Baga Gazrin Chuluu

V starem ruskem kombiju, sem se v mednarodni zasedbi, odpravil na 10-dnevno potovanje v skrivnostno, raznoliko in odmaknjeno puscavo Gobi. Le dobre pol ure smo potrebovali, da smo iz mongolske prestolnice prispeli do prostrane mongolske pokrajine, kjer smo stare obcestne zaprasene mongolske kazipote zamenjali za moderni navigacijski sistem GPS. Po prevozenih 180-tih kilometrih, kjer me je na poti spremljala cudovita mongolska pokrajina, smo prispeli v Baga Gazrin Chuluu, kjer se na obsirni stepski pokrajini, nenavadno digujejo v nebo vpijajoce mogocne skalnate tvorbe, z vrha katerih se vidijo carobni in nepozabni prizori te cudovite pokrajine. V ozadju te smo si poiskali primeren prostor za kamp, kjer sem po vecerji ob gretju pri vecernem ognju, preizkusil se svojo vzdrzljivost ob mrzlih puscavskih nocnih temperaturah in kjer sem lahko le sanjal o pravem poletnem vzdusju kakrsno je trenutno doma v Sloveniji.

Ulaan Baator

Zgodaj zjutraj sem prispel v prestolnico Mongolije-Ulaan Baatar, kjer sem se kot prvo moral sprijazniti z precej nizkimi temperaturami. Ceprav Ulaan Baatar imenujejo tudi ''city of the sun'' oziroma mesto sonca, saj je tukaj v povprecju 300 dni v letu nebo brez oblaka, nizke temperature niso ustvarjale nic kaj prijetnega poletnega vzdusja. V svoji zimski opremi sem si ogledal glavne znamenitosti prestolnice, kot so Gandan Monastery, Choijin Lama Monastery ter si na glavnem trgu Sukhbaatar Square privoscil pravi slani mongolski caj in kjub temu, da v prestolnici zivi vec kot 60% celotnega prebivalstva, kaksne pretirane gnece v samem mestu ni bilo. Samo prestolnico obkroza obsirna stepska pokrajina in ce te tukaj ne ujame pravi sibirski veter ali pijana druscina brezdomcev, te zagotovo ujame horda potepuskih psov, kateri so me potrpezljivo opazovali na vsakem vogalu. Ceprav si od Mongolije obetam veliko, me sama prestolnica ni prevec navdusila, zato se v naslednjih dneh zagotovo odpravim proti zahodu Mongolije med nomade, raziskovat tisto pravo prostrano Mongolijo.

Erenhot

Ker so bile karte za vlak, na relaciji Beijing-Ulan Bator, razprodane ze par tednov vnaprej, sem moral izbrati nekoliko bolj avanturisticno in zato toliko bolj naporno pot do kitajsko-mongolske meje. Ze sam nakup avtobusne karte za Erenhot, ki lezi ob meji z Mongolijo je napor, saj na ogromni avtobusni postaji ni bilo niti ene osebe, ki bi znala vsaj malo angleskega jezika, zato moje risarske sposobnosti iz dneva v dan postajajo uporabna komunikacija v tem delu sveta. Posamezne risbe so prav zanimive in na obrazih domacinov povzrocajo gromozanske nasmehe. Po dvanajstih urah voznje sem prispel v Erenhot, kjer sta me pozdravila svezi pravi mongolski veter in stevilni dinozavri, ki krasijo pusto stepsko pokrajino vse do mongolske meje. Po pogovoru z taksistom, ki ni imel nobenega smisla, sem na koncu slednjemu le zaupal, kar se je pozneje izkazalo za pravilno. Odpeljal me je v bliznji lokalni hotel, kjer je prijazen starejsi gospod zadovoljivo govoril angleski jezik in mi s tem pomagal pri nakupu karte za Ulan Bator. Tako sem vecer prezivel na trdi leseni postelji, v pravem starinskem mongolskem vlaku, ob zvokih mongolske glasbe in ponavljajocem se mongolskem horizontu, ki me je ves cas prepriceval, da se nahajam v dezeli neskoncnih razgledov.

Great Wall

''He who has not climbed the Great Wall is not a true man'' so bile slavne besede vodje kitajske revolucije Mao Zedong-a, zato sem si najvecjo kitajsko turisticno in arhitekturno znamenitost ogledal v kraju Simatai, ki velja za enega najslikovitejsih in atraktivnejsih. Sprehod po zidu, dolgem vec kot 6500 km, me je popeljal dalec nazaj v burno kitajsko zgodovino za casa dinastije Ming, s katerim je ta zelela zascititi Kitajsko pred vpadi mongolskih in hunskih plemen. Z njegovo dolzino bi Slovenijo lahko kar petkrat ovili z njim, zato je opraviceno od leta 1987 vpisan na UNESCO-v seznam svetovne dediscine.

