Kathmandu

Sedim na vlaku proti Dunaju in v roku držim že nekoliko uničene izpiske planirane poti po Tibetu z mislimi : Tokrat mi bo verjetno uspelo. Potem, ko so mi leta 2008 vstop v Tibet preprečile Olimpijske igre v Pekingu in sem zaradi protestov v Tibetu obtičal v Kathmanduju in ko mi je leta 2017 le nekaj dni pred odhodom v Tibet načrtovano pot preprečil rušilni potres v Kathmanduju, verjamem, da v tretje gre rado, še posebej, ker bom na poti v Kathmandu na letalu praznoval svoj 37-i rojstni dan in sam sebi ne bi mogel kupiti lepšega darila, kot tritedensko potovanje v Tibet.  Na nočnem letu proti Dubaju sem praznoval svoj rojstni dan in po daljšem postanku v Dubaju sem preostanek rojstnega dneva preživel na letalu na poletu proti Kathmanduju, kjer mi je družbo delal Indra - prijetni možakar iz Združenih držav Amerike, ki se je vračal v svoj rodni Kathmandu na obisk k svojim staršem. V večernih urah pristanem v Kathmanduju in preostalo mi je samo še nekaj uric, da sem preživel svoj rojstni dan na ulicah Kathmanduja, kjer sem obujal spomine izpred 11-ih let, ko sem bil prvič v Kathmanduju. Naslednje jutro me je že zgodaj zjutraj prebudil vrvež motorjev, maršrutk in avtobusov, ki so vozili mimo hotela in takoj sem se zavedal, da še moram urediti veliko stvari za potovanje v Lasho. Na strehi hotela sem si privoščil okusen zajtrk s pogledom na Thamel - backpackersko središče Kathmanduja in pri tem prebiral novice lokalnega časopisa - Himalayan news, ki so bile polne novic trenutnih alpinističnih vzponov. Ko sem dojel, da sem v prestolnici alpinizma me je zajel občutek sreče in takoj sem se odpravil na kitajski konzulat urejat kitajske vize in iskat prevoz do Lhase. V dneh čakanja na odobritev kitajske vize sem poskušal obiskati starega prijatelja Kirana Shrestho, katerega mi ni uspelo priklicati, zato sem ga poskušal poiskati po spominu na njegovem domu, a mi ni uspelo. V Kathmanduju sem si tako ponovno ogledal stupo Swayambhunath -  starodavno versko arhitektura na vrhu hriba v Katmandujski dolini, tempelj Pašupatinat - slavni hindujski tempeljski kompleks ob bregovih reke Bagmati, približno 5 kilometrov severovzhodno od Katmanduja v vzhodnem delu Katmandujske doline in stupo Boudhanath, ki se nahaja približno 11 km iz središča in severovzhodnega obrobja Katmanduja, stupina masivna mandala pa je ena največjih sferičnih stup v Nepalu, ki dominira obzorjem in je ena največjih stup na svetu. Po treh dneh raziskovanja Kathmanduja in po več kot treh letih čakanja je končno prišel dan odhoda proti Lhasi. V zgodnjih jutranjih urah, še v temi,  me je pred hotelom pobral taksist na motorju, ki me je odpeljal na manjše postajališče, kjer sta že čakala dva popotnika, ki sta bila prav tako namenjena v Lhaso. Po končanih pripravah in pakiranju smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili na pot proti nepalsko - tibetanski meji v mesto Kerung, ki nas je vodila po slikoviti hriboviti nepalski pokrajini polni riževih teras.

Rodos

Na skoraj sto kilometrov dolgem otoku v bližini turške obale, ki ga krasi modro morje s številnimi plažami ter ljubitelje sonca navdušuje z največ sončnimi dnevi v Evropi pristanem v zvečernih urah po poletu iz Budimpešte, ki bi ga zaradi enournega zastoja na avtocesti skoraj zamudil. Zadnje čase mi nekako uspeva, da proti ''gate-u'' skoraj vedno tečem odkar imam v družbi še dve nežni polovici. Na majhnem otoškem letališču me pozdravi topel večerni veter in v množici turistov mi čez čas le uspe dobiti taxi do bližnjega mesta Faliraki - otoške prestolnice množičnega turizma in zabave. Potovalni stres zaradi skorajšnje zamude letala je že prvo noč zamenjalo prijetno vzdušje na terasi hotela tik ob morju, ob zvokih grškega sirtakija in uzo-ja pa je ta že prvo noč izvenel. Počitnice so končno tukaj in čas je za uživanje. Turisti tukaj počitnice preživljajo pretežno v hotelih, ležalniki pred hoteli pa so postavljeni tesno drug ob drugem, kljub temu pa je na dolgi plaži še zmeraj dovolj prostora za vse. Tisti, ki Rodos odkrivajo sami, hitro ugotovijo, da je množični turizem veliko bolj razvit na severnem delu otoka Rodos, ki je največji izmed Dodekanezov - najjužnejše skupine grških otokov. Tokrat obisk Grčije resnično doživljam, kot počitnice, saj uživam ob odlični grški hrani in glasbi, obiskal pa sem tudi največji vodni park v Grčiji, ki je naravnost odličen za družinske počitnice in se od mesta Faliraki nahaja zgolj nekaj kilometrov stran na poti proti mestu Rodos, ki velja za največje aktivno srednjeveško mesto v Evropi in je tudi zelo ohranjeno, zato je zapisano tudi v seznamu Unescove svetovne dediščine. Obzidano mesto je prava mojstrovina srednjeveške arhitekture. Ob sprehajanju med starimi zidovi starega mesta pa se človek hitro počuti kot v muzeju na prostem. Staro mesto Rodos in slikovit Lindos tako vabita k odkrivanju, prijetno pa se je podati tudi v notranjost otoka, kjer je mogoče uživati v značilnih grških jedeh in dobrem grškem vinu. Slednje mi dobro tudi uspeva, zato uživam v grških počitnicah, predno se odpravim na epsko potovanje od Kathmanduja preko Tibeta v Peking. Upam, da mi v tretje vendarle uspe - želja je velika, zato na ležalniku v Grčiji že načrtujem pot po Tibetu.

