Nizhny Novgorod

Več kot 100 let transibirska železnica že buri domišljijo popotnikov, saj gre nedvomno za epsko potovanje v eno najbolj odročnih pokrajin sveta, čez gozdove iglavcev, tradicionalne vasice in prostrane stepe. Iz Moskve do Vladivostoka je mogoče opraviti celotno pot do Japonskega morja v enem mahu (v šestih dneh, dveh urah in osmih minutah), a večji užitek je razbitje potovanja na posamezne etape. Transibirska železnica je bila zgrajena med letoma 1891 in 1916 in je mreža železnic, ki povezuje evropski del Rusije s pokrajinami ruskega daljnega vzhoda, pri čemer prečka 8 časovnih pasov in je tako najdaljša železnica na svetu. Tako smo po treh dneh privajanja na rusko kulturo, zapustili Moskvo in se polni pričakovanja, še spočiti in polni adrenalina podali na pot transibirskega doživetja do mesta Nizhny Novgorod, ki je bilo našo prvo postajališče. Ime dobesedno pomeni Spodnje Novo mesto. Mesto leži ob sotočju reke Oke in Volge in je gospodarsko ter kulturno središče Volško-vjatske ekonomske regije in tudi upravno središče Niženovgorodske oblasti, po velikosti pa je četrto največje mesto v Rusiji. Prispeli smo v poznih nočnih urah in se nastanili v enem izmed najboljših hotelov v mestu, ki je bil tudi naš najboljši hotel na celem potovanju. Po jutranjem zajtrku, ki je ponujal tudi obilico ruskih specialitet, sem se ob reki Volgi sprehodil do centra mesta in si ogledal Kremelj in ploščad Minina i Pozharskogo ter park Shveitzariya. Na hribu mesta se nahaja Kremelj od koder se razprostira čudovit razgled nad mestom in sotočjem reke Oke in Volge. Poskusili smo tudi prvo rusko vodko in ugotovili, da slogan "Vodka connecting people" zagotovo drži.

Moscow

Transibirska železnica je potovanje življenja, vprašanje, ki se mi je porajalo že dalj časa je bilo le, kako ga speljati na pravi način. Potem, ko sem se v službi prebijal še čez zadnje nujne obveznosti pred načrtovanim potovanjem in pri tem z mislimi že potoval po eni najbolj odročnih pokrajin sveta, čez gozdove iglavcev, tradicionalne vasice in prostrane stepe me iz ruskih sanj prebudi telefon. Tomaž že kliče in čaka, da se odpravimo v Budimpešto od koder smo v večernih urah poleteli proti glavnemu in največjemu mestu v Rusiji - Moskvi. Po dveh urah in pol poleta smo ob 23:55 zvečer pristali v Moskvi. Mejne formalnosti so na veliko presenečenje potekale brez zapletov, malo več težav pa je bilo z najdbo primernega taksija, ki bi nas v poznih nočnih urah odpeljal v 30 km oddaljeno središče Moskve. Po ogledu taksistov smo izbrali najcenejšega, plačali 1200 rubljev in nato prisedli k taksistu. ''Privjet" je bila edina beseda, ki mi je padla na pamet, da sem vzpostavil začetni kontakt z šoferjem. Po zunanjem izgledu je bil pravi Rus. Visok, močan, obrit in z mrkim pogledom, oblečen v kavbojke in usnjeno jakno, vožnja do 30 km oddaljenega središča Moskve pa je bila zelo podobna vožnji po ulicah v filmu - Mission Impossible - Ghost Protocol. Zadovoljnji, da nismo imeli nesrečo že prvi dan pa smo šele ob 3:00 uri zjutraj končano legli k počitku, vendar že z mislimi, kako najbolj učinkovito preživeti 3 dni v Moskvi, preden se odpravimo na 9.258 km dolgo pot proti Vladivostoku. Mesto se razprostira na 880 kvadratnih kilometrov ob reki Moskvi in ima danes 12 milijonov prebivalcev, leži pa v zveznem okrožju Osrednja Rusija. Moskva je bila tudi glavno mesto Sovjetske zveze in tudi danes je prestolnica ruske oblasti. Največja znamenitost Moskve danes je zagotovo Kremelj, 28 hektarjev velika obzidana utrdba, nekdaj sedež ruskih carjev, danes pa predsednika države je mesto  v mestu in danes največja trdnjava v Evropi, ki ima obliko nepravilnega trikotnika. Kremelj je obdan z zidovi in stolpi, ob njem je Rdeči trg z Leninovim mavzolejem, na južnem koncu Rdečega trga pa se nahaja najbolj znamenita cerkev svetega Vasilija blaženega, zagotovo eden izmed simbolov Moskve. Rdeči trg je srce Moskve, čeprav njegovo ime mnogi povezujejo s komunizmom, pa temu ni tako. Po rusko namreč pridevnik "krasny" pomeni rdeče in hkrati lepo. "Lepi trg" bi mu lahko rekli v prevodu in takšno ime se mu tudi poda. Mesto krasi tudi več kot kvadratni kilometer velik Gorki park, ki leži ob desnem bregu reke Moskve. Med presežke Moskve pa se zagotovo uvršča tudi Bolšoj teater - operna in baletna hiša v središču Moskve namreč velja za eno najpomembnejših in najstarejših na svetu. Mesto je prav čudovito raziskovati z metrojem, ki je zaradi znamenitih moskovskih metro postaj, katere zaradi veličastne arhitekture imenujejo tudi "podzemni muzeji", eden izmed najlepših metrojev kar sem jih videl. Napisov v latinici ni, tudi na podzemni železnici ne. Še dobro, da sem na poletu proti Moskvi nekoliko povadil cirilico. Tako mi je sicer počasi, a kljub vsemu uspelo prebirati napise in pripravljen sem bil, da se potovanje čez največjo državo na planetu začne.

