nedelja, 27. november 2016

Sarajevo

sreda, 14. september 2016

Tokyo Dome

Tokijo - formalno Tokijska metropola je glavno mesto Japonske in največje urbano središče v državi. Legalno ima hkrati tudi status prefekture in mesta, kar je posebnost pri japonskih mestih, 32 posebnih tokijskih okrajev pa tvori območje, ki mu pravijo mesto Tokijo, v njem pa živi več kot 8 milijonov ljudi, na celotnem območju prefekture pa živi 13,1 milijonov ljudi, kar je desetina japonskega prebivalstva. Tokijo je tako administrativno, poslovno, prometno, izobraževalno in kulturno središče Japonske, tukaj pa imata sedež tudi japonski cesar in nacionalni šport baseball. Tokijo je leta 1964 že gostil poletne olimpijske igre, znova pa je bil izbran tudi za gostitelja iger leta 2020, s čimer je postalo prvo mesto v Aziji, ki bo že drugič gostilo olimpijske igre. Z namenom, da si ogledam baseball sem tako obiskal Tokyo Dome - znameniti stadion, ki se nahaja v tokijskem predelu Bunkyo. Stadion je bil zgrajen med leti 1985-1988 in ima kapaciteto 55.000 obiskovalcev. Prvotni vzdevek za Tokyo Dome je bil "The Big egg" zaradi svoje oblike, športni center pa je danes dom baseball ekipe Yomiuri Giants, katere tekmo sem si tudi ogledal in doživel baseball kot tak v živo. Dogajanje je bilo noro, vzdušje na vrhuncu, zato se Tokyo Dome upravičeno ponaša z nazivom japonski baseball stadion slavnih, tukaj pa je doma tud celotna zgodovina baseball-a na Japonskem, igre med dvema ekipama, ki se menjavata v obrambi in napadu. V vsaki je devet igralcev, pri čemer igralec obrambe žogo vrže, napadalec pa jo odbije s kijem. Drugi obrambni igralci pa jo skušajo uloviti. Ko je žoga v zraku, igralci ekipe, ki je takrat v napadu, poskušajo priteči do naslednje baze in to še preden nasprotnik  žogo ujame.

