San José

Po ''Interamericani'' sem iz severnega dela Kostarike dospel v osrednji del Kostarike, kjer sem se ustavil v prestolnici San Jose, kjer zivi priblizno dva milijona ljudi. Zraven Panama city je to zagotovo ena najbogatejsih prestolnic Centralne Amerike, ki po videzu ne zaostaja za evropskimi. Od kolonialne dobe ni ostalo prav veliko, je pa tukaj ponosna stavba Narodnega gledališča in ena glavni aveniji imenovana Colon, kjer se nahajajo najdrazji hoteli in restavracije. San Jose slovi po sproščenosti in nočnem življenju ter po stevilnih barih, zato bom leto 2008 pricakal na glavnem trgu San Jose-ja, v druzbi enakomislecih popotnikov, ki iscejo svobodo in razumejo smisel potovanja. Sam center mesta je razdeljen na vec centralnih parkov, ki so med seboj povezani in vsi skupaj tvorijo nekaksen center San Jose-ja, tako da mi na koncu sploh ni bilo jasno ali sem res v centru San Jose-ja, po mnenju drugih popotnikov enega najnevarnejsih mest Centralne Amerike. Osebno sem imel same pozitivne izkusnje tukaj z domacini, zlasti pri usmerjanju in iskanju posameznih predelov v tem res ogromnem mestu. Na ulicah se na veliko prodajajo cigare (v kompletu z drogami) ter ponaredki najprestiznejsih ur in oblacil, kar posameznikom predstavlja edini nacin prezivetja, saj kljub slovesu bogatega mesta, tukaj zivi tudi ogromno revne populacije. Z novim letom bom zapustil zadusljiv San Jose in se bom odpravil proti karibski strani Kostarike, kjer bom nasel mir za premislek kako naprej do Ekvadorja. Na koncu zelim vsem, ki zaidejo namerno ali po pomoti na to internetno stran lepo, srecno in zadovoljno leto 2008 !

La Fortuna

Iz Liberie sem odpotoval na vzhodno stran Kostarike proti mestu La Fortuna, ki je znano kot izhodisce za obisk trenutno edinega se aktivnega vulkana v Kostariki, imenovanega vulkan Arenal. Za 60 km oddaljeno La Fortuno sem potreboval norih sedem ur, saj lezi med Cordillero de Guanacaste in Cordillero de Tilaran, vendar so cestne povezave res katastrofalne. Dnevno obstajata maksimalno dva lokalna avtobusa do bliznjih mest (Tilaran in Arenal), kjer sem zamenjal se tri naslednje, ki pa niti malo niso casovno usklajeni, tako da sem na koncu res bil prisiljen cakati na naslednji lokalni prevoz, vendar so mi druzbo delali posamezni domacini, ki se jim niti malo ni sanjalo kje bi lahko bila Slovenija. Najveckrat slisana beseda na poti je bila »tranquilo«, na kar sem se na koncu ze kar navadil in jo sprejel za svojo. Lokalci se tukaj vecinoma stvari lotevajo na način »tranquilo« in »manana«, vendar ko pa se ti vsedejo za volan, se ti »tranquilo latinosi« prelevijo v blazne nestrpneže in kamikaze. Prehitevajo v vse slepe ovinke in čez polne črte; prehitevajo vozilo, ki že prehiteva drugo vozilo in ko vidijo, da ti gredo v škarje se velikokrat ne umaknejo, saj tukaj velja pravilo kdo je mocnejsi. Sama La Fortuna je sicer kar precej turisticna, vendar z malo truda se tudi tukaj da dobiti ugodno prenocisce. Vreme za obisk vulkana Arenal mi je bilo naklonjeno, saj sem za cuda prezivel prvi dan v Kostariki brez dezja. Same ture na vulkan se prodajajo masovno po 25 US$ za Americane seveda, no jaz sem si zadnji vulkan v Centralni Ameriki ogledal za 6 US$. Kljub temu, da ima veliko zanimivih stvari in aktivnosti, me La Fortuna ni navdusila, saj vse skupaj zgleda kot en »lunapark«, kjer moras za vsako zanimivo stvar placati od 15 US$ navzgor. Zato se mi mudi z pisanjem tega prispevka, saj bi rad ujel se zadnji avtobus za San Jose, kjer zelim preziveti Novo leto.

