Dubai

Med puščavo in nebotičnike se zmeraj rad vračam, saj ima letalska družba s katero pretežno letim sedež v Dubaju, ki je eden izmed sedmih emiratov, ki sestavljajo Združene arabske emirate (ZAE) - državo v arabskem polotoku, ki se kaže v tradiciji preteklosti, uspehu sedanjosti in viziji prihodnosti. Nikjer to ni lepše vidno kot v Dubaju, ki je zaradi bogatih nahajališč nafte in dobro razvite trgovinske dejavnosti postal »Hongkong« Srednjega vzhoda. Svetovljanski Dubaj si je svoj sloves na svetovnem zemljevidu mest utrdil s sinonimom razkošja in presežkov, kljub temu, da je Dubaj še danes mesto kontrastov, kjer se prepletata utrip moderne metropole in tradicionalnega puščavskega življenja. Je daleč najbolj izstopajoče mesto Združenih arabskih emiratov ter sinonim arhitekturnih presežkov, kot sta najvišja stavba na svetu Burj Khalifa, najdražji hotel na svetu Burj al Arab in umetno ustvarjen otok Palm Jumeriah. Je mesto iz rubrike "nemogoče je mogoče" v katerem arabski šejki uresničujejo svojo potrebo po največjem, najvišjem in najboljšem. Burj Khalifa - najvišja stavba na svetu se tako vzpenja kar 828 metrov proti nebu in se zdi kot neresnična vizija ali fatamorgana sredi puščave, saj se v jasnem vremenu vidi celo iz razdalje več kot sto kilometrov. Drugi arhitekturni biser pa je hotel Burj al Arab, ki stoji na umetnem otoku in je edini hotel s sedmimi zvezdicami na svetu v obliki jadra - tipičnega arabskega plovila. Poseben gradbeni podvig pa je Palm Jumeriah, ki je umetno ustvarjeni otok v obliki palme na katerem so zgradili luksuzne vile, ki so jih v razmeroma kratkem času kupili petičneži iz vseh koncev sveta. V sklopu nakupovalnega središča Mall of Emirates pa je tudi svojevrstno pokrito smučišče - Ski Dubaj, kjer lahko sredi puščave smučaš na pravem snegu. Tudi tokrat sem se naužil prijetne vročine arabskega polotoka in si ogledal kaj vse se je spremenilo od mojega zadnjega obiska Dubaja. Veliko novega je, ker je Dubaj mesto, ki fascinira tako v pozitivnem kot negativnem smislu, saj nekateri naravnost obožujejo tamkajšnje bahaštvo, bleščice in nenehno razkazovanje, na drugi strani pa tisti, ki mislijo malo bolj s svojo glavo, Dubaj dojemajo kot utelešenje vsega, kar je narobe na tem svetu. Prevzetost ljudi nad največjim in najboljšim, pri čemer pozabljajo na svoje bistvo, na korene, svojo identiteto in svoj izvor.

