Po naporni nočni vožnji se vlak v zgodnjih jutranjih urah ustavi na manjši postaji v bližini mesta Tobolsk, kjer se je rodil tudi slavni ruski kemik in izumitelj Dimitrij Ivanovič Mendelejev. Z lokalnim avtobusom, na katerem me je prijazna gospa z radovednostjo nagovorila, saj jo je predvsem zanimalo od kod prihajam, sem se iz železniške postaje odpeljal v 10 kilometrov oddaljen center mesta Tobolsk, ki leži ob sotočju rek Tobol in Irtiš v Tyumenski oblasti v Sibiriji. Mesto z približno 100.000 prebivalci spada med manjša ruska mesta, vendar ga Lonely Planet opisuje, kot "must stop" destinacijo na potovanju po transibirski železnici. Mraz, ki mi je segel že do kosti mi je dal vedeti, da se že nahajam v Sibiriji, vendar me ni ustavil, zlasti v trenutku, ko sem spoznal lepoto tega mesta, ki je edino mesto v Sibiriji in eno redkih mest v Rusiji, ki ima še prvotni kamniti kremelj, ki predstavlja dovršeno trdnjavo iz preloma 17. in 18. stoletja. Vsak kamen tukaj diha svojo zgodovino. Njegove bele stene in stolpi cekrva in palač, ki so presenetljivo nameščeni visoko na bregu, so bili leta 1870 razglašeni za nacionalni zgodovinski in arhitekturni zaklad. Tobolsk danes velja za eno izmed najlepših mest v Rusiji, saj je zaradi značilne topografije razdeljen na dva dela - zgornji in spodnji. Glavni spomeniki v kremlju so katedrala Svete Sofije, trgovnsko dvorišče in tako imenovana švedska komora s šestimi baročnimi dvoranami. V Tobolsku je mogoče videti tudi nekatere druge izjemne baročne in neoklasične cerkve iz 18. in 19. stoletja ter tudi nekatere poganske templje. V mestu obstaja več kot 200 spomenikov kulturne zgodovine, Tobolsk pa je znan kot tretji najpomembnejši duhovni center v Rusiji, takoj za Moskvo in Sankt Petersburgom. Glede na to, da v mestu nisem srečal skoraj nobenega turista, kljub temu, da se mesto nahaja tik ob transibirski železnici, mesto še danes ne dobi ustrezne pozornosti od obiskovalcev, ki si jo zasluži. Razen tega pa sedaj vse več ljudi tudi zapušča to mesto zaradi svojega neprestanega gospodarskega upada, zato upam, da bo Tobolsk v prihodnje s svojo lepoto postal turistična prestolnica Sibirije.
Za Uralom se začne Sibirija, dežela, ki je v meni že od nekdaj vzbujala predstavo večnega mraza in snega. A spomladanske in poletne temperature se ne razlikujejo tako zelo od tistih v srednji Evropi. Vlak se s povprečno hitrostjo 60 km/h počasi vije skozi divjo pokrajino, zato imam dovolj časa za opazovanje okolice, ki se iz listnatega, pretežno brezovega gozda spreminja v tajgo z iglavci ter številnimi rekami in jezeri. Začnem čutiti, da sem dejansko v Sibiriji, kakšrno sem si predstavljal, ko sem še v srednji šoli pri slovenskem jeziku študiral rusko književnost. Celodnevno strmljenje skozi okno premikajočega se vlaka sploh ni tako dolgočasno. Nekajkrat dnevno smo se ustavili za vsaj 20 minut, kar je bilo dovolj, da smo se sprehodili po peronu in si nabavili hrano in pijačo, ob tem pa radovedno opazovali domačine. Babuške so prodajale na peronu sadje in zelenjavo, piroške vseh vrst in številne druge dobrote, ki so mi lajšale čas na vlaku. V Tyumen, ki je prvo mesto Sibirije smo z vlakom prispeli v poznih večernih urah. Po začetnih težavah z orientacijo nam je s pomočjo prijaznih domačinov končno uspelo najti hostel v katerem smo prenočili. Tyumen je največje mesto in administrativni center Tyumen Oblasti, ki leži ob reki Tura, približno 2.500 kilometrov vzhodno od Moskve. Čeprav se mi je zdelo, da z vlakom potujem že celo večnost, sem opravil šele četrtino poti, ki me je čakala do končne postaje v Vladivostoku. Danes je Tyumen zelo pomemben industrijski in gospodarski center vzhodno od Urala, kjer imajo svoj sedež tudi številne ruske družbe, ki se ukvarjajo s plinsko ter oljno industrijo. V mestu Tyumen sem si ogledal stari del mesta, kjer so ohranjene še starejše zgradbe ter se sprehodil ob reki Turi vse do mestne hiše in znamenitega mostu od koder je bil viden tudi lep razgled na največjo in najznamenitejšo cekrkev - Church of the Saviour. V samem mestu je tudi ogromno dobrih restavracij in prijetnih parkov, zato je mesto Tyumen prijazna turistična destinacija, ki po mojem mnenju zasluži višje mesto na lestvici ruskih popotniških destinacij.