Beijing Olympic Park

Olimpijske igre v Pekingu, ki so potekale od 8. do 24. avgusta 2008,  so bile igre rekordov in presežkov. Otvoritvena slovesnost je bila nepozabna, dosežki športnikov so bili presenetljivi, organizacija odlična, prizorišča osupljiva in testi protidopniga strožji. Več sto milijonov gledalcev si je ogledalo igre prek televizijskih zaslonov, pri čemer so lahko videli več kot 40 svetovnih in več kot 130 olimpijskih rekordov. V okviru iger sta se zvrstili 302 tekmovanji v 28 športnih panogah, v katerih se je pomerilo okoli 10.500 športnikov. V 17 dneh si je največje športno tekmovanje na svetu ogledalo 4,7 milijarde ljudi. S tem je pred malimi zasloni v času iger sedelo kar 21 odstotkov več gledalcev kot v Atenah 2004 in kar 31 odstotkov več kot leta 2000, ko je Olimpijske igre gostil Sydney. Olimpijska vas vsaj za slovenske razmere predstavlja pravo mesto v malem, saj je v njej bilo nastanjenih okrog 20.000 ljudi. Gre za novo stanovanjsko naselje, ki je bilo sicer narejeno za potrebe iger, po igrah pa so stanovanja prodali in nastala je nova mestna četrt. Gre za kar elitno sosesko, saj so se prireditelji posebej potrudili tudi z zelenjem in vso potrebno infrastrukturo za športne goste s celega sveta. Zadostni razlogi, da sem si Olimpijsko vas ob ponovnem obisku Pekinga ogledal, saj sta zgradbi kot sta Ptičje gnezdo in Vodna kocka, še zmeraj po sedmih letih v odličnem stanju, tako, da sem lahko ujel vsaj nekaj olimpijskega duha, ki bo za vedno ostal v Pekingu.

