Po sestih mesecih odkar sem na poti, mi je cez prvomajske praznike v Hong Kong-u druzbo delal brat Marko, s katerim sva skupaj spoznavala nevljudne prebivalce Hong Kong-a ter se ob vecerih gurmansko razvajala v zadimljenih ulicnih restavracijah. Ceprav je vreme nekoliko nagajalo, je bil to cudovit teden, katerega konec je popestril se prihod olimpijskega ognja v Hong Kong, na svoji poti do Pekinga, kjer se bodo 8. avgusta zacele olimpijske igre. Imel sem sreco, da sem lahko obcudoval pohod olimpijske bakle, katera je svojo zemeljsko pot zacela ze pred petimi meseci v grski pokrajini Olimpiya, kjer so na tradicionalen nacin, z mocjo sonca, prizgali olimpijski ogenj, ki se trenutno nahaja v mestu Sanya in kjer zacenja svojo pot po celinski Kitajski. Bolj kot potovanje olimpijske bakle, me osebno zanima izdajanje vstopnih dovoljenj za Tibet, saj se cez dva dni odpravljam na Kitajsko-Mongolijsko avanturo, katero bi rad zakljucil na strehi sveta v tibetanski Lhasi. Nemiri v Tibetu in tezave, ki so spremljale pot olimpijskega ognja po svetu, so polnili naslovnice vseh svetovnih medijev, kar je odvrnilo pozornost od dejanskih priprav Kitajske na ta tezko pricakovani svetovni dogodek. Svetleci se stadioni in milijarde dolarjev, ki so jih porabili, da so Peking spremenili v moderno mesto, so izgubili svoj sijaj. Sto dni pred olimpijskimi igrami je jasno, da je Kitajska izgubila bitko s tem, da bi politiko pustila pred vrati olimpijskih iger. Vprasanje, ki se mi ob vsem tem nenehno pojavlja pa je, ali lahko Kitajska s sportom in dobro voljo, kjub marcevskim crnim dogodkom, igram povrne svoj blisc.
Ni komentarjev:
Objavite komentar