četrtek, 14. november 2019

Tibetanska planota

Ob potovanju čez Tibetansko planoto se bom za vedno spominjal ene najlepših izkušenj, kar sem jih kdaj doživel, čeprav je lepoto in mogočnost Himalaje težko opisati. Vredno jo je doživeti vsaj enkrat  v življenju. Pri potovanju čez Tibetansko planoto sem namreč imel občutek, da sem izven časa in prostora. Na lastni koži sem spoznal tudi, da je Tibet lahko krut in surov. Je namreč ena najbolj goratih pokrajin na zemlji in ena najredkeje poseljenih pokrajin, obkrožena z zasneženimi vrhovi. Meni so potovanja enkratno doživetje in privilegij in še posebej močno doživljam dolga potovanja, tja nekam daleč v neznano, kakor je Tibet. Na dolgih potovanjih namreč začutim sebe, medim preteklost in se pripravljam na prihodnost, v sebi pa čutim vzburjenost, veselje in odprto srce. Pomemben mi je občutek daljave - da presedim v letalu 10 in več ur, prevozim več tisoč kolimetrov po kopnem in vem, da potujem nekam daleč. Še vedno sem namreč navdušen nad srečo, da imam zdravje, čas in denar ter takšne ljudi okoli sebe, ki me razumejo, da lahko to počnem. Potovanje po Tibetu je naporno, a se je vredno potruditi, ker kolikor vanj vložiš, toliko ti potovanje vrne. Kljub temu, da je potovanje po Tibetu nekaj čisto drugega kot udobno življenje doma -  je kraj za sanjanje, če si le dovolite !
                                    

torek, 12. november 2019

Tingri

Po prečkanju nepalsko - tibetanske meje smo po devetih urah vožnje po makadamski cesti v večernih urah končno prispeli v mesto Kerung, ki leži na nadmorski višini 2.700 metrov. Utrujen od vožnje sem si najbolj želel dobre večerje in topel tuš, nato pa počitek. Noč v Kerungu je bila hladna in tiha, nočno vzdušje pa so kalili številni potepuški psi, ki so lajali še v pozno noč. Naslednje jutro v Kerungu sem se zbudil že zgodaj zjutraj, še pred budilko. Bil sem vznemirjen kakšno bo moje prvo tibetansko mesto na poti proti Lhasi. Še nekoliko utrujen odprem zaveso zraven postelje in pred sabo zagledam visoke zasnežene gore, ki so z ostrimi robovi visoko segale v modro nebo. Pogled na zasnežene gore je bil osupljiv in je v meni porajal že prve občutke mističnosti čudovitega Tibeta. Po zajtrku smo se odpravili na pot proti 270 km oddaljenemu mestu Tingri, ki leži na višini 4.300 metrov in leži v južnem delu Tibeta z vsega skupaj približno 500 prebivalci in je odlično izhodišče za vzpone na bližnji Mount Everest ali Cho Oyu. Vožnja je potekala po idilični tibetanski planoti, ki na jugu meji na Himalajsko gorovje in obsega njegov večji del ter se razprostira na povprečni nadmorski višini 4.500 metrov in jo pogosto imenujejo "streha sveta". Razteza se približno 1000 km od severa do juga in 2500 km od vzhoda do zahoda, vseh 14 vrhov višjih od 8000 metrov na svetu pa leži v tej pokrajini. Med vožnjo po zasneženi pokrajini smo prečkali tudi 5.050 metrov visoki prelaz - Lalunga pass, od koder je bil viden lep razgled na Mount Cho Oyu (8.201 metrov), Mount Xishapagma (8.012 metrov) in Mount Everest (8.848 metrov). Spremljala nas je osamljena lunina pokrajina, s snegom pokriti najvišji vrhovi sveta, visoki prelazi in serpentinaste ceste na eni strani, ki so kot jara kača izginjale za visokimi gorami. Pokrajina je bila posuta z budističnimi spomeniki, plapojočimi molilnimi zastavicami, odročnimi vasmi in starodavnimi kraji, ki so mi dali vedeti, da sem vstopil v enega izmed najbolj izoliranih krajev na svetu. Skoraj 2-krat dnevno nas je namreč ustavila vojaška kontrola kitajske vojske, ki skrbno nadzira celotno območje Tibeta. Preverili so vsakega posebej, zlasti kitajsko vizo in dovoljenje za Tibet. Po celodnevni vožnji in vzpenjanju čez visoke prelaze smo v poznih popoldanskih urah končno prispeli v Tingri, majhno tibetansko mesto na višini 4.348 metrov, ki leži v prefekturi Shigatse. Tingri je bil nekoč pomembno trgovsko mesto, kjer so šerpe iz Nepala zamenjali riž, žito in železo za tibetansko volno, živino in sol. Mesto je bilo mirno in tiho, saj je skozi mesto vodila samo ena cesta, ki je potekala preko tibetanske planote. Tu in tam je občasno pripeljal mimo kakšen do vrha naložen tovornjak kitajske robe ali kakšen tibetanec na motorju s kavbojskim klobukom in z zaprašenim obrazom, ki je s hupanjem  opozarjal nase in za hip prebudil tišino, ki je vladala mestu. Nastanili smo se v majhnem guesthouse-u, ki je bil edina izbira, brez tople vode in brez grelca, vendar dovolj za uživanje v počitku in za pitje tople tsampe v odročnem območju Tibeta. Kako malo sem potreboval za občutek sreče in neskončnega veselja, da sem tukaj  v Tibetu.

