Round the world trip !

Bratislava

2011-12-27T04:03:00.004+08:00

Bratislavo - mesto, ki leži na skrajnem zahodu države Republike Sloveške, tik ob meji z Republiko Avstrijo, približno 60 km vzhodno od Dunaja, sem obiskal čez vikend, saj vse od Maribora do Bratislave obstajajo odlične železniške povezave, razen tega pa je tudi vožnja z vlakom najbolj udobna. Čez pet ur vožnje v družbi japonskih sopotnikov, ki so iz Maribora potovali proti Dunaju, sem prispel v glavno mesto Republike Slovaške. Ker tramvaji tega dne niso obratovali, mi je po spretnem pregovarjanju s taksistom, vendarle uspelo priti do centra mesta in se nastaniti v prijetnem hostlu v središču Bratislave. Prvi sprehod po mestu je dajal klasičen vtis evropske prestolnice, seveda z manjšo impozantnostjo, kot jo imata sosednji prestolnici Dunaj in Budimpešta. Cene bistveno niso odstopale od cen v Republiki Sloveniji, v določenih pogledih so bile celo cenejše. Z več kot pol milijona prebivalci je Bratislava hkrati tudi največje mesto Republike Slovaške, ki se uradno tako imenuje šele od leta 1919, pred tem so namreč zanjo Slovaki uporabljali iz nemščine izvirajoče ime Prešporok. Staro mestno jedro je dobro ohranjeno, med številnimi baročnimi zgradbami pa izstopajo bratislavski grad (na griču, kjer so stale keltska, rimska in slovanska utrdba ter gotski in renesančni grad), gotska katedrala sv. Martina, frančiškanska cerkev, Mihaelova vrata z začetka 17. stoletja, ki je edini še ohranjeni stolp mestne hiše in zgradba slovaškega radia v obliki narobe obrnjene piramide. Mestu dajejo prijetno podobo tudi številne skulpture in številni kip nameščeni po mestnem jedru, od katerih najbolj odstopajo ''men at work'', ''photographer'' in ''happy men''. Ob preizkušnji lokalnega domačega piva, mi je naslednji dan uspelo še najti odlično vietnamsko restavracijo, tako, da je bil kratek izlet po Slovaški prestolnici odlično zaključen, na poti domov, pa sem že z mislimi potoval po daljnem vzhodu in sicer Južni Koreji, kamor se odpravljam februarja.

Meknes

2011-05-23T07:10:00.003+08:00

Na poti nazaj v Casablanco sem se ustavil še v Meknesu-kraljevem mestu, ki leži 140 km vzhodno ob reki Oued. Na videz moderno mesto se v večernih urah spremeni v srednjeveški cirkus, kjer na trgu Place El Hedime kraljujejo trgovci, požiralci ognja, akrobati, prerokovalci, krotilci kač in prodajalci čajev. Meknes je peto največje mesto v Maroku z velikim gospodarskim središčem, kjer glavno gospodarstvo predstavlja trgovina z vinom, olivami in čajem. Ogledal sem si kraljevo konjušnico in mavzolej, kjer je pokopan maroški kralj Moulay Ismail ter se sprehodil skozi najznamenitejša mestna vrata-Bab El Mansour-ki slovijo tudi kot najlepša in tudi največja maroška mestna vrata Severne Afrike, nato pa z lokalnimi prebivalci posedel ob ekstremno sladkanem maroškem čaju. Mesto ima tudi izrazito karizmo, saj ga obdaja obzidje s številnimi mošejami in palačami, videti pa je mogoče tudi številne zgodovinske spomenike in ostanke ruševin tako v mestu, kot tudi v okolici. Tako sem se po barantanju in prigovarjanju z taksistom odpeljal do 33 km oddaljenega Volubilis-a, ki simbolizira ostanke rimske naselbine in je pod zaščito Unesca, še danes pa so vidni ostanki slavoloka in svetišč, trgov, ulic, parlamenta in javnih hiš. Po vrnitvi nazaj v Casablanco sem poizkušal zbrati vse vtise potovanja po Maroku in pri tem ugotovil, da je Maroko kombinacija vsega - od modernih mest do visokega Atlasa ter puščavskih sipin, ki te prevzamejo in prepričajo, da si nekje drugje - v deželi iz Tisoč in ene noči !

Fes

2011-05-19T07:56:00.003+08:00

Iz Merzouge sredi puščave sem se z nočnim avtobusom odpeljal nazaj proti severu, kjer sem se ustavil v mestu Fes, ki je četrto največje mesto v Maroku za Casablanco, Rabatom in Marakešem ter glavno mesto regije Fes-Boulemane. Fes velja za najstarejše še živeče srednjeveško mesto, ki s svojim starim mestnim jedrom (ima največjo Medino v Maroku) upravičuje sloves verske, kulturne in kulinarične prestolnice Maroka. Ogledal sem si kraljevo palačo in židovsko četrt, nato pa se sprehodil po labirintu majhnih ulic polnih trgovcev, ki prodajajo maroške izdelke, začimbe in raznovrstno sadje, edinstvena pa je tudi četrt usnjarjev in barvarjev, kjer v majhnih bazenih barvajo usnje, ki je zaščitni znak Fes-a. Medina v Fes-u je največja medina v Severni Afriki in je v celoti pod varstvom Unesca, vendar ogromno stavb še vedno propada, saj niso vzdrževane in restavrirane, Medina pa je tako velika in zapletena, da je tudi lokalni vodnik Hadul, ki mi je ponudil ogled Medine, bil prisiljen povprašati trgovce za izhod iz Medine. Fes je tudi mesto z največjim številom mošej, saj jih ima rekordnih 365, od tega večino v Medini, ostale pa v novem delu - Ville Nouvelle, ki so ga zgradili Francozi in se vidno razlikuje od starega dela mesta. Predno sem vstopil v Medino Fes-a sem se psihično pripravil in oborožil z dovolj odločnosti in energije, da sem se rešil vseh vsiljivih trgovcev in sem lahko užival še v zadnjem živečem srednjeveškem mestu.

