Vasa museum

Vasa je tista ladja v zalivu Stockholma, ki si jo zagotovo moraš ogledati. Od leta 1990 je preseljena v muzej, ki stoji samo nekaj sto metrov stran od potopa ladje. Muzej je eden izmed najbolj obiskanih turističnih točk v Stockholmu ter najbolj obiskan muzej v Skandinaviji. Priznam, da me je muzej zelo navdušil in relativno draga stopnina je bila vredna plačila. Zagotovo najlepša ladja iz 17. stoletja je bila zgrajena pod okriljem tedanjega švedskega kralja Gustav-a II. Adolf-a, ki je želel imeti nepremagljivo vojsko na kopnem in na morju. Sredi dvajsetih let je tako začel graditi mogočno bojno ladjo, ki bi prekašala vse znane bojne ladje ne samo po udarni moči, ampak tudi po lepoti. Na dan sv. Lovrenca, 10. avgusta 1628, je v stockholmskem zalivu prvič zaplula ladja, kakršne do takrat svet še ni videl. Z množico rezbarskih mojstrovin, številnih obarvanih in pozlačenih kipcev, ki predstavljajo osebe iz grške mitologije, rimske cesarje, svetopisemske osebe, je ta ladja predstavljala plavajočo umetnino, katere namen je bil pokazati moč švedske krone. Ta bleščeča umetnina pa je nosila kar dve liniji topov v dveh nadstropjih (skupno 64) in to je bil verjetno tudi vzrok za največjo katastrofo v švedski zgodovini. Ladja namreč ni preplula niti ene morske milje, ko se je sredi stockholmskega zaliva prevrnila na bok. Ni dolgo trajalo, in že je bila na dnu. To sramoto so Švedi stoletja skrbno skrivali in jo v glavnem pozabili, pomorski arheolog Anders Franzen pa jo je po dolgem uspešnem iskanju leta 1956 končno našel. Sledila je neverjetna operacija čiščenja in dviganja ladje na površje, ki je trajala skupno celi dve leti, odmevala pa je tudi v svetovnih medijih. Natančno 333 let po njeni prvi in zadnji plovbi je ladja Vasa zopet ugledala luč sveta, saj so jo Švedi tako odlično obnovili, da je v orginalni podobi ohranjena kar 95 %. Danes je ladja v stavbi muzeja Vasa, zato če se odpravljate v Stockholm, ga nikar ne izpustite.

Stockholm

Stockholm - glavno mesto Švedske, ki leži na vzhodni obali Baltika ob vhodu v jezero Malaren me je navdušil že ob samem pristanku, saj je slikovito mesto znano predvsem po svoji znameniti legi, ker zraven na kopnem, središče mesta leži na neštetih otočkih jezera Malaren, od tod tudi ime »Mesto na vodi« oziroma severne Benetke. Mimogrede, Švedska ima največje število McDonaldsovih restavracij, osebnih računalnikov in jedrskih elektrarn na prebivalca, Stockholm pa se je lani uvrstil na 21. mesto najdražjih mest na svetu, kar sem opazil takoj, ko sem si v prijetni kavarni privoščil kavo in prigrizek. Ob pomanjkanju težke industrije in obilici parkov ima Stockholm menda najbolj čist zrak v Evropi, kajenje v restavracijah in lokalih je prepovedano, alkohol je izredno drag in večina restavracij se zapre ob 22. uri. Nič kaj obetavno za posameznike, ki se želijo v Stockholmu zabavati in doživeti nočno življenje. Kljub zelo nizkim temperaturam sem preživel štiri čudovite dni v prestolnici Švedske, kjer sem se sprehodili po starem mestnem jedru - Gamlastanu, kjer sem si ogledal menjavo straže pred kraljevo palačo, parlament Riksdag, mestno hišo, muzej vodke ter trg Riddarhustorget, ki je nekoč predstavljal center švedske politične moči, obiskal pa sem tudi Elisabeth Salander in se zapeljal z ladjo po idiličnem stockholmskem arhipelagu. Bilo je mrzlo, prijetno in zanimivo, kljub sprva velikemu navdušenju pa me ni prevzel stockholmski sindrom, ki je blaga motnja, katero posameznik razvije v ujetništvu, in sicer da se pretirano 'naveže' na svojega paznika ali osebo, ki ima nadzor, ime pa ima po ropu banke v švedskem glavnem mestu, kjer so se žrtve navezale na bančne roparje in jih po izpustitivi tudi poskušali zaščititi, pozneje pa se je eden od roparjev celo poročil z eno od nekdanjih talk. Skratka kozmopolitsko, a prepredeno z zgodovino in intimnimi ulicami stare evrope, severnjaško spokojno, a vseeno nabito z energijo in lepimi ljudmi - to je Stockholm.