četrtek, 7. november 2019

Kathmandu

Sedim na vlaku proti Dunaju in v roku držim že nekoliko uničene izpiske planirane poti po Tibetu z mislimi : Tokrat mi bo verjetno uspelo. Potem, ko so mi leta 2008 vstop v Tibet preprečile Olimpijske igre v Pekingu in sem zaradi protestov v Tibetu obtičal v Kathmanduju in ko mi je leta 2017 le nekaj dni pred odhodom v Tibet načrtovano pot preprečil rušilni potres v Kathmanduju, verjamem, da v tretje gre rado, še posebej, ker bom na poti v Kathmandu na letalu praznoval svoj 37-i rojstni dan in sam sebi ne bi mogel kupiti lepšega darila, kot tritedensko potovanje v Tibet.  Na nočnem letu proti Dubaju sem praznoval svoj rojstni dan in po daljšem postanku v Dubaju sem preostanek rojstnega dneva preživel na letalu na poletu proti Kathmanduju, kjer mi je družbo delal Indra - prijetni možakar iz Združenih držav Amerike, ki se je vračal v svoj rodni Kathmandu na obisk k svojim staršem. V večernih urah pristanem v Kathmanduju in preostalo mi je samo še nekaj uric, da sem preživel svoj rojstni dan na ulicah Kathmanduja, kjer sem obujal spomine izpred 11-ih let, ko sem bil prvič v Kathmanduju. Naslednje jutro me je že zgodaj zjutraj prebudil vrvež motorjev, maršrutk in avtobusov, ki so vozili mimo hotela in takoj sem se zavedal, da še moram urediti veliko stvari za potovanje v Lasho. Na strehi hotela sem si privoščil okusen zajtrk s pogledom na Thamel - backpackersko središče Kathmanduja in pri tem prebiral novice lokalnega časopisa - Himalayan news, ki so bile polne novic trenutnih alpinističnih vzponov. Ko sem dojel, da sem v prestolnici alpinizma me je zajel občutek sreče in takoj sem se odpravil na kitajski konzulat urejat kitajske vize in iskat prevoz do Lhase. V dneh čakanja na odobritev kitajske vize sem poskušal obiskati starega prijatelja Kirana Shrestho, katerega mi ni uspelo priklicati, zato sem ga poskušal poiskati po spominu na njegovem domu, a mi ni uspelo. V Kathmanduju sem si tako ponovno ogledal stupo Swayambhunath -  starodavno versko arhitektura na vrhu hriba v Katmandujski dolini, tempelj Pašupatinat - slavni hindujski tempeljski kompleks ob bregovih reke Bagmati, približno 5 kilometrov severovzhodno od Katmanduja v vzhodnem delu Katmandujske doline in stupo Boudhanath, ki se nahaja približno 11 km iz središča in severovzhodnega obrobja Katmanduja, stupina masivna mandala pa je ena največjih sferičnih stup v Nepalu, ki dominira obzorjem in je ena največjih stup na svetu. Po treh dneh raziskovanja Kathmanduja in po več kot treh letih čakanja je končno prišel dan odhoda proti Lhasi. V zgodnjih jutranjih urah, še v temi,  me je pred hotelom pobral taksist na motorju, ki me je odpeljal na manjše postajališče, kjer sta že čakala dva popotnika, ki sta bila prav tako namenjena v Lhaso. Po končanih pripravah in pakiranju smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na pot proti nepalsko - tibetanski meji v mesto Kerung, ki nas je vodila po slikoviti hriboviti nepalski pokrajini polni riževih teras.

