The most dangerous road on the world

»The world's most dangerous road. If I did it - you can do it.«, je geslo, ki ga stevilne agencije v La Paz-u promovirajo, za organizacijo kolesarskega spusta po najnevarnejsi cesti na svetu. Za 35 ameriskih dolarjev dobis nepozabno avanturo, ki te na posameznih odsekih hitro zbistri. Cesta je dobila sloves najnevarnejse ceste na svetu zaradi stevilnega prometa, saj je bila na tej relaciji do nedavnega edina povezava med La Paz-om in provinco Yungas ter amazonsko regijo na severu Bolivije. Na posameznih odsekih je cesta resnicno zelo ozka in prepadna, zato so se in se zmeraj se dogajajo stevilne mnoge nesrece, predvsem ko vozila pri umikanju zdrsnejo s ceste v 100 in vec metrov globok prepad. Na posameznih odsekih so tako vidne stevilne razbitine tovornjakov in avtobusov, ki za zmeraj ostanejo na dnu prepada. Trenutno je ze odprta nova asfaltirana cesta, ki povezuje omenjena obmocja, tako da »The world's most dangerous road« sedaj ostaja prosta za sprosceno turisticno kolesarsko atrakcijo. Po dobri uri voznje iz La Paz-a v visine, smo prispeli do prelaza La Cumbre (4725m), od koder je sledil fantasticen spust, dobrih 60 km in 3400 visinski metrov, do vasice Coroico viejo na visino 1500 metrov nadmorske visine. Ob samem spustu, si tako prica slikoviti menjavi vegetacije in klime, kjer te ob koncu v vasici Coroico viejo, caka se povratna voznja nazaj do La Paz-a, a tokrat sedis v avtomobilu in dejansko res spoznas pomen najnevarnejse ceste na svetu. Po srecni vrnitvi v La Paz, se ti osebnostni ego kar potroji :-).

La Paz

Popolna ravnina se v blizini kanjona reke Choqueyapu, na bolivijski planoti Atitlano na nadmorski visini 3600 metrov, kar iznenada ugrezne v ogromen zemeljski razporek – dobrodosli v glavno mesto Bolivije. La Paz je administrativno glavno mesto Bolivije in departmaja La Paz in v prevodu pomeni besedo mir. Sprva ga niti ne opazis, sele ko dosezes rob kanjona, se ti razpre fantasticen pogled na mesto, ki se spusca po vseh pobocjih tudi do 400 metrov nizjelezecega dna kotanje. V mestu, kamor se stekajo vse politicne, industrijske in gospodarske sile, prebiva priblizno milijon prebivalcev, skupaj s sosednjim mestom El Altom pa s 1.600.000 prebivalci tvorita najbolj gosto naseljeno obmocje drzave. Za dobrih 7 ameriskih dolarjev sem dobil prijetno sobo v samem centru mesta. V mestu kjer se srecata revscina in bogastvo, sem nasel idealne pogoje za posedanje in opazovanje urbanega brbotanja in vrveza, kjer se med seboj pomesajo indijanske "colite", napravljene v pisana krila in z obveznimi klobuki na glavi, poslovnezi v oblekah, beraci in oborozeni vojaki. Na ulicah je vidna vsa vrsta sare, od pripomockov za samanizem, tkanin in oblek, zelenjave in sadja do prodaje rezervnih delov za avtomobile, ki vozijo v vse smeri ob veljavi zakona, kdo je mocnejsi. V mestu sem se sprehodil cez glavni trg do znamenitega muzeja koke in stevilnih drugih trznic, vkljucno seveda s tisto, kjer se prodajajo posuseni lamini fetusi in drugi darovi za Pachamamo in druga bozanstva. Zanimiv muzej, sicer stisnjen v eno malo sobico, ponuja stevilne zanimive podatke o koki, sveti rastlini v Andih, ki pa jo je zahodni svet z Ameriko na celu razvrednotil in spravil na tako nizko raven, da danes vecina ljudi v njej vidi le se grozo in strah, skratka prepovedan sadez. Z ali brez prepovedanega sadeza, tukaj v La Paz-u nedvomno uzivam.

