestni trg ˝Centro Civico˝, zgrajen v znacilnem slogu celotnega mesta. Bariloche je podoben Bledu, s tem da je veliko vecji, z vec otocki in zasnezenimi hribi v ozadju. Odpravil sem se na Cerro catedrale, goro visoko priblizno 2 tisocakov na katero pelje gondola, od koder je viden fantasticen razgled na ledenisko jezero Nahuel Huapi.

Chiloé Island

Isla de Chiloé je eden izmed najvecjih otokov arhipelaga Chiloé v pacifiskem oceanu. Otok se nahaja v juznem delu Cila, v regiji Los Lagos, kamor sem prispel po voznji s trajektom, ki povezuje kontinentalni in arhipelaski del. Kljub temu, da je po velikosti peti najvecji otok Juzne Amerike, v dolzino meri 190 kilometrov, v sirino pa zgolj slabih 60 kilometrov. Obiskal sem ga kot enodnevni izlet, saj je v bliznjem Puerto Montt-u, Isla de Chiloé glavna turisticna atrakcija. Glavno mesto Castro je v svoji podobi tipicno cilensko mesto z ribiskim vzdusjem, ki v kulturi, mitologiji in arhitekturi, zaradi dolgotrajne izolacije mocno preseneti. Na samem otoku, je vec kot 150 lesenih cerkva, zanimivi pa so tudi lokalni prebivalci, ki zivijo kot nekaksni mostiscarji v lesenih barakah nad vodo v blizini pristanisca. Te hise se imenujejo palafitos in so zascitni znak tega otoka, prebivalce pa scitijo tudi pred naraslo vodo. Ceprav se mi je obetal kar precejsni naliv, je vreme vendarle zdrzalo, da sem lahko uzival tukaj, kjer ze vse skupaj lepo disi po Patagoniji. Misticnost otoka te pri drzni domisljiji mocno prevzame, tudi tako mocno, da bi kar na enkrat ostal tukaj. A treba bo naprej v Argentino!

Puerto Montt

Puerto Montt je pristanisko mesto na jugu Cila v provinci Llanquihue. Z 150.000 prebivalci, velja za najhitrejse rastoce mesto v tem delu Cila, kjer se vse vrti okrog lososa, glavnega izvoznega artikla. Mesto je tudi pomembno izhodisce za obisk Chiloé Island-a, kjer bom tudi zakljucil svoje potovanje po drzavi Cile. V blizini konca t.i. ˝Pan American highway˝, je glavna transportna baza regije, ki zraven turizma v Puerto Montt prinasa ogromno denarja. Prenocisce sem si uredil ze ob prihodu, ko mi je prijazna domacinka, za par dolarjev, ponudila primerno sobo nedalec stran od centra v blizini ˝Angelmo fish˝ marketa, ki je prava pasa za oci. Tukaj je namrec glavna ribja trznica, kjer lahko zelo poceni poizkusas prave morske specialitete. Lokalna specialiteta je Curanto – mesan kroznik skoljk, klobas in piscanca s peceno omleto. Zraven odlicne hrane, tudi samo mesto ponuja kar nekaj zanimivosti. Zagotovo je ogleda vredna lesena cerkev - Iglesia de los Jesuitas iz leta 1856, zanimiv in edinstven pa je tudi jutranji sprehod med glavnim pristaniscem, kjer se prve ladje ze vracajo iz jutranjih ribolovov. Enkratno. V blizini je viden tudi cudovit, zasnezen vulkan Osorno, ki odpira vrata v Patagonijo, do enega najlepsih predelov na juzni obali hemisfere. Zal tokrat ne grem tja, zato ostajam v prijetnem Puerto Montt-u. Y como es el. Puerto Montt, y como es el?

Pucón

Pucón je manjse mesto, ki lezi 780 kilometrov juzno od prestolnice v regiji Araucanía, od koder seze pogled na kristalno cista jezera, daljne hribe ter na s snegom pokrite cudovite vulkane. Pucón je ena izmed najvecjih turisticnih destinacij na jugo Cila, tako za domacine kakor tudi za tujce. Je manjso zanimivo mesto, ki se nahaja pod vznozjem vulkana Villarrica ter v blizini jezera Villarrica. Center mesta je pravi backpackerski Disneyland, kjer ti stevilne agencije izpolnijo skoraj vse mogoce. Vse skupaj mocno spominja na mesto Aspen v drzavi Colorado, kjer ne manjka aktivnosti kot je ribolov, smucanje, rafting in drugi stevilni adrenalinski sporti. Tisto, kar zagotovo moras tukaj dozivet, je kopanje v termah oziroma gejzirih vulkanskega izvora, ekspedicija cez vulkanski ledenik na krater vulkana in tavanje v enem izmed stevilnih cudovitih gozdov, saj so poti za treking neskoncne. K sreci z iskanjem prenocisca nisem imel tezav, tako da sem lahko se isti dan polezaval ob jezero Villarica, medtem ko sem se naslednji dan podal do vznozja vulkana Villarica, visokega 2840 metrov, kjer sem lahko uzival med sneznobelimi vrhovi. V samem mestu in okolici so se zmeraj prisotni ostanki indijanske civilizacije Mapuche, katera je svojo zgodovino zapisala ravno tukaj. Ésta es Chile !