četrtek, 10. oktober 2019

Rodos

Na skoraj sto kilometrov dolgem otoku v bližini turške obale, ki ga krasi modro morje s številnimi plažami ter ljubitelje sonca navdušuje z največ sončnimi dnevi v Evropi pristanem v zvečernih urah po poletu iz Budimpešte, ki bi ga zaradi enournega zastoja na avtocesti skoraj zamudil. Zadnje čase mi nekako uspeva, da proti ''gate-u'' skoraj vedno tečem odkar imam v družbi še dve nežni polovici. Na majhnem otoškem letališču me pozdravi topel večerni veter in v množici turistov mi čez čas le uspe dobiti taxi do bližnjega mesta Faliraki - otoške prestolnice množičnega turizma in zabave. Potovalni stres zaradi skorajšnje zamude letala je že prvo noč zamenjalo prijetno vzdušje na terasi hotela tik ob morju, ob zvokih grškega sirtakija in uzo-ja pa je ta že prvo noč izvenel. Počitnice so končno tukaj in čas je za uživanje. Turisti tukaj počitnice preživljajo pretežno v hotelih, ležalniki pred hoteli pa so postavljeni tesno drug ob drugem, kljub temu pa je na dolgi plaži še zmeraj dovolj prostora za vse. Tisti, ki Rodos odkrivajo sami, hitro ugotovijo, da je množični turizem veliko bolj razvit na severnem delu otoka Rodos, ki je največji izmed Dodekanezov - najjužnejše skupine grških otokov. Tokrat obisk Grčije resnično doživljam, kot počitnice, saj uživam ob odlični grški hrani in glasbi, obiskal pa sem tudi največji vodni park v Grčiji, ki je naravnost odličen za družinske počitnice in se od mesta Faliraki nahaja zgolj nekaj kilometrov stran na poti proti mestu Rodos, ki velja za največje aktivno srednjeveško mesto v Evropi in je tudi zelo ohranjeno, zato je zapisano tudi v seznamu Unescove svetovne dediščine. Obzidano mesto je prava mojstrovina srednjeveške arhitekture. Ob sprehajanju med starimi zidovi starega mesta pa se človek hitro počuti kot v muzeju na prostem. Staro mesto Rodos in slikovit Lindos tako vabita k odkrivanju, prijetno pa se je podati tudi v notranjost otoka, kjer je mogoče uživati v značilnih grških jedeh in dobrem grškem vinu. Slednje mi dobro tudi uspeva, zato uživam v grških počitnicah, predno se odpravim na epsko potovanje od Kathmanduja preko Tibeta v Peking. Upam, da mi v tretje vendarle uspe - želja je velika, zato na ležalniku v Grčiji že načrtujem pot po Tibetu.

nedelja, 27. november 2016

Sarajevo

V Sarajevo - največje in ob enem tudi glavno mesto države Bosne in Hercegovine, ki je tudi eno izmed pomembnejših mest na Balkanu sem prispel po deseturni vožnji iz Maribora. Mesto z bogato in žalostno zgodovino, ki si je danes že nekoliko opomoglo od zadnje vojne, ki ga je prizadela med letoma 1992 in 1995, me je pozdravilo v hladnem jutru, ko so temperature še kazale pod ničlo. Skočil sem na tramvaj št. 1, ki povezuje avtobusno postajo z mestnim središčem Baščaršije, kjer sem zavil v prvi lokal, saj soba v hotelu še ni bila pripravljena. Ob zvokih bosanske glasbe mi je prijazen natakar z ogromnimi brki postregel prvi pravo bosansko kavo, ki mi je bila kot ljubitelju tega aromatičnega napitka izredno všeč. Obisk Sarajeva je najbolje začeti v starem mestnem jedru sarajevske Baščaršije, saj tega že pet stoletij živahnega trgovskega središča sodobni svet ni vrgel s tečajev. Tukaj je kljub krizi živahno kot zmeraj, ob srečevanju ljudi pa se porajajo vedno nove energije. Tlakovane ulice, mošeje in orientalske trgovinice so daleč od življenja drugod po Evropi, različne kulture in vere pa so med seboj prepletene v edinstveno mešanico, ki Sarajevu daje prav poseben šarm, njegova živahna atmosfera s prijaznimi prebivalci pa mi je dokaj hitro pričarala občutek domačnosti in gostoljubja. Potem, ko sem se do dobra že udomačil na Baščaršiji sem si v starem delu mesta ogledal begovo džamijo Gazi Husrev iz 16. stoletja in Carevo džamijo z medreso, arkadnim dvoriščem in kupolasto streho, staro pravoslavno cerkev in Univerzitetno knjižnico ter Principov most, ki danes nosi svoje staro ime Latinska čuprija, kjer se je 28. 6. 1914 zgodil atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo, dogodek pa je bil povod za napad avstro-ogrske vojske na Srbijo, kar je pripeljajo do prve svetovne vojne, povzpel pa sem se tudi na bližnji hrib, od koder sem  občudoval prelep razgled nad mestom. Seveda se nisem mogel izogniti sarajevskim čevapčičem, ki so narejeni samo iz govejega mesa, ima pa Sarajevo tudi druge tradicionalne jedi kot so čevapčiči, pleskavice, sudžuki in uštipci ter seveda burek in razne pite, restavracije, ki so specializirane za posamezne jedi pa je mogoče videti na vsakem koraku. Kar se tiče alkoholnih pijač pa je Sarajevo znano po svojem zelo dobrem pivu - Sarajevsko pivo. A to še zdaleč ni vse, kar mesto ponuja. Ljudje so prijazni, ustrežjivi, pristni in zaradi tega v svojem okolju simpatični. Zdi se, da se je življenje vrnilo v neke normalne tirnice, a še vedno je mnogo opozoril na nesmisel neke politike, ki je pripeljala do nerazumljive morije. Z enim stavkom tako lahko rečem, da je bil izlet v Sarajevo prijetno doživetje, manj prijetna pa je bila pot v Sarajevo in nazaj, a to je neka druga zgodba, ki se hitro pozabi.