Hassi Labiad

2011-05-17T05:10:00.003+08:00

Hassi Labiad je majhna berberska vasica v bližini Merzouge, ki šteje vsega skupaj 80 berberskih družin. Ker sem potoval z lokalnimi avtobusi sem v Erfoudu več kot tri ure čakal na morebitni prevoz v Hassi Labiad z džipom oziroma kombijem, saj lokalni avtobusi v Hassi Labiad ne vozijo. Zaradi negotovosti sem poskušal z štopom in čez pol ure mi je ustavila prijazna italijanka, ki je bila namenjena v Merzougo, saj je poročena z maročanom. Pot do zadnjih naselbin, ki stojijo na robu puščave Erg Chebbi, vodi po neskončni puščavski ravnici. Po dobri in obilni berberski večerji, pogostili so me s pravim tajinom in metinim čajem, sem bil z Hassanom dogovorjen za dvodnevno karavano v Saharo. Naslednje jutro sem zajezdil svojo kamelo in se podal med puščavske sipine, ob tem pa kaj hitro spoznal, da ježa kamele ni bila preveč udobna. Približeval se je najtoplejši del dneva, zato smo prekinili ježo in se pred vročino skrili v beduinsko domovanje. Stisnili smo se v majhno prijetno narejeno sobo, skuhali čaj in jedli kruh z olivami, nato pa po dremežu nadaljevali z karavano. Sence so se podaljšale in v puščavo so se po opoldanski pripeki spet vrnile barve. Že od daleč sem zagledal prelepo puščavsko dolino stisnjeno med tri velike sipine, kjer je bilo naše domovanje, zatem pa sem splezal na najvišjo bližnjo sipino, kjer sem občudoval sončni zahod in zvezdasto nebo. Noč v puščavi ni bila hladna, je pa nas zato naslednje jutro pozdravil pravi puščavki veter, tako, da je bila vidljivost skoraj nična, po mnenju Hassana pa je bilo to zgolj darilo puščave.

Oarzazate

2011-05-14T21:33:00.007+08:00

Na poti proti puščavi Sahari sem se z lokalnim avtobusom ustavil v mestu Oarzazate. Potovanje z lokalnimi avtobusi je bilo naporno, saj se avtobusi pogosto ustavljajo, ljudlje pa neprestano menjavajo prtljago, zato sem na vsakem postajališču bil primoran preveriti ali še sploh imam prtljago. 7 km izven mesta Oarzazate sem si ogledal center maroške filmske industrije, nato pa sem se odpeljal v 30 km oddaljeni kasbah Ait Benhaddou, kjer so prav tako posneli številne znane filme kot so npr. Lawrance of Arabia (1962), The Mummy (1997) in Gladiator (2000). Cesta do Ait Benhaddou se konča pred deročo in umazano reko, kjer ni mostu, zato te domačini za par dirhamov prepeljejo čez reko na oslu. Berbersko naselje Ait Benhaddou je zaradi svoje izjemnosti vpisano tudi na seznam svetovne kulturne dediščine pri Unescu in je trenutno obljudena turistična destinacija, zato sem se naslednje jutro odpravil v Boulmane du Dades, ki je bil moja izhodiščna točka za treking po Dades Gorge-u. Za 0,5 eura sem se v lokalnem taksiju odpeljal proti vrhu Dades Gorge-a, nato pa se vrnil v Boulmane du Dades peš in pri tem prehodil 16 km čez slikovito in barvito pokrajino Dades Gorge-a, ki se je tekom poti neprestano spreminjala. Kraljevina Maroko s svojo morsko obalo, visokimi zasneženimi gorami in zelenimi oazami sredi puščave tako navdihne in prepriča še tako zahtevnega popotnika in ljubitelja avanture.

Marrakech

2011-05-08T07:11:00.005+08:00

Marrakech je eno od štirih kraljevih mest v veliki oazi ob severnem vznožju Velikega Atlasa in prestolnica vladarskih rodbin Almoravidov in Almohadov. Zaradi turističnega značaja so cene tukaj nekoliko višje, a kljub temu mi je uspelo najti ugodno prenočišče. Sprehodil sem se znotraj 16 km dolgega in 10 m visokega obzidja v središču katerega se nahaja znameniti trg Djemaa al-Fna s krotilci kač, prerokovalci in nočnim bazarjem, ki velja za enega najbolj norih in živahnih trgov pod zaščito Unesca. Kokoši, opice in kače ustvarjajo vtis pouličnega teatra, kjer igra glasba in se pleše, številne stojnice pa ponujajo maroške specialitete kot so polžja juha, Cusco, Tayine, Tfaya, Chawarna in sveži pomarančni sok. Znamenite slikovite trgovske ulice - suki - dajejo mestu originalnost in strukturo srednjega veka, kjer se z lahkoto izgubiš znotraj obzidja med vsiljivimi trgovci. Barantanje je zanje nekakšen obred, saj je prva cena povsem nerealna, tako, da na koncu pristaneš na tretjini prvotne cene. Na glavnem trgu Djemaa al-Fna pred znamenito kavarno Argana, kjer je pred tednom dni eksplodirala bomba in ubila 14 ljudi, so ljudje polagali rože in sveče, varnost v bližini pa je bila znatno poostrena zaradi bojazni pred ponovnim bombnim napadom. Maroko je namreč odprt za turizem, zaradi česar kralj Mohamed VI poskuša obiskovalcem Maroka zagotoviti visoko stopnjo varnosti. Marrakech mi je kljub turističnemu vtisu bil všeč, sedaj pa me čakama treking v osrednjem delu Maroka.

Essaurira

2011-05-04T04:59:00.007+08:00

Zgodaj zjutraj sem se podal na 7-urno vožnjo vzdolž Atlantika do mesta Essaurira - belega utrjenega mesta, kjer se mešata zgodovina in umetnost. Imel sem občutek, kot da sem v muzeju na prostem. Bela in čudovita Medina je pod zaščito Unesca, ozke ulice so polne srebrnine, preprog in lončenih izdelkov, na glavnem trgu pa je razgledni srednjeveški stolp, od koder je viden razgled na jate galebov in zasidrane živomodre prastare ladje ter valove, ki se penijo preko čeri in opozarjajo na razburkani Atlantik. V primerjavi z hrupno, onesnaženo in vročo Casablanco je bila Essaurira pravi raj za počitek in oddih, predno sem nadaljeval svojo pot proti osrednjemu goratemu in južnemu peščenemu predelu Maroka. Za 10 eurov sem dobil sobo v bližini glavne tržnice, od koder je dišalo po mesu, zelenjavi, sadju in meti, ki so jo prevažali kar z prikolicami. V Maroku se namreč dan začne in konča z metinim čajem, ki je precej sladkan in močnega okusa, pitje čaja pa zanje predstavlja pravi obred in jim veliko pomeni, saj pripravo in pitje čaja smatrajo za umetnost, Maroko pa je zanimivo eden največjih uvoznikov čaja na svetu. Vsako leto se v mesecu avgustu tukaj odvija festival glasbe ''gnaua'', ki ga obišče množica glasbenikov in ljubiteljev glasbe iz vsega sveta, nenazadnje je bil tukaj tudi Jimi Hendrix, ki je Essauriri posvetil pesem ''Castles Made of Sand''.