Po 1667 prevoženih kilometrih transibirske železnice postajam počasi že udomačen na ruskih železnicah, z že ustaljenih sistemom, kako spakirati nahrbtnik, da mi je udobno in da imam vse na dosegu roke. Na vlakih sem udobno nameščen v spalnih vagonih, kjer so v vsakem kupeju štiri ločena ležišča. Za moje dobro pučutje skrbijo moji sopotniki in "provodnitsi" - ruska železniška različica stevardes, ki prodajajo vozovnice, strežejo hrano in pijačo ter brezplačno vodo za čaj v samovarjih - ruskih čajnikih ter me zjutraj tudi pravočasno zbudijo, da izstopim na željeni postaji. Občasno nas obiščejo tudi železniški policisti, ki skrbijo za red na vlaku z nenehnimi opozorili, da je v kupejih prepovedano uživanje alkohola, kar me je glede na dosedaj znano rusko kulturo pitja zelo presenetilo. Kljub temu je bilo moč opaziti kako spretno ruski potniki skrivajo svoje majhne steklenice vodke in piva v svoje obleke in torbe ter kako se med sabo opozarjajo, ko se približuje obhod železniških policistov. Jekaterinburg je mesto v Rusiji, ki leži v osrednjem delu Evrazije in je upravno središče Uralskega zveznega okrožja in Sverdlovske oblasti. Po številu prebivalcev je četrto največje rusko mesto in je veliko transportno in logistično križišče ob transibirski železnici ter industrijsko ter kulturno središče Urala. Kulturma in gospodarska prestolnica Urala je eno najslavnejših ruskih mest, polno zgodovinskih znamenitosti, kjer so leta 1918 v glavni cerkvi usmrtili zadnjega ruskega carja Nikolaja II. in njegovo družino. Posebnost mesta je tudi mafijsko pokopališče, kjer so pokopani slavni zločinci iz 90. let. Postavili so jim ogromne marmorne spomenike in na njih poudarili atribute njihove gangsterske preteklosti: usnjene jakne, zlate verižice okrog vratu, v rokah pa cigareta in ključi mercedesa. V Yekaterinburg sem prispel v jutranjih urah, na železniški postaji sem odložil nahrbtnik, nato pa sem si ogledal zgodovinski trg na katerem je bilo ustanovljeno mesto Yekaterinburg, občudoval lepote arhitekture in se podal na razgledno točko stolpa Vysotsky od koder je bil z višine 186 metrov videl čudovit razgled nad celotnim mesto, vključno z dvorcem Rastorguev-Kharitonov, enim od glavnih znamenitosti mesta.