Bangkok

Na letu iz Da Nanga v Bangkok sem počival in v mislih premleval, kako rad se vračam v tajsko prestolnico. Okoli osemmilijonska prestolnica Bangkok - ki v prevedenem pomenu besede pomeni mesto angelov -  je namreč glasna, polna gneče in kaotična, a vseeno lepa in fascinantna. Vse to sem ponovno takoj opazil, ko sem se z lokalnim avtobusom za slab ameriški dolar počasi prebijal po prenatrpanih cestah iz letališča proti središču prestolnice v zbirališče popotniške scene, ki je enako kot nekoč še tudi danes Khao San Road. Bangkok je namreč mesto z dokaj dobrim razmerjem med ceno in storitvijo, saj lahko tukaj bivaš v luksuznih hotelih po cenah, ki so občutneje nižje od podobnih hotelov v Evropi, na Khao San Roadu, pa lahko v središču zabave spiš za manj kot 5 USD. Po namestitvi v hotelu, sem na terasi hotela na hektičnost velemesta takoj pozabil. Blag vetrc in ohlajeno pivo Singha sta pripomogla, da sem takoj pričel uživati. Tako se ti Bangkok najhitreje priljubi. Po dobri osvežitvi, zadušljiva vročica v Bangkoku je bila namreč zelo obremenjujoča, sem  na preprosti lesenjači - leseni barki - z veliko drenja in za nekaj centov odkrival stari del prestolnice. Veliko vodnih kanalov v središču mesta je namreč izginilo zaradi gradnje cest, a reka Chao Phraya je še vedno najpomembnejše vozlišče in srce mesta Bangkok. Plovba s čolnom je namreč najlepša, pa tudi najhitrejša možnost za odkrivanje Bangkoka. Tudi tokrat sem si tako, kot že večkrat prej ogledal kraljevo palačo in veličastna templja Wat Poin in Wat Arun, ki ležita ob reki Chao Phraya. Kraljevo palačo obdaja veliko belo obzidje, za katerim se skrivajo pomembne budistične svetosti Tajske, največ pogledov pa pritegne zlati ležeči Buda, ki je dolg skoraj 50 metrov. Okoli 80 metrov visoki tempelj Wat Arun, ki leži na zahodnem nabrežju reke Chao Phraya pa je v celoti okrašen s kitajskimi ploščicami. Če ga obiščete, se lahko na srednji nivo templja povzpete po strmih kamnitih stopnicah, od koder je viden tudi lep razgled  na oddaljeno kraljevo palačo. Stopil sem tudi na zlati grič - Golden Mountine - edino omembe vredno vzpetino v Bangkoku, na kateri stoji tempelj Saket - pisan zbor zvonov in Budovih podob, od koder je zagotovo najlepše občudovati sončni zahod ne velemestom, predno se prepustiš dogodkom še ene nore noči v Bangkoku.

Da Nang

Ob znameniti obali - China Beach, kjer so med vojno dopustovali ameriški vojaki, sem iz Hoi An-a odpotoval v Da nang, ki je po velikosti tretje največje mesto v Vietnamu. Danes je ob Da Nang-u zraslo veliko novih hotelov in igrišč za golf po načrtih Colina Montgomerieja in Grega Normana, vožnja iz Hoi An-a proti Da Nang-u pa izgleda, kot vožnja znotraj enega velikega turističnega objekta, ki ga iz obeh strani obdajajo številni hoteli. V Da Nang-u sem se nastanil blizu mednarodnega letališča, ki leži v samem središču mesta, saj je me zgodaj zjutraj že čakal polet v tajsko prestolnico - Bangkok. Po namestitvi v hotelu sem izkoritstil čas in si ogledal tretje največje mesto Vietnama z zanimivim vojaškim muzejem iz časa vietnamske vojne - The Fifth Military Division Museum of Da Nang, saj je razen nekaj nakupovalnih središč in zgodovinskih znamenitosti glavni razlog, da se večina popotnikov v Da Nang-u, ki označuje polovico točke med glavnim mestom na severu, Hanojem in mestom Ho Chi Minh na jugu, zadržuje, njegova bližina znane plaže My Khe in plaže Lang Co ter krajev Hoi An in My Son. Plažo Lang Co obdajajo številne palme, voda bližnjega oceana pa je kristalno čista in vabljiva na vročem belem pesku. To je polotok z penečo se laguno na eni strani in plažo na drugi. Območje je dokaj razvito, saj se je v zadnjih letih odpiralo veliko novih hotelov. Plaža My Khe je bolj razvita, saj je bila med vojno v Vietnamu in ZDA priljubljena točka ameriških vojakov. Aktivnosti v vodnih športih je tukaj v izobilju in med vikendi in počitnicami je lahko gneča zelo velika, saj Da Nang postaja pravi in edini turistično-počitniški resort v Vietnamu. Obala Da Nang se namreč razteza 30 kilometrov, znana pa je po mirnih, hladnih vodah in priljubljena tudi za ribolov, smučanje na vodi, potapljanje in jadranje. Sedaj, ko čakam na let za Bangkok razmišljam in spoznavam, da je Vietnam bila čudovita država, ki sem jo doživel. Na pot se resnično ozrem s toplino v srcu. Vse ni bilo tako, kot sem si zamislil, a cene hrane, prenočišč, transporta in ročno ukrojenih oblačil iz prestižnih materialov so ugodne, lokalci ustrežljivi – dokler ste do njih spoštljivi, transport po državi hektičen, a tekoč in hrana pa vrhunska in fina, ki jo že sedaj pogrešam.

