Montevideo

Buquebus je glavno prevozno podjetje, ki s plovbo povezuje glavno mesto Urugvaja – Montevideo z Buenos Aires-om. Ceprav obisk Urugvaja nisem planiral, sem odlocitev sprejel zadnji dan v Buenos Aires-u. Voznja z udobno veliko ladjo traja priblizno eno uro do pristanisca Colonia, od koder te avtobusi odpeljejo v samo prestolnico. Montevideo je najvecje mesto in glavno pristanisce Urugvaja. Beseda Montevideo izvira iz portugalske besedne zveze ˝Monte vide eu˝, ki v prevodu pomeni ˝vidim hrib˝. Po povrsini za vec kot dvakrat presega vsa ostala mesta v drzavi. Poleg pristaniskih dejavnosti je popularen tudi po svojih plazah, kot so Pocitos, Buceo, Malvin, Playa de los Ingleses, Playa Verde, Punta Gorda in Carrasco, ki so ob visokih temperaturah se kako iskane. Mesto ima bogato kulturno in zgodovinsko tradicijo, ki je predstavljena v stevilnih muzejih in je obelezena s stevilnimi spomeniki, zgradbami in trgi. Po raziskavah podjetja Mercer Human Resource Consulting je Montevideo v okviru drzav Latinske Amerike mesto, ki prebivalcem omogoca najvisji zivljenjski standard, sledita pa mu Buenos Aires in Santiago de Chile. To sem se preprical ze pri prvi nocitvi, ko sem moral bolj globoko secti v denarnico, da sem si zagotovil streho nad glavo. Kmalu sem spoznal, da bo Urugvaj zgolj tranzitna drzava na poti v Brazilijo, zato poizkusam maksimalno uzivati.

Buenos Aires

Koncno prispem v glavno mesto Argentine, ki je hkrati najvecje mesto Juzne Amerike. Namestim se v zelo modernem hostlu, v samem centru mesta, v blizini predela La Boca. Prvo kar me je navdusilo v samem mestu, je podzemna zeleznica, ki naj bi veljala za eno najstarejsih na svetu. Buenos Aires je zaradi ugodne lege ob ustju reke Rio la Plata postal pomorski center za ves spodnji del juznoameriske celine. Danasnje ime je dobil po ugodni klimi: buenos aires pomeni v spanscini – dobri vetrovi. Po arhitekturi in utripu je Buenos Aires najbolj evropsko od juznoameriskih velemest. Postavlja se z najsirso avenijo na svetu, Avenijo 9. julija, in najdaljso mestno ulico, Avenijo Riba dal via. Najpomembnejsi trg Plaza del Mayo je obkrozen z najpomembnejsimi zgradbami mesta: osrednjo katedralo, palaco Casa Rosada, mestno hiso in cabilidom. Po gospodarskem razvoju sodi v sam vrh juznoameriskih mest, po vsesplosnem mnenju pa naj bi bil Buenos Aires celo najboljse mesto za nakupovanje na svetu. Ob vseh nasprotjih med bliscem in bedo in ob ostrih locnicah med revscino in blaginjo, se v mestu dvigujeta dve stvari, ki povezujeta vse njegove prebivalce, nogomet in tango. Tukaj je s svojimi nogometnimi vragolijami navduseval tudi legendarni Maradona na stadionu Boce juniors, ki so ga v 30-tih letih prejsnjega stoletja zgradili po nacrtih slovenskega arhitekta Sulcica. Vecina mularije, ki se podi za zogo po prasnih ulicah in igriscih La Boce, sanja, da bo sla nekoc po njegovih stopinjah na pot nogometne slave.