Island of Taquile

Na majhen coln se nabase vec kot deset turistov pa se nekaj domacinov za povrh. Taksna je bila voznja po jezeru Titikaka do otoka Taquille, kjer so posebnost moski, ki pletejo in nosijo zivopisane kapice. Barva kapice oznacuje, ali je moski samski ali porocen. Te kapice moski sami pletejo med sprehodom po mestu ali med lezernim pocitkom v senci na vaskem trgu. Po verovanju domacinov se je civilizacija J. Amerike pricela ravno na tem otoku, kjer govorijo jezik Inkov-kecua. Po strmih stopnicah sem se povzpnel do najbliznje vasice, a ze preprosti vzpon na visini 3700 metrov s tezkim nahrbtnikom ni preprost. Po dobro utrjeni poti, mimo stevilnih pastirskih majhnih koc, sem prispel do vrha otoka, kjer so znane inkovske rusevine in od koder se razprostira cudovit razgled nad celotnim jezerom Titikaka. Cudovite gore v ozadju, modro jezero Titikaka in nebo brez oblakov, kar hitro spominjajo na majhen Tibet v Juzni Ameriki. Tukaj sem prezivel se zadnji dan v Peruju, sedaj pa grem na vzhodno stran jezera Titikaka, proti bolivijskemu departmaju La Paz, koncno v Bolivijo.

Lake Titicaca

Po naporni voznji koncno prispem v perujsko mesto Puno, ki se nahaja na zahodni strani jezera Titikaka. Samo mesto Puno ni nic prav posebno, je brez elektrike in tople vode, a po odlicni vecerji "pollo a la brasa", koncno dobim ladjico za plovbo, po najvisjem lezecem plovnem jezeru na svetu (z nadmorsko visino 3821 metrov), s povrsino okrog 8300 kvadratnih kilometrov pa je tudi najvecje sladkovodno jezero Juzne Amerike. Cez jezero poteka meja med Perujem in Bolivijo, tako, da vzhodna stran ze pripada bolivijskemu departmaju La Paz. Samo sveto jezero ima kar 41 otokov, od katerih je nekaj gosto poseljenih. Znamenita je zlasti deveterica naseljenih umetnih otockov Uros, zgrajenih iz plavajocega trsja. Ti predstavljajo eno velikih turisticnih znamenitosti Peruja, izleti nanje pa so organizirani iz bliznjega mesta Puno. Ljudstvo Uros, ki zivi na plavajocih otokih, izdelanih iz rastline totora, ki poleg gradbnega materiala za otoke, hise, colne in druge zadeve predstavlja tudi del njihove prehrane, je kljub ze malo komercialnim pridihom, se zmeraj vredno ogleda. Tukaj sem ostal kar eno noc, v popolni temi sredi jezera, v kristalno jasni noci stran od civilizacije, kjer sem ob zvokih indijanskega jezika Kecua, premrazil noc pod zvezdami. Najvisje lezece komercialno plovno jezero na svetu, je privlacno za turiste, romarje, druzine, indijanske vrace, katoliske duhovnike, skratka za vse, ki iscejo spokojnost in mir na bolivijski visoki planoti (Altiplano) v Andih.

Machu Picchu

Machu Picchu (v jeziku Quechua "stara gora") so dobro poznane ohranjene predkolumbovske inkovske razvaline, ki lezijo nad dolino Urubamba v sedanjem Peruju, priblizno 70 km severozahodno od Cuzca, na visokem gorskem grebenu, na nadmorski visini priblizno 2350 m. Znameniti treking "inca trail" velja za enega najlepsih in zato tudi najbolj obiskanih na svetu. Pot, ki so jo zgradili Inki, vodi po ozkih dolinah, cez visoke prelaze, mimo nestetih ostankov inkovske civilizacije. Zakljuci se s cudovitim pogledom na Machu Picchu in spustom do njega. Zares cudovito dozivetje, ki pa ga pokvarijo dolge kolone po polzje premikajocih se turistov, nevajenih hoje, ki jim indijanski nosaci prenasajo vse mogoce. Kraj je najbrz najbolj znan simbol Inkovskega kraljestva zaradi edinstvene lege, geoloskih posebnosti in poznega odkritja leta 1911. Od leta 1983 je predel dolocen kot UNESCO-va svetovna dediscina in vzbuja zaskrbljenost zaradi skode, ki jo povzroca masovni turizem. Bliznje mesto Aguas Calientes velja za eno najdrazjih mest Peruja in vidi se, da mesto diha s turizmom, prenocisca namrec ni tezko najti. Pred obiskom Peruja sem bil mnenja, da je Machu Picchu vrhunec vsega, a spoznal sem, da je Peru precej vec kot le ogled Svetega mesta, ki je sicer atrakcija in vreden ogleda. Pozdrav iz Peruja !