Hoi An

Zgolj za 3 USD sem se z lokalnim avtobusom odpeljal iz mesta Hue ob obali južnokitajskega morja proti tretjemu največjemu vietnamskemu mestu Da Nang, od koder je le slabo uro vožnje trajalo, da sem prispel v Hoi An, za katerega mnogi popotniki v Vietnamu pravijo, da je ena najlepših postojank na potovanju v V v ietnamu. Bolj sem se približeval Hoi An-u, vse več je bilo lepih vietnamk, ki so v tradicionalnih črnobelih uniformah kolesarile z nasmehom na obrazih in prav lepo jih je bilo opazovati. Nastanil sem se v štiri nadstropni vili, ki se je nahajala na obrobju mesta, le streljaj od središča mesta in je bila v lasti prijetne starejše vietnamke. Obisk središča mesta, ki je pod zaščito Unesca je pravi užitek, saj je kar več kot 800 stavb zapisanih na seznam svetovne dediščine. Večinoma lesene ali kolonialne hiše imajo lepo okrašene balkone in izvirajo iz zgodnjega 19. stoletja, v njih pa so danes lokali, galerije in trgovine, ki ponujajo zelo pestro ponudbo turistom. Največja znamenitost mesta pa je Japonski most, priljubljen fotomotiv turistov, saj ga zaradi gneče turistov, ki se vijejo okoli mosti zagotovo ni mogoče spregledati. Skoraj ves dan sem se sprehajal med ulicami starega dela mesta, pri čemer je v mestu najlepše zvečer, ko se začne mračiti. Takrat namreč stare, večinoma obnovljene stavbe osvetljujejo številni lampijoni v različnih svetlikajočih se barvah in celo središče mesta popolnoma oživi. Otroci ponujajo tudi takšne, izdelana iz papirja z gorečo se svečko, ki jih nato lahko s skrivnimi željami pošlješ po reki, ki teče v središču mesta, lahko pa tudi sedež v lesen rečni čoln in se zapelješ po romantičnem toku. Za obisk zgodovinskega dela mesta je sicer treba kupiti stopnico za 5 USD, ki sicer velja za večkratni obisk mesta, omogoča pa ti tudi ogled drugih znamenitosti mesta. Tudi tržnica s pisano ponudbo sadja, zelenjave in drugih lokalnih dobrot je prava paša za oči, v številnih krojaških delavnicah pa ti lahko krojaški mojstri v enem dnevu skrojijo in izdelajo obleko. Hoi An je poleg naravnih in kulturnih znamenitosti vredno obiskati tudi zaradi kulinaričnih užitkov, ki so mešanica vietnamske, kitajske, tajske in japonske hrane, čeprav so cene znatno višje od cen v drugih neturističnih predelih Vietnama. Juha Pho je obvezna, vina pa nimajo veliko in še precej drago je, zato je glavna izbira ob okusnem obroku vrček piva za 1 USD. Hoi An, ki ga številni velikokrat zamenjajo za glavno mesto Vietnama – Hanoi, je pravzaprav eno najbolj čarobnih mest v Vietnamu, morda celo v celotni jugovzhodni Aziji.