Casablanca

2011-04-28T03:12:00.008+08:00

V večno romantično mesto - Casablanco oziroma ''Caso'' - sem priletel v zgodnjih jutranjih urah in tako doživel svoj prvi stik z Afriko. Bil sem vznemirjen in srečen ter v pričakovanju nove postulovščine. V taksiju prastare znamke Mercedes - Benz sem v družbi dveh domačinom dobil ugoden prevoz do centra mesta, kjer sem sprva imel manjše težave z orientacijo in jezikom, nato pa po treh urah s pomočjo bančnih uslužbencev končno ugotovil kje sem. Arabskega in francoskega jezika ne govorim, zato sem ugotovil, da potovanje v lastni režiji ne bo lahko. V Medini - starem delu Casablance sem si poiskal ugoden hotel, nato pa v družbi domačinov posedel v tradicionalni kavarni ob maroškem čaju, kjer sem končno začutil pravi utrip časa in prostora. Na vsakem koraku se je sedanjost prepletala s preteklostjo pod vplivom arabske, afriške, berberske in evropske kulture - bil sem torej v afriškem Orientu. Peš sem se podal proti drugi največji mošeji za Meko - mošeji Hasan II z več kot 200 metrov visokim minaretom, ki lahko sprejme 25 tisoč obiskovalcev, nato pa popoldne prelenaril na trgu Mohamed V, ki je središče Casablance. Trgovine z računalniško opremo, ameriški Mcdonalds in športne trgovine Nike in Addidas so mi dale vedeti, da le nisem zašel v srednji vek, temveč se nahajam v moderni Afriki in čeprav Casablanca ni glavno mesto, ima večji sloves in je veliko bolj opevana kot mesto Rabat, saj celotno mesto, ki ga krasijo bele zgradbe v španskem stilu ob sončnem zahodu prepričajo še tako zahtevne popotnike.

Hiroshima

2011-01-02T20:55:00.002+08:00

8:15 zjutraj 6. avgusta 1945 so američani odvrgli na mesto Hiroshima prvo atomsko bombo imenovano Little boy, pri tem pa se najverjetneje niso zavedali kakšne posledice lahko ima 600 kg težka bomba. Samo mesto Hiroshima je danes moderno in razvito mesto, po katerem vozi tramvaj, ki je povezoval prebivalce Hiroshime že v času napada z atomsko bombo. V mestu sem obiskal Hiroshima peace memorial museum, sodobno opremljen muzej, ki predstavi mnogo detajlov nuklearne katastrofe, sprehodil pa sem se tudi čez Hiroshima peace memorial park, park miru, kjer se Japonci vsako leto spominjajo tega tragičnega dne, ki je za vedno spremenil njihovo zgodovino. Nasproti spominskega parka stoji poslednja ruševina (Atomic Bomb Dome), ki so jo domačini ohranili v spomin na jedersko eksplozijo in njene katastrofalne posledice. Omenjena ruševina ni samo močan simbol najbolj uničujoče sile, ki jo je ustvarilo človeštvo, temveč izraža tudi upanje za mir v svetu in končno odpravo vsega jederskega orožja. Iz Hiroshime sem se z ladjo odpeljal tudi do Miyajime, ki je otok deviškega japonskega gozda in kjer sem si ogledal tempelj Itsukushima, ki svojo svetost ohranje s plavajočimi toriji, nato pa sem še zadnjič vstopil v japonsko restavracijo, kjer sem užival ob lokalnih japonskih specialitetah. Sayonara Nippon !

Hakone

2010-12-10T21:33:00.003+08:00

Narodni park Hakone je priljubljena izletniška destinacija, ki slovi po izjemni naravi bogati z mineralnimi in termalnimi izviri. Z gondolo sem se povzpel na Mt. Komagatake od koder se je razprostiral čudovit razgled na narodni park Hakone in tudi na goro Fuji, katere zasneženi vrhovi so vidni iz številnih oddaljenih krajev. Kljub temu, da me je premrazilo do kosti, je bilo vredno ogleda, prav tako pa je samo na vrhu Mt. Komagatake moč poiskusiti t.i. črna jajca, katerih redno uživanje bi naj podaljšalo življenje. Z vrha Mt. Komagatake sem se spustil do jezera Ashi, kjer sem se nato z ladjo podal po jezeru in užival v čudoviti pokrajini, katere ozadje je krasila gora Fuji, ogledal pa sem si tudi dolino Owakudani, polno vulkanskih vrhov in geotermalnih izvirov. Ogromno obiskovalcev je bilo japoncev, saj se le-ti iz bližnjega Tokya radi umaknejo v naravo in nacionalne parke, kakršen je Hakone. Center Hakone Kovakien Junesun, v mestu Hakone svojim gostom ponuja ''vinske'' kopeli v enem od odrtih termalnih bazenov. Kopanje v vinu naj bi bilo dobro namreč za pomlajevanje. Ne verjamem, da se v tem bazenu obiskovalci izključno samo kopajo :-).

Nagoya

2010-12-08T21:42:00.003+08:00

Nagoya je tretje največje in četrto najbolj naseljeno mesto na Japonskem otoku Honshu. Mesto združuje sodobne in moderne visoke zgradbe z tradicionalnimi templji, od katerih je omembe vreden zagotovo grad Nagoya - Nagoya castle, prav tako pa tudi Atsuta Shrine. Prisotna tradicija se močno prepleta z modernostjo tudi na ulicah, kjer so nekateri oblečeni v tradicionalna kimona, drugi pa po zadnjih svetovnih modnih smernicah. Številne svetovne korporacije imajo tukaj sedeže, Nagoya pa je tudi pomembno središče robotske in razvojno - vesoljske industrije. Zanimivo je, da na Japonskem deluje več kot polovica vseh delovnih robotov na svetu, vsako leto pa na Japonskem diplomira dvakrat več inženirjev kot v ZDA. Sicer pa so Japonci izredno zaprta družba, ponosni na vse kar je japonskega izvora, tako, da delajo, živijo in služijo svoji državi tako, kakor so nekoč samuraji svojemu gospodarju. Na Japonskem so prisotne tudi nekatere zanimive vraže, ki naj bi prinašale nesrečo. Tako lahko spanje po kosilu človeka spremeni v kravo, spanje proti severu pa ni priporočljivo, saj so tako pokopana trupla. Znano je tudi, da je potrebno skriti palec, ko mimo pripelje pogrebni avto, ponoči pa se ne sme žvižgati, sicer te lahko obišče kača. Tukaj torej sodobnost in tradicionalnost dopolnjuje še izvirnost.

