sreda, 17. september 2008

El Nido





Mesto El Nido se nahaja na severu Palawana in ker ura interneta stane toliko kot porcija skampov, bom tokrat nekoliko krajsi, da bo vecerja toliko slajsa! Zbudim se ob sestih zjutraj, da ne bi zamudil avtobusa ob sedmih. Prevozi so neredni, voznih redov sploh ni, avtobusi ali jeepneyi odpeljejo, ko so pac polni. Avtobusa seveda nisem zamudil, odpeljali smo se namrec sele ob 9:30, ko 200% zasedenost ni ravno ustvarila udobne voznje. Avtobus je bil zelo zanimiva kombinacija tovornjaka in dzipa, kar je bilo tudi nujno, glede na to, kako je izgledal Palawan Highway po mocnem nalivu. Gre namrec za vecji del neasfaltirane ceste, ki pelje mimo mest, vasi, rizevih polj, velik del poti pa tudi skozi dzunglo. Med deset-urno voznjo sem tako lahko obcudoval cudovito pokrajino ter nekatere tradicionalne prizore, ki jih v mestih in turisticno razvitih predelih ni. Eden od postankov na poti proti severu je bilo mestece Sabang, ki slovi po najbolj znani reki na Filipinih, ki se zaradi svojega toka pod povrsjem imenuje Podzemna reka. Po njej se je mogoce spustiti s colnom, mnoge apnencaste strukture pa z malo domisljije spominjajo na banane, gobe, Jezusa, zirafo, razne obraze.......resnicni so le stevilni netopirji. Ciljna destinacija je bila sanjska in ze imena, kot so ''Paradise beach'', ''Secret beach'', ''Hidden beach'', ''Big Lagoon'', ''Small lagoon''..., dajo slutiti, da od tukaj ne boste odsli razocarani.

ponedeljek, 15. september 2008

Puerto Princesa





Drugo najvecje otocje na svetu, z vec kot sedem tisoc tropskimi otoki, med katerimi je poseljenih le slabih dvesto, lezi med Juznokitajskim morjem na zahodu, Celebeskim morjem na jugu in Tihim oceanom na vzhodu. Iz Manile sem zgodaj zjutraj poletel v Puerto Princeso, prestolnico rajskega otoka Palawan. Palawan, ki je nekoliko odmaknjen od ostalega otocja, je redko poseljen in slabo razvit, zato tudi nekoliko manj turisticno oblegan, a zato toliko bolj vabljiv. Na zahodu predstavlja mostisce proti otoku Borneo. Let je sicer nekoliko zamujal, a je bil zaradi tega, razgled iz zraka toliko bolj cudovit. Tekoci trak s prtljago, je bil kar na prostem, zato sem se z lahkoto in na hitro s triciklom odpeljal v mesto. Prvi vtis mesta je bil pozitiven. Zelo simpaticno mesto, precej bolj cisto kot vse, kar sem videl do sedaj. Hise so vecinoma iz bambusa, prekrite z mananinimi listi in slamo, le vecje so bolje grajene v nekaksnem netipicnem azijskem stilu. Prometna infrastruktura je pomanjkljiva. Otoke sicer povezujejo trajekti in razmeroma dobro je urejen notranji letalski promet (v drzavi je kar vec kot 40 letalisc), vendar so ceste, z izjemo okolice vecjih mest, slabe. Mesto je polno trgovskih centrov in barov, ki zazivijo sele ponoci, zelo dobro pa poslujejo tudi pirati najrazlicnejsih izdelkov. V trgovini so vsa mila in kreme z ''Whitening ucinkom'', za cim bolj belo kozo, saj tukaj velja ravno obratno kot v Europi, cim bolj privlacna je svetla polt. Narobe svet !