Beijing

''z14'' je nova moderna linija vlaka, ki me je cez noc pripeljala iz Shanghai-ja v Peking, glavno mesto LR Kitajske. Mesto, ki je politicna prestolnica Kitajske, iz dneva v dan spreminja svojo podobo. V blizini glavne zelezniske postaje sem prehodil enega najvecjih trgov na svetu, trg Tiananmen, ki je tukajsni simbol mesta in od koder sem si drznil obiskati Prepovedano mesto, najvecjo cesarsko palaco na Kitajskem, ki je bila za vecino ljudi nedostopna v casu dinastij Ming in Qing. Prepovedano mesto, seveda ni mesto v pravem pomenu besede, temvec kompleks palac in stavb s skupno povrsino 720.000 kvadratnih metrov in z 9999 sobami v 800 zgradbah. Tukaj je vec kot 500 let vladalo 24 cesarjev dinastij Ming in Qing, leta 1924 pa so ga spremenili v muzej, tako da so njegove zbirke in umetniski predmeti sedaj dostopni tudi za javnost. Povzpel sem se tudi do parka Jingshan s pagodo, kjer je svoj konec poiskal zadnji cesar dinastije Ming in od koder se z vrha odpirajo cudoviti razgledi na Prepovedano mesto in prostrani Peking. Ob vecerih sem zahajal v eno izmed stranskih ulic in ob vecerji s tipicno kitajsko hrano in pijaco zacutili, da se nahajam v svetu, kjer veljajo drugacna pravila.

Shanghai

Po dvajsetih urah voznje z vlakom, kjer me je na poti spremljala cudovita juzno-kitajska pokrajina, sem v poznih vecernih urah koncno prispel v 13 milijonski Shanghai. V kolonialnem predelu Shanghai-ja Puxi, ki lezi zahodno od reke Huangpu, sem obiskal prijatelja Brian-a iz Indiane, s katerim sva spoznavala tako dnevni kot tudi nocni utrip enega najbolj futoristicnih mest na Kitajskem. Sprehod po nakupovalni ulici ''Nanjing road'' ter po najbolj ''evropski ulici'', imenovani Bund (nekdanji Wall Street) ustvarja zanimiv azijsko-evropski mit tega mesta, v katerem z lahkoto izgubis obcutek za realnost. Kaj kmalu ti postane nejasno ali je to cesarska Kitajska ali mogoce ponarejena Evropa komercialnih epskih razseznostih, kjer se na Nanjig road-u za originalne svetovne znamke odsteje 2000 eurov, a le korak stran, lahko dobis popolnoma identicen ponaredek za 20 eurov. Zraven tega se Shanghai lahko pohvali tudi z najvisjo stolpnico na Kitajskem - Shanghai World Finance Building, kjer sem na visini 340 metrov imel cudovit razgled nad celotnim mestom ter v daljno prihodnost.

在香港美滿的一週

Po sestih mesecih odkar sem na poti, mi je cez prvomajske praznike v Hong Kong-u druzbo delal brat Marko, s katerim sva skupaj spoznavala nevljudne prebivalce Hong Kong-a ter se ob vecerih gurmansko razvajala v zadimljenih ulicnih restavracijah. Ceprav je vreme nekoliko nagajalo, je bil to cudovit teden, katerega konec je popestril se prihod olimpijskega ognja v Hong Kong, na svoji poti do Pekinga, kjer se bodo 8. avgusta zacele olimpijske igre. Imel sem sreco, da sem lahko obcudoval pohod olimpijske bakle, katera je svojo zemeljsko pot zacela ze pred petimi meseci v grski pokrajini Olimpiya, kjer so na tradicionalen nacin, z mocjo sonca, prizgali olimpijski ogenj, ki se trenutno nahaja v mestu Sanya in kjer zacenja svojo pot po celinski Kitajski. Bolj kot potovanje olimpijske bakle, me osebno zanima izdajanje vstopnih dovoljenj za Tibet, saj se cez dva dni odpravljam na Kitajsko-Mongolijsko avanturo, katero bi rad zakljucil na strehi sveta v tibetanski Lhasi. Nemiri v Tibetu in tezave, ki so spremljale pot olimpijskega ognja po svetu, so polnili naslovnice vseh svetovnih medijev, kar je odvrnilo pozornost od dejanskih priprav Kitajske na ta tezko pricakovani svetovni dogodek. Svetleci se stadioni in milijarde dolarjev, ki so jih porabili, da so Peking spremenili v moderno mesto, so izgubili svoj sijaj. Sto dni pred olimpijskimi igrami je jasno, da je Kitajska izgubila bitko s tem, da bi politiko pustila pred vrati olimpijskih iger. Vprasanje, ki se mi ob vsem tem nenehno pojavlja pa je, ali lahko Kitajska s sportom in dobro voljo, kjub marcevskim crnim dogodkom, igram povrne svoj blisc.