ponedeljek, 09. junij 2014

Mingun

Iz Mandalaya sem se z ladjo po reki Ayeyarwady zapeljal proti severu v obrečno mesto Mingun, ki leži v regiji Sagaing in slovi po nedokončanem templju Pahtodawgyi, ki ga je začel graditi že kralj Bodawpaya leta 1790. Že na poti do Minguna te od daleč v vsej svoji podobi vidno vabi tempelj Pahtodawgyi. Če bi gradnja templja bila dokončana bi tempelj Pahtodawgyi veljal za najvišji tempelj na svetu, saj bi v višino meril kar 150 metrov. Danes je ostanke templja že do dobra načel zob časa, na ostankih gradnje templja pa so jasno vidne tudi posledice silovitega potresa iz marca 1839. V bližini templja  je viden tudi še ne vgrajen ogromen zvon imenovan Mingun bell, ki je težak kar 90 ton in velja danes za največji zvon na svetu, katerega je kralj Bodawpaya nameraval vgraditi v navedeni tempelj. Domačini so znamenitost kraja Mingun dobro izkoristili in ogled nedokončanega templja Pahtodawgyi omogočili turistom, ki lahko iz Mandalaya v Mingun pridejo na dnevni izlet, zgolj streljaj stran od templja Pahtodawgyi pa se nahaja tudi čudovita bela pagoda Hsinbyume. Po vklesanih stopnicah sem se povzpel na vrh te ogromne kamnite tvorbe, od koder je bil viden čudovit razgled na reko Ayeyarwady, bližnjo čudovito belo pagodo Hsinbyume ter na oddaljeni mandalayski grič, nato pa sem si v senci pagode Hsinbyume v družbi lokalnih domačinov privoščil počitek ob preizkušanju bambosovega napitka z mislimi, da sem na potovanju po Myanmaru spoznal delček te čudovite dežele, da sem spoznal veliko ljudi, se ponovno srečal z priljubljenim budizmom ter doživel prijaznost in odprtost burmanskega človeka.

petek, 06. junij 2014

Amarapura

Slabe pol ure vožnje na pickup-u sem potreboval, da sem iz zaprašenega stare dela mesta Mandalay prišel do obrobja mesta Mandalay, v kraj Amarapura, znan predvsem po svojem 1,2 kilometra dolgem lesenem mostu imenovanem U Bein Bridge čez jezero Taungthaman. Most, ki velja za enega najdaljših lesenih mostov na svetu v vsej svoji lepoti zaživi šele ob sončnem vzhodu in sončnem zahodu ob katerem nastajajo najbolj znane podobe tega mostu, okolica mostu pa je tudi popularno zbirališče zaljubljencev in romantikov. Most je prvenstveno služil kot prehod čez navedeno jezero, s časoma pa je zaradi svoje unikatnosti postal tudi znamenita turistična atrakcija.  Sprehodil sem se čez znameniti most v družbi menihov, ki so ravno pobirali darove vernikov, na poti nazaj pa v družbi dveh študentk, kateri je zanimalo od kod prihajam in kaj študiram. Vesel sem bil njunega komplimenta, da me smatrata za študenta, dekleti pa sta mi tudi pojasnili, zakaj imajo predvsem dekleta v Myanmaru lica namazana z zlato-rumeno barvo. Izvem, da se mazilo imenuje thanaka, ki je rumenkasto-bela kozmetična pasta, narejena iz lubja večjega števila dreves z prav posebnim dišečim vonjem. Kremasto pasto nanesejo na obraz v atraktivnih vzorcih, najpogosteje krožno po licih, njena uporaba pa služi predvsem zaščiti pred soncem in ustvarja prijetno hlajenje obraza. Na koncu tako vendar-le ugotovim, da dekleta tukaj v Myanmaru niso  obremenjena z mednarodnimi kozmetičnimi pravili, zato do izraza prihaja njihova prava nekoliko zagorela naravna lepota.

ponedeljek, 02. junij 2014

Mandalay

Po naporni nočni vožnji sem zgodaj zjutraj ponovno prispel v Mandalay, ki je bil kraljevska prestolnica še pred Baganom. Lokalni avtobus me je odložil kar pred glavno železniško postaja v Mandalayu, zato sem se z taksistem na motorju z lahkoto dogovoril, da me je zapeljal v stari del mesta, v bližino glavne palače, ki je obdana z mogočnim obzidjem, kjer je do leta 1885 živel kralj Thibav. Nastanil sem se v lokalnem hoteli za dobrih 10 USD $ v bližini znamenitega trga z uro, nato pa si na tržnici privoščil tradicionalno myanmarsko ribjo juho. Odpravil sem se proti kraljevi palači, kjer sem kar dobre štiri ure potreboval, da sem obhodil mogočno obzidje, nato pa sem si v notranjosti palače ogledal zanimiv muzej v katerem je največja znamenitost sedeči Buda. Verniki verjamejo, da je 16 metrov visoki kip star 2000 let, zato sem dnevno prihajajo številni romarji, ki klečijo pred Budovim kipom in meditirajo. Obiskal sem tudi svetišče Kuthodaw Paya v katerem je največja knjiga na svetu. Okrog dveh pagod je postavljenih 1774 majhnih stup, v katerih so kamnite plošče z budističnimi besedili. Ko je kralj Myindon sklical peto budistično sinodo je 2400 menihov kar šest mesecev bralo tekste, da so prišli do konca knjige. Še pred sončnim zahodom sem se še povzpel na bližnji mandalayski grič, na katerega se je v preteklosti povzpel tudi sam Buda, zato je to pomemben romarski kraj z velikim svetiščem in stoječim Budovim kipom, od koder sam v družbi Myanmara občudoval čudovit sončni zahod.

