Taipei 101

Tajvan, ki ga je kot samostojnega doslej priznalo le 23 držav na svetu, se je v zadnjih desetletjih razvil iz nekoč agrarne države v pomembnega azijskega tigra, ki svojo gospodarsko močno gradi na razvojni tehnologiji. Eden od simbolov tehnološkega napredka je nedvomno 509 metrov visoki stolp Taipei 101, ki je do pred časa, ko ga je po višini prehitel znameniti Burj Khalifa v Dubaju, veljal za najvišjega na svetu. Stolp, ki ima obliko bambusovega vršička, ki naj bi simbolno kot bambus zagotavljal trdnost in upogljivost je poseben zato, ker je zgrajen na potresnih tleh. Ob vstopimo v to svetovno čudo, sem se popeljal do petega nadstropja, kjer sem za ceno 15-ih evrov kupil vstopnico za dvigalo do 89. nadstropja. Prvih pet nadstropij zgradbe Taipei 101 se ponaša s trgovinami svetovno znanih blagovnih znamk, kot so Prada, Gucci, Chanel, Dior, pri čemer so temu primerne tudi cene, seveda ne za moj žep. Do zasteklene ploščadi v 89. nadstropju sem se pripeljal z drugim najhitrejšim dvigalom na svetu, saj je za prehod višine med 5. in 89. nadstrošjem potrebovalo zgolj 37 sekund. Z razgledne ploščadi v 89. nadstropju se odpira čudovit pogled na nebotičnike, templje, mostove in tržnice Taipeja, pogled pa sega tudi vse do bližnjega hribovja, ki se razprostira na obrobju Taipeja. V nadstropje nižje je viden čudežni "uravnoteževalec" damper, ki v obliki pozlačene krogle sega kar v dve nadstropji, preprečeval pa naj bi nagib stolpa tudi ob najvišji moči potresa, kot jih je Tajvan doživel v zadnjih 250 letih.  Ker so mi ob plačilu vstopnine priložili tudi kupon za brezplačno pijačo, sem si ob čudovitem razgledu na višini 509-tih metrov privoščil tudi kavo.

Elephant Mountine

183m visoki Elephant Mountain, drugače poznan tudi po imenu Xiangshan, je zelo popularen hrib v Xinyi predelu glavnega mesta Tajpej, z prečudovitim jutranjim ali večernim pogledom na ikonični Taipei 101 in celotno mesto Taipei. Je pravzaprav magnet za ljubitelje hribov in gora, fotografije in ljudi, ki radi mestni vrvež in kaos zamenjajo za tihožitje, ko besed za opis sončnega vzhoda oziroma zahoda nad mestom ne najdeš besed. Vsakdo, ki obišče Taipei se mora zagotovo povzpeti na vrh Elephant Mountain, saj ob dobrem vremenu obiskovalcu zagotovo ostanejo nepozabni spomini. Elephant Mountain ima upravičen sloves najbolj popularnega hriba iz utemeljenega razloga, saj bližina mesta ne pomeni samo lahkega in hitrega dostopa do vrha, temveč bližina mesta obiskovalcu ponuja tudi najlepši razgled nad mestom. Na vrhu hriba, kamor se odpravijo obiskovalci sproščat in uživat pogled nad mestom se nahajajo številne velike kamnite tvorbe, ki so med obiskovalci zelo popularne za plezanje ravno zaradi edinstvenega razgleda nad mestom. Tudi sam sem se povzpel na eno izmed velikih kamnitih tvorb in užival ob pogledu nad mestom ob lepem vremenu. Ker sem se povzpel na Elephant Mountain v času delavnika, na vrhu hriba ni bilo pretirane gneče, do katere prihaja zlasti ob koncu tedna in dela prostih dnevih, ko se tukaj zbirajo predvsem romantiki in sveže zaljubljeni tajvanci, nekatere prebivalci Tajpeja pa se tudi vsako jutro pred službo odpravijo na vrh razgledne točke, od koder je po počitku v paviljonu mogoče pot nadaljevati tudi proti sosednjemu hribu Tiger Mountain, na katerega pa se sam nisem povzpel.