Šele ob prebiranju ruskega vodiča na zibajočem se vlaku proti mestu Kazan ugotavljam kako bogata je Rusija v svojem kulturnem, narodnem in verskem pogledu. Vsaka njena regija z glavnim mestom je edinstvena na svoj način, enako tudi mesto Kazan, ki je od Moskve oddaljeno približno 800 kilometrov, kamor sem prispel v zgodnjih jutranjih urah po naporni nočni vožnjii, saj spanje na vlaku ni najbolj udobno. Prispel sem v Republiko Tatarstan, njeno glavno mesto Kazan, ki je eno izmed večjih mest v Rusiji ter pomembno industrijsko, trgovsko in kulturno središče, ki leži na sotočju Volge in Kazanke v osrednjem delu evropske Rusije. Nahrbtnik sem za par sto rubljev zaklenil v omarico na železniški postaji, spil jutranjo kavo in se pogrel v restavraciji, nato pa sem se podal na ogled tega, nekoliko drugačnega ruskega mesta, ki kaže pestro etično in versko sestavo, saj etnični, večinoma pravoslavni Rusi pomenijo zgolj slabo polovico prebivalstva, drugo polovico pa predstavljajo pretežno muslimanski Tatari, zato se na ulicah poleg ruščine sliši tudi kakšna tatarska beseda, verska raznolikost pa se vidi tudi v arhitekturi, saj je bila pogosto nedaleč od pravoslavne cerkve tudi mošeja, pri čemer ni mogoče spregledati najbolj znamenite mošeje Kul Šarif. Mesto se ponaša tudi z eno najstarejših univerz v Rusiji, ustanovljeno leta 1804, kjer sta med drugim študirala tako Lev Nikolajevič Tolstoj in Vladimir Iljič Lenin, ki je bil nato zaradi upora proti carističnemu režimu izključen. Od leta 2008 se mesto ponaša z nazivom športna prestolnica Rusije, saj je mesto gostilo že več različnih svetovnih prvenstev, od hokeja do sabljanja, ob tem pa nenehno dograjuje športno infrastrukturo, saj bo Kazan leta 2018 tudi eno izmed prizorišč svetovnega nogometnega prvenstva. V mestu je menda kar 600 različnih športnih objektov. Med poznavalci mesto Kazan že dolgo slovi kot najvarnejše rusko mesto, krščanska in islamska vera se tu prepletata brez kakršnikoli teža ali konfliktov, spomenikov, tudi s prestižno oznako zaščite Unesca je obilo in kar dva kilometra dolga cona za pešce se po urejenosti, čistoči in ponudbi zlahka primerja s precej bolj razvpitimi po nekaterih mestih Evrope ali drugih celin. Kakovost življenja je tukaj največja med ruskimi mesti, veliko je novih stanovanj, obnovljenih stavb, trgovine s spominki na coni za pešce pa sledijo druga drugi kot v najbolj obleganih turističnih krajih, zato mestu z izjemno zgodovino, stičišču številnih ljudstev, prizorišču burnih selitev in živahne sedanjosti kaže nameniti čas za obisk.
Po naporni nočni vožnji se vlak v zgodnjih jutranjih urah ustavi na manjši postaji v bližini mesta Tobolsk, kjer se je rodil tudi slavni ruski kemik in izumitelj Dimitrij Ivanovič Mendelejev. Z lokalnim avtobusom, na katerem me je prijazna gospa z radovednostjo nagovorila, saj jo je predvsem zanimalo od kod prihajam, sem se iz železniške postaje odpeljal v 10 kilometrov oddaljen center mesta Tobolsk, ki leži ob sotočju rek Tobol in Irtiš v Tyumenski oblasti v Sibiriji. Mesto z približno 100.000 prebivalci spada med manjša ruska mesta, vendar ga Lonely Planet opisuje, kot "must stop" destinacijo na potovanju po transibirski železnici. Mraz, ki mi je segel že do kosti mi je dal vedeti, da se že nahajam v Sibiriji, vendar me ni ustavil, zlasti v trenutku, ko sem spoznal lepoto tega mesta, ki je edino mesto v Sibiriji in eno redkih mest v Rusiji, ki ima še prvotni kamniti kremelj, ki predstavlja dovršeno trdnjavo iz preloma 17. in 18. stoletja. Vsak kamen tukaj diha svojo zgodovino. Njegove bele stene in stolpi cekrva in palač, ki so presenetljivo nameščeni visoko na bregu, so bili leta 1870 razglašeni za nacionalni zgodovinski in arhitekturni zaklad. Tobolsk danes velja za eno izmed najlepših mest v Rusiji, saj je zaradi značilne topografije razdeljen na dva dela - zgornji in spodnji. Glavni spomeniki v kremlju so katedrala Svete Sofije, trgovnsko dvorišče in tako imenovana švedska komora s šestimi baročnimi dvoranami. V Tobolsku je mogoče videti tudi nekatere druge izjemne baročne in neoklasične cerkve iz 18. in 19. stoletja ter tudi nekatere poganske templje. V mestu obstaja več kot 200 spomenikov kulturne zgodovine, Tobolsk pa je znan kot tretji najpomembnejši duhovni center v Rusiji, takoj za Moskvo in Sankt Petersburgom. Glede na to, da v mestu nisem srečal skoraj nobenega turista, kljub temu, da se mesto nahaja tik ob transibirski železnici, mesto še danes ne dobi ustrezne pozornosti od obiskovalcev, ki si jo zasluži. Razen tega pa sedaj vse več ljudi tudi zapušča to mesto zaradi svojega neprestanega gospodarskega upada, zato upam, da bo Tobolsk v prihodnje s svojo lepoto postal turistična prestolnica Sibirije.