Kyoto

2010-12-06T10:54:00.003+08:00

Mesto Kyoto, bivša prestolnica Japonske in mesto z 1,5 milijoni prebivalcev, ki se nahaja v neposredni bližini Osake je mesto templjev, turistov, stojnic s spominki, gejš in prelepih japonk oblečenih v tradicionalne kimone. Zanimiva je mestna četrt Gion, kjer je mogoče videti največ gejš, ki so varuhinje japonske tradicije, umetnosti in vrednot, ki svetu ostaja velika neznanka. Lepota, prefinjenost, umetniška nadarjenost, šarm, čistost in popolnost, vse to in še več so odlike tradicionalnih japonskih umetnic - gejš. Videl sem jih kar nekaj in bližnje spoznanje z njimi je bilo kar zanimivo. Sicer pa ima meka japonske kulture preveč templjev in drugih znamenitosti, da bi si jih lahko ogledal v nekaj dneh. Vredna ogleda pa sta nedvomno zlati tempelj - Kinkaku in znameniti Fushimi-inari Taisha, kjer sem se sprehodil skozi neskončnost mnogoterih vrat vse do vznožja, od koder sem imel čudovit razgled na samo mesto. Tudi nočno življenje v strogem centru mesta je pestro in zabavno kljub temu, da gre za meko japonske kulture. Veliko je internacionalnih restavracij (kitajske, indijske, malezijske, tajske, vietnamske), ki so opremljene s plastičnimi modeli hrane, kar ti olajša samo naročanje in izbiro hrane. Japonska je resnično drugačna, pozitivno drugačna in vredna obiska, je dežela, ki se je prilagodila sama sebi in iz tega naredila zavidanja vredno perfektnost na katero je lahko zagotovo ponosna.

Himeji

2010-12-03T20:19:00.005+08:00

Himeji je najodličnejši primerek japonske arhitekture gradov, ki kljub dovršenemu obrambnemu sistemu nikoli ni bil prizorišče krvavih bitk. Bela čaplja, kot elegantni grad imenujejo zaradi vtisa in njegove bleščeče bele zunanjosti - beli mavec so pri gradnji zunanjosti uporabili namreč zato, ker je negorljiv, saj je grad kot tudi drugi japonski gradovi zgrajen iz lesa in je zato zaščita pred ognjem še posebej pomembna, stoji v istoimenskem mestu s približno 500.000 prebivalci, ki leži 650 km zahodno od Tokya. Grad Himeji je ena od najstarejših ohranjenih zgradb iz časov srednjeveške Japonske, od leta 1993 pa je UNESCO grad Himeji, kot prvi japonski narodni kulturni zaklad uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine, saj se je leseni grad neprecenljive vrednosti skupaj s celotno strukturo stolpov, kamnitih okopov in prstenih zidov v izvirni obliki odlično ohranil več kot 400 let. Glavni petnadstropni stolp in druge manjše stolpe obkroža jarek in obrambni zidovi z številnimi linami za puščice in topove, tako, da je bil dostop do gradu za sovražnike nemogoč. Poleg gradov Macumoto in Kumamoto je tako Himeji eden izmed ''treh slavnih gradov Japonske'' in tudi najbolj obiskan japonski grad, zagotovo vreden obiska.

Osaka

2010-12-02T06:39:00.002+08:00

Na železniški postaji Tokyo sem začudeno študiral svojo vozovnico na kateri so bili japonski znaki, številke in na mojo srečo tudi destinacija Tokyo - Osaka v angleščini. Prišel je shinkansen (hitri vlak), zamenjal približno 500 potnikov v petih minutah in me nato odpelja v 550 km oddaljeno mesto Osaka, za kar sem potreboval približno dve uri. Vlaki dosegajo hitrost tudi čez 300 km/h, zato je mogoče planirati tudi veliko enodnevnih izletov na več destinacij. Javni prevoz na Japonskem je namreč na zavidljivi stopnji razvoja s poudarkom na železniškem prometu, prav tako dobro razvit pa je tudi preostali javni prevoz. Osaka velja za eno izmed največjih pristanišč na Japonskem in je pomembno poslovno središče, razen tega pa ponuja tudi številne mestne znamenitosti. Kot popotnik sem dobil občutek, da je v mestu veliko ljudi, ki nič ne počne, živi od zabave in od denarja, ki ga zapravijo tisti, ki veliko veliko delajo, zato pravzaprav nikoli ni dolgčas. Najboljše nočne zabave se vedno začnejo z večerjo v izakayah (japonskih pubih), nato pa se končajo naslednjega dne. Fast food-i po japonsko so hitre ''sushi'' in ''sashimi'' restavracije z sorazmerno realnimi cenami, ne manjka pa tudi tradicionalnih ameriških verig hitre prehrane in luksuznih dragih restavracij.

Mount Fuji

2010-11-30T23:00:00.001+08:00

Stopiti na vrh gore Mt. Fuji (3776 m) - svete gore za Japonce je bila moja želja že od trenutka, ko sem v Nepalu v Annapurna base campu pil nepalski čaj in se pogovarjal z mojo sherpo Lakpa o gorah in vulkanih, ki jih je vredno obiskati vsaj enkrat v življenju. Na žalost sem bil na Japonskem ravno v obdobju, ko je dostop do vrha gore Fuji zaprt zaradi snega in ledenikov, vendar bližnje spoznanje z goro Fuji zaradi tega ni bilo nič manj zanimivo. Eno uro sem potreboval, da sem iz Tokya prispel v majnše mestece inemovano Gotemba, ki se nahaja pod samim vznožjem gore Fuji. Okrožje gore Fuji zajema tudi pet čudovitih jezer : Lake Kawaguchi, Lake Yamanaka, Lake Sai, Lake Motosu in Lake Shoji. Prvi dan sem se tako povzpel do pete postaje, ki je dostopna tako peš, kakor tudi z javnim prevozom in se v bližnjih okolicah povzpel do posameznih točk, od koder je bil razgled na goro Fuji čudovit in enkraten. Res da je bilo mrzlo in ledeno tako, da me je premrazilo do kosti, a želja do bližnjega soočenja z sveto goro je bila tako močna, da sem kaj kmalu pozabil na ozebline. Premražen sem se zvecer razvajal v tradicionalnih vročih toplicah ''hot spring'' in obujal lepe spomine na bližnji stik z goro, obenem pa nabiral energijo, saj sem naslednji dan želel prekolesariti vznožje svete gore. Tako sem se odpravil do jezera Yamanako, si sposodil kolo in prekolesaril jezero ter pri tem občudoval lepote vsemogočne gore, ki je ponosno krasila ozadje jezera Yamanako ter s tem izpolnil svoje želje in pričakovanja. Še danes imam živ spomin na ta dan in izpolnjene sanje !

