sreda, 26. november 2014

Göreme

četrtek, 20. november 2014

Istanbul

ponedeljek, 09. junij 2014

Mingun

Iz Mandalaya sem se z ladjo po reki Ayeyarwady zapeljal proti severu v obrečno mesto Mingun, ki leži v regiji Sagaing in slovi po nedokončanem templju Pahtodawgyi, ki ga je začel graditi že kralj Bodawpaya leta 1790. Že na poti do Minguna te od daleč v vsej svoji podobi vidno vabi tempelj Pahtodawgyi. Če bi gradnja templja bila dokončana bi tempelj Pahtodawgyi veljal za najvišji tempelj na svetu, saj bi v višino meril kar 150 metrov. Danes je ostanke templja že do dobra načel zob časa, na ostankih gradnje templja pa so jasno vidne tudi posledice silovitega potresa iz marca 1839. V bližini templja  je viden tudi še ne vgrajen ogromen zvon imenovan Mingun bell, ki je težak kar 90 ton in velja danes za največji zvon na svetu, katerega je kralj Bodawpaya nameraval vgraditi v navedeni tempelj. Domačini so znamenitost kraja Mingun dobro izkoristili in ogled nedokončanega templja Pahtodawgyi omogočili turistom, ki lahko iz Mandalaya v Mingun pridejo na dnevni izlet, zgolj streljaj stran od templja Pahtodawgyi pa se nahaja tudi čudovita bela pagoda Hsinbyume. Po vklesanih stopnicah sem se povzpel na vrh te ogromne kamnite tvorbe, od koder je bil viden čudovit razgled na reko Ayeyarwady, bližnjo čudovito belo pagodo Hsinbyume ter na oddaljeni mandalayski grič, nato pa sem si v senci pagode Hsinbyume v družbi lokalnih domačinov privoščil počitek ob preizkušanju bambosovega napitka z mislimi, da sem na potovanju po Myanmaru spoznal delček te čudovite dežele, da sem spoznal veliko ljudi, se ponovno srečal z priljubljenim budizmom ter doživel prijaznost in odprtost burmanskega človeka.

petek, 06. junij 2014

Amarapura

Slabe pol ure vožnje na pickup-u sem potreboval, da sem iz zaprašenega stare dela mesta Mandalay prišel do obrobja mesta Mandalay, v kraj Amarapura, znan predvsem po svojem 1,2 kilometra dolgem lesenem mostu imenovanem U Bein Bridge čez jezero Taungthaman. Most, ki velja za enega najdaljših lesenih mostov na svetu v vsej svoji lepoti zaživi šele ob sončnem vzhodu in sončnem zahodu ob katerem nastajajo najbolj znane podobe tega mostu, okolica mostu pa je tudi popularno zbirališče zaljubljencev in romantikov. Most je prvenstveno služil kot prehod čez navedeno jezero, s časoma pa je zaradi svoje unikatnosti postal tudi znamenita turistična atrakcija.  Sprehodil sem se čez znameniti most v družbi menihov, ki so ravno pobirali darove vernikov, na poti nazaj pa v družbi dveh študentk, kateri je zanimalo od kod prihajam in kaj študiram. Vesel sem bil njunega komplimenta, da me smatrata za študenta, dekleti pa sta mi tudi pojasnili, zakaj imajo predvsem dekleta v Myanmaru lica namazana z zlato-rumeno barvo. Izvem, da se mazilo imenuje thanaka, ki je rumenkasto-bela kozmetična pasta, narejena iz lubja večjega števila dreves z prav posebnim dišečim vonjem. Kremasto pasto nanesejo na obraz v atraktivnih vzorcih, najpogosteje krožno po licih, njena uporaba pa služi predvsem zaščiti pred soncem in ustvarja prijetno hlajenje obraza. Na koncu tako vendar-le ugotovim, da dekleta tukaj v Myanmaru niso  obremenjena z mednarodnimi kozmetičnimi pravili, zato do izraza prihaja njihova prava nekoliko zagorela naravna lepota.

ponedeljek, 02. junij 2014

Mandalay

Po naporni nočni vožnji sem zgodaj zjutraj ponovno prispel v Mandalay, ki je bil kraljevska prestolnica še pred Baganom. Lokalni avtobus me je odložil kar pred glavno železniško postaja v Mandalayu, zato sem se z taksistem na motorju z lahkoto dogovoril, da me je zapeljal v stari del mesta, v bližino glavne palače, ki je obdana z mogočnim obzidjem, kjer je do leta 1885 živel kralj Thibav. Nastanil sem se v lokalnem hoteli za dobrih 10 USD $ v bližini znamenitega trga z uro, nato pa si na tržnici privoščil tradicionalno myanmarsko ribjo juho. Odpravil sem se proti kraljevi palači, kjer sem kar dobre štiri ure potreboval, da sem obhodil mogočno obzidje, nato pa sem si v notranjosti palače ogledal zanimiv muzej v katerem je največja znamenitost sedeči Buda. Verniki verjamejo, da je 16 metrov visoki kip star 2000 let, zato sem dnevno prihajajo številni romarji, ki klečijo pred Budovim kipom in meditirajo. Obiskal sem tudi svetišče Kuthodaw Paya v katerem je največja knjiga na svetu. Okrog dveh pagod je postavljenih 1774 majhnih stup, v katerih so kamnite plošče z budističnimi besedili. Ko je kralj Myindon sklical peto budistično sinodo je 2400 menihov kar šest mesecev bralo tekste, da so prišli do konca knjige. Še pred sončnim zahodom sem se še povzpel na bližnji mandalayski grič, na katerega se je v preteklosti povzpel tudi sam Buda, zato je to pomemben romarski kraj z velikim svetiščem in stoječim Budovim kipom, od koder sam v družbi Myanmara občudoval čudovit sončni zahod.