Masaya

''Nicaragua es mi cuerpo, Masaya mi corazon'', je bilo veliko sporocilo, ki me je pozdravilo, ko sem z lokalnim avtobusom prispel na glavni terminal v Masayo. Ni zgledal glih kot glavni terminal, saj je bilo vse kar sem videl le stiri stojnice in dva ugasnjena avtobusa. Sicer pa je Masaya, ki lezi 29 km juzno od Manague pravo nasprotje Leon-a in Granade, saj v dveh dneh nisem srecal nobenega popotnika, ki bi ga zanimalo to majhno mesto, znano predvsem po nakitu, klobukih ter visecih mrezah. Dve majhni agenciji ponujata ture na bliznji vulkan Masaya za 40 US$, najverjetneje za ameriske gringote, ki bi to z veseljem placali. Meni je uspelo stopiti na vrh vulkana za slabih 5 US$, od koder sem imel cudovit razgled nad celotno Nikaragvo, vse od Manague do Granade. Druzbo na 6 km dolgi poti so mi delale razlicne zivali, ki zivijo v nacionalnem parku, obcasno pa tudi kak paznik nacionalnega parka, ki se mu niti sanjalo ni, kje bi lahko bila Slovenija. Vulkan Masaya leži sredi lepega nacionalnega parka. Tam sta v bistvu dva vulkana s petimi kraterji. V enem se sliši brbotanje lave v globini, vendar se zaradi dima podnevi nič ne vidi, ponoči pa je park zaprt. Španci so tukaj pred mnogimi leti postavili križ na vrhu, da bi preprečili vragu, da pride iz žrela vulkana. Možno je tudi videti vulkanske tunele od znotraj, v paketu z netopirji. Ob vrnitni v Masayo sem na robu centralnega parka opazil lokalnega brivca, ki me je za 1,5 US$ lepo postrigel. Samo vzdusje je bilo zelo smesno, lokalni brivec pa je bil zelo ponosen sam na sebe, da lahko sredi Nikaragve frizira Evropejca. Vidno zadovoljen sem odsel na bliznji market poskusit se Nacatamales ( v bananinem listu pecena omleta z svinjino) in lokalno osvezujoco pijaco Linopio. Po vsem tem lahko recem le, da res drzi stavek : ''Nicaragua es mi cuerpo, Masaya mi corazon''.

Leon

Leon je staro kolonialno mesto na pacifiski strani Nikaragve, ki se je v preteklosti zraven Granade potegovalo za status prestolnice. Pozneje je bila za prestolnico imenovana Managua. V Leon sem prisel pozno zvecer, saj sva z Kriss-om ujela zadnji avtobus iz Somatilla za Leon. Po celotni državi vozijo ljudi naokoli odpisani šolski avtobusi iz USA, ki so jih Američani ali podarili, ali pa zamenjali za kaj drugega. Na avtobusu sva bila edina tujca, zato sva z lahkoto vzpostavila stik z domacini in kaj hitro sem ugotovil, da sem del velike tihotapske zdruzbe, ki na lokalnem avtobusu ilegalno uvaza oblacila in cigarete iz Hondurasa v Nikaragvo in obratno. Na Kriss-ovo vprasanje : '' What the fuck we are doing here in the middle of Nicaragua ?'', sem se le nasmehnil in mu povedal, da je to le se ena avantura vec, ki jo lahko dozivis le v Centralni Ameriki. Kljub temu, da vse skupaj zgleda precej kavbojsko, zlasti prevozi, mejni prehodi in zivljenje na ulicah, se v Nikaragvi kar dobro pocutim. Sicer je zelo smesno, ko pri temperaturi 30 stopinj vidis bozicka in novoletno jelko na ulici, vendar bo to moj prvi Bozic v Nikaragvi. Sam Leon je se komaj v razvoju turizma, zato se za 90 cordob (5US$) da dobit sorazmerno udobno prenocisce v samem centru Leon-a. Nikaragva je zelo religiozna, saj je v majhnem Leon-u najmanj 10 cerkva, med njimi tudi najvecja v celotni Centralni Ameriki, na katero sem tudi splezal, zaradi cudovitega razgleda nad celotnim Leon-om.

Tegucigalpa

Na poti v Tegucigalpo sem naredil kratek postanek v San Pedro Suli - drugem najvecjem mestu Hondurasa. Samo mesto me zaradi industrijske koncentracije ni prevec navdusilo, zato sem raje nadaljeval pot proti Tegucigalpi. Na postaji v San Pedro Suli sem spoznal odvetnika Miguel-a iz Tegucigalpe, tako da mi je 5-urna voznja v prestolnico kar hitro minila. Tegucigalpa me zelo spominja na La Paz iz Bolivije, saj je milijonsko mesto v nekaksni kotanji oziroma kraterju, vendar mi je osebno bil La Paz veliko bolj vsec. Druzbo mi dela Kriss iz Avstralije, ki trenutno dela v New York-u in potuje v Costa Rico. Po koncertu v Tegucigalpi sva ujela zadnji avtobus proti Choluteci, od koder sva hitela proti Nikaragvi, saj mejo ob 5. popoldan zapirajo.

Water Cay

Ze zgodaj zjutraj sem imel sreco, da me je lokalni ribic iz Utile zapeljal v Pigeon Cay, kjer sem srecal Dean-a iz Avstralije, ki je bil pravtako namenjen v Water Cay. Pigeon Cay je prav smesno majhen koralni otok, ki je z mostom povezan z Jewel Cay-em tako, da oba skupaj predstavljata izhodisce za obisk ostalih koralnih otokov. Za 50 lempir, priblizno 2 US$, sva dobila prevoz do Water Cay-a, koralnega otoka velikega priblizno 1500 kvadratnih metrov, nekje med Bay Island-om ter severnim Hondurasom. V stirih urah, kolikor sva jih prezivela na majhnem koralnem otoku, nisva srecala nobenega, zgolj obcasno barko, ki je priplula mimo. Na sreco je bila ena izmed njih tudi najina, da sva se lahko vrnila nazaj v Pigeon Cay, znanem po najboljsih Fish-burgerjih v Hondurasu.

Rock Harbour

Potem ko je vso noc mocno dezevalo, me je jutro pricakalo brez oblaka, kar je bilo idealno za izlet v Rock Harbour. Da sem prisel do nedotaknjenih rajskih plaz je bilo potrebno kar nekaj truda. Uro in pol veslanja pri temperaturi 30 stopinj, v ozkem recnem kanalu obdanim z velikimi mangrovami je bil kar napor, ki se je opravicil z razgledom nad rajskimi plazami zaliva Rock Harbour. Tam se je zacel boj za prezivetje z nabiranjem svezih kokosov ter iskanje neokrnjenih predelov tega karibskega zaliva. Zagotovo eden lepsih trenutkov na moji poti, ko zacutis svobodo ter dobis obcutek, da je vse do koder seze pogled tvoje.