Santiago de Chile

Cez noc, sem se iz severa zapeljal proti glavnemu mestu, Santiago de Chile, ki je s 5,4 milijona prebivalcev tudi najvecje mesto v drzavi. Avtobusni prevoz, je kljub nekoliko drazjim kartam, zelo dobro organiziran. Santiago de Chile lezi v osrednjem delu Cila, v dolini med Andi na vzhodu ter hribovjem Cordillera de la Costa na zahodu. V samem centru mesta sem za 25 ameriskih dolarjev dobil spodobno sobo z balkonom, s katerega je bil viden cudovit razgled nad samim mestom. Najvecji trg imenovan Plaza de Armas, je prizorisce dnevnega dogajanja, kjer lenarjenje v prijetnem vzdusju se kako pase. Zanimiva sta tudi Narodni kongres in La Moneda - predsedniska palaca, kjer se je leta 1973 pricel drzavni udar, s svojo unikatnostjo pa preseneti tudi kamnito izklesana ulica Bario Paris-Londres ter cerkve Sv. Franciska iz leta 1960. Najlepsi razgled nad samim mestom je mogoc s hriba Cerro San Cristóbal, kamor se lahko povzpnes z gondolo ali pes, od koder so vidni gorati Andi, ki se razprostirajo v ozadju cudovitega mesta. Kozarec pravega cilenskega vina, se ob tem odlicno prileze. Que Bueno!

Valle de la Luna

Valle de la Luna oziroma Lunina dolina je dolina v slanem gorovju (Cordillera de la Sal) v puscavi Atacama na severu Cila, priblizno 17 km zahodno od kraja San Pedro de Atacama. Na jugu meji na slano puscavo Salar de Atacama, ime Lunina dolina pa je dobila zaradi domnevne podobnosti z luninim povrsjem. Na nadmorski visini 2550 metrov sem se tako z izposojenim kolesom podal na dnevni izlet v Lunino dolino, kjer sem uzival ob kolesarjenju po puscavi Atacama ter ob nadrealisticnih lepotah, kakrsne je narava ustvarila na tem delu planeta. Dolina je namrec nastala ze pred priblizno 22-imi milijoni leti, ko so se tektonski premiki plasti usedlin obrnili navpicno. Kot posledica delovanja vulkanov so se te plasti prekrile s skalami, pepelom, soljo, klorati, borati in glino, pri cemer je erozija vetra nato izoblikovala danasnjo pokrajino, med drugim tudi nekaj nenvadnih oblik, npr. ''Tri Marije''. Leta 1982 je bila dolina razglasena za ''svetisce narave'', danes pa je priljubljeni cilj obiskovalcev iz bliznjega San Pedra, ki dolino obiskujejo zlasti v casu soncnega zahoda. Zares cudovito!

San Pedro de Atacama

San Pedro de Atacama je majhno mesto na severu Cila, v oazi puscave Atacama, ki se nahaja priblizno 100 km jugovzhodno od Calame, nedalec od tromeje drzav; Cile, Bolivija in Argentina. Na sorazmerno visoki nadmorski visini 2.400 metrov, ima zgolj 5.000 prebivalcev, a kljub temu je mesto zelo priljubljena turisticna destinacija. V samem mestu, ki ima videz nekaksnega kavbojskega mesta sredi puscave, sta najzanimivejsa manjsa cerkev iz 17. stoletja in Le Paigov muzej s stevilnimi arheoloskimi najdbami, katerih ohranitev je omogocilo suho atakamsko podnebje. To je znacilno po tem, da ima vsaj 330 soncnih dni in samo eno obilno dezevje na leto. Mesto zivi predvsem od turizma, kar se vidi na vsakem koraku, saj je polno motelov in hostlov, med drugim tudi slovenski hostel, imenovan ''Sonchek''. Glavna ulica je polna trgovinic s spominki in tradicionalnimi izdelki (volneni sali, kape, rokavice…), restavracij, turisticnih agencij in ponudnikov dostopa do interneta. Najlepse je zvecer, ko stevilni lokali zakurijo ogenj znotraj lokala in ko se noc ob zvokih cilenske glasbene skupine Illapu zavlece do poznih jutranjih ur.

Cordillera Occidental

Pot smo nadaljevali proti jugu nacionalnega parka Salar de Uyuni, kjer je slana puscava pocasi izginjala. Snezno bela barva, se je spreminjala v rjavo puscavsko podrast, prostranost modrega neba pa so prekrili stevilni vulkani, ki so opozarjali, da se priblizujemo vulkanski drzavi Cile. Vulkana Licancabur in Poquentica sta zagotovo ena najlepsih, tik pred bolivijsko-cilensko mejo na visini 3500 metrov kjer se razprostira kordiljera Occidental, ki sta vidna z obeh strani in dolocata mejo med slano puscavo na bolivijski strani ter med puscavo Atacama na cilenski strani. Stare ''landcruzerje'' smo zapustili na bolivijsko-cilenski meji, odvrgli in podarili odvecno koko, ter opravili mejne formalnosti v nekaksni kolibi, kjer sem dobil izstopni zig iz Bolivije. V zato prirejenem avtobusu smo nato nadaljevali pot ob vznozju vulkanov do zacetka puscave Atacama, vse do cilenske meje, kjer me je ze prvi stik z drzavo Cile preprical, da bo mi Cile zagotovo vsec. Na mejnem prehodu za vstop v Cile, z poostrenim nadzorom pregledajo vse turiste, zlasti pa njihovo prtljago, saj v drzavo ni dovoljen nikakrsen vnos hrane ali drugih izdelkov. Mejni prehod lezi sredi puscave Atacama, zato sem pot nadaljeval do prvega mesta San Pedro de Atacama, kjer bom prezivel svojo prvo noc v drzavi Cile.

Salar de Uyuni

Naporno nocno voznjo iz La Paz-a do mesta Uyuni na jugu Bolivije, sem prebedel na tresocem se avtobusu ob nizkotnih temperaturah, skorajda ze v fazi, da se mi bo potovanje zaradi napora zamerilo. Mrkost in utrujenost, sta se hitro prelevila v pricakovanje in zeljo po potovanju, v trenutku, ko smo priceli tridnevno avanturo po najvecji slani puscavi, imenovani Salar de Uyuni. Salar de Uyuni je najvecja solna ravnica na svetu, velika za vec kot polovico Slovenije. Pred 40.000 leti je bila del velikega jezera Minchin, pred 15.000 leti pa se je jezero posusilo in ustvarilo kar 10 milijard ton soli. Narava tukaj resnicno ni varcevala z barvami, lepoto in presezki, zato je po vseh prepotovanih poteh, nacionalni park Salar de Uyuni, zame zagotovo najlepsi predel tega planeta. Tukaj na jugozahodnem predelu Bolivije, se dejansko pocutis kot na drugem planetu, blize sanjam in nadrealisticnim idejam, kjer oko zaznava le neskoncno solno puscavo. Po celodnevni cudoviti voznji, smo prvo noc prespali v hotelu, zgrajenem iz soli, naslednje jutro pa smo pot nadaljevali do otoka kaktusov (Isla de pescadores), kjer se cloveska majhnost meri z velicastnimi kaktusi. Tukaj na bolivijski planoti je tudi nocno nebo drugacno, tako da stevilne zvezde ob Rimski cesti izgledajo prav neverjetno, stevilni zvezdni utrinki pa dodatno okrasijo nebo bolivijske planote. Bolivija nedvomno zmaga v vseh pogledih. Pogrešam jo!