Pingxi

V Pingxi - ruralni predel vzhodnega dela Taipeja, v bližini katerega se nahaja tudi kraj Shifen, sem prispel v natrpanem vlaku vse do istoimenskega zgodovinskega rudarskega mesta. Oba Pingxi (平溪) and Shifen (十分) sta kulturno in zgodovinsko zelo bogata predela, ki sta obdana tudi z čudovito naravno pokrajino. Dogodek, kot je festival lantern - Sky Lantern Festival - privabi v te kraje vsako leto ogromno obiskovalcev, ki umetniško oblikujejo lanterne z zapisi želja, ki jih potem v skladu z lokalnimi običaji spustijo v nebo, za slabih 5,00 eurov na posamezno lanterno. Ker sem imel srečo in sem bil tukaj ravno v času znamenitega festivala, sem tudi sam oblikoval eno izmed lantern in jo spustil v nebo ter pri tem opazoval, kako se moje lanterna pomešala med številnimi drugimi, ki so krasila jasno modro nebo. Še lepši razgled se je pojavil ob prvem mraku, ko so na temnem nebu plapovale mnogotere svetlikajoče se lanterne, iz lokalnih restavracij pa se je začel valiti dim odličnih tajvanskih uličnih specialitet, v sozvočju z tajvanskim popom in plesom tajvanske mladine, ki je ob spuščanju svetlikajočih se latern v nebo neizmerno uživala. Del dneva sem preživel tudi v kraju Shifen, ki je znan po čudovitem slapovu Shifen Waterfall (十分大瀑布), ki velja za enega izmed najslikovitejših slapovov na Tajvanu, obiskal pa sem tudi znameniti rudarski spominski park in muzej, ki prikazujeta prve začetka rudarskega razvoja na Tajvanu. Po čudovitem dnevu v kraju Pingxi in Shifen, sem se z zadnji vlakom, natrpanim tako, da še je sprevodnik s težavo preverjal vozovnice, vrnil nazaj v Taipej, kjer sem v bližini glavne železniške postaje užival tako ob zanimivem koncertu na prostem, kakor tudi ob dosedaj še nepoizkušanih uličnih dobrotah tajvanske kuhinje.

Yehliu Geopark

Z lokalnim avtobusom sem se zgodaj zjutraj  iz Taipeja odpravil proti Keelungu, mestu, ki velja za drugo največje in pristanišče na Tajvanu, kjer sem se na poti ustavil tudi v nacionalnem parku Yehliu  (野柳), ki je znan po nenavdanih skalnih formacijah in obsega 53 hektarjev kopnega in 404 hektarjev morja. Značilne za parko Yehliu so posebne kamnite tvorbe, ki jih je oblikovala erozija, velikosti teh tvorb je različna, prav tako različna pa je oblika, pri čemer največji kamniti »kipi« dosegajo tudi do 2 metra v višino, njihov primer pa je od 0,5 do 1,5 metra. Rdečkasta barva je posledica železne rude, ki se tukaj nahaja. Ob vplivu morja, vetra, sonca ter finega peska so nastale skalne figure, ki so nastale na pobočjih iz peščenca z lokalnim kemičnim izločanjem mineralnih snovi. Najlepša in najpogosteje slikana skulptura se imenuje Kraljičina glava, zelo obiskane pa so tudi skulpture Vrezana princesa in Skala sveč. Veliko formacij ima obliko ingverja, zato so jih tako tudi poimenovali, zanimive pa so tudi skulpture gobic, sladoleda, zmajev, čevlja in še drugih raznolikih oblik. Nacionalni park Yehliu je zelo obiskan park, saj se nahaja le slabo uro stran od Taipeja in je zelo lahko dostopen, celo z javnim prevozom,  v bližini parka pa je tudi manjše zanimivo ribiško mesto, ki se zaradi nacionalnega parka tudi vse bolj razvija. Zapustim geološki park Yehliu ter se po ovinkasti cesti odpravim visoko v hribe, v vas z imenom Chiufen, ki jo obdajajo gore, v jasnem vremenu pa je od tukaj viden tudi čudovit pogled na obalo vzhodnokitajskega morja. Beseda Chiufen pomeni devet delov, ker je nekoč v tej vasici živelo le devet družin. Leta 1890 je nekdo po naključju odkril zlato, zato so tri leta pozneje odprli prvi rudnik zlata, ki je bil največji rudnik zlata na Tajvanu, izčrpan in zaprt pa je bil že leta 1971.