Hue

Hue je bila moja naslednja destinacija, kamor sem prispel z vlakom iz Ninh Binh-a v zgodnjih jutranjih urah. Po nekoliko daljšem pogajanju s taksisti za prevoz do hotela se končno namestim in odpočijem v majhni sobi v središču mesta. Hue je majhno, vendar čudovito mesto, ki leži v centralnem delu Vietnama tik ob reki Parfume. Trdnjave in palače mesta Hue, ki sta bili nekoč upravni prestolnici južnega Vietnama nikakor ni mogoče spregledati, saj sta vidni že od daleč, območje okoli citadele pa je obdano z jarkom, ki ga napaja reka Parfume. V staro mestno jedro sem vstopil skozi stara vhodna vrata, kjer so bili v bližini še zmeraj vidni tanki, letala in helikopterji iz Vietnamske vojne. Ob vsakem vozilu je zapisano, kje je bilo vozilo zajeto in od koga, vstopnina v muzej na prostem pa znaša 1 USD. Cesarjeva palača je obdana z visokim obzidjem, ki ima 4 mogočna vrata, a turistom je namenjen le en vhod na južnem delu za vstopnino 100.000 dongov. Celoten kompleks trdnjave in palače pa iz ptičje perspektive deluje še precej večje, saj kvadratno obzidje meri kar 2,5 x 2,5 km. Mesto Hue so med drugo svetovno vojno močno bombardirali in tako je bilo tudi cesarsko mesto skoraj povsem uničeno, a so ga lepo obnovili in danes je ena glavnih turističnih atrakcij, ki je vredna ogleda. Znotraj trdnjave se nahaja tudi cesarsko mesto (Imperial City), kjer je tudi Prepovedano mesto (Forbidden Purple City), kjer je živela cesarska družina Nguyễn. Zgrajeno je v slogu Prepovedanega mesta v Pekingu, le obrnjeno je proti jugo. Kaotični vrvež mestnega prometa pomirja reka Parfume, ki teče skozi mesto Hue in je lahko sproščujoč oddih od mestnega življenja. Reka je poimenovana po tropskih vonjih, ki jih reka prenaša iz bogatih rastlinskih virov, v bližini reke ob rečnih bregovih pa se nahajajo tudi številne zgodovinske znamenitosti antičnega mesta. Za 5 USD sem se s čolnom zapeljal po dišeči reki in na izletu užival ob pogledih na reko, obiskal pa sem tudi druga območja mesta Hue, ki so dostopna s čolnom, vključno z Thien Mu pagodo.Thien Mu pagoda je osmerokotni stolp, ki je odraz odlične kombinacije arhitekture in slikovite narave in je najvišja verska stavba v Vietnamu, zaradi svojega sloga in višini pa velja tudi za neuradni simbol mesta Hue. Ob vrnitvi nazaj v hotel sem se še ustavil na tržnici Dong Ba, ki se nahaja ob reki Parfume v bližini avtobusne postaje. Na tržnici je bilo živo in barvito ter je bilo mogoče kupiti vse od lokalnih vietnamskih izdelkov in spominkov do lokalne hrane, svežega sadja in zelenjave. Juha Pho in Bia Hoi sta bili na tržnici zagoto odlični izbiri.

Ninh Binh

Z spalnim nočnim avtobusom sem iz Sape prispel v Ninh Binh - glavno mesto pokrajine Ninh Binh, ki leži 100 kilometrov južno od Hanoja v delti rdeče reke, blizu kraške pokrajine ter zaliva Tam Coc in kompleksa Trang An. Večina turistov obišče Ninh Binh z namenom, da obiščejo bližnje kraje in sicer Tam Coc, Trang An in Hoa Lu, saj v mestu Ninh Binh ni veliko za videti. Namestil sem se v središču Ninh Binha, kjer je soba v hostlu stala zgolj dobrih 5 USD. Z izposojenim kolesom za 3 USD sem se tako iz Ninh Binha odpeljal proti območju Hoa Lu na ogled pagode Bich Dong, palače Am Tien in jame Hang Mua z razgledno točko, kjer sem kolesaril po nižinah med hribi in riževimi polji te čudovite kraške pokrajine. Veliko je bilo riževih polj, ki jih delijo slikovite apnenčaste gore in številni rečni rokavi, zato je bila celotna pokrajina očarljiva. Povzpel sem na goro Mua, na vrh katere vodi 500 stopnic, pri vzponu na vrh pa sem občudoval čudovit razgled na celotno območje Ninh Binha, zlasti na območje Tam Coc-a in Trang An-a, kjer so v čudoviti kraški pokrajini bile vidne številne ladjice, ki so plule v rečnih rokavih med zelenimi riževini polji. Odločil sem se za izlet z ladjico v Tam Coc in Trang An, ki stane približno 25 USD in traja približno 2 uri. Turistične gneče pravzaprav nisem niti občutil - verjetno zaradi pozne ure in ne ravno visoke sezone, tako, da je pravzaprav na koncu navdušenje z veliko razliko premagalo, na začetku favoriziran, skepticizem. Tam Coc je namreč Unescova svetovna dediščina in je registriran, kot naravna in kulturna dobrina države. Sestavljen je iz apnenčaste kraške pokrajine, prepletene z številnimi riževimi polji in velike reke z rečnimi rokavi, po katerih pluje ogromno število ladjic. Tran An spada med ene najbolj obiskanih krajev Vietnama, saj se tukaj nahaja kar 48 jam, kraj pa je znan tudi po svojem raznovrstnem ekosistemu, ki kar vabi številne ljubitelje flore in faune. Po plovbi med številnimi kraškimi osamelci sem si ogledal še tempeljski kompleks Bai Dinh, ki vključuje več zanimivih zgodovinskih, a tudi na novo zgrajenih pagod, palač in skulptur, pa tudi " Veliki zvon ", težak 36 ton, ki se nahaj v zvoniku ter 70-tonski bronasti boben. Ninh Binh je torej čudovita kraška kulisa z številnimi zgodovinskimi spomeniki, kjer je bilo prijetno čolnariti med številnimi zelenimi riževimi polji.

