Dubai

Med puščavo in nebotičnike se zmeraj rad vračam, saj ima letalska družba s katero pretežno letim sedež v Dubaju, ki je eden izmed sedmih emiratov, ki sestavljajo Združene arabske emirate (ZAE) - državo v arabskem polotoku, ki se kaže v tradiciji preteklosti, uspehu sedanjosti in viziji prihodnosti. Nikjer to ni lepše vidno kot v Dubaju, ki je zaradi bogatih nahajališč nafte in dobro razvite trgovinske dejavnosti postal »Hongkong« Srednjega vzhoda. Svetovljanski Dubaj si je svoj sloves na svetovnem zemljevidu mest utrdil s sinonimom razkošja in presežkov, kljub temu, da je Dubaj še danes mesto kontrastov, kjer se prepletata utrip moderne metropole in tradicionalnega puščavskega življenja. Je daleč najbolj izstopajoče mesto Združenih arabskih emiratov ter sinonim arhitekturnih presežkov, kot sta najvišja stavba na svetu Burj Khalifa, najdražji hotel na svetu Burj al Arab in umetno ustvarjen otok Palm Jumeriah. Je mesto iz rubrike "nemogoče je mogoče" v katerem arabski šejki uresničujejo svojo potrebo po največjem, najvišjem in najboljšem. Burj Khalifa - najvišja stavba na svetu se tako vzpenja kar 828 metrov proti nebu in se zdi kot neresnična vizija ali fatamorgana sredi puščave, saj se v jasnem vremenu vidi celo iz razdalje več kot sto kilometrov. Drugi arhitekturni biser pa je hotel Burj al Arab, ki stoji na umetnem otoku in je edini hotel s sedmimi zvezdicami na svetu v obliki jadra - tipičnega arabskega plovila. Poseben gradbeni podvig pa je Palm Jumeriah, ki je umetno ustvarjeni otok v obliki palme na katerem so zgradili luksuzne vile, ki so jih v razmeroma kratkem času kupili petičneži iz vseh koncev sveta. V sklopu nakupovalnega središča Mall of Emirates pa je tudi svojevrstno pokrito smučišče - Ski Dubaj, kjer lahko sredi puščave smučaš na pravem snegu. Tudi tokrat sem se naužil prijetne vročine arabskega polotoka in si ogledal kaj vse se je spremenilo od mojega zadnjega obiska Dubaja. Veliko novega je, ker je Dubaj mesto, ki fascinira tako v pozitivnem kot negativnem smislu, saj nekateri naravnost obožujejo tamkajšnje bahaštvo, bleščice in nenehno razkazovanje, na drugi strani pa tisti, ki mislijo malo bolj s svojo glavo, Dubaj dojemajo kot utelešenje vsega, kar je narobe na tem svetu. Prevzetost ljudi nad največjim in najboljšim, pri čemer pozabljajo na svoje bistvo, na korene, svojo identiteto in svoj izvor.

Bangkok

Na letu iz Da Nanga v Bangkok sem počival in v mislih premleval, kako rad se vračam v tajsko prestolnico. Okoli osemmilijonska prestolnica Bangkok - ki v prevedenem pomenu besede pomeni mesto angelov -  je namreč glasna, polna gneče in kaotična, a vseeno lepa in fascinantna. Vse to sem ponovno takoj opazil, ko sem se z lokalnim avtobusom za slab ameriški dolar počasi prebijal po prenatrpanih cestah iz letališča proti središču prestolnice v zbirališče popotniške scene, ki je enako kot nekoč še tudi danes Khao San Road. Bangkok je namreč mesto z dokaj dobrim razmerjem med ceno in storitvijo, saj lahko tukaj bivaš v luksuznih hotelih po cenah, ki so občutneje nižje od podobnih hotelov v Evropi, na Khao San Roadu, pa lahko v središču zabave spiš za manj kot 5 USD. Po namestitvi v hotelu, sem na terasi hotela na hektičnost velemesta takoj pozabil. Blag vetrc in ohlajeno pivo Singha sta pripomogla, da sem takoj pričel uživati. Tako se ti Bangkok najhitreje priljubi. Po dobri osvežitvi, zadušljiva vročica v Bangkoku je bila namreč zelo obremenjujoča, sem  na preprosti lesenjači - leseni barki - z veliko drenja in za nekaj centov odkrival stari del prestolnice. Veliko vodnih kanalov v središču mesta je namreč izginilo zaradi gradnje cest, a reka Chao Phraya je še vedno najpomembnejše vozlišče in srce mesta Bangkok. Plovba s čolnom je namreč najlepša, pa tudi najhitrejša možnost za odkrivanje Bangkoka. Tudi tokrat sem si tako, kot že večkrat prej ogledal kraljevo palačo in veličastna templja Wat Poin in Wat Arun, ki ležita ob reki Chao Phraya. Kraljevo palačo obdaja veliko belo obzidje, za katerim se skrivajo pomembne budistične svetosti Tajske, največ pogledov pa pritegne zlati ležeči Buda, ki je dolg skoraj 50 metrov. Okoli 80 metrov visoki tempelj Wat Arun, ki leži na zahodnem nabrežju reke Chao Phraya pa je v celoti okrašen s kitajskimi ploščicami. Če ga obiščete, se lahko na srednji nivo templja povzpete po strmih kamnitih stopnicah, od koder je viden tudi lep razgled  na oddaljeno kraljevo palačo. Stopil sem tudi na zlati grič - Golden Mountine - edino omembe vredno vzpetino v Bangkoku, na kateri stoji tempelj Saket - pisan zbor zvonov in Budovih podob, od koder je zagotovo najlepše občudovati sončni zahod ne velemestom, predno se prepustiš dogodkom še ene nore noči v Bangkoku.

