Ayuthaya

Po nekajurni voznji z zelo tresocim in zanimivim lokalnim avtobusom, ki ima namesto klime majhne ventilatorcke, sem prispel v Ayuthayo, nekdanjo prestolnico mogocnega siamskega kraljestva, mestece, ki se brzkone nostalgicno se spominja starih dobrih casov. Se pred nekaj stoletji je Ayuthaya predstavljala sredisce druzbenega zivljenja v siamskem kraljestvu, zato se danes v tajski nacionalni zavesti sproza obcutke ponosa in nekdanje slave. Po dolgotrajnemu uporu, ko so jo vec stoletij zaman skusali uniciti sosednji narodi, je vendarle klonila pred sosednjo Burmo. Mesto kot tako je zelo zanimivo, saj lezi na nekaksnem polotoku, ki ga omejuje reka. Kasneje so Tajci vodne kanale prepletli tako, da je bilo mogoce v osrednji del mesta priti le s colnom, za potrebe sodobnega prometa pa so v 20. stoletju zgradili tudi nekaj mostov, vendar je promet s colni se vedno razsirjen in priljubljen. V osrednjem delu mesta, ki je pod zascito Unesca, se nahaja nekdanja infrastruktura mogocne kraljeve prestolnice, ki v kompleksu stevilnih jezerc, brvi, parkov in napol porusenih templjov prestavlja pravo okolje za vse tiste, ki se zmeraj iscejo svojo identiteto. V osrednjem, starem delu mesta prevladujejo ostanki bogate arhitekturne dediscine v siamskem in burmanskem slogu, tako da se se najbrz sam Buda cudi, koliko razlicnih upodobitev so si zamislili zanj takratni ljudje. Temu primerna je tudi hrana, saj ti domacini pripravijo rezance ali pecen riz na burmanski, vietnamski, kmerski ali indijski nacin. Skratka kulturni, zgodovinski, arhitekturni in gurmanski konglomerat!