Tokyo

2010-11-26T08:03:00.004+08:00

Želja po obisku dežele vzhajajočega sonca - otoške države na daljnjem vzhodu med Tihim oceanom in Japonskim morjem, vzhodno od Korejskega polotoka, se je pojavila v moji zamisli že na poti okoli sveta med letoma 2007/2008, ko sem se nahajal že v neposredni bližini Japonske. Zaradi ugodne letalske karte sem željo uresničil letos in se tako v velikem pričakovanju odpravil na Japonsko, ki ti odpira vrata in te vabi na ogled svojim modernih mest, tradicionalnih naselij, številnih templjev, razgibane in raznolike narave, ljudi, ki hitijo, a vseeno skrbno ohranjajo tradicionalne vrednote in zgodovinske spomenike. Želel sem razbiti mit o ''futurističnem mestu'' in državi z najrazvitejšo tehnologijo, kar mi je uspelo, ko sem po 1o-urnem letu iz Dubaja končno pristal v Tokyu. ''Konichi wa'' je bila prva beseda, ki sem jo zaslišal na letališču na informacijskem oknu in kljub vabljivemu napisu v angleškem jeziku ''Information'', je bilo vprašanje ''Do you speak english'' bolj šala, odgovor prijazne in lepe Japonke ''yes, yes'' pa še toliko večja. Takoj sem ugotovil, da zadeva ne bo lahko in da Japonci zelo slabo govorijo angleški jezik, kar je od mene zahtevalo seveda dodatne animacijske, mimične spretnosti, razen tega pa sem se takoj pričel učiti japonske angleščine. Tokyo oziroma mravljišče je glavno mesto Japonske in svetovna metropola. V njegovem ožjem delu živi približno 8 milijonov ljudi, širše področje Tokya pa je najgosteje naseljeno urbano področje na svetu s kar 35 milijoni ljudi, kar je skoraj tretjina celotnega prebivalstva Japonske. Nastanil sem se v zelo malem hostlu, ki mi je za 30 eurov ponudil ležišče na tleh in odlično lokacijo. v Tokyu sem si tako ogledal najlepši in najmirnejši del mesta t.i. Imperial Palace s številnimi vrtovi, nato pa sem se izgubil v mravljišču strogega centra (Shibuyi in Shinjuku). Od vseh znamenitostih, ki jih zajemajo vsi znani popotniški vodiči, me je najbolj navdušil Tsukiji Fish Market, kjer sem užival ob največji veleprodaji rib na svetu ter številnih ''sushi'' restavracijah, v Akihabari sem si ogledal svetovne prototipe elektronike, se zabaval v Ropongiju in East Shinjuku v red light districtu z ''pachinko'' avtomati ter užival v japonski ekstravaganci in modi v predelu Harajuku. Tokyo me pravzaprav ni presenetil in je izpolnil vsa moja pričakovanja : je nor, unikaten, futurističen in šokanten !

Ipswich

2010-05-15T03:10:00.005+08:00

Ipswich je manjše mesto v Suffolku, ki se nahaja ob izlivu reke Orwell. Mesto je znano po tem, da je že večkrat dobilo nagrado za najbolj čisto mesto v Angliji, prav tako pa v mestu še zmeraj odmeva leto 2006, ko je serijski morilec v enem tednu umoril kar pet prostitutk. Mesto je tudi dom številnih umetnikov, ki svoja dela razkazujejo v zanimivem muzeju, umetniški duh pa se zvečer prelevi tudi v nočno klubsko dogajanje, ki je zelo pestro in zanimivo, zlasti ob reki Orwell. Jutranje posedanje po kavarnah z knjigo v roki je zanimivo, vendar si ne predstavljam, da bi to počel vsak dan. V mestu je tudi znamenita Tolly Cobbold pivovarna zgrajena v 19. stoletju, ki je dnevno oblegana do zadnjega kotička, zato je tudi moja obvezna smer vodila v pivovarno na kozarec piva. Ipswich je le eno uro vožnje ven iz Londona, zaradi umirjenosti in nižjih cen nepremičnin, pa se sem iz leta v leto naseljuje vse več prebivalcev, saj imajo tukaj kvalitetne pogoje za življenje. Moja denarnica iz dneva v dan kopni, zato se jutri odpravljam v mesto Bury, nato pa počasi domov.

London

2010-05-09T06:50:00.005+08:00

Promocija Ryanair-a za 52,00 eurov iz sosednjega Graza v London je bila kot nalašč za kratek obisk moje prijateljice Gladzy, ki se je iz Singapurja preselila v London. Nastanil sem se pri njenih prijateljih, ki živijo v idilični soseski na obrobju Londona, kjer živi več kot 7 milijonov prebivalcev in je eno najpomembnejših poslovnih, kulturnih, političnih in izobraževalnih središč na svetu. Prav tako je znan po mnogih znamenitostih, ki krasi mesto, dnevno pa ga oblega na tisoče turistov. Z vremenom sem imel kar srečo, saj je v roku enega tedna deževalo samo enkrat, v tem času pa je tudi ravno potekal znameniti maraton po Londonu. Raziskovanje mesta je zelo preprosto, saj imajo odlično železniško in avtobusno povezavo (zraven Hong Konga le še tukaj vozijo dvonastropni avtobusi), zanimiva pa je tudi vožnja z po mojem mnenju zelo slabo podzemno železnico (tube). Taksije so mi odsvetovali, češ da so zelo dragi. Od znamenitosti se zagotovo splača ogledat Buckinghamsko palačo, Westminstersko palačo, Big Ben, The London Eye, Tower bridge, Tower of London in Trafal square. Zapeljal sem se tudi do Nothing hilla, kjer živi pretežno bogati sloj v zelo idiličnih hišah. Za večerno zabavo poskrbi Piccadilly cirkus z svojo okolico polno klubov in nočnih barov, za odpravljanje mačka naslednjo jutro, pa je na voljo v bližini Chinatown, kjer se dobro in poceni uživa v kitajski kulinariki. London zagotovo navduši, prav tako pa tudi preseneti ob pogledu v denarnico.