Valle Nevado

Valle Nevado je smucarski rezort, ki se nahaja 46 kilometrov zahodno od prestolnice Santiago. Od leta 1988, velja za enega najbolj prestiznih smucarskih centrov v drzavi Cile na visini 3028 metrov. S povrsino 9000 hektarjev je povezano tudi s smucarskima centroma La Parva in El Colorado. Opremo, smucke in prevoz sem uredil v Santiagu za dobrih 45 ameriskih dolarjev, kar ponujajo stevilne turisticne agencije. Smucanje v Juzni Ameriki je zagotovo poseben dogodek. Z vremenom sem imel sreco, tako da sem resnicno uzival v cudovitem smucanju med andskimi vrhovi. Samo smucisce je odlicno organizirano, zastojn kava, caj in cokoladni keksi, pa te lepo ogrejejo in napolnijo z energijo za naslednji dolgotrajni spust. Samo smucisce premore stevilne proge razlicnih kategorij, tako da se zagotovo za vsakogar nekaj najde, tako za akrobatske smucarje kakor tudi za deskarje in sankarje, saj velja smucisce za enega najboljsih v Juzni Ameriki. Cene so v primerjavi z evropskimi smucisci cenejse, sama organiziranost in kvaliteta smucisc pa je boljsa, zato naslednjic ko grem nazaj, zagotovo grem smucat!

Santiago de Chile

Cez noc, sem se iz severa zapeljal proti glavnemu mestu, Santiago de Chile, ki je s 5,4 milijona prebivalcev tudi najvecje mesto v drzavi. Avtobusni prevoz, je kljub nekoliko drazjim kartam, zelo dobro organiziran. Santiago de Chile lezi v osrednjem delu Cila, v dolini med Andi na vzhodu ter hribovjem Cordillera de la Costa na zahodu. V samem centru mesta sem za 25 ameriskih dolarjev dobil spodobno sobo z balkonom, s katerega je bil viden cudovit razgled nad samim mestom. Najvecji trg imenovan Plaza de Armas, je prizorisce dnevnega dogajanja, kjer lenarjenje v prijetnem vzdusju se kako pase. Zanimiva sta tudi Narodni kongres in La Moneda - predsedniska palaca, kjer se je leta 1973 pricel drzavni udar, s svojo unikatnostjo pa preseneti tudi kamnito izklesana ulica Bario Paris-Londres ter cerkve Sv. Franciska iz leta 1960. Najlepsi razgled nad samim mestom je mogoc s hriba Cerro San Cristóbal, kamor se lahko povzpnes z gondolo ali pes, od koder so vidni gorati Andi, ki se razprostirajo v ozadju cudovitega mesta. Kozarec pravega cilenskega vina, se ob tem odlicno prileze. Que Bueno!

Valle de la Luna

Valle de la Luna oziroma Lunina dolina je dolina v slanem gorovju (Cordillera de la Sal) v puscavi Atacama na severu Cila, priblizno 17 km zahodno od kraja San Pedro de Atacama. Na jugu meji na slano puscavo Salar de Atacama, ime Lunina dolina pa je dobila zaradi domnevne podobnosti z luninim povrsjem. Na nadmorski visini 2550 metrov sem se tako z izposojenim kolesom podal na dnevni izlet v Lunino dolino, kjer sem uzival ob kolesarjenju po puscavi Atacama ter ob nadrealisticnih lepotah, kakrsne je narava ustvarila na tem delu planeta. Dolina je namrec nastala ze pred priblizno 22-imi milijoni leti, ko so se tektonski premiki plasti usedlin obrnili navpicno. Kot posledica delovanja vulkanov so se te plasti prekrile s skalami, pepelom, soljo, klorati, borati in glino, pri cemer je erozija vetra nato izoblikovala danasnjo pokrajino, med drugim tudi nekaj nenvadnih oblik, npr. ''Tri Marije''. Leta 1982 je bila dolina razglasena za ''svetisce narave'', danes pa je priljubljeni cilj obiskovalcev iz bliznjega San Pedra, ki dolino obiskujejo zlasti v casu soncnega zahoda. Zares cudovito!