Temple of Heaven

Še zjutraj sem v Seoul-u užival svoje zadnje trenutke v Južni Koreji, ki mi po svojem drugem obisku postaja čedalje bolj všeč, le par ur kasneje pa sem se že stiskal na podzemni železnici Pekinga, v prestolnici Ljudske republike Kitajske. V parku v bližini Nebeškega templja sem si najel sobo nad kitajsko restavracijo, ki je bila vsak večer tudi moja zadnja postojanka pred spancem. Nebeški tempelj v istoimenskem parku je eden izmed največjih arhitekturnih dosežkov dinastije Ming, ki leži  v ogromnem parku s površino 267 hektarov. V park sem se odpravil zgodaj zjutraj, ko se vanj zgrnejo množice domačinov, ki ob zvokih komunistične glasbe vadijo taiči, karate, sabljanje in tradicionalne kitajske plese. Tempelj, ki upravičeno velja za mojstrovino arhitekturnega oblikovanja in je postal simbol mesta Peking, je zgradil cesar Zhuli, ki je v templju vsako zimo molil za dobro letino. Tempelj sestavlja več stavb, zgrajenih ob strogem upoštevanju kitajskih verovanj in numerologije, saj so vse stavbe okrogle, stojijo pa na pravokotnih temeljih, kar je je v skladu s starodavnim kitajskim verovanjem, da so nebesa okrogla, zemlja pa štirioglata. Vse stavbe so načrtovane v duhu imperialne številke devet, ki velja za najmočnejšo številko. Tako ima na primer najvišji nivo okroglega oltarja,  ki naj bi simboliziral nebesa, devet kamnitih obrob, število stopnic in balustrad pa so večkratniki števila devet. Tempelj molitve za dobro letino je največja stavba v parku s premerom 30 metrov, v višino pa sega kar 38 metrov. Dimenzije se morda ne zdijo nič posebnega, a ob upoštevanju dejstva, da leseni stebri podpirajo strop brez enega samega žeblja, je tempelj enkraten arhitekturni dosežek, ki je primerno okrašen z živobarvnim, za Kitajsko tako značilnim okrasjem. Nasproti templja molitve za dobro letino se nahajata tudi okrogli oltar in znamenita stena odmevov, katero naj bi odlikovala izjemna akustika. Danes je akustiko žal nemogoče preizkusiti, saj je kakšna dva metra pred steno postavljena ograja, tako da se steni ni mogoče približati, razen tega pa je Nebeški tempelj vedno poln skupin glasnih kitajskih turistov. So pa ob nekaterih stranskih stezah parka na vsakih nekaj deset metrov postavljeni zvočniki, iz katerih diskretno odmeva tradicionalna kitajska glasba, ki pričara pravo sproščujoče vzdušje daljnega vzhoda. V milijonskem Pekingu so taki trenutki in kraji pravo bogastvo.

Jeonju

V Jeonju - mesto v Južni Koreji in prestolnico province North Jeolla, ki slovi po odlični korejski hrani, zgodovinskih zgradbah ter inovativnih festivalih prispem v poznih popoldanskih urah. Ker na zemljevidu zgrešim prvo ulico označeno v pismenki, prehodim slabe 4 kilometre v krogu, da najdem hotel, kjer sem imel rezervirano sobo. Končno odložim težak nahrbtnik in se odpočijem, nato pa se odpravim v center mesta, ki je bilo leta 2012 izbrano kot kreativno mesto gastronomije pod okriljem UNESCA, zaradi tradicionalne lokalne korejske kuhinje, javnih in privatnih raziskav hrane, ki se ji posveča to mesto ter gostovanja različnih festivalov hrane. V mestu se je ravno odvijal festival korejskega filma, zato sem si zunaj na prostem ogledal korejsko grozljivko, ki so jo spremljali čustveni ter intenzivni komentarji preostalih gledalcev, nato pa sem v eni izmed restavracij poizkušal še bibimbap, saj Jeonju slovi po tej odlični korejski specialiteti. Mestu Jeonju se lahko pohvali s številnimi muzeji in templji, grajsko utrdbo na hribu, in znanim muzejem papirja, ki je navdihnil tudi modne oblikovalce do te mere, da se v mestu vsako leto odvija znameniti modni festival papirnatih oblek.  Naslednji ves dan sem preživel v Jeonju Hanok Village - naselju v središču mesta, ki je v celoti zgrajeno v slogu ''Hanok'' stavb, ki ponazarjajo starodavni način gradnje korejskih stavb. Danes je v mestu več kot 800 tradicionalnih ''Hanok'' stavb, v katerih so številne tradicionalne čajne trgovine in kavarne, trgovine s spominki in restavracije, na vsakem koraku pa se mešajo vonjave ulične hrane. Prav lepo se je bilo pomešati med množico domačinov in čakati v vrsti za nakup ulične hrane, saj je bila vsaka stojnica posebej vabljiva, cena pa zmerne. Po ledeni kavi, ki me je le nekoliko ohladila, saj so temperature narasle čez trideset stopinj, sem se na koncu naselja povzpel tudi na manjši mestni hrib od koder je bil viden lep razgled na predel mestnega naselja, ki je zgrajeno v slogu ''Hanok'' stavb.