Taipei

 

Po dolgotrajnem poletu proti Tajvanu sem v poznih popoldanskih urah pristal v tajvanki prestolnici Taipei. Ker je že pred leti, ko je na številnih izdelkih, ki jih je bilo mogoče kupiti v naših trgovinah, pisalo made in Tajvan, sem s spoštovanjem gledal na majhno, otoško deželo, ob vzhodni obali Kitajske. Tajvan, ki ga od celine ločuje 160 km široka tajvanska ožina, je dolg 394 in širok 144 km, s 35.980 km² površine je 38. največji svetovni otok, hkrati pa četrti najvišji otok na svetu. Država ni splošno mednarodno priznana, saj jo je do sedaj priznalo le 23 držav. Taipei (台北; dobesedno »Severni Tajvan«) je največje mesto na Tajvanu, z okrog 2,6 milijona prebivalcev pa je politično, gospodarsko in kulturno središče države. Ogledal sem si C.K.S. Memorial Hall, spomenik, ki je postal primarna turistična atrakcija v mestu in je posvečen  generalu Chiang Kai-sheku, bivšemu predsedniku Kitajske. Spomenik stoji sredi parka, dvorana je bela, osmerokotna streha pa je prekrita z modrimi ploščicami. Okrog zgradbe so nasadi rož v barvnih tonih rdeče, bele in modre - barv prejšnje kitajske zastave, številka osem pa pomeni srečo in izobilje. V nacionalnem muzeju, ki za svojimi zidovi skriva kulturne zaklade 2000 let stare kitajske monarhije sem preživel preostanek popoldneva, kjer je mogoče videti nekatere izmed 650.000 muzejskih eksponatov, ki so bili nekoč del zbirke prepovedanega mesta v Pekingu, večere pa sem preživel kar na treh največjih marketih Shilin Night Market, Raohe Market in Shida Night Market, kjer sem preizkušal nekatere najbolj tradicionalne tajvanske dobrote, obiskal pa sem tudi nekatere nevsakdanje restavracije, kot so modern toilet restaurant (straniščne restavracije), medical restaurant (bolnišnične restavracije) in A380 sky kitchen (restavracija v letalu).

Versailles

Versailles, ki je 24 kilometrov oddaljen od Pariza, je kralj Ludvik XIII izbral za lokacijo skromnega gradu, ki naj bi mu služil kot postojanka med lovskimi pohodi. Njegov sin, Ludvik XIVje tudi užival v lovu, vendar je imel nekoliko večje načrte za to posestvo. Ker je bil nezadovoljen s palačami, ki so mu bile na voljo, se je leta 1660 odločil spremeniti Versailles v veliko kraljevsko enklavo, kjer je vse moralo biti kar se da veličastno, gradnje pa se je lotil tudi velikopotezno, da bi se lahko v Versaillesu nastanil celoten francoski dvor. Danes je Versailles svetovno znan po palači Chateau de Versailles in njenih znamenitih vrtovih, kjer se že v zgodnjih jutranjih urah kopiči množica turistov iz celega sveta, da si ogleda najbolj trajen spomenik absolutistične vladavine '' sončnega kralja '' - Ludvika XIV. Četudi niste ljubitelji bogatih stavb, se vam ob obisku Pariza splača obiskati bližnji Versailles, že zaradi ogromnih simetričnih vrtov okoli palače, ki slovijo kot eni izmed najlepših na svetu, v sami palači Chateau de Versailles pa se je z lahkoto moč izgubiti med številnimi sobanami. Iz Pariza do Versaillesa se lahko odpeljete s primestnim vlakom, linijo C, izstopite na postaji Versailles Rive Gauche, ki je od gradu oddaljena dobrih 10 minut hoda. Dostop do Versaillesa je torej enostaven, premikanje po njem malo manj. Versailles tvori namreč 800 hektarov parkov in vrtov, 42 kilometrov stez, 55 bazenov in vodnjakov, samo strehe palač pa pokrivajo kar 13 hektarov. V čudovitih parkih je mogoče občudovati nepregledno planjavo rož, do potankosti obrezanih dreves, bazenov, stez in vodnjakov, katerih delovanje je poleti usklajeno s prijetno klasično glasbo, kar vse skupaj deluje zelo sproščujoče. Če si želite ogledati le delček Versaillesa, se boste torej pošteno nahodili. Sam sem se pred odhodom iz Pariza, po ogledu Versaillesa, raje ustavil še na znamenitem pariškem pokopališču Père Lachaise Cemetery, kjer je med drugim pokopan tudi kultni pevec skupine The Doors - Jim Morrison, kateremu še se danes, 43. let po njegovi smrti, vsakodnevno prihajajo poklonit številni oboževalci iz vsega sveta, zaradi izropanosti površine njegovega groba, pa je danes dostop do njegovega groba varstno omejen. Očitno legende še res živijo.