torek, 06. september 2016

Mount Fuji

Zelo rad imam Japonsko - deželo na skrajnem vzhodnem robu planeta, povsem drugačno, eksotično, zapleteno, skrivnostno in lepo - zato sem tukaj že drugič. Težko je zajetii vse vtise, saj jih je enostavno mnogo preveč, edinstvem pa je zagotovo vzpon na sam vrh svete gore Fuji, ki ji Japonci spoštljivo prefijo tudi Fuji-san, prvotni prebivalci Japonske Ajnuji pa so jo imeli kar za sveto. Leži nekoliko zahodno od Tokya v centralnem delu otoka Honšu blizu obale, na meji med prefekturama Šizuoka in Jamanaši. Na 3776 metrov visoko goro - vulkan (zadnji do sedan je izbruhnil leta 1707), ki ima krater premera kar 700 metrov sem se odpravil iz Tokya in sicer najprej z lokalnim avtobusom, ki me je pripreljal vse do vznožja gore Fuji in sicer do V. postaje, kjer se nahaja velik turistični kompleks za vse tiste, ki se zadovoljijo že s tem, da se samo približajo gori, kakor tudi za vse nas, ki si želimo tudi osvojiti največji vrh Japonske. Gora Fuji je namreč že od nekdaj burila moje duhove in domišljijo le kakšen mora biti razgled iz vrha gore, ki je s svojo simetrično obliko znan simbol Japonske, pogosto upodobljen v umetniških delih in razglednicah z Japonske. Pot na sam vrh gore Fuji sem tako začel s V. postaje, pri čemer je spva pot bila lepo urejena, ravna in gladka, proti vrhu pa so se pričela pojavljati tudi bolj izpostavljena področja, ki jih je izoblikovala predvsem strnjena lava.  Pogosto sem tako lahko občutil ostrost skal na podplatih, sicer pa je na sami poti od V. postaje do vrha mogoče videti številke koče, ki so namenjene kot postojanke za počitek in osvežitev, pa tudi topel obrok ti z veseljem pripravijo, seveda za primerno ceno, pri čemer se ob obisku teh številnih postojank lahko pot do vrha gore znatno zavleče. Prvi dan sem opravil vzpon od V. postaje na višini 2305 metrov vse do IX. postaje na višini 3600 metrov, ki sem jo dosegel v večernih urah z pogledom na prečudovit sončni zahod. Na IX. postaji sem prenočil za kratek čas in si odpočil do 2. ure zjutraj, nato pa sem se v zgodnjih jutranjih urah, še v trdi temi in s svetilko na glavi podal še do samega vrha gore. Pogled proti dolini in hrbtišču vulkana, ki so ga krasile številne premikajoče se lučke, ki so se vzpenjale proti vrhu vulkana je bil nepozaben. Na vrhu vulkana je še več lesenih hišič, katere prodajajo vse živo, od hrane do pijače in spominčkov,  sam vrh pa izgleda kot standardni vulkan z luknjo v sredini, pri čemer sem krater vulkana obhodil v slabi uri. Po jutranjem sončnem vzhodu in poćitku ter doseženem uspehu, da sem osvojil najvišjo japonsko goro sem sestopil z vrha gore Fuji na povsem drugi strani. Pot me je ponovno vodila proti V. postaji, kjer sem se odpočil in proslavil dosežem uspeh, nato pa sem se vrnil v mesto, ki nikoli ne spi - Tokyo.

četrtek, 28. julij 2016

Vladivostok

Na pol poti med Ulan-Ude in Vladivostokom sem za kratek čas naredil še postanek v mestu Habarovsk, ki leži na sotočju dveh velikih rek, Usuri in Amur, ki mestu dajata značaj obmorskega mesta. Večinsko mrebivalstvo tukaj so seveda Rusi, veliko pa je tudi korejskih in kitajskih priseljencev, tako, da je že znatno mogoče začutiti vpliv vzhoda. Sprehodil sem se po centru mesta do glavnega trga, kjer stoji kip grofa Muravjev Amurskega in do mogočne katedrale, nato pa se z ladjico zapeljal še po mogočni reki Amur ob rečnem nabrežju, kjer Rusi ob stojnicah s pivom in prigrizki intenzivno uživajo kratko poletje. Zvečer sem si še zadnjič postlal svojo postelju v kupeju in z veseljem pričakoval cilj mojega epskega potovanja od Moskve do Vladivostoka, ki je najpomembnejše rusko mesto na pacifiški obali. Ob 9:00 uri zjutraj se tako vlak še zadnjič ustavi na glavni postaji v Vladivostoku in za mano je vsega skupaj 157 ur potovanja z vlakom po transibirski železnici. Ime Vladivostok v ruščini pomeni "vladaj vzhodu", mesto pa je iz kitajskih rok prešlo v ruske roke šele v drugi polovici 19. stoletja, zatem pa se je Vladivostok kmalu razvil v prvo in najpomembnejšo rusko pristanišče na pacifiški obali. Mesto je leta 1932 postalo tudi oporišče ruske pacifiške flote, kar je tudi glavni razlog, da je bilo mesto skoraj 70 let zaprto za tujce, prepoved vstopa za tujce pa je nehala veljati šele leta 1992. Danes ima mesto dobrega pol milijona prebivalcev, ki si kruh služijo predvsem z delom v ladijskem prometu, ladjedelništvu in ribolovu. Mesto se nahaja na vzhodu v zalivu Zlati rog v bližini meje med Kitajsko in Severno Korejo, zaradi svojega hribovitega reliefa v samem zalivu pa je mesto dobilo tudi ime ruski San Francisco. V starem delu mesta se nahaja veliko stavb, ki so bile zgrajene v 19. stoletju, pri čemer različni arhitekturni stili izražajo tako zahodno kot vzhodno kulturu, Vladivostok pa je tudi največji znanstveni in kulturni center Daljnega vzhoda s številnimi univerzami in akademijami, mesta pa ima 4 gledališča in 30 muzejev. Povzpel sem se do "Orlovega gnezda", ki je na nadmorski višini približno 200 metrov najvišja točka starega mesta, ki ponuja čudovit ragled na mesto ter na zaliv Zlati rog z velikim trgovkim in ribiškim pristaniščem. Ogledal sem si tudi prelepo železniško postajo Vladivostok, ki je končna postaja transibirske železnice ter znamenito podmornico S-56 na nasipu v pristanišču, kjer sem ob prijetnih sončnih žarkih podoživljal to veliko epsko potovanje od zahoda do vzhoda. Po nekaj letih sanjarjenja o potovanju s transibirsko železnico so se mi tako sanje končno uresničile in postal sem bogatejši za izkušnjo, da sem skozi lastne oči prepotoval 9.259 kilometrov ruske pokrajine v vsej svoji veličini in spoznal rusko kulturo. Spasiba Rossija.