Sapa

Sapa spada med tri najbolj obiskane kraje na severnem Vietnamu zraven Hanoja in Halong Bay-a. Iz Hanoja sem v Lao Cai - mesto na skrajnem severu Vietnama, ki leži tik ob Kitajski meji - prispel z nočnim vlakom v zgodnjih jutranjih urah, od koder sem z lokalnim avtobusom nadaljeval še vožnjo po hribovitih predelih do gorskega mesta Sape. Ob prihodu v Sapo sem takoj ugotovil, da to ni več Sapa, ki sem jo v svojih spominih hranil več kot 16 let, ko sem jo prvi obiskal. Sapa je namreč postala zelo priljubljena turistična destinacija ne samo tujih turistov in popotnikov, ampak tudi prebivalcev Vietnama, saj se v samem mestu gradi vse več hotelov, zelo pestra pa je tudi turistična ponudba. Namestim se v hotelu srednje kategorije, ki je bil, kot sem ugotovil pri zajtrku skoraj prazen, saj se prava turistična sezona še ni začela. Ker se je že zjutraj obetal lep dan sem se odpravil na najvišjo goro Vietnama - Fansipan, ki je visoka 3.143 metrov in leži v narodnem parku Hoang Lien. Danes je iz Sape na Fansipan mogoče priti kar z vzpenjačo, ki je bil v Guinnessovi knjigi rekordov vpisana kot najdaljša vzpenjača s trikabelskim sistemom, ki meri 6.282 metrov. Za 30 USD sem bil v dobrih 30 minutah že na samem vrhu najvišje gore v Vietnamu, od koder je bil zaradi lepega vremena viden razgled vse do sosednje Kitajske. Vendar pa žičnica na goro Fansipan ni glavna atrakcija v Sapi, saj je najboljši način uživanja okolice vožnja z motornim kolesom po vsej provinci Lao Cai in obisk vasi v okolici Sape, kjer lahko srečate veliko etičnih manjšin. Naslednji dan sem tako z lokalno vodičko, saj mnogo žensk etničnih skupin Hmong in Dao nudi svoje storitve vodenja in nastanitev v domačem kraju ravno v središču Sape, obiskal sosednje vasi Ta Phin, Sin Chai, Hau Thao in Ban Ho, kjer sem spoznaval največjo etnično skupino imenovano Črni Hmongi, ki so pred približno 300 leti prišli iz sosednje Kitajske v severni Vietnam. Zelo enostavno jih je prepoznati, saj nosijo oblačila iz konoplje v barvah temno-modre indige. Med celodnevnim trekkingom med riževimi terasami sem tako lahko občudoval čudovito okolico, riževe terase, doline in gore, ki so bile občasno zavite v meglo, zlasti pa prijazne zmeraj nasmejane etične manjšine.