Auschwitz

Če želimo v prihodnosti uspeti, moramo poznati preteklost, da ne bomo več ponavljali napak. Videti in doživeti spominski park in v živo ni bilo nekaj, česar bi se na potovanju na Poljskem izrecno veselil, mi pa je ogled tega precej  žalostnega zgodovinskega spominskega parka dal neprecenljivo izkušnjo, ki vodi do nerazumevanja človeške zgodovine. V spomin na žrtve in v opomin prihodnjim bodočim rodovom je UNESCO taborišče in tudi muzej uvrstil leta 1979 na seznam svetovne dediščine. Auschwitz je bil del mreže zbirnega in uničevalnega taborišča, ki so ga odprli po priključitvi Poljske k nacistični Nemčiji jeseni 1939. Bilo je eno izmed večjih koncentracijskih taborišče, taboriščni kompleks pa je bil sestavljen iz baznega taborišča Auschwitz-I ali (koncentracijsko taborišče), Auschwitz II-Birkenau ali  (uničevalno taborišče), Auschwitz III-Monowitz ali (delovno taborišče) in še 45 satelitskih taborišč. Auschwitz je nemško ime za poljsko Oświęcim, kamor sem se pripeljal z lokalnim avtobusom iz mesta Krakow. Ko stopiš v taborišče skozi znamenita železna vrata na katerih je napis: ARBEIT MACHT FREI, podzavestno govoriš tiše kot navadno, skloniš glavo v nerazumevanju in ugotoviš, da je inventivnost človeške krutosti neizmerna. Zloglasno geslo je dokaz neizmernega nacističnega cinizma do žrtev. Auschwitz je bilo največje nemško koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno, kjer so v plinskih celicah pobili več kot milijon ljudi, številni pa so umrli zaradi izčrpanosti, mučenja, lakote in posledic medicinskih poskusov. Še najbolj pretresljiv je blok 11 v katerem so še danes hranjeni lasje, čevlji, zobne ščetke, očala, oblačila, glavniki in kovčki žrtev ter ostanki plinskih bomb plina ciklon B, s katerim so pobijali nedolžne žrtve. Obisk taborišča je pretresljivo doživetje človeške krutosti, neumnosti in zlobe. Eden od zdravnikov je v svoj dnevnik zapisal: »Auschwitz je taborišče smrti in v primerjavi z njim je bil Dantejev pekel prava komedija.« Ob spoznanju, da je Auswitch kraj, kjer se je smrt utrudila do smrti, obisk Auswitcha nikogar ne pusti hladnega !

Warsaw

Ob peti uri zjutraj sem sedel že na prvem vlaku za Varšavo in pri tem doživel prijetno presenečenje, saj je bil vlak kljub zgodnji uri poln Poljakov, ki so potovali v glavno mesto Poljske, ki je hkrati tudi osmo največje mesto Evropske unije z 1,7 milijona prebivalcev. V drugi svetovni vojni je bila porušena do tal, pozneje pa je bila obnovljena s pomočjo hrabrih prebivalcev. Ime naj bi dobila po ribiču Warszu in njegovi ženi Sawi, ki sta imela v lasti vasico na območju današnjega mestnega okrožja Mariensztat. Uradno se imenuje "Miasto stołeczne Warszawa", kar v slovenskem prevodu pomeni glavno mesto Varšave. Mesto leži na vzhodnem delu Poljske, na razpotju med Karpati in Baltskim morjem, skozenj pa teče reka Visla, ki mesto deli na dva dela. Palača kulture in znanosti, ki stoji v centru Varšave blizu železniške postaje je tipičen primer arhitekture socialnega realizma, ki se opazi že od daleč – ne le zaradi tega, ker je z dobrimi 230 metri najvišja stavba v Varšavi (in na Poljskem), pač pa tudi zaradi tega, ker ni prav nič prijetna na pogled, deluje celo prav grozljivo. V Palači kulture in znanosti zdaj prirejajo številne koncerte in prireditve, v njej so kino dvorane, v 30. nadstropju pa terasa, s katere se odpira čudovit panoramski pogled na Varšavo. Od zgoraj so celo grde socialistične soseske videti lepše, še posebej, če so obsijane z zahajajočim soncem. Ogledal sem si del mesta, kjer se tradicija prepleta z modernizmom in sicer trg Zamkowy, kraljevi grad, cerkev sv. Ane in Switojansko ulico, ki vodi v staro mestno jedro, zaznamovano z barvami in pridihom srednjega veka, kjer sem v kavarni na prostem občudoval stari mestni trg, ki je edini kraj v Varšavi, zaradi katerega je mesto vendarle vredno obiskati. Varšava še namreč še danes ne more znebiti nič kaj laskavega naslova ene izmed najgrših prestolnic vzhodne Evrope.