Naporno nocno voznjo iz La Paz-a do mesta Uyuni na jugu Bolivije, sem prebedel na tresocem se avtobusu ob nizkotnih temperaturah, skorajda ze v fazi, da se mi bo potovanje zaradi napora zamerilo. Mrkost in utrujenost, sta se hitro prelevila v pricakovanje in zeljo po potovanju, v trenutku, ko smo priceli tridnevno avanturo po najvecji slani puscavi, imenovani Salar de Uyuni. Salar de Uyuni je najvecja solna ravnica na svetu, velika za vec kot polovico Slovenije. Pred 40.000 leti je bila del velikega jezera Minchin, pred 15.000 leti pa se je jezero posusilo in ustvarilo kar 10 milijard ton soli. Narava tukaj resnicno ni varcevala z barvami, lepoto in presezki, zato je po vseh prepotovanih poteh, nacionalni park Salar de Uyuni, zame zagotovo najlepsi predel tega planeta. Tukaj na jugozahodnem predelu Bolivije, se dejansko pocutis kot na drugem planetu, blize sanjam in nadrealisticnim idejam, kjer oko zaznava le neskoncno solno puscavo. Po celodnevni cudoviti voznji, smo prvo noc prespali v hotelu, zgrajenem iz soli, naslednje jutro pa smo pot nadaljevali do otoka kaktusov (Isla de pescadores), kjer se cloveska majhnost meri z velicastnimi kaktusi. Tukaj na bolivijski planoti je tudi nocno nebo drugacno, tako da stevilne zvezde ob Rimski cesti izgledajo prav neverjetno, stevilni zvezdni utrinki pa dodatno okrasijo nebo bolivijske planote. Bolivija nedvomno zmaga v vseh pogledih. Pogrešam jo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar