četrtek, 06. februar 2014

Mekong river

S pomočjo lokalnega ribiča, ki me je za slab euro s svojo ladjo prepeljal na drugo stran rečne struge reke Mekong mesta Laung Prabang,  me je na drugi strani reke Mekong čakalo popolno nasprotje mestu. Porasli hribi so zapirali pokrajino, bogata vegetacija je rasla na vseh straneh, prebivališč ni bilo nikjer na obzorju in le vsakih nekaj kilometrov sem srečal skupine mladih menihov, ki so eden za drugim spokojno hodili proti templjem. Po nekaj kilometrih hoje sem prečkal manjšo reko in prispel v vasico, kjer sem najprej zagledal sramežljive otroke med igro, medtem ko so starši pripravljali hrano, ki so jo nato prodali na mestnih tržnicah. V največji leseni kolibi v vasi, ki je predstavljala vaško gostilno sem naročil Larb, nato pa po kosilu počakal na prvo ladjo, ki me je po reki Mekong zapeljala do znamenite Pak Ou Cave - jame ob reki Mekong v kateri je več kot tisoč skulptur Bude, na poti nazaj proti mestu Luang Prabang pa sem se še ustavil v vasici whisky village, kraju kjer pridelujejo odlični lokalni viski. Reka Mekong je 12. najdaljša reka na svetu in 10. največja po pretoku, teče pa po ozemlju Tibeta, Kitajske, Mjanmarja, Tajske, Laosa, Kambodže in Vietnama. Med potjo so se mi z obeh strani odpirali pogledi na hribovje poraščeno z goščavjem subtropskega gozda, saj si reka Mekong utira pot skozi šest azijskih držav in od nje je odvisnih približno 100 milijonov ljudi iz skoraj 100 domorodnih in etničnih skupin, ki živijo zlasti v neposredni bližini rečne struge. Na jugu Laosa, na meji s Kambodžo, se razprostira ravnina, kjer je mogočna reka Mekong ustvarila čarobni svet, imenovan 4000 otokov. Upam, da jih kdaj v prihodnosti lahko še preštejem !

nedelja, 02. februar 2014

Luang Prabang

Luang Prabang je eno izmed najlepše ohranjenih kolonialnih mest v jugovzhodni Aziji, polno znamenitih budističnih templjev, spominov na stare dni kraljevine in odlične hrane. V mesto Luang Prabang sem prispel v poznih večernih urah in takoj ugotovil, kdo kraljuje ponoči v tem prelepem konialnem mestu - nočna tržnica Talat Meo, ki je pravi raj za nakupovanje, svilenih rut in šalov, ki na tržnici ustvarjajo mozaik vseh barv, ročno izdelanih predmetov, skulptur, tradicionalnih laoških oblačil, dišečih palčk, čajev in začimb. Mene so raje kot nakupovanje pritegnili okusni eksotični prehrambeni izdelki, ki so ob tržnici ustvarjali slikovito mešanico barv, vonjev in okusov. Naslednje jutro sem se s kolesom odpravil do 30 km oddaljenih turkiznih kaskadnih jezerc in visokih slapov, ki ponujajo tudi skok v kristalno čisto vodo, preostanek dneva pa s kolesom raziskal stari del kolonialnega mesta in se med ogledom templjev tudi pogovoril z menihi, ki so na moje presenečenje bili zelo odprti in dostopni za pogovor. Zvečer sem obiskal še znameniti Phu Si - hrib, ki ti vzame sapo in ki je dostopen po 328 strmih stopnicah. Na poti do vrha so bili vidni tudi manjši templji, na samem vrhu pa me je pričakala lepa nagrada - nepopisno lep pogled na mesto, ravno v trenutku sončnega zahoda. Na vrhu sem obiskal tudi That Chomsi, 24 metrov visok budistični tempelj, ki je znan po lotosovih cvetovih, vklesanih v vsakega izmed štirih vogalov. Drugi dan sem obiskal Tigertrail, kamp s 26 sloni in naravni rezervat, ki je od mesta Luang Prabang oddaljen 15 km v bujni tropski vegetaciji v bližini slapov. Treking skozi ta rezervat je bila izjemna izkušnja, saj je bila pokrajina z vrha slonovega hrbta še toliko lepša.

četrtek, 30. januar 2014

Tham Xang

Najbolj pristni trenutki potovanja se seveda zgodijo takrat, ko potuješ brez cilja, zato sem se naslednji dan opravil na pot z motorjem brez končnega cilja. Užival sem v vožnji, čeprav cesta ni dosegala niti standardov slabe ceste pri nas, saj v tem predelu Laosa ni gostega prometa, niti ni večjih mest, so zgolj vasice kot je Tham Xang, še bolj skrite in bolj pristne, domačini pa veseli vsakega novega obraza. Prah rdeče zaprešene ceste, ki ga je dvignilo mimo mene se vozeče vozilo in me je v celoti objel, je potovanju v neznano dodal še dodatni šarm. Vsake toliko časa, ko sem prišel v majno vasico, sem lahko opazoval barvitost in tradicionalne značilnosti posameznih etičnih manjšin, kot so manjšine Tai Dam, Khmu in Hmong. Zares me je presenetila oprtost in preprostost teh ljudi - čeprav so zelo revni, so izjemno srečni, odprti in pripavljeni pomagati, tudi meni, ko sem za hip izgubil orentacijo na majhnem zemljevidu. Laos v tem predelu države deluje na prvi pogled zaspano, a dežela se počasi prebuja iz dolgoletnega dremeža in opazite je, da domačini posamezne naravne lepote kot so jezero Nong Tang in slapovi Tad Ka in Tad Lang že poizkušajo izkoristiti, kot naravne znamenitosti, s katerimi bi v ta predel Laosa privabili popotnike iz bližnjega Vang Vienga in oddaljenega Vientiana. A kljub temu je Laos komunistična država, prežeta z budizmom, ki se je potrošništvo in globalizacija še nista dotaknila. To sem spoznal tudi sam, saj sem zaradi pomanjkanja obcestni črpalk bil primoran voziti dodatno gorivo v steklenicah kar v nahrbtniku, vse z željo odkrito to iskreno in od potrošništva  nedotaknjeno državo.

petek, 24. januar 2014

Phonsavan

Iz južnega dela Laosa sem odpotoval še globlje v notranjost Laosa proti mestu Phonsavan. Preko številnih gorskih prelazov in dolin me je rahlo zjahani lokalni avtobus po 10-ih urah naporne vožnje pripeljal v provinco Xieng Khouang v mesto Phonsavan. Na poti proti mestu Phonsavan me je spremljala čudovita pokrajina polna zelenih gričev in borovega gozda, številne vasi v okolici predmestja pa so bile sestavljene iz pisanih lesenih hiš pred katerimi so v prvem mraku že začeli kuriti prve kresove okrog katerih so se domačini pogreli. Noči zaradi nekoliko višje lege so namreč v tem predelu hladnejše. Vzreja govedi je ena izmed glavnih kmetijskih dejavnosti v tem predelu, zaradi česar je v samem mestu Phonsavan moč videti številne Hmong kavboje z rjavimi in vijoličnimi kavbojskimi klobuki. Med Hmongi so za časa novega leta v mestu zelo popularne tudi bikoborbe. Phonsavan je razmeroma mlado mesto, katerega začetki segajo v leto 1970, ko je nadomestil glavno mesto province Xieng Khoung z istim imenom, ki je bilo v času vojne uničeno. Z izposojenim motorjem za slabih 5,00 eurov, sem se odpravil na ogled znamenite atrakcije Plain of Jars, ki je danes tudi pod zaščito Unescove svetovne dediščine. Plain of Jars je megalitska arheološka krajina v provinci Xieng Khouang, katero tvorijo na stotine megalitskih kozarcev, ki segajo vse od gorskih dolin do osrednjega višavja. Obstajajo različne teorije nastanka teh megalitskih kozarcev in sicer vse od teorije, da naj bi bili megalitski kozarci povezani s prazgodovinsko pogrebno prakso in naj bi služili kot pokopališče oziroma krematorij, do tega, da naj bi jih takrat živeča ljudstva v železni dobi uporabljala za shranjevanje oziroma fermentacijo riža. Ogledal sem si tri najbolj znamenite predele Plain of Jars, ki so varni za ogled zgolj v področju t.i. bele cone, kjer ni min in na področju katerih so še danes vidni številni kraterji min, saj Laos še danes velja za eno izmed držav z največjim odstotkom deaktiviranih min.
 

nedelja, 19. januar 2014

Vang Vieng

Po štirih urah vožnje, ki me je stala zgolj slabih 4,0 eure, sem po napornem vijuganju med loaškimi hribi prispel v mesto Vang Vieng, ki leži še zmeraj v provinci Vientiane. Mesto, ki ga obdaja prečudovita kraška pokrajina in me močno spominja na Yangshoo na Kitajskem, leži ob reki Nam Song in zastarelem, zapuščenem letališču. Vang Vieng je danes backpackerska meka za popotnike in turiste, saj tako reka Nam Song, kakor tudi številne apnenčaste gore z prelepo kraško pokrajino, zraven oddiha popotniku ponujata tudi dobršno mero adrenalina. Po namestitvi pri američanu Pan-u, ki ga je tako prevzela ta laoška pokrajina, sem se z izposojenim kolesom podal na vožnjo med riževimi terasami, ki so jih v ozadju krasile številne apnenčaste gore. Ogledal sem si jame Ring, Padeng in Xang, se zapeljal do močno opevane modre lagune, nato pa dan zaključil z vzponom na edini dostopen kraški osamelec, z vrha katerega sem občudoval lepote te laoške pokrajine. Naslednji dan sem z izposojenim motorjem odpravil raziskovat bližnje vasice v ozadju kraških osamelcev, kjer živijo etična ljudtsva, kot so Lao, Kmou in Hmong. Domačini so znali obdržati nasmeh na obrazu in so me sprejeli odprtih rok, zato sem se počutil izjemno dobrodošel in sem tudi prenočil pri družini v njihovi bambusovi hiški, kjer v enem prostoru bivajo vse tri generacije. Za življenje mi je zadostovalo ognjišče v kotu, blazina  na tleh, mreža proti komarjem ter zbor petelinov in cmokanje pujskov pod kolibo - recept  za idilično spokojno noč nekje daleč stran od doma, v laoškem hribovju pri zadovoljnjih ljudeh. Ob povratku nazaj v mesto Vang Vieng sem si ogledal še dva templja, nato pa večer preživel na ulici, kjer se zvečer prikažejo številne stojnice s sveže pripravljenimi specialitetami laoške kuhinje, ob spoznanju, da prisegam na slastno ribo na žaru obogateno z limonino travo.