Cuenca

Mesto Cuenca je tretje najvecje mesto v Ekvadorju, ki z prestolnico Quito, tekmuje za naziv najlepsega mesta v Ekvadorju. Zaradi karnevalskega vzdusja je bilo skoraj vse zaprto, pod vprasajem so bili tudi javni prevozi. Karnevalsko vzdusje je tukaj zelo drugacno kot pri nas, na ulicah namrec ni pustnih mask, je pa zato toliko bolj spektakularno obmetavanje z vodnimi baloni. Pravi privrzenci karnevala se celo ves dan vozijo po mestu gor in dol ter z vedrami polne vode polivajo vsakogar brez izjeme. Udelezil sem se pustnega karnevala v bliznjem parku, kjer sem ob zivi glasbi lahko poskusil tradicionalno ekvadorsko hrano. Sicer pa je Cuenca zivahno in lepo mesto z nizkimi belimi hisami, ozkimi tlakovanimi ulicami, prijetnimi trgi in kavarnami ter z veliko zanimivimi muzeji. Tukaj je center industrije klobukov ''panama hats'', ki so del tradicionalne garderobe indijancev Paja toquilla, predvsem na jugu Ekvadorja (kjer zenske nosijo super visoke slamnike s sirokimi krajci, ki se meni zdijo kot carovniski). V svetu pa so ti klobuki zasloveli kot ''panama hats'' med gradnjo panamskega kanala. Ekvador je sicer ze od 17 st. dalje izvazal svoje slamnike in jih med drugim dobavljal tudi za delavce na panamskem kanalu. Obiskovalci Paname so jih takrat zaceli imenovati ''panama hats''. Naslednji dan sem obhodil skoraj vse pomembne glavne trge, med katerimi je najbolj zanimiv ''Plaza Calderon'' z velicastno katedralo, si ogledal ostanke inkovskih rusevin ob reki Rio Tomebamba ter se zvecer odpravil proti prestolnici Quito, od koder grem nazaj v Otavalo obiskat prijatelja Segundo Burga.

Riobamba

Ob prihodu v mesto Riobamba me pozdravi karneval, zato najprej preverim ali v nedeljo sploh odpelje spektakularni vlak za Alausi, ki nato na poti v Sibambo precka na videz skoraj nemogoco goro, imenovano ''Nariz del Diablo'' (hudicev nos). Zaradi karnevalskega vzdusja, sem potrjeno informacijo o odhodu vlaka dobil komaj pozno zvecer, nato pa sem se v dolgi koloni skoraj eno uro cakal na izdano karto, v prepricanju, da bo to zanimiva avantura. Ta del proge je danes izkljucno turisticni. Predno je el Nino unicil zeleznico je bila to redna zelezniska povezava Quito - Guayaquil (na obali), ki je nikoli niso obnovili. Ko je bil leta 1902 zgrajen odsek ''Nariz del Diablo'' je veljal za neverjetni, najboljsi zelezniski inzenirski dosezek na svetu. Proga je vrezana v prepadnem skalnem pobocju in se spusti za 1000 visinskih metrov razlike. ''Nariz del Diablo'' je bil na dan odhoda res hudicev, saj smo najprej pred mestom Alausi eno uro cakali, da so zeleznicarji popravili poskodovane tirnice, saj se je vlak zaradi preozkih tirnic nenadoma zacel ustavljati. V prepricanju, da bo naprej vse vredu, nas je pred Sibambo se ustavilo, na tirih nasuto kamenje iz bliznjega gorovja, zato smo vsi potniki skupaj s sprevodnikom, zaradi zelje, da premagamo ''hudicev nos'', dobro uro pridno cistili poskodovane in nasute tirnice, da smo lahko potem vendarle prisli do Sibambe. Skratka zabavna in zanimiva kabrio voznja je bila to, krasni razgledi in sreca, da je vreme zdrzalo do konca.

Baños

Mesto Baños je najbolj popularna turisticna destinacija v centralnem delu Ekvadorja, v blizini katerega je trenutno najbolj aktiven vulkan v Ekvadorju, imenovan vulkan Tungurahua (5016m). Tukaj sem z kolesom v sestih urah prevozil 61 kilometrov dolgo pot med mestom Baños in mestom Puyo, imenovano ''La Ruta de las Cascadas'', kjer se iz visine 2000 metrov spustis na visino 800 metrov in med potjo obcudujes stevilne slapove, med njimi tudi najbolj spektakularnega, imenovanega Pailón del Diablo. Celotna pot je v glavnem downhill, ki jo popestrijo stevilni tuneli, ki jih preckas na poti v mesto Puyo. Po napornem dnevu, sem si zvecer privoscil kopanje v termalnih toplicah, ki jih greje bliznji vulkan Tungurahua, kar je druga najvecja atrakcija v mestu Baños. Sicer pa je mesto in okolica znana po sladkornem trstu, zato se tukaj da dobiti vse od naravnega soka do torte iz sladkornega trsta. Zelo popularna je ''milcocha'', nekaksna zvecilna guma iz sladkornega trsta, ki jo spretni lokalci raztegujejo in gnetejo kar na ulicah samega mesta. Que chevere !

Volcan Cotopaxi

Drugi dan odprave se je zacel zelo zgodaj, saj smo ob 5. uri zjutraj krenili iz baznega tabora proti vrhu vulkana Cotopaxi na visino 5879 metrov. V odpravi sta bila zraven mene se dva Nemca, en Izraelec ter seveda gorski vodic Jose. Vulkan Cotopaxi je se zmeraj aktiven vulkan, vendar se ta aktivnost izraza v obliki obcasnega gostega dima, ki se siri iz kraterja vulkana. Po napornih treh urah hoje, pri katerih smo zaradi nizke koncentracije kisika imeli postanek na vsakih 15 minut, smo koncno prisli do vznozja kraterja, od koder smo imeli cudovit razgled nad snezno belimi ledeniki, ki obdajajo drugi najvisji vulkan v Ekvadorju. Kljub prvotnemu dvomu ali sem sposoben za taksno odpravo, sem odpravo Cotopaxi koncal brez vecjih tezav in s tem pridobil bogato izkusnjo za morebitni naslednji podvig v Nepalu.

Parque Nacional Cotopaxi

Nacionalni park Cotopaxi je z povrsino 33.393 hektarjev najbolj popularni nacionalni park v Ekvadorju. Cotopaxi v indijanskem jeziku Quichua pomeni ''lunin vrat'' in ceprav smo v dveh dneh prevozili skoraj celotno obmocje nacionalnega parka, se sedaj ne vem od kod prvotnim indijancem asociacija na ''lunin vrat''. Za 10 US$, kolikor znasa vstopnina, ti nacionalni park ponuja cudovit razgled na páramo (andsko travnato pokrajino) v ozadju katere se na visini 3830 metrov skriva cudovita Laguna de Limpiopungo. Vegetacija na tej visini je dobro prilagojena tukajsnim razmeram, medtem ko je zivalski svet omejen na obcasne kondorje, ki preletavajo vznozje spektakularnega vulkana Cotopaxi, gorske zajce in strahopetne andske lisice. Po ogledu nacionalnega parka Cotopaxi smo se na visini 4800 metrov v baznem taboru Refugio Jose Rivas primerno aklimatizirali ter ob kozarcu kuhanega vina z lahkoto zaspali.