sobota, 31. maj 2014

Inle Lake

Iz Bagana sem pot nadaljeval do vasice Nyaung-Shwe, ki je najboljša iztočnica za raziskovanje lepot jezera vseh jezer - Inle Lake. Vas Nyaung-Shwe ima dolgo osrednjo cesto z gostišči, manjšimi trgovinami in hoteli, ki vodi do glavnega kanala, kjer že čakajo vozniki čolnov, da te popeljejo po jezeru, ki je dolgo 22 in široko 13 kilometrov z mnogimi rokavi in kanali, tako, da pravzaprav ne veš, kje se začenjajo in končujejo. Že na začetku, takoj za glavnim kanalom so me pričakali znameniti ribiči, ki na edinstven način  lovijo ribe. Lokalni ribiči so znani po svojem značilnem veslaškem slogu, ki vključuje stojo na kanuju na eni nogi, medtem ko z drugo zavijejo okoli vesla. Ta, samo tukaj viden edinstven slog se je razvil iz posebnega razloga, saj je jezero prekrito s številnimi plavajočimi rastlinami, zaradi česar je pri sedenju težko videti med njimi in stoja zagotavlja veslaču pogled onkraj trstičja. Nožno veslanje izvajajo samo moški, ženske pa veslo držijo z rokami, medtem ko sedijo na čolnu praviloma s prekrižanimi nogami. Okoli 70.000 prebivalcev ob jezeru Inle živi v štirih mestih, ki mejijo na jezero, v številnih manjših vaseh vzdolž obale in na samem jezeru. Jezero Inle je prepredeno s hišami ljudstva Inta in plavajočimi vrtovi ter prodajalci vrtnin in sadja. V vaseh si lahko obiskovalci v večjih hišah na kolih ogledajo domačine pri opravljanju različnih obrti od tkanja do kovaštva, zanimanje obiskovalcev pa še posebej vzbuja tradicionalno izdelovanje in barvanje sončnikov. Mene osebno je bolj navdušilo dirkanje ribičov z čolni po jezeru Inle ter opazovanje ribičov pri delu ob sončnem zahodu.

sreda, 28. maj 2014

Bagan

Po večurni neudobni vožnji z lokalnim avtobusom končno prispem v Bagan - v starodavno mesto z več kot dva tisoč pagodami in templji. Na postajališču nas pričakajo domačini s kočijami, ki so v pričakovanju nekaj turistov za dolar ali dva pripravljeni čakati ves dan. Prijetno se namestim v kočiji in se odpravljam iskat prenočišče. V bližini lokalne tržnice se mi je uspelo pogoditi za ugodno ceno glede prenočišča, nato pa sem se z izposojenim motorjem izgubil med več kot 2200 templji, ki so še danes razsejani na več kot 40 kvadratnih kilometrih suhe in vroče ravnine imenovane Bagan, ki je danes starodavno mesto v osrednji regiji države, v zlatem obdobju kraljevine, med 11. in 13. stoletjem, pa je tukaj bilo zgrajenih več kot 10.000 budističnih templjev, pagod in samostanov. Reka Iravadi je skozi čas odnesla skoraj tretjino prvotnega mestnega območja, številne templje pa so v času zgodovine oskrunili tudi številni tatovi v želji iskanja zakladov, številni potresi in zob časa pa sta povzročila, da so se številni budistični templji, pagode in samostani spremenili v kupe razpadlih kamnov, ki zraven še preživelih templjev krasijo Bagan. Dva dni sem Bagan, ki ga je Unesco leta 1996 razglasil za svetovno dediščino raziskoval na motorju, užival v labirintu templjev in si pri tem ogledal znamenita tri svetišča Ananda Phato, That-byin-nyu in Dhamma-yan-qyi, po vzponu na tempelj Shwesandaw pa ob večeru občudoval tudi čudovit sončni zahod te najprivlačnejše točke zlate dežele, ki je med konicami templjev nekaj izjemnega. Očarale so me tudi vasice med templji in mirno življenje brez mestnega vrveža, saj je v tem času v Baganu ravno nizka turistična sezona. Bilo je fajn in vredno obiska, saj sem začutil, da potrebujem ravno to doživetje in z enim stavkom tako lahko zaključim le, da je Bagan prvovrstni mix Azije, Tibeta in Indije.