petek, 12. september 2008

Batad




Iz mesteca Banaue sem se s triciklom odpravil do 12 kilometrov oddaljenega krizisca, odkoder sem se pes odpravil do oddaljene vasi Batad, kamor se z prevoznim sredstvom ne da priti. Ob prvem pogledu na ta ogromni amfiteater rizevih teras, me je zajela nostalgija Peruja. Obcutek je bil namrec podoben, rizeve terase v Batadu, na sredini katerih je vasica, so namrec nekaj tako izjemnega, kot je Machu Picchu v Peruju, le da Batad se ni niti priblizno tako turisticen kot Machu Picchu. Nekaj casa sem obcudoval razgled z obrobja naravnega amfiteatra, nato pa se po strmih stopnicah med terasami spustil do vasice. Tisina, pristni ljudje, kateri turiste zaenkrat se ne vidijo kot premikajoce se dolarje in cudovita kombinacija zelenih barv - z eno besedo Batad, je zagotovo vreden ogleda. Po obcudovanju teras, sem se odpravil nazaj do prej omenjenega krizisca in ugotovil, da mi je voznik tricikla pobegnil, verjetno nazaj v Banaue. Ker sem imel nocni avtobus za povratek v Manilo, mi ni preostalo drugega kot stopanje, kjer me je prijazno, nekaksno cestno podjetje, v prikolici tovornjaka zapeljalo nazaj do mesteca Banaue.

sreda, 10. september 2008

Banaue




Po spoznavanju filipinske prestolnice sem se zvecer, ponovno preko noci, zapeljal na sever, do mesteca Banaue, ki se nahaja sredi filipinskih Kordiljer. Voznja z avtobusom po makedamski cesti polni lukenj, manjsih plazov, je bila kar adrenalinska, vse okoli pa rizeve terse in tropski gozd…lepo! Tam me je pricakal povsem drug svet, med drugim tudi 2000 let stare rizeve terase. Banaue, majhne mestece sredi visokogorja, je zaradi prijetnejse, hladnejse klime, pravo izhodisce za treking med bliznjimi, najvecjimi rizevimi terasami na Filipinih. Iz najvisje razgledne tocke, so terase skorajda povsod kamor seze oko. Vse obdelane, delajo pa se vedno tako, kot so predniki pred 2000 leti, le da se po robu teras vije gorska cesta. Hribovska plemena so tukaj ze pred dvema tisocletjema v negostoljubne strmine vklesala prave ogromne bozje stopnice – tako imenujejo rizeve terase, menda ene najlepsih in najbolj mogocnih na svetu. Z lokalnim prijateljem sem se odpravil na krajsi treking skozi dezevni pragozd in mimo teras, kjer tetovirane mamice se vedno na roko posadijo vsako bilko riza in to z nasmehom na obrazu. Raziskava iz leta 2005 namrec ugotavlja, da so Filipinci eni izmed najbolj veselih narodov na svetu. Smejijo se na vsakem koraku in tudi ko je potrebno delat in ko se pojavi problem, je prva reakcija smeh. Zavidanja vredno !

ponedeljek, 08. september 2008

Manila




Ceprav sem se pred prihodom na Filipine, pripravil na drugacnost, Manila preseneti - enkrat navdusi, drugic pozene dlake pokonci. Ob prihodu na letalisce me je presenetila neverjetna umirjenost in polno varnistnikov naokoli. Na Filipinih je namrec verjetno najvecja gostota varnostnikov na prebivalca: vsaka vecja trgovina, banka, zavarovalnica, posta, hotel,… verjetno tudi kaksen frizer ima svojega varnostnika. Brez pricakovanega tezenja taksistov sem zapustil letalisce, kjer me je kmalu pricakalo novo presenecenje, imenovano “jeepney”. Gre za nekaksne podaljsane dzipe, ki sluzijo javnemu potniskemu prometu na Filipinih in so v celoti v zasebni lasti. V celoti obleceni v rosfrej ali pleh, z raznimi pisanimi vzorci po okusu lastnika, z zanimivimi raznimi slogani, obicajno v zvezi z "ljubeznijo in jezusom”, te zvabijo v simpaticni prometni cirkus. Na ulicah Manile in tudi drugih vecjih mestih je vse polno varnostnikov, oborozenih z revolverji, zaradi cesar se mi je porajalo vprasanje ”Kaj sploh tukaj pocnem?”. Pa ni tako hudo! Ljudje so dokaj prijazni in uztrezljivi in tudi neprestanega tezenja na ulicah nisem opazil. Pravzaprav mi vse tukaj deluje zelo juzno-amerisko, predvsem zaradi ljudi in govora. Filipinski jezik namrec ze meji na “pidgin”: ko poslusas pogovor med dvema filipincema, ti je skoraj vsak drug stavek razumljiv, saj je v angleskem jeziku. Dokaj poceni nocitev sem dobil v blizini ulice Roxas Boulevard, ki je ena najprijetnejsih ulic, ki poteka vzdolz znamenitega Manila Bay-a. Med morjem in kaosom na cesti, je to dvokilometrska promenada, ki jo krasijo ogromne palme, majhni lokali in restavracije, prostitutke ter koncertni odri z zivo glasbo. Rizal park je mesto, kamor popotnika turisticni vodniki nujno napodijo, saj je to ena redkih znamenitosti mesta, ki je vredna ogleda. Rizal park, znan tudi kot Luneta, je namrec najpomembnejsi in najbolj urejen park v Manili, ki je zrasel na mestu, kjer so Spanci usmrtili narodnega junaka Joseja Rizala. Tam, kjer so njegovo truplo zazgali, stoji ogromen spomenik, zraven njega pa ogromna filipinska zastava, ki pomeni “tocko nic“, kraj, od katerega se meri oddaljenost Manile od filipinskih in drugih svetovnih mest. Drugace pa Manila ne ponuja veliko lepih prizorov. Se dobro, da domacini popravijo ta vtis, saj so resnicno izjemno prijazni, ustrezljivi in simpaticni.

