V Sarajevo - največje in ob enem tudi glavno mesto države Bosne in Hercegovine, ki je tudi eno izmed pomembnejših mest na Balkanu sem prispel po deseturni vožnji iz Maribora. Mesto z bogato in žalostno zgodovino, ki si je danes že nekoliko opomoglo od zadnje vojne, ki ga je prizadela med letoma 1992 in 1995, me je pozdravilo v hladnem jutru, ko so temperature še kazale pod ničlo. Skočil sem na tramvaj št. 1, ki povezuje avtobusno postajo z mestnim središčem Baščaršije, kjer sem zavil v prvi lokal, saj soba v hotelu še ni bila pripravljena. Ob zvokih bosanske glasbe mi je prijazen natakar z ogromnimi brki postregel prvi pravo bosansko kavo, ki mi je bila kot ljubitelju tega aromatičnega napitka izredno všeč. Obisk Sarajeva je najbolje začeti v starem mestnem jedru sarajevske Baščaršije, saj tega že pet stoletij živahnega trgovskega središča sodobni svet ni vrgel s tečajev. Tukaj je kljub krizi živahno kot zmeraj, ob srečevanju ljudi pa se porajajo vedno nove energije. Tlakovane ulice, mošeje in orientalske trgovinice so daleč od življenja drugod po Evropi, različne kulture in vere pa so med seboj prepletene v edinstveno mešanico, ki Sarajevu daje prav poseben šarm, njegova živahna atmosfera s prijaznimi prebivalci pa mi je dokaj hitro pričarala občutek domačnosti in gostoljubja. Potem, ko sem se do dobra že udomačil na Baščaršiji sem si v starem delu mesta ogledal begovo džamijo Gazi Husrev iz 16. stoletja in Carevo džamijo z medreso, arkadnim dvoriščem in kupolasto streho, staro pravoslavno cerkev in Univerzitetno knjižnico ter Principov most, ki danes nosi svoje staro ime Latinska čuprija, kjer se je 28. 6. 1914 zgodil atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo, dogodek pa je bil povod za napad avstro-ogrske vojske na Srbijo, kar je pripeljajo do prve svetovne vojne, povzpel pa sem se tudi na bližnji hrib, od koder sem občudoval prelep razgled nad mestom. Seveda se nisem mogel izogniti sarajevskim čevapčičem, ki so narejeni samo iz govejega mesa, ima pa Sarajevo tudi druge tradicionalne jedi kot so čevapčiči, pleskavice, sudžuki in uštipci ter seveda burek in razne pite, restavracije, ki so specializirane za posamezne jedi pa je mogoče videti na vsakem koraku. Kar se tiče alkoholnih pijač pa je Sarajevo znano po svojem zelo dobrem pivu - Sarajevsko pivo. A to še zdaleč ni vse, kar mesto ponuja. Ljudje so prijazni, ustrežjivi, pristni in zaradi tega v svojem okolju simpatični. Zdi se, da se je življenje vrnilo v neke normalne tirnice, a še vedno je mnogo opozoril na nesmisel neke politike, ki je pripeljala do nerazumljive morije. Z enim stavkom tako lahko rečem, da je bil izlet v Sarajevo prijetno doživetje, manj prijetna pa je bila pot v Sarajevo in nazaj, a to je neka druga zgodba, ki se hitro pozabi.
V Sarajevo - največje in ob enem tudi glavno mesto države Bosne in Hercegovine, ki je tudi eno izmed pomembnejših mest na Balkanu sem prispel po deseturni vožnji iz Maribora. Mesto z bogato in žalostno zgodovino, ki si je danes že nekoliko opomoglo od zadnje vojne, ki ga je prizadela med letoma 1992 in 1995, me je pozdravilo v hladnem jutru, ko so temperature še kazale pod ničlo. Skočil sem na tramvaj št. 1, ki povezuje avtobusno postajo z mestnim središčem Baščaršije, kjer sem zavil v prvi lokal, saj soba v hotelu še ni bila pripravljena. Ob zvokih bosanske glasbe mi je prijazen natakar z ogromnimi brki postregel prvi pravo bosansko kavo, ki mi je bila kot ljubitelju tega aromatičnega napitka izredno všeč. Obisk Sarajeva je najbolje začeti v starem mestnem jedru sarajevske Baščaršije, saj tega že pet stoletij živahnega trgovskega središča sodobni svet ni vrgel s tečajev. Tukaj je kljub krizi živahno kot zmeraj, ob srečevanju ljudi pa se porajajo vedno nove energije. Tlakovane ulice, mošeje in orientalske trgovinice so daleč od življenja drugod po Evropi, različne kulture in vere pa so med seboj prepletene v edinstveno mešanico, ki Sarajevu daje prav poseben šarm, njegova živahna atmosfera s prijaznimi prebivalci pa mi je dokaj hitro pričarala občutek domačnosti in gostoljubja. Potem, ko sem se do dobra že udomačil na Baščaršiji sem si v starem delu mesta ogledal begovo džamijo Gazi Husrev iz 16. stoletja in Carevo džamijo z medreso, arkadnim dvoriščem in kupolasto streho, staro pravoslavno cerkev in Univerzitetno knjižnico ter Principov most, ki danes nosi svoje staro ime Latinska čuprija, kjer se je 28. 6. 1914 zgodil atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo, dogodek pa je bil povod za napad avstro-ogrske vojske na Srbijo, kar je pripeljajo do prve svetovne vojne, povzpel pa sem se tudi na bližnji hrib, od koder sem občudoval prelep razgled nad mestom. Seveda se nisem mogel izogniti sarajevskim čevapčičem, ki so narejeni samo iz govejega mesa, ima pa Sarajevo tudi druge tradicionalne jedi kot so čevapčiči, pleskavice, sudžuki in uštipci ter seveda burek in razne pite, restavracije, ki so specializirane za posamezne jedi pa je mogoče videti na vsakem koraku. Kar se tiče alkoholnih pijač pa je Sarajevo znano po svojem zelo dobrem pivu - Sarajevsko pivo. A to še zdaleč ni vse, kar mesto ponuja. Ljudje so prijazni, ustrežjivi, pristni in zaradi tega v svojem okolju simpatični. Zdi se, da se je življenje vrnilo v neke normalne tirnice, a še vedno je mnogo opozoril na nesmisel neke politike, ki je pripeljala do nerazumljive morije. Z enim stavkom tako lahko rečem, da je bil izlet v Sarajevo prijetno doživetje, manj prijetna pa je bila pot v Sarajevo in nazaj, a to je neka druga zgodba, ki se hitro pozabi.