Le Bourget - Paris Air Show

V Parizu sem si končno le vendar uspel ugledati težko pričakovani pariški letalski miting, ki letos med drugim obeležuje svojo 100. obletnico. Kljub rahlo deževnemu vremenu se je v francoski prestolnici zbralo rekordnih 2000 razstavljavcev, ki so do konca tedna predstavljali najnovejše dosežke v letalski industriji. Jubilejni pariški aerosalon – Paris Air Show 2013 Le Bourget, je osrednja svetovna bienalna letalska prireditev, ki je za ljubitelje letalstva že vrsto let praznik letalstva, za poslovneže pa osrednji letalski dogodek leta 2013. Pritegne na stotine razstavljavcev iz vseh delov sveta in tisoče obiskovalcev iz celega sveta. Civilno letalstvo je predstavilo cel spekter novosti, zraven sodobnega Airbusa - A380 in Boeingovega -  Dreamlinerja 787, pa sta bila na aerosalonu na ogled tudi legendarna tipa letala Concorde in Boeing 747. Prav užival sem, ko sem se lahko sprehodil po Concordu in si ogledal njegov cockpit. Skrčeni vojaški proračuni so seveda nekoliko oklestili vojaški del aerosalona, ki pa je kljub vsemu predstavil če že ne veliko novosti vsaj nekaj zanimivosti. Bržkone bodo naslovi v časopisih in letalskih publikacijah ubrani na noti: Rusi ukradli predstavo ali Su-35 ukradel predstavo (šov). Vsekakor sta Rusija in Suhoj v naskoku na vodilno pozicijo v svetu v izvozu obrambnih letalskih sistemov, ruski težki lovec dolgega doleta Su-35 flanker-E je namreč v Parizu doživel mednarodni prvenec, program za njegovo mednarodno premiero pripravlja preizkuševalni pilot Sergej Bogdan, ki so mu pred nedavnim podelili naziv “heroj Rusije”. Pravzaprav sta programa dva, prvi za ugodne vremenske razmere z manevri po višini, drugi pa za slabše vremenske razmere in slabšo vidljivost. Repertoar je bolj ali manj znan: slovita kobra Pugačov, pa sodčki, zdrsi na rep, nadzorovani polni salto in podobno. Ob njem pa je bil zanimiv tudi Jak-130, nadzvočni šolski dvosed velikih zmogljivosti, ki ga je bilo mogoče primerjati (v izdelavi in »finiširanju«) z njegovim italijanskim dvojnikom Aermacchi M346 master (ki je bil tokrat zaradi znanih nezgod žal samo na tleh). V Le Bourgetu sem tako preživel čudovit dan in vsaj en dan v tem letu dejansko živel tudi svoje sanje, jutri zgodaj zjutraj pa že odhajam po poti kralja Ludvika XIII.

