Pot smo nadaljevali proti jugu nacionalnega parka Salar de Uyuni, kjer je slana puscava pocasi izginjala. Snezno bela barva, se je spreminjala v rjavo puscavsko podrast, prostranost modrega neba pa so prekrili stevilni vulkani, ki so opozarjali, da se priblizujemo vulkanski drzavi Cile. Vulkana Licancabur in Poquentica sta zagotovo ena najlepsih, tik pred bolivijsko-cilensko mejo na visini 3500 metrov kjer se razprostira kordiljera Occidental, ki sta vidna z obeh strani in dolocata mejo med slano puscavo na bolivijski strani ter med puscavo Atacama na cilenski strani. Stare ''landcruzerje'' smo zapustili na bolivijsko-cilenski meji, odvrgli in podarili odvecno koko, ter opravili mejne formalnosti v nekaksni kolibi, kjer sem dobil izstopni zig iz Bolivije. V zato prirejenem avtobusu smo nato nadaljevali pot ob vznozju vulkanov do zacetka puscave Atacama, vse do cilenske meje, kjer me je ze prvi stik z drzavo Cile preprical, da bo mi Cile zagotovo vsec. Na mejnem prehodu za vstop v Cile, z poostrenim nadzorom pregledajo vse turiste, zlasti pa njihovo prtljago, saj v drzavo ni dovoljen nikakrsen vnos hrane ali drugih izdelkov. Mejni prehod lezi sredi puscave Atacama, zato sem pot nadaljeval do prvega mesta San Pedro de Atacama, kjer bom prezivel svojo prvo noc v drzavi Cile.
Ni komentarjev:
Objavite komentar