Halong Bay

Hanoj je dobro izhodišče za obisk 150 kilometrov oddaljenega Halong Bay-a, vietnamskega bisera s tri tisoč otočki, štrlečimi iz vode, ki so ga uvrstili med sedem čudes sveta. Čeprav sem Halong Bay obiskal že leta 2004, ko sem bil prvič v Vietnamu, sem se po šestnajstih letih ponovno odločil, da ga obiščem. Sedaj lokalne turistične agencije ponujajo le še enodnevne izlete z ladjami med otočke vietnamskega krasa, saj oblasti zaradi nekaterih težav z ladjami, ne dovolijo več turistom prenočevati na njih. V bližini hotela mi je prijazna vietnamka z imenom Yan, ki je imela svojo lokalno turistično pisarno za 42 USD obljubila čudovit enodnevni izlet v Halong Bay. Ker je bila z majhnim otrokom v naročju in na pogled zaupanja vredna, sem naslednje jutro že sedel na avtobusu za Halong Bay, ki je po Hanoju pobiral še preostale druge turiste. Da je sistem dobro organiziran sem ugotovil takoj, ko so nas po prihodu v Halong Bay razvrstili v skupine za posamezno ladjo. Ko smo odpluli nas je na ladji že pričakalo kosilo z vietnamskimi dobrotami, medtem, ko smo počasi pluli med ribiškimi vasicami na vodi in zelenimi otočki različnih oblik. Zaliv Halong v vietnamščini pomeni »Zaliv dvigajočega se zmaja«. V zalivu se največji otok imenuje Cat Ba in je obenem tudi nacionalni park. Med otočki je moč najti več plavajočih vasi v katerih ljudje celo življenje živijo na morju in praktično ne gredo na kopno. Živijo res zelo skromno in so primorani preživeti na morju. Ker je bilo plavajočih vasi po zalivu precej in so si vietnamci želeli bolj obvarovati naravno dediščino, so jih sedaj preselili skupaj na nekaj področij, kjer imajo dovoljenje za nadaljnje bivanje v naravnem okolju. Med vožnjo po zalivu Halong Bay sem tako opazoval domačine, kako lovijo ribe ter nabirajo rake in školjke, ki so naj jih v potujočih trgovinicah na čolnih ponujali za nekaj dolarjev. V zalivu je tudi veliko podzemnih jam in jezer, kjer so med drugim snemali tudi enega izmed filmov Jamesa Bonda. Otoki in pečine Halonga se razprostirajo na 1500 kvadratnih kilometrih. Različni naravni pojavi so jih spremenili v resnične znamenitosti Vietnama in sicer v številne skale, ki spominjajo na stolpe ali visoke stebre nad turkizno-zelenim morjem. Takšen je zaliv Halong Bay - kraj kamor se boste vedno radi vrnili, da boste pozabili na vsakodnevne skrbi. Vzemite si ladjico in sedite s skodelico zelenega čaja na zgornji palubi - izgleda kot meditacija.

