V službi sem zaključil še zadnjo stvar, preveril vremensko napoved za Kalifornijo, nato pa sem iz Munchna poletel do Londona ter nato naprej v San Francisco. Več kot eno leto je minilo, odkar sem zadnjič stopil na tamkajšnja tla, kjer se sicer počutim že kot doma, saj zadnja leta skoraj enkrat na leto odpotujem v San Francisco. Krivo je leto 2002, ko sem prvič, takrat šele star 20 let obiskal San Francisco in ga vzel za svojega. V San Francisco - četrto največje mesto v Kaliforniji pristanem v popoldanskem času in se z Bartom odpravim v Union Square, kjer se nastanim v svoji že znani lokaciji - v samem središču San Francisca od koder na vse strani lahko raziskujem ulice tega najbolj slikovitega in čudovitega mesta Amerike. Pravi ameriški zajtrk (popečeni SF bagelsi z arašidevim maslom in marmelado ter kava) me je vsako jutro obogatil s kalorijami, ki sem jih z lahkoto porabil med hojo po strmih ulicah mesta. Ponovno sem se odpravil na Twin Peaks od koder mi je lepo vreme omogočilo čudoviti razgled nad samim mestom in zalivom San Francisco bay, ki ga krasita največkrat fotografirani most na svetu Golden Gate Bridge, ki v dolžino meri 4,8 kilometrov ter zloglasni otok Alcatraz, ki je bil do leta 1972 tudi zapor. Kot zmeraj sem si tudi tokrat sposodil kolo in se z njim po obalnem delu Fisherman's Wharfa odpeljal do zaliva San Francisca od koder sem preko mosta Golden Gate Bridge pot nadaljeval vse do parka Golden Gate National Recreation area. Sončno in lepo vreme je bilo kot nalašč idealno za poležavanje v parku Dolores in Alamo square, saj so hiške zunaj strogega mestnega jedra obarvane v različne barve. Odtenki živo modre, oranžne, zelene in rumene sestavljajo pisano mavrico in popestrijo ulice. Večina teh hiš je grajenih iz lesa in ob pogledu nanje sem začutil pridih zgodovine, prvih naseljencev in tukajšnjega življenja. Seveda ima mesto tudi nekaj visokih stoplnic, toda teh je bolj malo in stojijo le v središču mesta. Sprehod po mestu razodene opazno prepletanje tradicije in zgodovine s
sodobnostjo, z novimi časi. A vse to je nastalo načrtovano, okusno, z
občutkom, kar je posebej hitro opazno pri mestni arhitekturi. Vse ulice se križajo pravokotno, strme ulice pa so ena največjih
značilnosti mesta, ki leži na polotoku ob vhodu v zaliv, ki se imenuje
po njem. Najbolj strmi mestni ulici sta Filbert in 22., strmost obeh pa
je kar 31,5 stopinje. Ker cest preprosto niso mogli zgraditi, je za
premagovanje strmin na voljo več kot tristo stopnišč. Zadnja desetletja sta zaščitna znaka mesta predvsem podjetništvo in
turizem, ki ga pritegnejo mostovi, strme ceste, slikovite stolpnice,
zeleni parki in romantični pogledi v daljavo, kjer je vedno »nekaj« - tisto, kar me bo naslednje leto zopet vleklo nazaj v San Francisco.
V službi sem zaključil še zadnjo stvar, preveril vremensko napoved za Kalifornijo, nato pa sem iz Munchna poletel do Londona ter nato naprej v San Francisco. Več kot eno leto je minilo, odkar sem zadnjič stopil na tamkajšnja tla, kjer se sicer počutim že kot doma, saj zadnja leta skoraj enkrat na leto odpotujem v San Francisco. Krivo je leto 2002, ko sem prvič, takrat šele star 20 let obiskal San Francisco in ga vzel za svojega. V San Francisco - četrto največje mesto v Kaliforniji pristanem v popoldanskem času in se z Bartom odpravim v Union Square, kjer se nastanim v svoji že znani lokaciji - v samem središču San Francisca od koder na vse strani lahko raziskujem ulice tega najbolj slikovitega in čudovitega mesta Amerike. Pravi ameriški zajtrk (popečeni SF bagelsi z arašidevim maslom in marmelado ter kava) me je vsako jutro obogatil s kalorijami, ki sem jih z lahkoto porabil med hojo po strmih ulicah mesta. Ponovno sem se odpravil na Twin Peaks od koder mi je lepo vreme omogočilo čudoviti razgled nad samim mestom in zalivom San Francisco bay, ki ga krasita največkrat fotografirani most na svetu Golden Gate Bridge, ki v dolžino meri 4,8 kilometrov ter zloglasni otok Alcatraz, ki je bil do leta 1972 tudi zapor. Kot zmeraj sem si tudi tokrat sposodil kolo in se z njim po obalnem delu Fisherman's Wharfa odpeljal do zaliva San Francisca od koder sem preko mosta Golden Gate Bridge pot nadaljeval vse do parka Golden Gate National Recreation area. Sončno in lepo vreme je bilo kot nalašč idealno za poležavanje v parku Dolores in Alamo square, saj so hiške zunaj strogega mestnega jedra obarvane v različne barve. Odtenki živo modre, oranžne, zelene in rumene sestavljajo pisano mavrico in popestrijo ulice. Večina teh hiš je grajenih iz lesa in ob pogledu nanje sem začutil pridih zgodovine, prvih naseljencev in tukajšnjega življenja. Seveda ima mesto tudi nekaj visokih stoplnic, toda teh je bolj malo in stojijo le v središču mesta. Sprehod po mestu razodene opazno prepletanje tradicije in zgodovine s
sodobnostjo, z novimi časi. A vse to je nastalo načrtovano, okusno, z
občutkom, kar je posebej hitro opazno pri mestni arhitekturi. Vse ulice se križajo pravokotno, strme ulice pa so ena največjih
značilnosti mesta, ki leži na polotoku ob vhodu v zaliv, ki se imenuje
po njem. Najbolj strmi mestni ulici sta Filbert in 22., strmost obeh pa
je kar 31,5 stopinje. Ker cest preprosto niso mogli zgraditi, je za
premagovanje strmin na voljo več kot tristo stopnišč. Zadnja desetletja sta zaščitna znaka mesta predvsem podjetništvo in
turizem, ki ga pritegnejo mostovi, strme ceste, slikovite stolpnice,
zeleni parki in romantični pogledi v daljavo, kjer je vedno »nekaj« - tisto, kar me bo naslednje leto zopet vleklo nazaj v San Francisco. 
