Ker so bile karte za vlak, na relaciji Beijing-Ulan Bator, razprodane ze par tednov vnaprej, sem moral izbrati nekoliko bolj avanturisticno in zato toliko bolj naporno pot do kitajsko-mongolske meje. Ze sam nakup avtobusne karte za Erenhot, ki lezi ob meji z Mongolijo je napor, saj na ogromni avtobusni postaji ni bilo niti ene osebe, ki bi znala vsaj malo angleskega jezika, zato moje risarske sposobnosti iz dneva v dan postajajo uporabna komunikacija v tem delu sveta. Posamezne risbe so prav zanimive in na obrazih domacinov povzrocajo gromozanske nasmehe. Po dvanajstih urah voznje sem prispel v Erenhot, kjer sta me pozdravila svezi pravi mongolski veter in stevilni dinozavri, ki krasijo pusto stepsko pokrajino vse do mongolske meje. Po pogovoru z taksistom, ki ni imel nobenega smisla, sem na koncu slednjemu le zaupal, kar se je pozneje izkazalo za pravilno. Odpeljal me je v bliznji lokalni hotel, kjer je prijazen starejsi gospod zadovoljivo govoril angleski jezik in mi s tem pomagal pri nakupu karte za Ulan Bator. Tako sem vecer prezivel na trdi leseni postelji, v pravem starinskem mongolskem vlaku, ob zvokih mongolske glasbe in ponavljajocem se mongolskem horizontu, ki me je ves cas prepriceval, da se nahajam v dezeli neskoncnih razgledov.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
Kul, kul, kul. Svaka čast, ti zavidamo. Sreča, da si se ogno vseh "dogodkov" na Kitajskem.
Lep pozdrav v deželo "rdečih vojakov".
Objavite komentar