Meknes

Na poti nazaj v Casablanco sem se ustavil še v Meknesu-kraljevem mestu, ki leži 140 km vzhodno ob reki Oued. Na videz moderno mesto se v večernih urah spremeni v srednjeveški cirkus, kjer na trgu Place El Hedime kraljujejo trgovci, požiralci ognja, akrobati, prerokovalci, krotilci kač in prodajalci čajev. Meknes je peto največje mesto v Maroku z velikim gospodarskim središčem, kjer glavno gospodarstvo predstavlja trgovina z vinom, olivami in čajem. Ogledal sem si kraljevo konjušnico in mavzolej, kjer je pokopan maroški kralj Moulay Ismail ter se sprehodil skozi najznamenitejša mestna vrata-Bab El Mansour-ki slovijo tudi kot najlepša in tudi največja maroška mestna vrata Severne Afrike, nato pa z lokalnimi prebivalci posedel ob ekstremno sladkanem maroškem čaju. Mesto ima tudi izrazito karizmo, saj ga obdaja obzidje s številnimi mošejami in palačami, videti pa je mogoče tudi številne zgodovinske spomenike in ostanke ruševin tako v mestu, kot tudi v okolici. Tako sem se po barantanju in prigovarjanju z taksistom odpeljal do 33 km oddaljenega Volubilis-a, ki simbolizira ostanke rimske naselbine in je pod zaščito Unesca, še danes pa so vidni ostanki slavoloka in svetišč, trgov, ulic, parlamenta in javnih hiš. Po vrnitvi nazaj v Casablanco sem poizkušal zbrati vse vtise potovanja po Maroku in pri tem ugotovil, da je Maroko kombinacija vsega - od modernih mest do visokega Atlasa ter puščavskih sipin, ki te prevzamejo in prepričajo, da si nekje drugje - v deželi iz Tisoč in ene noči !

Fes

Iz Merzouge sredi puščave sem se z nočnim avtobusom odpeljal nazaj proti severu, kjer sem se ustavil v mestu Fes, ki je četrto največje mesto v Maroku za Casablanco, Rabatom in Marakešem ter glavno mesto regije Fes-Boulemane. Fes velja za najstarejše še živeče srednjeveško mesto, ki s svojim starim mestnim jedrom (ima največjo Medino v Maroku) upravičuje sloves verske, kulturne in kulinarične prestolnice Maroka. Ogledal sem si kraljevo palačo in židovsko četrt, nato pa se sprehodil po labirintu majhnih ulic polnih trgovcev, ki prodajajo maroške izdelke, začimbe in raznovrstno sadje, edinstvena pa je tudi četrt usnjarjev in barvarjev, kjer v majhnih bazenih barvajo usnje, ki je zaščitni znak Fes-a. Medina v Fes-u je največja medina v Severni Afriki in je v celoti pod varstvom Unesca, vendar ogromno stavb še vedno propada, saj niso vzdrževane in restavrirane, Medina pa je tako velika in zapletena, da je tudi lokalni vodnik Hadul, ki mi je ponudil ogled Medine, bil prisiljen povprašati trgovce za izhod iz Medine. Fes je tudi mesto z največjim številom mošej, saj jih ima rekordnih 365, od tega večino v Medini, ostale pa v novem delu - Ville Nouvelle, ki so ga zgradili Francozi in se vidno razlikuje od starega dela mesta. Predno sem vstopil v Medino Fes-a sem se psihično pripravil in oborožil z dovolj odločnosti in energije, da sem se rešil vseh vsiljivih trgovcev in sem lahko užival še v zadnjem živečem srednjeveškem mestu.

Hassi Labiad

Hassi Labiad je majhna berberska vasica v bližini Merzouge, ki šteje vsega skupaj 80 berberskih družin. Ker sem potoval z lokalnimi avtobusi sem v Erfoudu več kot tri ure čakal na morebitni prevoz v Hassi Labiad z džipom oziroma kombijem, saj lokalni avtobusi v Hassi Labiad ne vozijo. Zaradi negotovosti sem poskušal z štopom in čez pol ure mi je ustavila prijazna italijanka, ki je bila namenjena v Merzougo, saj je poročena z maročanom. Pot do zadnjih naselbin, ki stojijo na robu puščave Erg Chebbi, vodi po neskončni puščavski ravnici. Po dobri in obilni berberski večerji, pogostili so me s pravim tajinom in metinim čajem, sem bil z Hassanom dogovorjen za dvodnevno karavano v Saharo. Naslednje jutro sem zajezdil svojo kamelo in se podal med puščavske sipine, ob tem pa kaj hitro spoznal, da ježa kamele ni bila preveč udobna. Približeval se je najtoplejši del dneva, zato smo prekinili ježo in se pred vročino skrili v beduinsko domovanje. Stisnili smo se v majhno prijetno narejeno sobo, skuhali čaj in jedli kruh z olivami, nato pa po dremežu nadaljevali z karavano. Sence so se podaljšale in v puščavo so se po opoldanski pripeki spet vrnile barve. Že od daleč sem zagledal prelepo puščavsko dolino stisnjeno med tri velike sipine, kjer je bilo naše domovanje, zatem pa sem splezal na najvišjo bližnjo sipino, kjer sem občudoval sončni zahod in zvezdasto nebo. Noč v puščavi ni bila hladna, je pa nas zato naslednje jutro pozdravil pravi puščavki veter, tako, da je bila vidljivost skoraj nična, po mnenju Hassana pa je bilo to zgolj darilo puščave.