Nahuel Huapi National Park

Iz Bariloche-ja sem v vecernih urah krenil na 1600 km dolgo pot proti prestolnici Argentine, v Buenos Aires. Voznja z avtobusom po Argentini je pravi uzitek, saj so avtobusi udobni, prostorni, dobis pa tudi vecerjo in zajtrk. Spal sem sicer bolj malo, saj sem ves cas potoval po cudoviti pokrajini. Tako sem preckal Nahuel Huapi nacionalni park oziroma ˝tigrov otok˝ v jeziku mapuche, ki velja za najstarejsi argentinski nacionalni park. Glavno mesto znotraj parka je ravno San Carlos de Bariloche. Park je pravo bogastvo narave na kar je Argentina zagotovo lahko ponosna. Park Nahuel Huapi zaradi velike raznovrstnosti, saj zajema visokogorje z ledeniki, gozdove v gorah in nizavju, stevilna jezera in reke ter mocvirja, pa tudi stepo, spada med najbolj zavarovana obmocja Argentine. Ogromne povrsine ledeniskih jezer, obdanih z naravnimi gozdovi, se dotikajo prostrane patagonske stepe, kjer mocni vetrovi sproti odnasajo rodovitnejso prst in razen v pomladi, so dezevja v jugovzhodnem delu parka zelo redka. Tu uspeva le nizko grmicevje, ki ga domacini imenujejo koyron. Zares cudovito!

San Carlos de Bariloche

Iz Puerto Montt-a sem prispel v Argentino v San Carlos de Bariloche ali preprosto Bariloche, ki je mesto v argentinski provinci Rio Negro. Vznemirjen, da sem koncno v drzavi tanga, govedine in hedonizma, utrujenost kar ignoriram in se podam naokrog. Bariloche lezi na juzni obali ledeniskega jezera Nahuel Huapi in velja za eno najbolj turisticnih mest v Argentini, saj slovi po nekdaj najvecjem smuciscu v Andih - Catedral. Mesto obdajajo vselej zasnezeni vrhovi, sicer pa tako po geografski legi kot po arhitekturi spominja na evropska alpska naselja. Tukaj med drugim prebivajo tudi stevilni evropski imigranti oz. njihovi potomci: Avstrijci, Francozi in tudi Slovenci (okrog 2000). Po prvotnih tezavah z iskanjem prenocisca, kljub temu da mesto premore vec kot 200 hotelov, na koncu le dobim posteljo, primerno mojemu dnevnemu ˝budgetu˝. Turisticno privlacno je mestno sredisce, se posebno ulica Mitre (z mnogimi butiki, trgovinami, restavracijami in prodajalnami cokolade), zanimiv pa je tudi sam mestni trg ˝Centro Civico˝, zgrajen v znacilnem slogu celotnega mesta. Bariloche je podoben Bledu, s tem da je veliko vecji, z vec otocki in zasnezenimi hribi v ozadju. Odpravil sem se na Cerro catedrale, goro visoko priblizno 2 tisocakov na katero pelje gondola, od koder je viden fantasticen razgled na ledenisko jezero Nahuel Huapi.

Chiloé Island

Isla de Chiloé je eden izmed najvecjih otokov arhipelaga Chiloé v pacifiskem oceanu. Otok se nahaja v juznem delu Cila, v regiji Los Lagos, kamor sem prispel po voznji s trajektom, ki povezuje kontinentalni in arhipelaski del. Kljub temu, da je po velikosti peti najvecji otok Juzne Amerike, v dolzino meri 190 kilometrov, v sirino pa zgolj slabih 60 kilometrov. Obiskal sem ga kot enodnevni izlet, saj je v bliznjem Puerto Montt-u, Isla de Chiloé glavna turisticna atrakcija. Glavno mesto Castro je v svoji podobi tipicno cilensko mesto z ribiskim vzdusjem, ki v kulturi, mitologiji in arhitekturi, zaradi dolgotrajne izolacije mocno preseneti. Na samem otoku, je vec kot 150 lesenih cerkva, zanimivi pa so tudi lokalni prebivalci, ki zivijo kot nekaksni mostiscarji v lesenih barakah nad vodo v blizini pristanisca. Te hise se imenujejo palafitos in so zascitni znak tega otoka, prebivalce pa scitijo tudi pred naraslo vodo. Ceprav se mi je obetal kar precejsni naliv, je vreme vendarle zdrzalo, da sem lahko uzival tukaj, kjer ze vse skupaj lepo disi po Patagoniji. Misticnost otoka te pri drzni domisljiji mocno prevzame, tudi tako mocno, da bi kar na enkrat ostal tukaj. A treba bo naprej v Argentino!