Lake Titicaca

Po naporni voznji koncno prispem v perujsko mesto Puno, ki se nahaja na zahodni strani jezera Titikaka. Samo mesto Puno ni nic prav posebno, je brez elektrike in tople vode, a po odlicni vecerji "pollo a la brasa", koncno dobim ladjico za plovbo, po najvisjem lezecem plovnem jezeru na svetu (z nadmorsko visino 3821 metrov), s povrsino okrog 8300 kvadratnih kilometrov pa je tudi najvecje sladkovodno jezero Juzne Amerike. Cez jezero poteka meja med Perujem in Bolivijo, tako, da vzhodna stran ze pripada bolivijskemu departmaju La Paz. Samo sveto jezero ima kar 41 otokov, od katerih je nekaj gosto poseljenih. Znamenita je zlasti deveterica naseljenih umetnih otockov Uros, zgrajenih iz plavajocega trsja. Ti predstavljajo eno velikih turisticnih znamenitosti Peruja, izleti nanje pa so organizirani iz bliznjega mesta Puno. Ljudstvo Uros, ki zivi na plavajocih otokih, izdelanih iz rastline totora, ki poleg gradbnega materiala za otoke, hise, colne in druge zadeve predstavlja tudi del njihove prehrane, je kljub ze malo komercialnim pridihom, se zmeraj vredno ogleda. Tukaj sem ostal kar eno noc, v popolni temi sredi jezera, v kristalno jasni noci stran od civilizacije, kjer sem ob zvokih indijanskega jezika Kecua, premrazil noc pod zvezdami. Najvisje lezece komercialno plovno jezero na svetu, je privlacno za turiste, romarje, druzine, indijanske vrace, katoliske duhovnike, skratka za vse, ki iscejo spokojnost in mir na bolivijski visoki planoti (Altiplano) v Andih.

Machu Picchu

Machu Picchu (v jeziku Quechua "stara gora") so dobro poznane ohranjene predkolumbovske inkovske razvaline, ki lezijo nad dolino Urubamba v sedanjem Peruju, priblizno 70 km severozahodno od Cuzca, na visokem gorskem grebenu, na nadmorski visini priblizno 2350 m. Znameniti treking "inca trail" velja za enega najlepsih in zato tudi najbolj obiskanih na svetu. Pot, ki so jo zgradili Inki, vodi po ozkih dolinah, cez visoke prelaze, mimo nestetih ostankov inkovske civilizacije. Zakljuci se s cudovitim pogledom na Machu Picchu in spustom do njega. Zares cudovito dozivetje, ki pa ga pokvarijo dolge kolone po polzje premikajocih se turistov, nevajenih hoje, ki jim indijanski nosaci prenasajo vse mogoce. Kraj je najbrz najbolj znan simbol Inkovskega kraljestva zaradi edinstvene lege, geoloskih posebnosti in poznega odkritja leta 1911. Od leta 1983 je predel dolocen kot UNESCO-va svetovna dediscina in vzbuja zaskrbljenost zaradi skode, ki jo povzroca masovni turizem. Bliznje mesto Aguas Calientes velja za eno najdrazjih mest Peruja in vidi se, da mesto diha s turizmom, prenocisca namrec ni tezko najti. Pred obiskom Peruja sem bil mnenja, da je Machu Picchu vrhunec vsega, a spoznal sem, da je Peru precej vec kot le ogled Svetega mesta, ki je sicer atrakcija in vreden ogleda. Pozdrav iz Peruja !

Cusco

Z nocnim avtobusom se odpravim proti jugovzhodu Peruja, v mesto Cusco, ki je izhodisce za inkovsko trdnjavo Saksaywaman (Sacsayhuaman) ter za glavno znamenitost Peruja - starodavno inkovsko mesto Machu Picchu. Nastanim se v blizini znamenite Plaze de Armas, ob kateri stoji mestna katedrala, v glavnem zgrajena iz rusevin inkovskih svetisc. Tukaj, v starem delu mesta, so ohranjeni stevilni trdni inkovski zidovi, ki so eden redkih ostankov mogocnega mesta, saj so Spanci v casu kolonializacije mesto popolnoma porusili. Cusco, stara inkovska prestolnica, je v jutranjem hladu zaspana. Ulice so prazne, le redki domacini, zaviti v svoje jakne in ponchote, hitijo po mracnih ulicah. Nihce ne dvigne pogleda, nihce mi ne privosci pozdrava. Nasploh so Indijanci zelo zaprti vase. Sovrastvo in obcutek manjvrednosti, ki so ga gringoti v stoletjih vtepli v njihovo kulturo, je ponavadi prevelika ovira za odprte odnose z njimi, a ne morem reci, da niso prijazni. Naslednje jutro sem se odpravil v »Sveto inkovsko dolino Urubambe«, kjer sem obcudoval tradicionalne indijanske trznice v Pisacu in Chincheroju, ki so me mocno spominjale na Chichicastenango iz Gvatemale.