Prague

2010-01-30T06:30:00.006+08:00

Prestop v leto 2010 sem preživel v češki prestolnici Pragi, ki že dolgo časa velja za eno najlepših evropskih mest. Hostel z imenom ''Strahow'', ki se nahaja v bližini stadiona Strahow (ki bi naj po svoji velikosti bil takoj za brazilsko Maracano) je bila ugodna, vendar ne najboljša ponudba. Dejstvo, da so bili vsi lokalni avtomati za vozovnice v češkem jeziku, me je prisililo, da sem se štiri dni po Pragi prevažal brez ene kupljene vozovnice, a k sreči me kontrolor ni dobil. Samo mesto je polno prelepih arhitekturnih zgradb, raziskovanje mesta pa se lahko prične že na vrhu grajskega hriba, kjer so Hradčani, nekdanji dvorec čeških kraljev, danes pa sedež češke vlade. Praški grad je v Pragi to, kar je Eiflov stolp v Parizu. Ogledate si lahko katedralo svetega Vida, gotske dvorane, Zlato uličico itd. Do starega mesta, predela na drugi strani reke Vltave, se je treba prebiti čez eno največjih znamenitosti Prage - Karlov most. Kamniti most, zgrajen leta 1400, s tridesitimi kipi, je romarska pot za obiskovalce in raj za ulične zabavljače in umetnike. Po sprehodu skozi stari del mesta, se odkrivanje Prage obvezno nadaljuje v novem delu mesta. Nekdanji okopi so danes privlačne ulice, zunaj mestnega obzidja pa je eden danes največjih trgov v mestu - znamenite Vaclavske namesti, kjer so se v preteklosti dogajale žametne in krvave revolucije. Ob mrzli silvesterski noči, smo se greli z beherovko, se spoprijateljili z posameznimi lokalnimi veljaki, nato pa prvi letošnji dan zaključili v eni izmed divjih praških diskotek.

Macau

2009-08-22T06:07:00.001+08:00

Posebno administrativno območje Ljudske republike Kitajske Macao (krajše Macao ali Macau) je majhen polotok na južni obali Kitajske, 70 km jugozahodno od Hong Konga in 145 km od Guangzhouja. Iz Hong Konga sem priplul v Macau v 45-tih minutah, pri čemer me je povratna karta stala dobrih 20 eurov. Macau je bila najstarejša evropska kolonija na Kitajskem, saj jo je že v 16. stoletju zasedla Portugalska, ki je leta 1999 prenesla suverenost na Ljudsko republiko Kitajsko, ki ozemlje sedaj upravlja kot posebno administrativno regijo LR Kitajske. Zraven zgodovinskih ostankov kolonializma, so največja atrakcija Macau-a igralnice. Gre za nekakšen ameriški Las Vegas v Aziji, kjer je legalnih mnogo oblik hazardiranja, a najpupolarnejša igra je pai gow, igra, ki se igra s kitajskimi dominami. Hazarderji iz Hong Konga si pogosto privoščijo enodnevni izlet v to državo, zato so vzpostavili tudi redno trajektno linijo. Sprehod čez ozke ulice in trge je najpreprostejši način za ogled številnih kulturnih in zgodovinskih znamenitosti, ki so zbrane v centru mesta, območju, ki spada v Unescovo svetovno kulturno dediščino. Za ogled Macau-a priporočam 2 dni, za tiste, ki Vas srbijo prsti v igralnicah pa kakšen dan več, vendar pazite, da ne boste morali zaradi tega predčasno končati potovanje.

Dubai

2009-07-18T22:57:00.010+08:00

Da so Združeni arabski emirati pojem prestiža, sem se že prepričal na poletu iz Munchna v Dubaj, ko me je letalska družba Emirates airlines nagradila z letom v Business Classu. Ogromno časa sem že preživel na višini 10.000 - tih metrov, vendar potovanje v Business Classu, je zgodba zase. Ob 5:30 uri zjutraj sem pristal v Dubaju, kjer je bilo ob tej uri že neverjetnih 32 stopinj. Dubaj je eden od sedmin emiratov in mesto v Združenih arabskih emiratih. Po številu prebivalcev je največji med emirati, po površini pa je od njega večji Abu Dhabi. V preteklosti je večinski delež prihodkov emiratov predstavljal izvoz nafte, odkar pa so zaloge pošle, se je Dubaj usmeril v poslovni in turistični sektor. Danes je eno najznamenitejših turističnih središč 21. stoletja, ki ga zaznamujejo ambiciozni gradbeni projekti. Želijo imeti vse kar je mogoče zgraditi z titulo '' the biggest one'', zato tukaj stoji nekaj arhitekturno najbolj neverjetnih gradbenih kompleksov. Veliko zgradb je še v načrtu ali pa se še gradijo, med njimi izstopajo stolpnica Burj Dubai, ki je že postala najvišja zgradba na svetu in projekta izgradnje umetnih otokov v Perzijskem zalivu pred obalo Dubaja, Palm Islands ter The World. Nastanitve v Dubaju niso predvidene za backpackerje, saj nočitve znatno presegajo povprečen boudget, zato gre posebna zahvala prijatelju Sam Limu, ki me je gostil in mi pokazal, kaj vse ti ponuja Dubaj. Za tiste, ki jih zanima več, je tukaj tudi video Burj Al Arab hotela z sedmimi zvezdicami.

Budapest

2009-03-07T05:57:00.010+08:00

Budimpesta je glavno mesto Madzarske. Z uradno priblizno 1,7 milijona prebivalcev, neuradno pa okoli 2,5 milijona prebivalcev je po stevilu prebivalcev sesto najvecje mesto v Evropski uniji. Razteza se ob obeh bregovih Donave, ki tece od severa proti jugu. Razdeljena je na 23 okrozij, vsako okrozje pa je svoja obcina. Na desnem bregu se nahaja nekdanje samostojno mesto Budim (Buda) in severno od njega Stari Budim (Óbuda), Pesta pa se nahaja ob levem bregu Donave. Na Donavi je nastalo tudi nekaj otokov. Severno od mestnega sredisca sta Margit - sziget, danes priljubljen park in rekreacijsko sredisce, in Óbudai - sziget, na otoku Csepel sziget juzno od mestnega sredisca pa je danes recno tovorno pristanisce. Cene so tukaj malo bolj prijazne od tistih v Dunaju, a se zmeraj visoke. Za obisk samega mesta je zelo priporocljiva t.i. Budapest card, ki vkljucuje celoten javni potniski promet, stevilne vstopnine v muzeje in hkrati tudi nezgodno zavarovanje v casu 48-tih ur. Ogledal sem si Stolp budimskega gradu, Madzarski parlament ob reki Donavi, Trg herojev in Drzavno opero. Budim in Pesto povezujejo stevilni mostovi prek reke Donave, zato priporocam kaksen dober izlet s kolesom, za tiste malo bolj lene pa se vrata pivnic odprejo ze zelo zgodaj. Za vsakogar torej nekaj!

