Saigon

Z avtobusom sem se odpeljal do legendarnega dekadentnega velemesta juznega Vietnama. Saigon oziroma Hosimin ima vse - popotnisko cetrt, burno nocno zivljenje, eksoticne trznice s kacami, odlicno hrano in v belo oblecene solarke na kolesih. Obiskal sem zanimiv muzej posvecen vietnamski vojni, poizkusil hrano na ulici in z rikso divjal med gostim prometom. Dnevno zivljenje se odvija v centru, to pa je domala povsod. Tukaj je tudi najstarejsa pagoda v mestu, stara preko 200 let, njena arhitektura pa ves cas prakticno ni bila spremenjena. Morda bi bilo bolje, ko bi bila, kajti delovala je nekako prazno, kot novozgrajena stavba v katero ljudje se niso vselili svojih stvari. Pagoda sama je na zunaj zelo vpadljiva, kajti s svojimi 20 metri je dalec najvisja stavba v mestu. Z njenega vrha se ponuja prekrasen razgled na mesto, sicer pa za to tudi ni kaksne vecje potrebe, saj je vse bolj ali manj enako. Izstopata zgolj dva predela. Prvi je kitajska cetrt. Navzven je razvidna po kitajskih pismenkah, ki jih je polno naokoli, in zaradi cesar izgleda za odtenek bolj imenitno. Kitajci imajo v Vietnamu podoben status kot Zidje v preteklosti v Evropi. Drzijo se zase, na veliko se ukvarjajo s trgovino, imajo vec denarja, oblast jih sovrazi, vendar brez njih ne more. Drugi predel pa je njihova stara "poslovna cetrt". Pravzaprav je to trznica, ki obsega kar veliko stevilo ulic, kjer ti ljudje na vsak nacin zelijo nekaj prodati. Pri tem ti skacejo pod nogami, te drzijo za roko in te vlecejo za majico... Med sprehodom sem se pocutil nekako tako, kot nabiti delec, ki potuje skozi polarno snov - vse v radiju 5-ih metrov se je zanimalo zame. Med nocnim sprehodom po Saigonu, se nisem pocutil ogrozenega, saj vandalizma v Vietnamu zaenkrat se nimajo. Najvecja nevarnost, ki ti grozi je, da stopis na kaksnega brezdomca. Teh je ponoci vse polno, na plocnikih so nemalokrat kar cele druzine. Bolje situirani si privoscijo celo zimnico, se bogatejsi pa si razpnejo kar viseco mrezo na ulicne svetilke. Se najbolje se godi cyclotom, ki dremljejo kar v svojih vozilih. Dobesedno se res vidi, kako mesto spi !

Muine

Tik predno dosezem jug Vietnama, sem skocil se na zasluzen oddih v Muine, malo ribisko vasico v subtropskem delu Vietnama. Spal sem v bungalovu na plazi Juzno-kitajskega morja, nabiral kokose, izvedel cudovit trekking cez zelena rizeva polja in prehodil fantasticne rumene sipine. Rt Muine ima namrec edinstveno mikroklimo, saj se na nekaj kilometrih razprostirajo zelena rizeva polja, le streljaj stran pa nepredstavljive fantasticne rumene sipine. Na mnogo nacinov je tako potovanje v Vietnam pot v drug svet, v drugo dimenzijo - na nek nacin pa se zdi domac, a vseeno rise jasno mejo med samim sabo in svetom. Za sarm, ki ga premore, se lahko zahvalim ljudem; ti so resnicno redko kislih obrazov ali slabe volje. Nalezljiv nasmeh in topel sprejem je tisto, kar je v zadnjih letih sprozilo plaz popotnikov, ki od Vietnama pricakujejo vse mogoce - in to tudi dobijo, saj ponuja cudovito pokrajino v prijaznem vzdusju, zato za naslednji dopust vsi v Vietnam !