Colca Canyon

Dobrih pet ur tresoce makadamske voznje sem potreboval, da sem iz Arequipe prispel do Cabanaconde, do izredno majhnega kraja na robu kanjona Colca, od koder je po triurni naporni poti mogoce priti vse do dna tega brezna. Reka Colca tam spodaj ponuja zivljenje in radost, kjer se skala spremeni v zemljo, prah v vodo in puscava v vas, saj se sredi obsirnega visokogorskega puscavskega podrocja, naenkrat vegetacija zanimivo spremeni v rodovitno zemljo in kristalno cisto vodo, kjer se ob stevilnih ogromnih kaktusih, pocasi vendarle v tradicionalnem perujskem stilu razvijajo simpaticne majhne vasi. Za spust v drugi najgloblji kanjon na svetu, sem izbral tridnevni trekking (ogromno agencij v Arequipi in Cuscu ponuja tovrstne trekkinge) s katerim sem se preko stevilnih vasic na robu kanjona, spustil vse do dna, do reke Colce, kjer sem prespal in naslednje jutro z zavistjo obcudoval prelete stevilnih kondorjev. Pot nazaj na vrh kanjona je bila veliko bolj naporna, nekaj naredi zracna visina, nekaj doprinese utrujenost, a vztrajnost in zelja sta bila s prelepim soncnim zahodom na vrhu kanjona poplacana. Colca je le drugi najgloblji kanjon na svetu in ce vam drugo mesto ne zadosca, je od Arequipe do roba kanjona Cotahuasi samo 12 ur poskakujoce voznje.

Arequipa

Perujsko mesto Arequipa, je kolonialno mesto, zgrajeno na vznozju 5821 metrov visokega vulkana El Misti. V primerjavi z ostalimi perujskimi obalnimi mesti, je Arequipa nenavadno lepo mesto, saj so se v pomanjkanju gradbenega materiala ljudje posluzevali lahke, belo obarvane kamnine, nastale iz vulkanskega pepela, in z njo nadgrajevali kolonialno gradnjo, ki je gradila na temeljih inkovskih svetisc. Zato Arequipo imenujejo tudi belo mesto. Belo mesto na pobocju juzno perujskih Andov zlahka spominja na mediteransko metropolo in tudi pokrajina okoli mesta in celotna provinca ponuja veliko. Lezi na 2325 m nadmorske visine in predstavlja dober aklimatizacijski postanek na poti v visje predele Andov. Drugo najvecje mesto Peruja ima nekaj vec kot 700.000 prebivalcev. V samem mestu sem si ogledal znameniti samostan Santa Catalina iz leta 1579 s svojimi znamenitimi pisanimi ulicami in povrsino 20.000 kvadratnih metrov. V samostan so sprejemali le dekleta iz najbogatejsih druzin, kjer je vsaka imela na voljo sluzabnice in celo temnopolte suznje, tako da je v naslednjih 250 letih prišlo do takega razvrata, da je glas o nespodobnem samostanu zasel celo v Vatikan, zato je Papez leta 1871 bil prisiljen poslati cez ocean strogo nunsko delegacijo z nalogo, da v samostanu koncno naredijo red. V mestu je sorazmerno dovolj prenocisc po zmernih cenah, stevilne agencije pa ponujajo stevilne trekkinge v okolici Arequipe. Avanturista zagotovo lahko navdusi spust v kanjon Colca, ki ponuja moznost dozivetja prvinskega Peruja, za tiste nekoliko bolj zahtevne pa je tukaj kanjon Cotahuasi. Za vse tiste, ki nameravate zaiti sem, pa zgolj se priporocilo. V Arequipi v restavraciji obvezno narocite morskega prasicka in pivo Arequipenja.