Liberia

Iz Nikaragve sem odpotoval v Kostariko preko mejnega prehoda Penas Blancas, ki velja za enega najbolj tranzitnih med tema sosednjima drzavama, kar sem takoj obcutil na strani Nikaragve, saj sem za izstopni zig cakal skoraj dve uri. Zelo podobna zgodba je bila na strani Kostarike, zaradi blizajocega novega leta, tako da sem za preckanje mejnega prehoda porabil dobre tri ure in kar nekaj zivcev. Liberia je bila prvo vecje mesto ob ''Interamericani'' in kaj hitro mi je postalo jasno, da je Kostarika najdrazja drzava v Centralni Ameriki. Liberia je glavno mesto province Guanacaste ter odlicno izhodisce za obisk nacionalnega parka Rincon de la Vieja ter nacionalnega parka Santa Rosa. Zelo opazna je razlika med Mehiko in Kostariko ter vsemi ostalimi državami Centralne Amerike, saj so tukaj sorazmerno moderne hise, v mestih so celo knjigarne, pogosto sprejemajo kreditne kartice, na radiju pa je mogoce slisati tudi modernejso glasbo in ne samo cerkvene pesmi. Res je malo dražje, ampak to je čisto razumljivo. Slišim pa od veliko ljudi - še posebej Američanov, da je zavajajoče - še posebej to, da so ljudje prijazni, ampak vse kar na koncu hocejo je tvoj denar. Prva stvar, ki se kot očitna pokaže v Kostariki, so tudi izredno slabe ceste, pravzaprav najslabše do sedaj. Pravo presenečenje, glede na to, da je to najbolj razvita država v Srednji Ameriki. 10 do 20 cm globoke luknje v asfaltu so popolnoma običajna stvar na glavnih cestah in to brez opozorilnih oznak. Trenutno ze dva dni veckrat na dan dezuje za kratek cas, tako da mi je sedaj jasno, zakaj Kostariko imenujejo zelena Kostarika.

San Juan del Sur

San Juan del Sur je majhno mesto na pacifiski strani Nikaragve, ki ga obkrozajo plaze vulkanskega izvora kot so Playa el Remanso, Playa Marsella in Playa Madera. Cesta do tja me je zopet spomnila, da sem v Nikaragvi in ne v Evropi, saj sem po enournem premetavanju na lokalnem avtobusu koncno zagledal pacifisko stran Nikaragve. Pri prvem obhodu mesta sem opazil vec kot deset alkoholnih anonimnezev, kar mi je dalo obcutek nezanimivega in dolgocasnega mesta. Veliko lepse in zanimivejse so bliznje plaze na katerih se gradijo luksuzne vile in kjer je lepo ocitno, da kapital priteka iz zahoda, saj so temu primerne tudi cene. San Juan del Sur me ni preprical, da bi ostal vec kot en dan, saj sem tekom potovanja po svetu odkril veliko bolj rajske plaze. Tukaj si bom zato se zadnjic privoscil pravi Gallo pinto in dobro Victorio, nato pa bom nehote prisilno zapustil Nikaragvo ter odsel v sosednjo Kostariko, saj je pot do Ekvadorja se dolga.

Isla de Ometepe

Pravo bozicno darilo za dobro jutro sem prejel od Miguela, upravitelja hostla v Granadi, ko mi je naznanil, da 25. decembra ne obratuje lokalni transport med Granado in Rivas-om. Kjub temu sem preveril informacijo na dveh glavnih avtobusnih terminalih in kaj hitro mi je postalo jasno, da je cas za improvizacijo. Izbral sem prvi lokalni avtobus, ki je prisel mimo in na sreco sem na njem spoznal Spanca z enakim problemom kako priti v Rivas. Ko nama je sofer naznanil, da naj izstopiva sva se znasla sredi regionalne ceste, kjer sva po dobri uri cakanja ugotovila, da samo s stopom lahko prideva do Rivas-a, od koder v bliznjem San Jorge-u ujameva ladjo za Isla de Ometepe. Mogoce je samo bozicno vzdusje prispevalo k temu, da sva dobila prevoz do Rivas-a, od koder sva v vecernih urah prisla na Isla de Ometepe, kjer sva se v Moyogalpi udelezila prave avtenticne kavbojske zabave, kjer so lokalni pogumnezi lovili ponorele bike. Isla de Ometepe lezi v osredju jezera Lago de Nicaragua, ki je največje jezero v Centralni Ameriki in deseto na svetu. Ometepe sta bistvu dva vulkana (Concepción in Maderas) na sredi jezera, ki sta se spojila, ko sta bruhala lavo. Potovanje na tem vulkanskem otoku je zelo enostavno, zelo popularno je stopanje, saj na otoku nikoli ni bilo vojne, zato so domacini do tujcev zelo prijazni. Tako sem celotni otok obkrozil v druzbi Izraelke in Spanca vecinoma v prtljazniku pick-upa, saj se tako tudi najbolj udobneje potuje.