Hanoi

Spomini iz leta 2004, ko sem Vietnam prepotoval od Hanoja do Hošimina, so zame eni najlepših, saj je bilo to moje prvo potovanje v Azijo in moj prvi stik z azijsko kulturo. Sedaj 16 let pozneje, ko si je moj oče zaželel obiskati Vietnam, sem brez oklevanja rezerviral letalske vozovnice za let od Munchna preko Dubaja in Tokija do Hanoja. Vietnam namreč postaja vedno bolj priljubljen turistični cilj v jugovzhodni Aziji, k temu pa je odločilno pripomogla komunistična oblast, ki si že poldrugo desetletje prizadeva, da bi postal turizem eden od stebrov gospodarstva. Vsekakor ima država s kar tri tisoč kilometri obale, deževnim gozdom, zakraselo pokrajino, pisanimi gorskimi plemeni in zapuščino starodavnih civilizacij veliko pokazati. V glavnem mestu Vietnama pristanem v popoldanskih urah in se z lokalnim avtobusom odpeljem v stari del prestolnice, kjer je bistvo vsega dogajanja, v bližini starega dela mesta pa so tudi vse glavne znamenitosti, ki si jih je vredno ogledati. Stari del mesta je ena sama velika znamenitost že sam po sebi, saj ga sestavljajo stare četrti z ozkimi ulicami in visokimi zgradbami, kjer je polno garažnih prodajaln in kuhinj iz katerih omamno diši po okusni vietnamski hrani. Za ulice v starem delu mesta, bi lahko rekli, da so ena sama tržnica, saj imajo domačini vse razstavljeno kar pred svojo hišo, na ulici. Začeti je bilo potrebno z najbolj popularno vietnamsko juho Pho - juha z riževimi rezanci, zelenjavo in mesom ter z vietnamskim pivom Bia Hoi. Ponudba na ulici je prava paša za oči, saj je mogoče kupiti vse od nahrbtnikov, oblačil, čevljev, pokrival, elektronike, pripomočkov za gospodinjstvo in pa seveda ulične hrane, ki jo je v Hanoju v izobilju. Hanoj sam po sebi ne ponuja veliko znamenitosti, vsekakor pa ima mesto dušo ravno v starem predelu mesta, na nočni tržnici in na tržnici Dong Xuan Market, ki je največja pokrita tržnica v Hanoju, kjer trgovci na debelo prodajajo vse od gospodinjskih izdelkov, blaga, oblačil in živil. Najbolj obiskana znamenitost mesta pa je ogromni mavzolej Ho Chi Minha v katerem lahko obiskovalci izrazijo svoje občudovanje in hvaležnost do Ho Chi Minha, ki je državo vodil do neodvisnosti in ponovne združitve. Obisk mavzoleja je brezplačen, vendar pa se je potrebno držati strogih pravil. Med ogledom je prepovedano govorjenje, kazanje s prstom in fotografiranje. Je pa zato dovoljeno fotografiranje in posedanje ob jezeru Khoan Kiem oziroma jezeru zaljubljencev, kot mu tudi pravijo domačini, ki ima na sredini tempelj, na katerem je eden izmed simbolov Hanoja. Hanoj je vsekakor mesto, ki mi je všeč in v katerega se rad vračam.

Tokijo

Po devetih urah leta iz Dubaja v večernih urah končno pristanem v živahnem, elegantnem, dobro organiziranem, starodoben in obenem futurističnem Tokiju, kjer živi in dela 13 milijonov ljudi, na precej širšem območju pa okoli 35 milijonov ljudi. Venomer spreminjajoče se mesto ponuja neverjetna doživetja in en sam obisk ni dovolj, da ga zares doživiš, zato sem se že tretjič odpravil v Japonsko prestolnico. Po tem, ko mi je na glavni železniški postaji v Tokiju uspelo najti metro, se v pozni večerni uri končno nastanem v hotelu s kapsulami, ki so bile sprva namenjene le moškim, večinoma poslovnim popotnikom, ki so namesto klopce na železniški postaji iskali kakšno prijetnejšo alternativo oziroma poslovnežem, kateri so zaradi japonskega delavnika, ki neredko sega do poznih večernih ur, raje prespali kar v centru Tokija, kot doma. Zaradi popolne kombinacije utrujenosti, adrenalina in blaženosti neverjetno hitro zaspim in naslednje jutro niti ne slišim alarma. Zbudi me pogovor japoncev, ki so se že pripravljali na odhod na delo, zato se hitro zbudim in skupaj z njimi odpravim v Tokio metropolitan building - stavbo, ki je sedež metropolitanske vlade od leta 1991. Ko je bila zgrajena, je bila najvišja stavba na Japonskem – visoka je namreč kar 243 metrov. Ker sem imel srečo z vremenom sem si lahko v 45. nadstropju (na višini 202 metrov) stavbe št. 1 ogledal prelep razgled nad Tokijem in tudi goro Fudži. Eden najbolj znanih prizorov tokijskega mestnega vrveža je seveda slavni prehod za pešce poleg postaje Šibuja. Naenkrat se prižgejo vse rdeče luči, ustavijo se vsi avtomobili, pešci pa se zgrnejo na prehod z vseh petih smeri – v japonskem stilu, nadvse točno in učinkovito. V Harajukuju sem se srečal s tokijsko pop kulturo, unikatnimi spominki, trgovinami posvečenimi posameznim junakom, trgovinami s poceni modnimi dodatki in oblačili. Posebej živahna je ulica Takeshita dori, kjer Japonci izražajo svojo subkulturo. Ogledal sem si tudi tempelj Asakusa, ki se nahaja v enem izmed redkih okrožij, kjer je še vedno ohranjena atmosfera zgodovine Tokia. Vhod v tempelj je najboljši skozi impresivna vhodna vrata, še posebej 1000 let stara Kaminarimon vrata, ki vodijo naravnost v Sensōji – Tokiov največji in najstarejši budistični tempelj. Temu nasprotno je predel Akihabara, največje mesto elektronike in zabave na svetu. Sliko predela ustvarjajo stoplnice, prekrite z oglasnimi panoji, prikazovalniki nenormalnih dimenzij, veletrgovine, trgovine in trgovinice. Akihabara je en sam oglasni pano, ena sama velika trgovina. Tokijo je tako zgodba zase, saj mesto s svojimi ogromnimi stolpnicami, bleščečimi napisi, nenavadnimi trgovskimi centri, futurističnimi avtomobili, tehnološkimi presežki, drvečimi mimoidočimi in predvsem s svojo zasvajujočo dinamiko iz tebe izvleče tisto skrito željo po biti.… uspešen.

