Dubai

Med puščavo in nebotičnike se zmeraj rad vračam, saj ima letalska družba s katero pretežno letim sedež v Dubaju, ki je eden izmed sedmih emiratov, ki sestavljajo Združene arabske emirate (ZAE) - državo v arabskem polotoku, ki se kaže v tradiciji preteklosti, uspehu sedanjosti in viziji prihodnosti. Nikjer to ni lepše vidno kot v Dubaju, ki je zaradi bogatih nahajališč nafte in dobro razvite trgovinske dejavnosti postal »Hongkong« Srednjega vzhoda. Svetovljanski Dubaj si je svoj sloves na svetovnem zemljevidu mest utrdil s sinonimom razkošja in presežkov, kljub temu, da je Dubaj še danes mesto kontrastov, kjer se prepletata utrip moderne metropole in tradicionalnega puščavskega življenja. Je daleč najbolj izstopajoče mesto Združenih arabskih emiratov ter sinonim arhitekturnih presežkov, kot sta najvišja stavba na svetu Burj Khalifa, najdražji hotel na svetu Burj al Arab in umetno ustvarjen otok Palm Jumeriah. Je mesto iz rubrike "nemogoče je mogoče" v katerem arabski šejki uresničujejo svojo potrebo po največjem, najvišjem in najboljšem. Burj Khalifa - najvišja stavba na svetu se tako vzpenja kar 828 metrov proti nebu in se zdi kot neresnična vizija ali fatamorgana sredi puščave, saj se v jasnem vremenu vidi celo iz razdalje več kot sto kilometrov. Drugi arhitekturni biser pa je hotel Burj al Arab, ki stoji na umetnem otoku in je edini hotel s sedmimi zvezdicami na svetu v obliki jadra - tipičnega arabskega plovila. Poseben gradbeni podvig pa je Palm Jumeriah, ki je umetno ustvarjeni otok v obliki palme na katerem so zgradili luksuzne vile, ki so jih v razmeroma kratkem času kupili petičneži iz vseh koncev sveta. V sklopu nakupovalnega središča Mall of Emirates pa je tudi svojevrstno pokrito smučišče - Ski Dubaj, kjer lahko sredi puščave smučaš na pravem snegu. Tudi tokrat sem se naužil prijetne vročine arabskega polotoka in si ogledal kaj vse se je spremenilo od mojega zadnjega obiska Dubaja. Veliko novega je, ker je Dubaj mesto, ki fascinira tako v pozitivnem kot negativnem smislu, saj nekateri naravnost obožujejo tamkajšnje bahaštvo, bleščice in nenehno razkazovanje, na drugi strani pa tisti, ki mislijo malo bolj s svojo glavo, Dubaj dojemajo kot utelešenje vsega, kar je narobe na tem svetu. Prevzetost ljudi nad največjim in najboljšim, pri čemer pozabljajo na svoje bistvo, na korene, svojo identiteto in svoj izvor.

Bangkok

Na letu iz Da Nanga v Bangkok sem počival in v mislih premleval, kako rad se vračam v tajsko prestolnico. Okoli osemmilijonska prestolnica Bangkok - ki v prevedenem pomenu besede pomeni mesto angelov -  je namreč glasna, polna gneče in kaotična, a vseeno lepa in fascinantna. Vse to sem ponovno takoj opazil, ko sem se z lokalnim avtobusom za slab ameriški dolar počasi prebijal po prenatrpanih cestah iz letališča proti središču prestolnice v zbirališče popotniške scene, ki je enako kot nekoč še tudi danes Khao San Road. Bangkok je namreč mesto z dokaj dobrim razmerjem med ceno in storitvijo, saj lahko tukaj bivaš v luksuznih hotelih po cenah, ki so občutneje nižje od podobnih hotelov v Evropi, na Khao San Roadu, pa lahko v središču zabave spiš za manj kot 5 USD. Po namestitvi v hotelu, sem na terasi hotela na hektičnost velemesta takoj pozabil. Blag vetrc in ohlajeno pivo Singha sta pripomogla, da sem takoj pričel uživati. Tako se ti Bangkok najhitreje priljubi. Po dobri osvežitvi, zadušljiva vročica v Bangkoku je bila namreč zelo obremenjujoča, sem  na preprosti lesenjači - leseni barki - z veliko drenja in za nekaj centov odkrival stari del prestolnice. Veliko vodnih kanalov v središču mesta je namreč izginilo zaradi gradnje cest, a reka Chao Phraya je še vedno najpomembnejše vozlišče in srce mesta Bangkok. Plovba s čolnom je namreč najlepša, pa tudi najhitrejša možnost za odkrivanje Bangkoka. Tudi tokrat sem si tako, kot že večkrat prej ogledal kraljevo palačo in veličastna templja Wat Poin in Wat Arun, ki ležita ob reki Chao Phraya. Kraljevo palačo obdaja veliko belo obzidje, za katerim se skrivajo pomembne budistične svetosti Tajske, največ pogledov pa pritegne zlati ležeči Buda, ki je dolg skoraj 50 metrov. Okoli 80 metrov visoki tempelj Wat Arun, ki leži na zahodnem nabrežju reke Chao Phraya pa je v celoti okrašen s kitajskimi ploščicami. Če ga obiščete, se lahko na srednji nivo templja povzpete po strmih kamnitih stopnicah, od koder je viden tudi lep razgled  na oddaljeno kraljevo palačo. Stopil sem tudi na zlati grič - Golden Mountine - edino omembe vredno vzpetino v Bangkoku, na kateri stoji tempelj Saket - pisan zbor zvonov in Budovih podob, od koder je zagotovo najlepše občudovati sončni zahod ne velemestom, predno se prepustiš dogodkom še ene nore noči v Bangkoku.