Vienna

2009-02-22T17:36:00.008+08:00

Iz vrocega in soparnega Singapurja preko Dubaja prispem v nic kaj toplo prestolnico Avstrije - Dunaj. Navajen se indonezijskih cen (spanje - 4 eure, hrana - 2 eura), me Dunaj dobesedno sokira. Po dobrih dveh urah tavanja po mestu, mi uspeh dobiti posteljo za naslednji dve noci in to po ceni 40 eurov na noc. Jasno mi je postalo, da cez dva dni nadaljujem svojo pot ze proti Budimpesti. Dunaj je glavno mesto Avstrije in obenem tudi glavno mesto ene od devetih avstrijskih zveznih dezel (Bundesland Wien). Mesto lezi na obeh bregovih reke Donave, priblizno 40 km od meje s Slovasko ter vsega 50 km od slovaske prestolnice Bratislave. Z 1,7 milijona prebivalcev je Dunaj najvecje mesto v Avstriji in njeno kulturno in politicno sredisce. Je mesto, ki ima karizmo po vsej verjetnosti zato, ker je bilo stoletja glavno mesto velikega imperija in kjer se danes kraljuje Schönbrunn. Zraven tega je se vredna ogleda Drzavna opera, Katedrala sv. Stefana, Mozartova hisa, Cesarska palaca Hofburg in zabaviscni park Prater. S pomocjo 48-urne vozovnice, ki vkljucuje vse mestne transporte, je ogled mesta zelo preprost, pri tem nekoliko visoke cene nocitev in prehrane, pa te opomnijo zopet na to, da si nazaj v hladni in dragi Evropi.

Venice

2009-02-09T00:37:00.003+08:00

Benetke so eno izmed najbolj slikovitih mest Italije, ki lezi v laguni na majhnih otokih in med stevilnimi kanali. Znane so po stevilnih romanticnih mostovih, prelepi arhitekturi, ozkih ulicah, stevilnih palacah, cerkvah in muzejih. Hise, ki stojijo na lesenih kolih v morju, trgi polni golobov, mosticki, gondole - vse to daje Benetkam pravo romanticno vzdusje. Ena izmed znamenitosti je Canal Grande oziroma Veliki kanal, ki se vije cez sredisce Benetk in deli mesto na dvoje. Preckajo ga trije mostovi: Rialto, Scalzi in Accademia. Trg Svetega Marka je osrednji trg v Benetkah, kjer stoji Bazilika sv. Marka, Campanile in Dozeva palaca. Campanile je najvisja stavba v Benetkah, ki meri 98,5 metrov. Za obisk priporocam cim bolj zgodno uro, saj se okrog poldneva zbere ze taka mnozica, da se s tezavo gibljes. Cene dobro odstopajo od povprecja, v dolocenih primerih celo prevec presenetijo, vendar svetovno znano mesto pac ima svoj standard. Zraven tega sta obiska vredna tudi otoka Murano in Burano. Otok Murano je po svetu poznan po izdelavi steklenih umetnin. Podobno kot Benetke je tudi Murano sestavljen iz otokov ter mostov. Otok Burano pa je poznan po izdelavi cipk. Vse skupaj je dobro organizirana turisticna atrakcija, ki je vredna malo lezernosti in fantazije.

Hollywood

2009-02-03T04:34:00.007+08:00

Hollywood je mestna cetrt Los Angeles-a, ki se se danes uporablja kot sinonim za celovit filmski slog in filmsko produkcijo. V zgodnjih letih kina so filme snemali po vseh ZDA, vendar so trije razlogi pripeljali do tega, da je Hollywood zaslovel kot filmsko sredisce. Ti razlogi so: vreme - zagotovljenih 350 soncnih dni na leto, velika raznolikost tamkajsnjega okolja in druzba Motion Picture Patents. Z malo srece mi je uspelo dobiti ugoden motel na Hollywood Boulevard-u, dobrih 100 metrov stran od znamenite ulice zvezd - Walk of Fame, kjer ima vsakdo, ki v Hollywood-u nekaj pomeni svojo zvezdo. Plocnik je lepo spoliran, ljudje pa se mecejo tudi na tla, zato, da bi se slikali s svojo priljubljeno zvezdo. Tisto kar me je presenetilo tukaj je podoba, ki jo televizije ne pokazejo. Na ulicah je namrec mogoce opaziti ogromno smeti, veliko je beracev in revezev, in tudi brezdomci, ki spijo kar na ulicah niso nobena redkost. Kljub aktivnemu raziskovanju Hollywood-a, mi ni uspelo srecati nobene slavne osebe, mi je pa zato uspelo spoznati obljubljeni Hollywood v pravi luci. Lep pozdrav!

Los Angeles

2009-01-30T15:08:00.003+08:00

Mesto Los Angeles (City of Los Angeles) je drugo najvecje mesto v ZDA (po prebivalstvu) in najvecje mesto v zvezni drzavi Kalifornija. Danes je eno svetovnih sredisc kulture, gospodarstva, znanosti in zabave. Tukaj sem prezivel se moje zadnje dni, predno se vrnem nazaj v Slovenijo. Vreme mi sicer ni bilo najbolj naklonjeno, a samo mesto ponuja dovolj zanimivih predelov in zabave. Sprehodil sem se po Beverly Hills-u, si ogledal znameniti Grauman's Chinese Theatre (pred katerim znane osebe Hollywood-a pustijo odtise rok in stopal) in vstopil v zgradbo Kodak Theatre, v kateri vsako leto podeljujejo slovite filmske nagrade Oskar. Zanimiv je tudi sam Downtown Los Angeles, kjer se nahajajo stevilna financno-poslovna sredisca in kjer je slovita sportna dvorana Staples Center (dom kosarkarjev Los Angeles Lakers). Cudovit dan sem prezivel tudi v Universal Studios, ki velja za eno najvecjih atrakcij Los Angelesa in ki jo vsako leto obisce na milijone obiskovalcev vseh generacij. Za sicer kar visoko ceno 60 ameriskih dolarjev je ponudba na drugi strani zares bogata. Gre pravzaprav za mesto v malem, tako da si je treba za podbroben ogled vzeti kar dan ali dva casa. Ogled Los Angeles-a seveda ni popoln, ce si ne ogledas znamenite plaze, kot so Santa Monica Beach in Venice Beach, kjer za varnost kopalcev skrbi znamenita Baywatch ekipa in kjer ti z malo srece uspe videti celo Pamelo Anderson. Ja, L.A. je res nor!