Da Nang

Ob znameniti obali - China Beach, kjer so med vojno dopustovali ameriški vojaki, sem iz Hoi An-a odpotoval v Da nang, ki je po velikosti tretje največje mesto v Vietnamu. Danes je ob Da Nang-u zraslo veliko novih hotelov in igrišč za golf po načrtih Colina Montgomerieja in Grega Normana, vožnja iz Hoi An-a proti Da Nang-u pa izgleda, kot vožnja znotraj enega velikega turističnega objekta, ki ga iz obeh strani obdajajo številni hoteli. V Da Nang-u sem se nastanil blizu mednarodnega letališča, ki leži v samem središču mesta, saj je me zgodaj zjutraj že čakal polet v tajsko prestolnico - Bangkok. Po namestitvi v hotelu sem izkoritstil čas in si ogledal tretje največje mesto Vietnama z zanimivim vojaškim muzejem iz časa vietnamske vojne - The Fifth Military Division Museum of Da Nang, saj je razen nekaj nakupovalnih središč in zgodovinskih znamenitosti glavni razlog, da se večina popotnikov v Da Nang-u, ki označuje polovico točke med glavnim mestom na severu, Hanojem in mestom Ho Chi Minh na jugu, zadržuje, njegova bližina znane plaže My Khe in plaže Lang Co ter krajev Hoi An in My Son. Plažo Lang Co obdajajo številne palme, voda bližnjega oceana pa je kristalno čista in vabljiva na vročem belem pesku. To je polotok z penečo se laguno na eni strani in plažo na drugi. Območje je dokaj razvito, saj se je v zadnjih letih odpiralo veliko novih hotelov. Plaža My Khe je bolj razvita, saj je bila med vojno v Vietnamu in ZDA priljubljena točka ameriških vojakov. Aktivnosti v vodnih športih je tukaj v izobilju in med vikendi in počitnicami je lahko gneča zelo velika, saj Da Nang postaja pravi in edini turistično-počitniški resort v Vietnamu. Obala Da Nang se namreč razteza 30 kilometrov, znana pa je po mirnih, hladnih vodah in priljubljena tudi za ribolov, smučanje na vodi, potapljanje in jadranje. Sedaj, ko čakam na let za Bangkok razmišljam in spoznavam, da je Vietnam bila čudovita država, ki sem jo doživel. Na pot se resnično ozrem s toplino v srcu. Vse ni bilo tako, kot sem si zamislil, a cene hrane, prenočišč, transporta in ročno ukrojenih oblačil iz prestižnih materialov so ugodne, lokalci ustrežljivi – dokler ste do njih spoštljivi, transport po državi hektičen, a tekoč in hrana pa vrhunska in fina, ki jo že sedaj pogrešam.