Sarajevo

V Sarajevo - največje in ob enem tudi glavno mesto države Bosne in Hercegovine, ki je tudi eno izmed pomembnejših mest na Balkanu sem prispel po deseturni vožnji iz Maribora. Mesto z bogato in žalostno zgodovino, ki si je danes že nekoliko opomoglo od zadnje vojne, ki ga je prizadela med letoma 1992 in 1995, me je pozdravilo v hladnem jutru, ko so temperature še kazale pod ničlo. Skočil sem na tramvaj št. 1, ki povezuje avtobusno postajo z mestnim središčem Baščaršije, kjer sem zavil v prvi lokal, saj soba v hotelu še ni bila pripravljena. Ob zvokih bosanske glasbe mi je prijazen natakar z ogromnimi brki postregel prvi pravo bosansko kavo, ki mi je bila kot ljubitelju tega aromatičnega napitka izredno všeč. Obisk Sarajeva je najbolje začeti v starem mestnem jedru sarajevske Baščaršije, saj tega že pet stoletij živahnega trgovskega središča sodobni svet ni vrgel s tečajev. Tukaj je kljub krizi živahno kot zmeraj, ob srečevanju ljudi pa se porajajo vedno nove energije. Tlakovane ulice, mošeje in orientalske trgovinice so daleč od življenja drugod po Evropi, različne kulture in vere pa so med seboj prepletene v edinstveno mešanico, ki Sarajevu daje prav poseben šarm, njegova živahna atmosfera s prijaznimi prebivalci pa mi je dokaj hitro pričarala občutek domačnosti in gostoljubja. Potem, ko sem se do dobra že udomačil na Baščaršiji sem si v starem delu mesta ogledal begovo džamijo Gazi Husrev iz 16. stoletja in Carevo džamijo z medreso, arkadnim dvoriščem in kupolasto streho, staro pravoslavno cerkev in Univerzitetno knjižnico ter Principov most, ki danes nosi svoje staro ime Latinska čuprija, kjer se je 28. 6. 1914 zgodil atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo, dogodek pa je bil povod za napad avstro-ogrske vojske na Srbijo, kar je pripeljajo do prve svetovne vojne, povzpel pa sem se tudi na bližnji hrib, od koder sem  občudoval prelep razgled nad mestom. Seveda se nisem mogel izogniti sarajevskim čevapčičem, ki so narejeni samo iz govejega mesa, ima pa Sarajevo tudi druge tradicionalne jedi kot so čevapčiči, pleskavice, sudžuki in uštipci ter seveda burek in razne pite, restavracije, ki so specializirane za posamezne jedi pa je mogoče videti na vsakem koraku. Kar se tiče alkoholnih pijač pa je Sarajevo znano po svojem zelo dobrem pivu - Sarajevsko pivo. A to še zdaleč ni vse, kar mesto ponuja. Ljudje so prijazni, ustrežjivi, pristni in zaradi tega v svojem okolju simpatični. Zdi se, da se je življenje vrnilo v neke normalne tirnice, a še vedno je mnogo opozoril na nesmisel neke politike, ki je pripeljala do nerazumljive morije. Z enim stavkom tako lahko rečem, da je bil izlet v Sarajevo prijetno doživetje, manj prijetna pa je bila pot v Sarajevo in nazaj, a to je neka druga zgodba, ki se hitro pozabi.