sobota, 06. september 2008

Surabaya




Iz Cemoro Lawang-a se z stopom odpravim v Probolingo, kjer ujamem vlak za Surabayo. Naredim napako in dve postaji prehitro ( v suburbani coni ) izstopim iz vlaka. Znajdem se sredi kraja, ki bi ga z lahkoto poimenoval “Nemogoce”. Celotni obzelezniski cirkus; lokalne restavracije, trznica in smetisce je unikaten in nic kaj zal mi ni bilo, da sem pomotoma izstopil na napacni postaji. Kar nekaj casa sem potreboval, da sem se z “lokalnimi frajerji” sporazumel, da zelim v center Surabaye in to najceneje z lokalnim avtobusom. Ponujali so mi “nategovalne cene” za taxi, ojek, becak, bajaj, zato mi ni preostalo drugega kot da zakorakam stiri kilometre do bencinske crpalke in pocakam na morebiten prevoz do centra Surabaye. Kaj hitro sem se znasel v centru Surabaye, in bolj kot mesto so me presenetili ljudje. Nikjer v Indoneziji nisem bil delezen taksnih pogledov, nasmehov in pozdravov “Hello Mister”, kateri so pri zaporedni stevilki 100 postali ze prav moteci. A kaj hoces, njim v veselje, sem z nasmehom odgovarjal na vso njihovo pozornost. Tri milijonska Surabaya nima niti turisticnih zanimivosti niti turisticne cetrti, zato sem se nastanil v blizini zelezniske postaje v nekaksnem bordelu. Sprehodil sem se skozi kitajsko cetrt, arabsko cetrt in cez stari del mesta, nato pa noc prebedel na nocnem vlaku iz Surabaye za Jakarto. Potoval sem v indonezijskem “Bisnis class-u”, v katerem se na veliko kadi in spi na tleh. Verjamem, da “Economy class” lahko se bolj preseneti.

torek, 02. september 2008

Cemoro Lawang




Po celodnevni naporni voznji iz vroce in soparne Yogjakarte, zvecer prispem v hladni Cemoro Lawang, v blizino kraterja Tengger, z namenom, da si ogledam delujoca vulkana Bromo in Kursi. Tukaj prezivim eno najhladnejsih noci v Indoneziji, vendar s cudovitim nocnim razgledom, na katerega v od smoga zaduseni Jakarti, Yogjakarti in Surabayi lahko pozabis – tam namrec ne poznajo zvezd. Po stirih urah spanja, ob treh zjutraj v trdi temi, v druzbi Michael-a iz Atlante in Gavin-a iz Juznoafriske republike, krenem na pot na Gunung Penanjakan (2770m) od koder je viden cudovit soncni vzhod nad kraterjem Tengger, znotraj katerega so trije cudoviti vulkani; Batok, Bromo in Kursi – slednji je bil ravno zelo efektiven. Po cudovitem soncnem vzhodu, se spustim v dolino kraterja, od koder sem se povzpel na vrh vulkana Bromo, med smog in zadusljiv dim, vendar s prekrasnim razgledom na delujoci vulkan Kursi. V slabih dveh urah sem obhodil vrh kraterja ter si ves umazan od vulkanskega pepela, privoscil kratko “siesto” v vulkanski kotlini. Cudovito jutro, prijetna klima, prekrasni razgledi in tisina, so bili glavni aduti, jutri me ze caka novi cirkus imenovan Surabaya.