San Francisco

V službi sem zaključil še zadnjo stvar, preveril vremensko napoved za Kalifornijo, nato pa sem iz Munchna poletel do Londona ter nato naprej v San Francisco. Več kot eno leto je minilo, odkar sem zadnjič stopil na tamkajšnja tla, kjer se sicer počutim že kot doma, saj zadnja leta skoraj enkrat na leto odpotujem v San Francisco. Krivo je leto 2002, ko sem prvič, takrat šele star 20 let obiskal San Francisco in ga vzel za svojega. V San Francisco - četrto največje mesto v Kaliforniji pristanem v popoldanskem času in se z Bartom odpravim v Union Square, kjer se nastanim v svoji že znani lokaciji - v samem središču San Francisca od koder na vse strani lahko raziskujem ulice tega najbolj slikovitega in čudovitega mesta Amerike. Pravi ameriški zajtrk (popečeni SF bagelsi z arašidevim maslom in marmelado ter kava) me je vsako jutro obogatil s kalorijami, ki sem jih z lahkoto porabil med hojo po strmih ulicah mesta. Ponovno sem se odpravil na Twin Peaks od koder mi je lepo vreme omogočilo čudoviti razgled nad samim mestom in zalivom San Francisco bay, ki ga krasita največkrat fotografirani most na svetu Golden Gate Bridge, ki v dolžino meri 4,8 kilometrov ter zloglasni otok Alcatraz, ki je bil do leta 1972 tudi zapor. Kot zmeraj sem si tudi tokrat sposodil kolo in se z njim po obalnem delu Fisherman's Wharfa odpeljal do zaliva San Francisca od koder sem preko mosta Golden Gate Bridge pot nadaljeval vse do parka Golden Gate National Recreation area. Sončno in lepo vreme je bilo kot nalašč idealno za poležavanje v parku Dolores in Alamo square, saj so hiške zunaj strogega mestnega jedra obarvane v različne barve. Odtenki živo modre, oranžne, zelene in rumene sestavljajo pisano mavrico in popestrijo ulice. Večina teh hiš je grajenih iz lesa in ob pogledu nanje sem začutil pridih zgodovine, prvih naseljencev in tukajšnjega življenja. Seveda ima mesto tudi nekaj visokih stoplnic, toda teh je bolj malo in stojijo le v središču mesta. Sprehod po mestu razodene opazno prepletanje tradicije in zgodovine s sodobnostjo, z novimi časi. A vse to je nastalo načrtovano, okusno, z občutkom, kar je posebej hitro opazno pri mestni arhitekturi. Vse ulice se križajo pravokotno, strme ulice pa so ena največjih značilnosti mesta, ki leži na polotoku ob vhodu v zaliv, ki se imenuje po njem. Najbolj strmi mestni ulici sta Filbert in 22., strmost obeh pa je kar 31,5 stopinje. Ker cest preprosto niso mogli zgraditi, je za premagovanje strmin na voljo več kot tristo stopnišč. Zadnja desetletja sta zaščitna znaka mesta predvsem podjetništvo in turizem, ki ga pritegnejo mostovi, strme ceste, slikovite stolpnice, zeleni parki in romantični pogledi v daljavo, kjer je vedno »nekaj« - tisto, kar me bo naslednje leto zopet vleklo nazaj v San Francisco.