Hoi An

Zgolj za 3 USD sem se z lokalnim avtobusom odpeljal iz mesta Hue ob obali južnokitajskega morja proti tretjemu največjemu vietnamskemu mestu Da Nang, od koder je le slabo uro vožnje trajalo, da sem prispel v Hoi An, za katerega mnogi popotniki v Vietnamu pravijo, da je ena najlepših postojank na potovanju v V v ietnamu. Bolj sem se približeval Hoi An-u, vse več je bilo lepih vietnamk, ki so v tradicionalnih črnobelih uniformah kolesarile z nasmehom na obrazih in prav lepo jih je bilo opazovati. Nastanil sem se v štiri nadstropni vili, ki se je nahajala na obrobju mesta, le streljaj od središča mesta in je bila v lasti prijetne starejše vietnamke. Obisk središča mesta, ki je pod zaščito Unesca je pravi užitek, saj je kar več kot 800 stavb zapisanih na seznam svetovne dediščine. Večinoma lesene ali kolonialne hiše imajo lepo okrašene balkone in izvirajo iz zgodnjega 19. stoletja, v njih pa so danes lokali, galerije in trgovine, ki ponujajo zelo pestro ponudbo turistom. Največja znamenitost mesta pa je Japonski most, priljubljen fotomotiv turistov, saj ga zaradi gneče turistov, ki se vijejo okoli mosti zagotovo ni mogoče spregledati. Skoraj ves dan sem se sprehajal med ulicami starega dela mesta, pri čemer je v mestu najlepše zvečer, ko se začne mračiti. Takrat namreč stare, večinoma obnovljene stavbe osvetljujejo številni lampijoni v različnih svetlikajočih se barvah in celo središče mesta popolnoma oživi. Otroci ponujajo tudi takšne, izdelana iz papirja z gorečo se svečko, ki jih nato lahko s skrivnimi željami pošlješ po reki, ki teče v središču mesta, lahko pa tudi sedež v lesen rečni čoln in se zapelješ po romantičnem toku. Za obisk zgodovinskega dela mesta je sicer treba kupiti stopnico za 5 USD, ki sicer velja za večkratni obisk mesta, omogoča pa ti tudi ogled drugih znamenitosti mesta. Tudi tržnica s pisano ponudbo sadja, zelenjave in drugih lokalnih dobrot je prava paša za oči, v številnih krojaških delavnicah pa ti lahko krojaški mojstri v enem dnevu skrojijo in izdelajo obleko. Hoi An je poleg naravnih in kulturnih znamenitosti vredno obiskati tudi zaradi kulinaričnih užitkov, ki so mešanica vietnamske, kitajske, tajske in japonske hrane, čeprav so cene znatno višje od cen v drugih neturističnih predelih Vietnama. Juha Pho je obvezna, vina pa nimajo veliko in še precej drago je, zato je glavna izbira ob okusnem obroku vrček piva za 1 USD. Hoi An, ki ga številni velikokrat zamenjajo za glavno mesto Vietnama – Hanoi, je pravzaprav eno najbolj čarobnih mest v Vietnamu, morda celo v celotni jugovzhodni Aziji.

Hue

Hue je bila moja naslednja destinacija, kamor sem prispel z vlakom iz Ninh Binh-a v zgodnjih jutranjih urah. Po nekoliko daljšem pogajanju s taksisti za prevoz do hotela se končno namestim in odpočijem v majhni sobi v središču mesta. Hue je majhno, vendar čudovito mesto, ki leži v centralnem delu Vietnama tik ob reki Parfume. Trdnjave in palače mesta Hue, ki sta bili nekoč upravni prestolnici južnega Vietnama nikakor ni mogoče spregledati, saj sta vidni že od daleč, območje okoli citadele pa je obdano z jarkom, ki ga napaja reka Parfume. V staro mestno jedro sem vstopil skozi stara vhodna vrata, kjer so bili v bližini še zmeraj vidni tanki, letala in helikopterji iz Vietnamske vojne. Ob vsakem vozilu je zapisano, kje je bilo vozilo zajeto in od koga, vstopnina v muzej na prostem pa znaša 1 USD. Cesarjeva palača je obdana z visokim obzidjem, ki ima 4 mogočna vrata, a turistom je namenjen le en vhod na južnem delu za vstopnino 100.000 dongov. Celoten kompleks trdnjave in palače pa iz ptičje perspektive deluje še precej večje, saj kvadratno obzidje meri kar 2,5 x 2,5 km. Mesto Hue so med drugo svetovno vojno močno bombardirali in tako je bilo tudi cesarsko mesto skoraj povsem uničeno, a so ga lepo obnovili in danes je ena glavnih turističnih atrakcij, ki je vredna ogleda. Znotraj trdnjave se nahaja tudi cesarsko mesto (Imperial City), kjer je tudi Prepovedano mesto (Forbidden Purple City), kjer je živela cesarska družina Nguyễn. Zgrajeno je v slogu Prepovedanega mesta v Pekingu, le obrnjeno je proti jugo. Kaotični vrvež mestnega prometa pomirja reka Parfume, ki teče skozi mesto Hue in je lahko sproščujoč oddih od mestnega življenja. Reka je poimenovana po tropskih vonjih, ki jih reka prenaša iz bogatih rastlinskih virov, v bližini reke ob rečnih bregovih pa se nahajajo tudi številne zgodovinske znamenitosti antičnega mesta. Za 5 USD sem se s čolnom zapeljal po dišeči reki in na izletu užival ob pogledih na reko, obiskal pa sem tudi druga območja mesta Hue, ki so dostopna s čolnom, vključno z Thien Mu pagodo.Thien Mu pagoda je osmerokotni stolp, ki je odraz odlične kombinacije arhitekture in slikovite narave in je najvišja verska stavba v Vietnamu, zaradi svojega sloga in višini pa velja tudi za neuradni simbol mesta Hue. Ob vrnitvi nazaj v hotel sem se še ustavil na tržnici Dong Ba, ki se nahaja ob reki Parfume v bližini avtobusne postaje. Na tržnici je bilo živo in barvito ter je bilo mogoče kupiti vse od lokalnih vietnamskih izdelkov in spominkov do lokalne hrane, svežega sadja in zelenjave. Juha Pho in Bia Hoi sta bili na tržnici zagoto odlični izbiri.