Tokyo Dome

Tokijo - formalno Tokijska metropola je glavno mesto Japonske in največje urbano središče v državi. Legalno ima hkrati tudi status prefekture in mesta, kar je posebnost pri japonskih mestih, 32 posebnih tokijskih okrajev pa tvori območje, ki mu pravijo mesto Tokijo, v njem pa živi več kot 8 milijonov ljudi, na celotnem območju prefekture pa živi 13,1 milijonov ljudi, kar je desetina japonskega prebivalstva. Tokijo je tako administrativno, poslovno, prometno, izobraževalno in kulturno središče Japonske, tukaj pa imata sedež tudi japonski cesar in nacionalni šport baseball. Tokijo je leta 1964 že gostil poletne olimpijske igre, znova pa je bil izbran tudi za gostitelja iger leta 2020, s čimer je postalo prvo mesto v Aziji, ki bo že drugič gostilo olimpijske igre. Z namenom, da si ogledam baseball sem tako obiskal Tokyo Dome - znameniti stadion, ki se nahaja v tokijskem predelu Bunkyo. Stadion je bil zgrajen med leti 1985-1988 in ima kapaciteto 55.000 obiskovalcev. Prvotni vzdevek za Tokyo Dome je bil "The Big egg" zaradi svoje oblike, športni center pa je danes dom baseball ekipe Yomiuri Giants, katere tekmo sem si tudi ogledal in doživel baseball kot tak v živo. Dogajanje je bilo noro, vzdušje na vrhuncu, zato se Tokyo Dome upravičeno ponaša z nazivom japonski baseball stadion slavnih, tukaj pa je doma tud celotna zgodovina baseball-a na Japonskem, igre med dvema ekipama, ki se menjavata v obrambi in napadu. V vsaki je devet igralcev, pri čemer igralec obrambe žogo vrže, napadalec pa jo odbije s kijem. Drugi obrambni igralci pa jo skušajo uloviti. Ko je žoga v zraku, igralci ekipe, ki je takrat v napadu, poskušajo priteči do naslednje baze in to še preden nasprotnik  žogo ujame.

Mount Fuji

Zelo rad imam Japonsko - deželo na skrajnem vzhodnem robu planeta, povsem drugačno, eksotično, zapleteno, skrivnostno in lepo - zato sem tukaj že drugič. Težko je zajetii vse vtise, saj jih je enostavno mnogo preveč, edinstvem pa je zagotovo vzpon na sam vrh svete gore Fuji, ki ji Japonci spoštljivo prefijo tudi Fuji-san, prvotni prebivalci Japonske Ajnuji pa so jo imeli kar za sveto. Leži nekoliko zahodno od Tokya v centralnem delu otoka Honšu blizu obale, na meji med prefekturama Šizuoka in Jamanaši. Na 3776 metrov visoko goro - vulkan (zadnji do sedan je izbruhnil leta 1707), ki ima krater premera kar 700 metrov sem se odpravil iz Tokya in sicer najprej z lokalnim avtobusom, ki me je pripreljal vse do vznožja gore Fuji in sicer do V. postaje, kjer se nahaja velik turistični kompleks za vse tiste, ki se zadovoljijo že s tem, da se samo približajo gori, kakor tudi za vse nas, ki si želimo tudi osvojiti največji vrh Japonske. Gora Fuji je namreč že od nekdaj burila moje duhove in domišljijo le kakšen mora biti razgled iz vrha gore, ki je s svojo simetrično obliko znan simbol Japonske, pogosto upodobljen v umetniških delih in razglednicah z Japonske. Pot na sam vrh gore Fuji sem tako začel s V. postaje, pri čemer je spva pot bila lepo urejena, ravna in gladka, proti vrhu pa so se pričela pojavljati tudi bolj izpostavljena področja, ki jih je izoblikovala predvsem strnjena lava.  Pogosto sem tako lahko občutil ostrost skal na podplatih, sicer pa je na sami poti od V. postaje do vrha mogoče videti številke koče, ki so namenjene kot postojanke za počitek in osvežitev, pa tudi topel obrok ti z veseljem pripravijo, seveda za primerno ceno, pri čemer se ob obisku teh številnih postojank lahko pot do vrha gore znatno zavleče. Prvi dan sem opravil vzpon od V. postaje na višini 2305 metrov vse do IX. postaje na višini 3600 metrov, ki sem jo dosegel v večernih urah z pogledom na prečudovit sončni zahod. Na IX. postaji sem prenočil za kratek čas in si odpočil do 2. ure zjutraj, nato pa sem se v zgodnjih jutranjih urah, še v trdi temi in s svetilko na glavi podal še do samega vrha gore. Pogled proti dolini in hrbtišču vulkana, ki so ga krasile številne premikajoče se lučke, ki so se vzpenjale proti vrhu vulkana je bil nepozaben. Na vrhu vulkana je še več lesenih hišič, katere prodajajo vse živo, od hrane do pijače in spominčkov,  sam vrh pa izgleda kot standardni vulkan z luknjo v sredini, pri čemer sem krater vulkana obhodil v slabi uri. Po jutranjem sončnem vzhodu in poćitku ter doseženem uspehu, da sem osvojil najvišjo japonsko goro sem sestopil z vrha gore Fuji na povsem drugi strani. Pot me je ponovno vodila proti V. postaji, kjer sem se odpočil in proslavil dosežem uspeh, nato pa sem se vrnil v mesto, ki nikoli ne spi - Tokyo.