Oarzazate

Na poti proti puščavi Sahari sem se z lokalnim avtobusom ustavil v mestu Oarzazate. Potovanje z lokalnimi avtobusi je bilo naporno, saj se avtobusi pogosto ustavljajo, ljudlje pa neprestano menjavajo prtljago, zato sem na vsakem postajališču bil primoran preveriti ali še sploh imam prtljago. 7 km izven mesta Oarzazate sem si ogledal center maroške filmske industrije, nato pa sem se odpeljal v 30 km oddaljeni kasbah Ait Benhaddou, kjer so prav tako posneli številne znane filme kot so npr. Lawrance of Arabia (1962), The Mummy (1997) in Gladiator (2000). Cesta do Ait Benhaddou se konča pred deročo in umazano reko, kjer ni mostu, zato te domačini za par dirhamov prepeljejo čez reko na oslu. Berbersko naselje Ait Benhaddou je zaradi svoje izjemnosti vpisano tudi na seznam svetovne kulturne dediščine pri Unescu in je trenutno obljudena turistična destinacija, zato sem se naslednje jutro odpravil v Boulmane du Dades, ki je bil moja izhodiščna točka za treking po Dades Gorge-u. Za 0,5 eura sem se v lokalnem taksiju odpeljal proti vrhu Dades Gorge-a, nato pa se vrnil v Boulmane du Dades peš in pri tem prehodil 16 km čez slikovito in barvito pokrajino Dades Gorge-a, ki se je tekom poti neprestano spreminjala. Kraljevina Maroko s svojo morsko obalo, visokimi zasneženimi gorami in zelenimi oazami sredi puščave tako navdihne in prepriča še tako zahtevnega popotnika in ljubitelja avanture.

Marrakech

Marrakech je eno od štirih kraljevih mest v veliki oazi ob severnem vznožju Velikega Atlasa in prestolnica vladarskih rodbin Almoravidov in Almohadov. Zaradi turističnega značaja so cene tukaj nekoliko višje, a kljub temu mi je uspelo najti ugodno prenočišče. Sprehodil sem se znotraj 16 km dolgega in 10 m visokega obzidja v središču katerega se nahaja znameniti trg Djemaa al-Fna s krotilci kač, prerokovalci in nočnim bazarjem, ki velja za enega najbolj norih in živahnih trgov pod zaščito Unesca. Kokoši, opice in kače ustvarjajo vtis pouličnega teatra, kjer igra glasba in se pleše, številne stojnice pa ponujajo maroške specialitete kot so polžja juha, Cusco, Tayine, Tfaya, Chawarna in sveži pomarančni sok. Znamenite slikovite trgovske ulice - suki - dajejo mestu originalnost in strukturo srednjega veka, kjer se z lahkoto izgubiš znotraj obzidja med vsiljivimi trgovci. Barantanje je zanje nekakšen obred, saj je prva cena povsem nerealna, tako, da na koncu pristaneš na tretjini prvotne cene. Na glavnem trgu Djemaa al-Fna pred znamenito kavarno Argana, kjer je pred tednom dni eksplodirala bomba in ubila 14 ljudi, so ljudje polagali rože in sveče, varnost v bližini pa je bila znatno poostrena zaradi bojazni pred ponovnim bombnim napadom. Maroko je namreč odprt za turizem, zaradi česar kralj Mohamed VI poskuša obiskovalcem Maroka zagotoviti visoko stopnjo varnosti. Marrakech mi je kljub turističnemu vtisu bil všeč, sedaj pa me čakama treking v osrednjem delu Maroka.

Essaurira

Zgodaj zjutraj sem se podal na 7-urno vožnjo vzdolž Atlantika do mesta Essaurira - belega utrjenega mesta, kjer se mešata zgodovina in umetnost. Imel sem občutek, kot da sem v muzeju na prostem. Bela in čudovita Medina je pod zaščito Unesca, ozke ulice so polne srebrnine, preprog in lončenih izdelkov, na glavnem trgu pa je razgledni srednjeveški stolp, od koder je viden razgled na jate galebov in zasidrane živomodre prastare ladje ter valove, ki se penijo preko čeri in opozarjajo na razburkani Atlantik. V primerjavi z hrupno, onesnaženo in vročo Casablanco je bila Essaurira pravi raj za počitek in oddih, predno sem nadaljeval svojo pot proti osrednjemu goratemu in južnemu peščenemu predelu Maroka. Za 10 eurov sem dobil sobo v bližini glavne tržnice, od koder je dišalo po mesu, zelenjavi, sadju in meti, ki so jo prevažali kar z prikolicami. V Maroku se namreč dan začne in konča z metinim čajem, ki je precej sladkan in močnega okusa, pitje čaja pa zanje predstavlja pravi obred in jim veliko pomeni, saj pripravo in pitje čaja smatrajo za umetnost, Maroko pa je zanimivo eden največjih uvoznikov čaja na svetu. Vsako leto se v mesecu avgustu tukaj odvija festival glasbe ''gnaua'', ki ga obišče množica glasbenikov in ljubiteljev glasbe iz vsega sveta, nenazadnje je bil tukaj tudi Jimi Hendrix, ki je Essauriri posvetil pesem ''Castles Made of Sand''.