Paris

Pravijo, da je Pariz vedno dobra ideja za preskok iz vsakodnevne rutine v svet romantike in mode. In končno sem si vendarle ogledal Pariz, čeprav sem v mesto večne ljubezni odpotoval predvsem zaradi udeležbe na največjem letalskem dogodku na svetu - Paris Air Show, kjer sem lahko vsaj za en dan resnično podoživel sanje, ki jih živim še danes - da bi postal pilot potniškega letala. Na letališču Charles de Gaulle sem pristal pozno zvečer, zaradi česar sem drugo jutro skoraj prespal svoj prvi francoski zajtrk. Čez dan sem doživel čudovit Pariz med sprehajanjem po znamenitih francoskih ulicah, ki so bile izrazito žive, sproščene in neomejene in občudoval harmonikarje, ki so mi polepšali sprehode in dnevu dodali francoski šarm. Pariz je mesto z največjim številom nebotičnikov v Evropi, mesto z slavnim 320 metrov visokim Eifflovim stolpom in gotsko katedralo Notre Dame in mesto prestižnih kabarejev. Metropolitansko ozemlje Pariza šteje skoraj 12 milijonov prebivalcev, kar ga uvršča med najgosteje naseljena območja celotne Evrope, mesto pa leži v središču velikega Pariškega bazena ob reki Seni, ki mesto deli na dva dela. Po ogledu vseh znamenitosti (Notre Dame, Louvre, Elizejske poljane, Slavolok zmage) in po vzponu na vrh Eifflovega stopla, od koder sem imel čudovit razgled nad celotnim mestom, sem popoldne preživel na umetniško-boemskem, danes pa predvsem turističnemu Montmartru, hribčku z osupljivo Sacré Cœur, ki je najvišja točka Pariza in kjer ne manjka priložnosti za nakup daril, odličnih kavarnic in restavracij, pa tudi uličnih umetnikov, ki želijo kaj zaslužiti od mimoidočih. Zvečer pa sem se prepustil tudi znameniti ulici Pigalle, polni nočnih klubov, se ustavil ob zanimivem muzeju erotike in si ogledali Moulin Rouge, v katerem domuje najslavnejša kabaretna predstava na svetu. Ob gneči množičnih turistov sem spoznal, da je Pariz zagotovo ena od najbolj željenih turističnih destinacij na svetu, ki z roko v roki z svojim severnim sosedom (Londonom) tekmuje za prevlado družbene elite in narekuje smernice sodobne evropske mode.

Vasa museum

Vasa je tista ladja v zalivu Stockholma, ki si jo zagotovo moraš ogledati. Od leta 1990 je preseljena v muzej, ki stoji samo nekaj sto metrov stran od potopa ladje. Muzej je eden izmed najbolj obiskanih turističnih točk v Stockholmu ter najbolj obiskan muzej v Skandinaviji. Priznam, da me je muzej zelo navdušil in relativno draga stopnina je bila vredna plačila. Zagotovo najlepša ladja iz 17. stoletja je bila zgrajena pod okriljem tedanjega švedskega kralja Gustav-a II. Adolf-a, ki je želel imeti nepremagljivo vojsko na kopnem in na morju. Sredi dvajsetih let je tako začel graditi mogočno bojno ladjo, ki bi prekašala vse znane bojne ladje ne samo po udarni moči, ampak tudi po lepoti. Na dan sv. Lovrenca, 10. avgusta 1628, je v stockholmskem zalivu prvič zaplula ladja, kakršne do takrat svet še ni videl. Z množico rezbarskih mojstrovin, številnih obarvanih in pozlačenih kipcev, ki predstavljajo osebe iz grške mitologije, rimske cesarje, svetopisemske osebe, je ta ladja predstavljala plavajočo umetnino, katere namen je bil pokazati moč švedske krone. Ta bleščeča umetnina pa je nosila kar dve liniji topov v dveh nadstropjih (skupno 64) in to je bil verjetno tudi vzrok za največjo katastrofo v švedski zgodovini. Ladja namreč ni preplula niti ene morske milje, ko se je sredi stockholmskega zaliva prevrnila na bok. Ni dolgo trajalo, in že je bila na dnu. To sramoto so Švedi stoletja skrbno skrivali in jo v glavnem pozabili, pomorski arheolog Anders Franzen pa jo je po dolgem uspešnem iskanju leta 1956 končno našel. Sledila je neverjetna operacija čiščenja in dviganja ladje na površje, ki je trajala skupno celi dve leti, odmevala pa je tudi v svetovnih medijih. Natančno 333 let po njeni prvi in zadnji plovbi je ladja Vasa zopet ugledala luč sveta, saj so jo Švedi tako odlično obnovili, da je v orginalni podobi ohranjena kar 95 %. Danes je ladja v stavbi muzeja Vasa, zato če se odpravljate v Stockholm, ga nikar ne izpustite.