San Pedro de Atacama

San Pedro de Atacama je majhno mesto na severu Cila, v oazi puscave Atacama, ki se nahaja priblizno 100 km jugovzhodno od Calame, nedalec od tromeje drzav; Cile, Bolivija in Argentina. Na sorazmerno visoki nadmorski visini 2.400 metrov, ima zgolj 5.000 prebivalcev, a kljub temu je mesto zelo priljubljena turisticna destinacija. V samem mestu, ki ima videz nekaksnega kavbojskega mesta sredi puscave, sta najzanimivejsa manjsa cerkev iz 17. stoletja in Le Paigov muzej s stevilnimi arheoloskimi najdbami, katerih ohranitev je omogocilo suho atakamsko podnebje. To je znacilno po tem, da ima vsaj 330 soncnih dni in samo eno obilno dezevje na leto. Mesto zivi predvsem od turizma, kar se vidi na vsakem koraku, saj je polno motelov in hostlov, med drugim tudi slovenski hostel, imenovan ''Sonchek''. Glavna ulica je polna trgovinic s spominki in tradicionalnimi izdelki (volneni sali, kape, rokavice…), restavracij, turisticnih agencij in ponudnikov dostopa do interneta. Najlepse je zvecer, ko stevilni lokali zakurijo ogenj znotraj lokala in ko se noc ob zvokih cilenske glasbene skupine Illapu zavlece do poznih jutranjih ur.

Cordillera Occidental

Pot smo nadaljevali proti jugu nacionalnega parka Salar de Uyuni, kjer je slana puscava pocasi izginjala. Snezno bela barva, se je spreminjala v rjavo puscavsko podrast, prostranost modrega neba pa so prekrili stevilni vulkani, ki so opozarjali, da se priblizujemo vulkanski drzavi Cile. Vulkana Licancabur in Poquentica sta zagotovo ena najlepsih, tik pred bolivijsko-cilensko mejo na visini 3500 metrov kjer se razprostira kordiljera Occidental, ki sta vidna z obeh strani in dolocata mejo med slano puscavo na bolivijski strani ter med puscavo Atacama na cilenski strani. Stare ''landcruzerje'' smo zapustili na bolivijsko-cilenski meji, odvrgli in podarili odvecno koko, ter opravili mejne formalnosti v nekaksni kolibi, kjer sem dobil izstopni zig iz Bolivije. V zato prirejenem avtobusu smo nato nadaljevali pot ob vznozju vulkanov do zacetka puscave Atacama, vse do cilenske meje, kjer me je ze prvi stik z drzavo Cile preprical, da bo mi Cile zagotovo vsec. Na mejnem prehodu za vstop v Cile, z poostrenim nadzorom pregledajo vse turiste, zlasti pa njihovo prtljago, saj v drzavo ni dovoljen nikakrsen vnos hrane ali drugih izdelkov. Mejni prehod lezi sredi puscave Atacama, zato sem pot nadaljeval do prvega mesta San Pedro de Atacama, kjer bom prezivel svojo prvo noc v drzavi Cile.

Salar de Uyuni

Naporno nocno voznjo iz La Paz-a do mesta Uyuni na jugu Bolivije, sem prebedel na tresocem se avtobusu ob nizkotnih temperaturah, skorajda ze v fazi, da se mi bo potovanje zaradi napora zamerilo. Mrkost in utrujenost, sta se hitro prelevila v pricakovanje in zeljo po potovanju, v trenutku, ko smo priceli tridnevno avanturo po najvecji slani puscavi, imenovani Salar de Uyuni. Salar de Uyuni je najvecja solna ravnica na svetu, velika za vec kot polovico Slovenije. Pred 40.000 leti je bila del velikega jezera Minchin, pred 15.000 leti pa se je jezero posusilo in ustvarilo kar 10 milijard ton soli. Narava tukaj resnicno ni varcevala z barvami, lepoto in presezki, zato je po vseh prepotovanih poteh, nacionalni park Salar de Uyuni, zame zagotovo najlepsi predel tega planeta. Tukaj na jugozahodnem predelu Bolivije, se dejansko pocutis kot na drugem planetu, blize sanjam in nadrealisticnim idejam, kjer oko zaznava le neskoncno solno puscavo. Po celodnevni cudoviti voznji, smo prvo noc prespali v hotelu, zgrajenem iz soli, naslednje jutro pa smo pot nadaljevali do otoka kaktusov (Isla de pescadores), kjer se cloveska majhnost meri z velicastnimi kaktusi. Tukaj na bolivijski planoti je tudi nocno nebo drugacno, tako da stevilne zvezde ob Rimski cesti izgledajo prav neverjetno, stevilni zvezdni utrinki pa dodatno okrasijo nebo bolivijske planote. Bolivija nedvomno zmaga v vseh pogledih. Pogrešam jo!