ponedeljek, 25. julij 2016

Ulan-Ude

Rusi štejejo za Sibirijo le območje onstran ležečega Urala pa do Bajkalskega jezera, vzhodneje pa je že daljnovzhodno območje Republike Burjatije s svojo prestolnico Ulan-Ude, mojim naslednjim ciljem. Po dobrih osmih urah vožnje, kar je glede na že prestane vožnje za mene bila kar relativno kratka vožnja, sem zgodaj zjutraj prispel v Ulan-Ude, v mestu na robu sibirske stepe, kjer je središče ruskega budizma in stičišče ruskega in azijskega življenja. Burjati govorijo podoben jezik kot Mongoli in so večinoma budisti. Samo mesto Ulan-Ude ni turistični magnet, sem pa vsekakor  naredil kratek postanek v Republiki Burjatiji, saj me čaka ša kar dolga pot do Vladivostoka. V mestu se je v ruskem slogu ravno odvijala tudi znamenita ruska parada, ki sem si jo ogledal na ploščadi Sovjetov, kjer je ruska vojska ponosno kazala svojo vojaško moč. Turistov kot gledalcev parade v mestu skorajda, da ni bilo, je pa zato bilo ogromno Burjatov in prebivalcev Ulan-Udeja, ki so s ponosom spemljali parado mogočnih vojaških vozil. Mesto Ulan-Ude je sicer po svojem zunanjem videzu tipično rusko mesto, med glavne znamenitosti mesta pa spada vsekakor največja Leninova glava na svetu, ki je visoka 7,7 metrov in široka 4,2 metra ter tehta kar 42 ton. Rusi imajo pač radi vse veliko, še posebej pa ta spomenik, ki je tudi simbol mesta. Zagotovo vreden ogleda pa je tudi budistični center Rimpoche bagsha, ki se nahaja na hribu nad samim mestom in ponuja čudovit razgled panorame nad Ulan-Udejom. Iz centra mesta sem se nato odpravil še z lokalnim avtobusom - marshrutko do 30 min oddaljenega  kompleksa pagod z rumeno-zelenimi strehami - najpomembnejšega ruskega budističnega samostana - Ivolginski Datsan. Priznam, da sem bil tudi sam nemalo presenečen nad vplivom budizma v Rusiji, bližina mongolske meje in vpliv mongolske kulture pa sta v meni vzbudila stare spomine na čas, ko sem mesec dni preživel v prečudoviti sosednji Mongoliji. Pokrajina na poti je bila tipično sibirska, neskončna tajga in reke ter jezera. Intenzivnost narave me je presenetila in imel sem občutek, da sem civilizacijo pustil daleč za sabo.