Stockholm

Stockholm - glavno mesto Švedske, ki leži na vzhodni obali Baltika ob vhodu v jezero Malaren me je navdušil že ob samem pristanku, saj je slikovito mesto znano predvsem po svoji znameniti legi, ker zraven na kopnem, središče mesta leži na neštetih otočkih jezera Malaren, od tod tudi ime »Mesto na vodi« oziroma severne Benetke. Mimogrede, Švedska ima največje število McDonaldsovih restavracij, osebnih računalnikov in jedrskih elektrarn na prebivalca, Stockholm pa se je lani uvrstil na 21. mesto najdražjih mest na svetu, kar sem opazil takoj, ko sem si v prijetni kavarni privoščil kavo in prigrizek. Ob pomanjkanju težke industrije in obilici parkov ima Stockholm menda najbolj čist zrak v Evropi, kajenje v restavracijah in lokalih je prepovedano, alkohol je izredno drag in večina restavracij se zapre ob 22. uri. Nič kaj obetavno za posameznike, ki se želijo v Stockholmu zabavati in doživeti nočno življenje. Kljub zelo nizkim temperaturam sem preživel štiri čudovite dni v prestolnici Švedske, kjer sem se sprehodili po starem mestnem jedru - Gamlastanu, kjer sem si ogledal menjavo straže pred kraljevo palačo, parlament Riksdag, mestno hišo, muzej vodke ter trg Riddarhustorget, ki je nekoč predstavljal center švedske politične moči, obiskal pa sem tudi Elisabeth Salander in se zapeljal z ladjo po idiličnem stockholmskem arhipelagu. Bilo je mrzlo, prijetno in zanimivo, kljub sprva velikemu navdušenju pa me ni prevzel stockholmski sindrom, ki je blaga motnja, katero posameznik razvije v ujetništvu, in sicer da se pretirano 'naveže' na svojega paznika ali osebo, ki ima nadzor, ime pa ima po ropu banke v švedskem glavnem mestu, kjer so se žrtve navezale na bančne roparje in jih po izpustitivi tudi poskušali zaščititi, pozneje pa se je eden od roparjev celo poročil z eno od nekdanjih talk. Skratka kozmopolitsko, a prepredeno z zgodovino in intimnimi ulicami stare evrope, severnjaško spokojno, a vseeno nabito z energijo in lepimi ljudmi - to je Stockholm.