The most dangerous road on the world

»The world's most dangerous road. If I did it - you can do it.«, je geslo, ki ga stevilne agencije v La Paz-u promovirajo, za organizacijo kolesarskega spusta po najnevarnejsi cesti na svetu. Za 35 ameriskih dolarjev dobis nepozabno avanturo, ki te na posameznih odsekih hitro zbistri. Cesta je dobila sloves najnevarnejse ceste na svetu zaradi stevilnega prometa, saj je bila na tej relaciji do nedavnega edina povezava med La Paz-om in provinco Yungas ter amazonsko regijo na severu Bolivije. Na posameznih odsekih je cesta resnicno zelo ozka in prepadna, zato so se in se zmeraj se dogajajo stevilne mnoge nesrece, predvsem ko vozila pri umikanju zdrsnejo s ceste v 100 in vec metrov globok prepad. Na posameznih odsekih so tako vidne stevilne razbitine tovornjakov in avtobusov, ki za zmeraj ostanejo na dnu prepada. Trenutno je ze odprta nova asfaltirana cesta, ki povezuje omenjena obmocja, tako da »The world's most dangerous road« sedaj ostaja prosta za sprosceno turisticno kolesarsko atrakcijo. Po dobri uri voznje iz La Paz-a v visine, smo prispeli do prelaza La Cumbre (4725m), od koder je sledil fantasticen spust, dobrih 60 km in 3400 visinski metrov, do vasice Coroico viejo na visino 1500 metrov nadmorske visine. Ob samem spustu, si tako prica slikoviti menjavi vegetacije in klime, kjer te ob koncu v vasici Coroico viejo, caka se povratna voznja nazaj do La Paz-a, a tokrat sedis v avtomobilu in dejansko res spoznas pomen najnevarnejse ceste na svetu. Po srecni vrnitvi v La Paz, se ti osebnostni ego kar potroji :-).

La Paz

Popolna ravnina se v blizini kanjona reke Choqueyapu, na bolivijski planoti Atitlano na nadmorski visini 3600 metrov, kar iznenada ugrezne v ogromen zemeljski razporek – dobrodosli v glavno mesto Bolivije. La Paz je administrativno glavno mesto Bolivije in departmaja La Paz in v prevodu pomeni besedo mir. Sprva ga niti ne opazis, sele ko dosezes rob kanjona, se ti razpre fantasticen pogled na mesto, ki se spusca po vseh pobocjih tudi do 400 metrov nizjelezecega dna kotanje. V mestu, kamor se stekajo vse politicne, industrijske in gospodarske sile, prebiva priblizno milijon prebivalcev, skupaj s sosednjim mestom El Altom pa s 1.600.000 prebivalci tvorita najbolj gosto naseljeno obmocje drzave. Za dobrih 7 ameriskih dolarjev sem dobil prijetno sobo v samem centru mesta. V mestu kjer se srecata revscina in bogastvo, sem nasel idealne pogoje za posedanje in opazovanje urbanega brbotanja in vrveza, kjer se med seboj pomesajo indijanske "colite", napravljene v pisana krila in z obveznimi klobuki na glavi, poslovnezi v oblekah, beraci in oborozeni vojaki. Na ulicah je vidna vsa vrsta sare, od pripomockov za samanizem, tkanin in oblek, zelenjave in sadja do prodaje rezervnih delov za avtomobile, ki vozijo v vse smeri ob veljavi zakona, kdo je mocnejsi. V mestu sem se sprehodil cez glavni trg do znamenitega muzeja koke in stevilnih drugih trznic, vkljucno seveda s tisto, kjer se prodajajo posuseni lamini fetusi in drugi darovi za Pachamamo in druga bozanstva. Zanimiv muzej, sicer stisnjen v eno malo sobico, ponuja stevilne zanimive podatke o koki, sveti rastlini v Andih, ki pa jo je zahodni svet z Ameriko na celu razvrednotil in spravil na tako nizko raven, da danes vecina ljudi v njej vidi le se grozo in strah, skratka prepovedan sadez. Z ali brez prepovedanega sadeza, tukaj v La Paz-u nedvomno uzivam.

