Hassi Labiad je majhna berberska vasica v bližini Merzouge, ki šteje vsega skupaj 80 berberskih družin. Ker sem potoval z lokalnimi avtobusi sem v Erfoudu več kot tri ure čakal na morebitni prevoz v Hassi Labiad z džipom oziroma kombijem, saj lokalni avtobusi v Hassi Labiad ne vozijo. Zaradi negotovosti sem poskušal z štopom in čez pol ure mi je ustavila prijazna italijanka, ki je bila namenjena v Merzougo, saj je poročena z maročanom. Pot do zadnjih naselbin, ki stojijo na robu puščave Erg Chebbi, vodi po neskončni puščavski ravnici. Po dobri in obilni berberski večerji, pogostili so me s pravim tajinom in metinim čajem, sem bil z Hassanom dogovorjen za dvodnevno karavano v Saharo. Naslednje jutro sem zajezdil svojo kamelo in se podal med puščavske sipine, ob tem pa kaj hitro spoznal, da ježa kamele ni bila preveč udobna. Približeval se je najtoplejši del dneva, zato smo prekinili ježo in se pred vročino skrili v beduinsko domovanje. Stisnili smo se v majhno prijetno narejeno sobo, skuhali čaj in jedli kruh z olivami, nato pa po dremežu nadaljevali z karavano. Sence so se podaljšale in v puščavo so se po opoldanski pripeki spet vrnile barve. Že od daleč sem zagledal prelepo puščavsko dolino stisnjeno med tri velike sipine, kjer je bilo naše domovanje, zatem pa sem splezal na najvišjo bližnjo sipino, kjer sem občudoval sončni zahod in zvezdasto nebo. Noč v puščavi ni bila hladna, je pa nas zato naslednje jutro pozdravil pravi puščavki veter, tako, da je bila vidljivost skoraj nična, po mnenju Hassana pa je bilo to zgolj darilo puščave.
Ni komentarjev:
Objavite komentar