Auschwitz

Če želimo v prihodnosti uspeti, moramo poznati preteklost, da ne bomo več ponavljali napak. Videti in doživeti spominski park in v živo ni bilo nekaj, česar bi se na potovanju na Poljskem izrecno veselil, mi pa je ogled tega precej  žalostnega zgodovinskega spominskega parka dal neprecenljivo izkušnjo, ki vodi do nerazumevanja človeške zgodovine. V spomin na žrtve in v opomin prihodnjim bodočim rodovom je UNESCO taborišče in tudi muzej uvrstil leta 1979 na seznam svetovne dediščine. Auschwitz je bil del mreže zbirnega in uničevalnega taborišča, ki so ga odprli po priključitvi Poljske k nacistični Nemčiji jeseni 1939. Bilo je eno izmed večjih koncentracijskih taborišče, taboriščni kompleks pa je bil sestavljen iz baznega taborišča Auschwitz-I ali (koncentracijsko taborišče), Auschwitz II-Birkenau ali  (uničevalno taborišče), Auschwitz III-Monowitz ali (delovno taborišče) in še 45 satelitskih taborišč. Auschwitz je nemško ime za poljsko Oświęcim, kamor sem se pripeljal z lokalnim avtobusom iz mesta Krakow. Ko stopiš v taborišče skozi znamenita železna vrata na katerih je napis: ARBEIT MACHT FREI, podzavestno govoriš tiše kot navadno, skloniš glavo v nerazumevanju in ugotoviš, da je inventivnost človeške krutosti neizmerna. Zloglasno geslo je dokaz neizmernega nacističnega cinizma do žrtev. Auschwitz je bilo največje nemško koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno, kjer so v plinskih celicah pobili več kot milijon ljudi, številni pa so umrli zaradi izčrpanosti, mučenja, lakote in posledic medicinskih poskusov. Še najbolj pretresljiv je blok 11 v katerem so še danes hranjeni lasje, čevlji, zobne ščetke, očala, oblačila, glavniki in kovčki žrtev ter ostanki plinskih bomb plina ciklon B, s katerim so pobijali nedolžne žrtve. Obisk taborišča je pretresljivo doživetje človeške krutosti, neumnosti in zlobe. Eden od zdravnikov je v svoj dnevnik zapisal: »Auschwitz je taborišče smrti in v primerjavi z njim je bil Dantejev pekel prava komedija.« Ob spoznanju, da je Auswitch kraj, kjer se je smrt utrudila do smrti, obisk Auswitcha nikogar ne pusti hladnega !

Warsaw

Ob peti uri zjutraj sem sedel že na prvem vlaku za Varšavo in pri tem doživel prijetno presenečenje, saj je bil vlak kljub zgodnji uri poln Poljakov, ki so potovali v glavno mesto Poljske, ki je hkrati tudi osmo največje mesto Evropske unije z 1,7 milijona prebivalcev. V drugi svetovni vojni je bila porušena do tal, pozneje pa je bila obnovljena s pomočjo hrabrih prebivalcev. Ime naj bi dobila po ribiču Warszu in njegovi ženi Sawi, ki sta imela v lasti vasico na območju današnjega mestnega okrožja Mariensztat. Uradno se imenuje "Miasto stołeczne Warszawa", kar v slovenskem prevodu pomeni glavno mesto Varšave. Mesto leži na vzhodnem delu Poljske, na razpotju med Karpati in Baltskim morjem, skozenj pa teče reka Visla, ki mesto deli na dva dela. Palača kulture in znanosti, ki stoji v centru Varšave blizu železniške postaje je tipičen primer arhitekture socialnega realizma, ki se opazi že od daleč – ne le zaradi tega, ker je z dobrimi 230 metri najvišja stavba v Varšavi (in na Poljskem), pač pa tudi zaradi tega, ker ni prav nič prijetna na pogled, deluje celo prav grozljivo. V Palači kulture in znanosti zdaj prirejajo številne koncerte in prireditve, v njej so kino dvorane, v 30. nadstropju pa terasa, s katere se odpira čudovit panoramski pogled na Varšavo. Od zgoraj so celo grde socialistične soseske videti lepše, še posebej, če so obsijane z zahajajočim soncem. Ogledal sem si del mesta, kjer se tradicija prepleta z modernizmom in sicer trg Zamkowy, kraljevi grad, cerkev sv. Ane in Switojansko ulico, ki vodi v staro mestno jedro, zaznamovano z barvami in pridihom srednjega veka, kjer sem v kavarni na prostem občudoval stari mestni trg, ki je edini kraj v Varšavi, zaradi katerega je mesto vendarle vredno obiskati. Varšava še namreč še danes ne more znebiti nič kaj laskavega naslova ene izmed najgrših prestolnic vzhodne Evrope.