Island of Taquile

Na majhen coln se nabase vec kot deset turistov pa se nekaj domacinov za povrh. Taksna je bila voznja po jezeru Titikaka do otoka Taquille, kjer so posebnost moski, ki pletejo in nosijo zivopisane kapice. Barva kapice oznacuje, ali je moski samski ali porocen. Te kapice moski sami pletejo med sprehodom po mestu ali med lezernim pocitkom v senci na vaskem trgu. Po verovanju domacinov se je civilizacija J. Amerike pricela ravno na tem otoku, kjer govorijo jezik Inkov-kecua. Po strmih stopnicah sem se povzpnel do najbliznje vasice, a ze preprosti vzpon na visini 3700 metrov s tezkim nahrbtnikom ni preprost. Po dobro utrjeni poti, mimo stevilnih pastirskih majhnih koc, sem prispel do vrha otoka, kjer so znane inkovske rusevine in od koder se razprostira cudovit razgled nad celotnim jezerom Titikaka. Cudovite gore v ozadju, modro jezero Titikaka in nebo brez oblakov, kar hitro spominjajo na majhen Tibet v Juzni Ameriki. Tukaj sem prezivel se zadnji dan v Peruju, sedaj pa grem na vzhodno stran jezera Titikaka, proti bolivijskemu departmaju La Paz, koncno v Bolivijo.

Lake Titicaca

Po naporni voznji koncno prispem v perujsko mesto Puno, ki se nahaja na zahodni strani jezera Titikaka. Samo mesto Puno ni nic prav posebno, je brez elektrike in tople vode, a po odlicni vecerji "pollo a la brasa", koncno dobim ladjico za plovbo, po najvisjem lezecem plovnem jezeru na svetu (z nadmorsko visino 3821 metrov), s povrsino okrog 8300 kvadratnih kilometrov pa je tudi najvecje sladkovodno jezero Juzne Amerike. Cez jezero poteka meja med Perujem in Bolivijo, tako, da vzhodna stran ze pripada bolivijskemu departmaju La Paz. Samo sveto jezero ima kar 41 otokov, od katerih je nekaj gosto poseljenih. Znamenita je zlasti deveterica naseljenih umetnih otockov Uros, zgrajenih iz plavajocega trsja. Ti predstavljajo eno velikih turisticnih znamenitosti Peruja, izleti nanje pa so organizirani iz bliznjega mesta Puno. Ljudstvo Uros, ki zivi na plavajocih otokih, izdelanih iz rastline totora, ki poleg gradbnega materiala za otoke, hise, colne in druge zadeve predstavlja tudi del njihove prehrane, je kljub ze malo komercialnim pridihom, se zmeraj vredno ogleda. Tukaj sem ostal kar eno noc, v popolni temi sredi jezera, v kristalno jasni noci stran od civilizacije, kjer sem ob zvokih indijanskega jezika Kecua, premrazil noc pod zvezdami. Najvisje lezece komercialno plovno jezero na svetu, je privlacno za turiste, romarje, druzine, indijanske vrace, katoliske duhovnike, skratka za vse, ki iscejo spokojnost in mir na bolivijski visoki planoti (Altiplano) v Andih.

Machu Picchu

Machu Picchu (v jeziku Quechua "stara gora") so dobro poznane ohranjene predkolumbovske inkovske razvaline, ki lezijo nad dolino Urubamba v sedanjem Peruju, priblizno 70 km severozahodno od Cuzca, na visokem gorskem grebenu, na nadmorski visini priblizno 2350 m. Znameniti treking "inca trail" velja za enega najlepsih in zato tudi najbolj obiskanih na svetu. Pot, ki so jo zgradili Inki, vodi po ozkih dolinah, cez visoke prelaze, mimo nestetih ostankov inkovske civilizacije. Zakljuci se s cudovitim pogledom na Machu Picchu in spustom do njega. Zares cudovito dozivetje, ki pa ga pokvarijo dolge kolone po polzje premikajocih se turistov, nevajenih hoje, ki jim indijanski nosaci prenasajo vse mogoce. Kraj je najbrz najbolj znan simbol Inkovskega kraljestva zaradi edinstvene lege, geoloskih posebnosti in poznega odkritja leta 1911. Od leta 1983 je predel dolocen kot UNESCO-va svetovna dediscina in vzbuja zaskrbljenost zaradi skode, ki jo povzroca masovni turizem. Bliznje mesto Aguas Calientes velja za eno najdrazjih mest Peruja in vidi se, da mesto diha s turizmom, prenocisca namrec ni tezko najti. Pred obiskom Peruja sem bil mnenja, da je Machu Picchu vrhunec vsega, a spoznal sem, da je Peru precej vec kot le ogled Svetega mesta, ki je sicer atrakcija in vreden ogleda. Pozdrav iz Peruja !