Beijing Olympic Park

Olimpijske igre v Pekingu, ki so potekale od 8. do 24. avgusta 2008,  so bile igre rekordov in presežkov. Otvoritvena slovesnost je bila nepozabna, dosežki športnikov so bili presenetljivi, organizacija odlična, prizorišča osupljiva in testi protidopniga strožji. Več sto milijonov gledalcev si je ogledalo igre prek televizijskih zaslonov, pri čemer so lahko videli več kot 40 svetovnih in več kot 130 olimpijskih rekordov. V okviru iger sta se zvrstili 302 tekmovanji v 28 športnih panogah, v katerih se je pomerilo okoli 10.500 športnikov. V 17 dneh si je največje športno tekmovanje na svetu ogledalo 4,7 milijarde ljudi. S tem je pred malimi zasloni v času iger sedelo kar 21 odstotkov več gledalcev kot v Atenah 2004 in kar 31 odstotkov več kot leta 2000, ko je Olimpijske igre gostil Sydney. Olimpijska vas vsaj za slovenske razmere predstavlja pravo mesto v malem, saj je v njej bilo nastanjenih okrog 20.000 ljudi. Gre za novo stanovanjsko naselje, ki je bilo sicer narejeno za potrebe iger, po igrah pa so stanovanja prodali in nastala je nova mestna četrt. Gre za kar elitno sosesko, saj so se prireditelji posebej potrudili tudi z zelenjem in vso potrebno infrastrukturo za športne goste s celega sveta. Zadostni razlogi, da sem si Olimpijsko vas ob ponovnem obisku Pekinga ogledal, saj sta zgradbi kot sta Ptičje gnezdo in Vodna kocka, še zmeraj po sedmih letih v odličnem stanju, tako, da sem lahko ujel vsaj nekaj olimpijskega duha, ki bo za vedno ostal v Pekingu.

Temple of Heaven

Še zjutraj sem v Seoul-u užival svoje zadnje trenutke v Južni Koreji, ki mi po svojem drugem obisku postaja čedalje bolj všeč, le par ur kasneje pa sem se že stiskal na podzemni železnici Pekinga, v prestolnici Ljudske republike Kitajske. V parku v bližini Nebeškega templja sem si najel sobo nad kitajsko restavracijo, ki je bila vsak večer tudi moja zadnja postojanka pred spancem. Nebeški tempelj v istoimenskem parku je eden izmed največjih arhitekturnih dosežkov dinastije Ming, ki leži  v ogromnem parku s površino 267 hektarov. V park sem se odpravil zgodaj zjutraj, ko se vanj zgrnejo množice domačinov, ki ob zvokih komunistične glasbe vadijo taiči, karate, sabljanje in tradicionalne kitajske plese. Tempelj, ki upravičeno velja za mojstrovino arhitekturnega oblikovanja in je postal simbol mesta Peking, je zgradil cesar Zhuli, ki je v templju vsako zimo molil za dobro letino. Tempelj sestavlja več stavb, zgrajenih ob strogem upoštevanju kitajskih verovanj in numerologije, saj so vse stavbe okrogle, stojijo pa na pravokotnih temeljih, kar je je v skladu s starodavnim kitajskim verovanjem, da so nebesa okrogla, zemlja pa štirioglata. Vse stavbe so načrtovane v duhu imperialne številke devet, ki velja za najmočnejšo številko. Tako ima na primer najvišji nivo okroglega oltarja,  ki naj bi simboliziral nebesa, devet kamnitih obrob, število stopnic in balustrad pa so večkratniki števila devet. Tempelj molitve za dobro letino je največja stavba v parku s premerom 30 metrov, v višino pa sega kar 38 metrov. Dimenzije se morda ne zdijo nič posebnega, a ob upoštevanju dejstva, da leseni stebri podpirajo strop brez enega samega žeblja, je tempelj enkraten arhitekturni dosežek, ki je primerno okrašen z živobarvnim, za Kitajsko tako značilnim okrasjem. Nasproti templja molitve za dobro letino se nahajata tudi okrogli oltar in znamenita stena odmevov, katero naj bi odlikovala izjemna akustika. Danes je akustiko žal nemogoče preizkusiti, saj je kakšna dva metra pred steno postavljena ograja, tako da se steni ni mogoče približati, razen tega pa je Nebeški tempelj vedno poln skupin glasnih kitajskih turistov. So pa ob nekaterih stranskih stezah parka na vsakih nekaj deset metrov postavljeni zvočniki, iz katerih diskretno odmeva tradicionalna kitajska glasba, ki pričara pravo sproščujoče vzdušje daljnega vzhoda. V milijonskem Pekingu so taki trenutki in kraji pravo bogastvo.

Jeonju

V Jeonju - mesto v Južni Koreji in prestolnico province North Jeolla, ki slovi po odlični korejski hrani, zgodovinskih zgradbah ter inovativnih festivalih prispem v poznih popoldanskih urah. Ker na zemljevidu zgrešim prvo ulico označeno v pismenki, prehodim slabe 4 kilometre v krogu, da najdem hotel, kjer sem imel rezervirano sobo. Končno odložim težak nahrbtnik in se odpočijem, nato pa se odpravim v center mesta, ki je bilo leta 2012 izbrano kot kreativno mesto gastronomije pod okriljem UNESCA, zaradi tradicionalne lokalne korejske kuhinje, javnih in privatnih raziskav hrane, ki se ji posveča to mesto ter gostovanja različnih festivalov hrane. V mestu se je ravno odvijal festival korejskega filma, zato sem si zunaj na prostem ogledal korejsko grozljivko, ki so jo spremljali čustveni ter intenzivni komentarji preostalih gledalcev, nato pa sem v eni izmed restavracij poizkušal še bibimbap, saj Jeonju slovi po tej odlični korejski specialiteti. Mestu Jeonju se lahko pohvali s številnimi muzeji in templji, grajsko utrdbo na hribu, in znanim muzejem papirja, ki je navdihnil tudi modne oblikovalce do te mere, da se v mestu vsako leto odvija znameniti modni festival papirnatih oblek.  Naslednji ves dan sem preživel v Jeonju Hanok Village - naselju v središču mesta, ki je v celoti zgrajeno v slogu ''Hanok'' stavb, ki ponazarjajo starodavni način gradnje korejskih stavb. Danes je v mestu več kot 800 tradicionalnih ''Hanok'' stavb, v katerih so številne tradicionalne čajne trgovine in kavarne, trgovine s spominki in restavracije, na vsakem koraku pa se mešajo vonjave ulične hrane. Prav lepo se je bilo pomešati med množico domačinov in čakati v vrsti za nakup ulične hrane, saj je bila vsaka stojnica posebej vabljiva, cena pa zmerne. Po ledeni kavi, ki me je le nekoliko ohladila, saj so temperature narasle čez trideset stopinj, sem se na koncu naselja povzpel tudi na manjši mestni hrib od koder je bil viden lep razgled na predel mestnega naselja, ki je zgrajeno v slogu ''Hanok'' stavb.