Hoian

Zgodaj zjutraj sem nadaljeval pot po centralnem Vietnamu in se z avtobusom mimo slovite Kitajske plaze pripeljal v Hoian, kjer sem na ulici najprej poizkusil odlicne Kao-Lao rizeve rezance. Hoian je carobno staro mestece z najboljso ribjo trznico, starimi tetami, ki neutrudno zvecejo crni betel in nestetimi druzinskimi podjetji, kjer ti cez noc sesijejo, karkoli si zazelis. Odpeljal sem se v My son, v bliznjo tropsko dzunglo, na trekking v pozabljeno kraljestvo Champ. Voznja do tega kraja je prava spokora za vse grehe, ne samo potnika, temvec tudi vse njegove zlahte in ko so se posamezni potniki pritozevali nad cesto, je sofer odreagiral, da naj pritozbo posljejo Americanom, ces da so oni tukaj metali bombe. My son je bil intelektualni in religiozni center kraljestva Chamovcev - ljudstva, ki je zivelo v teh krajih pred Vietnamci. V 13. stoletju so jih zdajsnji naseljenci v eni izmed svojih vojn v glavnem izbrisali z zemljevida, sedaj pa zelo ironicno – potem ko so iztrebili vso ljudstvo, turistom prodajajo njihovo zgodovino. Ostanki njihove mogocne hindujske civilizacije so zelo podobni tistim v Angkorju v Kambodzi ali Ayuthayi na Tajskem. Ponovno sem najel kolo in kolesaril med rizevimi polji mimo vasic, kjer zivljenje se vedno poteka v dobrem starem Hosiminovem vzdusju; rdeca zastava na hisi in nekdanji upokojeni revolucionarji pri igri kart.

Hue

Nekoc kraljevo mesto Hue in njegova okolica, ki slovi po lepih dekletih, pesnikih in rizevem papirju, je danes glavno mesto vietnamske province Phu Xuan. Po sledeh Marca Pola sem z zmajevim colnom zaplul po Reki disav in s starim kitajskim kolesom naskocil vietnamsko podezelje. Po slikoviti pokrajini so posejani kratki rdeci japonski mostovi, narejeni iz lesa, ki nekako simbolicno predstavljajo vez med starodavnim konfucionisticnim cesarstvom in naglo spreminjajocim se Vietnamom. Hue je bil namrec kraj tezkih bojev in osvojitev tega mesta v eni izmed ofenziv je bil najvecji uspeh severne vojske. V svojih rokah so ga imeli le nekaj dni, nato pa so prisli Amerikanci in ga vestno z nasmehom zbombardirali. Tako so poskrbeli, da turistom ni vec potrebno hoditi po vrocem soncu od zgradbe do zgradbe in si ogledovati dokaj enolicne pagode, zato po ogledu najvecje, turisticna pot hitro zavije v lokalno gostilno, kar prinasa gostincem se dodatno korist. Jaz sem se raje izognil tej poti, zato sem se skozi stevilne zelene drevorede zapeljal do najimenitnejsih mostov, kjer sem za na konec poizkusil se sreco pri lokalni vaski prerokovalki.

Halong bay

Za tri dni sem se odpravil v zaliv Halong bay vzhodno od Hanoja preverit ali je res ta obmorski predel Vietnama ustvaril zmaj, s cemer se radi pohvalijo tukajsni prebivalci. Pripovedka namrec govori, da je zmaj padel iz severnega gorovja, pri cemer je z repom okrusil ogromne skale in pri tem naredil stevilne vdolbine. Ob strmoglavljenju v vodo je le-ta narasla in oblila stevilne skale in vdolbine in tako naj bi nastal misticni Halong Bay, kjer se iz meglice dviga vec kot tri tisoc ceri in otockov s preko sto metrov visokimi pecinami katere razbijajo valovito morje. Zaliv Halong je ena najlepsih pokrajin tropskega krasa v tem delu sveta. Z barko oziroma dzunko sem tako jadral po zalivu med tisocerimi otocki in kot igla osiljenimi kamnitimi vrhovi, lovil ribe in prespal na dzunki sredi zaliva. Se posebej zanimivo je bilo nocno kopanje v soju tropske fluorescence in voznja s kajakom. To je izgledalo nekako tako, kot da bi si doma vzeli banjo, zamasili luknjo ter se pogumno podali v morje. Po polurnem veslanju bi obupali, se vrnili nazaj na ladjo (kopno) in si raje privoscili skampe, rakce, jastoge ali hobotnico po vietnamsko.