Hoover Dam

2009-01-27T23:31:00.003+08:00

Na meji med Arizono in Nevado, nedalec stran od meke igralnistva Las Vegasa, se nahaja eden najvecjih jezov na svetu Hoover Dam. Jez je znan tudi po imenu Boulder Dam in je bil zgrajen v prejsnjem stoletju z namenom bodoce proizvodnje elektricne energije na reki Colorado. Takrat najvisji jez na svetu so gradili le pet let (1931 - 1936) in je bil postavljen celo dve leti pred rokom izgradnje. Ime je dobil po rudarskem inzenirju Herbertu Hooverju, bolj znanem kot 31. ameriskem predsedniku, ki je bil na oblasti prav v casu zacetka gradnje jezu in elektrarne na njem. Sedaj, mnogo let po izgradnji, jez se vedno stoji in velja za enega najvecjih gradbenih dosezkov v zgodovini. Leta 1985 so ga zascitili kot nacionalni zgodovinski park. Jez meri v visino 225 metrov in velja za enega od sedmih inzenirskih cudes v ZDA. Z vrha jezu se odpira cudovit pogled na reko Colorado, po kateri turiste na ogled jezu vodijo tudi z ladjicami. Z 8 do 10 milijoni ljudi, ki vsako leto obiscejo gradbeno znamenitost, se Hoover Dam uvrsca na peto mesto najbolj obiskanih nacionalnih parkov v ZDA. Med gradnjo jezu je umrlo 96 delavcev. Hoover Dam predstavlja mejo med Nevado in Arizono. Zanimivo je, da je na turbini v Arizoni ura pomaknjena eno uro nazaj, za razliko od turbine v Nevadi, oddaljene le nekaj deset metrov stran, kar mi z lahkoto omogoca potovanje skozi cas.

Monument Valley

2009-01-24T19:38:00.002+08:00

Sem v zvezni drzavi Utah, kjer se nahajam v kulisi ameriskih westernov - Dolini spomenikov, katero so ustolicili kot pravo amerisko klasiko. Monument Valley Navajo Tribal Park je uradno ime Doline spomenikov, ki je posebnost na Koloradski planoti, ker v blizini ni nobenih kanjonov. Velja za eno izmed sedmih cudes sveta in za drugi najbolj fotografiran kraj na svetu. Iz planotaste ravnine se dvigajo stevilni osamelci, imenovani mesa in but. Ta skrivnostni svet mogocnih osamelcev iz temnordecih pescenjakov je last Indijancev plemena Navajo, ki se z izkupickom od vstopnin tudi prezivljajo. Po parku ni mogoce pesaciti, se je pa mogoce peljati z osebnimi avtomobili v lastni reziji ali z odprtimi minibusi v spremstvu vodnikov. V tem okolju je bilo posnetih vec filmov, stevilne televizijske nadaljevanke in tudi reklame. Dolina dramaticne pokrajine z mesami, kanjoni in 300-metrskimi skalnatimi osamelci, ki kljubujejo zakonom teznosti, je tako navdihnila tudi legendarnega reziserja westernov Johna Forda, ki je leta 1939 tukaj posnel Postno kocijo (Stagecoach). Ford je izredno populariziral "Dolino spomenikov", saj so v njegovo cast poimenovali celo eno najboj slovitih razglednih tock v parku, ki jo je reziser uporabil tudi v filmu Iskalci, v prizoru, ko je bila napadena indijanska vas. Po cudovitem dnevu, ki sem ga prezivel tukaj lahko recem le, da indijanski park plemena Navajo - Monument Valley, ne imenujejo zamanj osmo cudo sveta.

Grand Canyon

2009-01-21T06:10:00.004+08:00

Ko se vsi kanjoni zdruzijo in ustvarijo en sam velik kanjon, postane to najvelicastnejsi prizor na svetu - Grand Canyon. Po pocitku v bliznjem mestecu Fresno, sem zgodaj zjutraj pot nadaljeval proti nacionalnemu parku, kjer prvi pogled obiskovalca preseneti, saj velicina, ki jo fotografski objektiv ne zajame postane nepredstavljiva. 29 kilometrov sirine, ki jo skozi 1,6 kilometra globoko sotesko, 365 kilometrov vodi reka Kolorado, je prava umetnost tega planeta, ki je nastajala 10 milijonov let. Zanimiv je tudi podatek, da kljub 365 kilometrov dolgi poti velikega kanjona, tega ne precka noben most, kanjon pa na svojem najozjem delu se zmeraj meri obcudovanja vrednih 6,4 kilometrov. Bright Angel Trail je eden izmed najbolj slikovitih spustov do reke Kolorado, kjer ozko pot, ki se vije po steni kanjona, zraven turistov okupirajo tudi mule, ki nosijo predvsem tiste malo bolj lene sorte obiskovalcev. Park rangerji imajo zato tezave z ljudmi, ki se odlocijo v enem dnevu priti na dno kanjona in nazaj. Priti na dno ni tezava, vendar marsikateremu turistu zmanjka sape, ko se v allstarkah ali mokasinih vraca nazaj gor. Kanjon sam je tudi precej zanimiv iz geoloskega stalisca - jasno se vidi 12 slojev kamnin iz razlicnih obdobij, kjer se menjavajo tako apnenec, ki ga je pustilo tam starodavno morje, rdeckasti pescenjaki, in na dnu tudi starejse kamnine magmatskega izvora. Ce vzames s seboj se kaksnega geologa, ga kak teden zagotovo ne dobis ven. Kljub nekoliko oblacnemu vremenu, mi je uspelo ujeti nekaj fantasticnih prizorov tega spektakularnega nacionalnega parka. Res si zasluzi ime ˝Veliki˝.

Las Vegas

2009-01-18T21:43:00.004+08:00

Las Vegas je mesto sredi poleti vrocega (temperatura se pogosto vzpne prek 40 stopinj Celzija) in pozimi hladnega puscavskega juznega dela zvezne drzave Nevada na zahodu Zdruzenih drzav Amerike. Mesto ima ze skoraj 300.000 prebivalcev, skupaj s somestjem pa vec kot milijon in velja za najhitreje rastoce vecje naselje v drzavi. Je nesporno sredisce svetovnega igralnistva in ima najvec hotelskih sob na nasem planetu; zdaj jih je ze vec kot 100.000. Toliksno je tudi stevilo gostov, ki dnevno pridejo preizkusit sreco. Ker vecina ostane le nekaj dni, se v mestu dnevno gnete okrog 300.000 turistov, naj bo zima ali poletje, ponedeljek ali nedelja. Zacetki igralnistva segajo v leto 1905, ko je sem prisla Pacifiska zeleznica. Tukaj so se naselili zelezniski delavci, ki so ze takrat pokazali precejsen smisel za hazard. Mesto je leta 1931, pred legalizacijo igralnistva in tik pred pricetkom gradnje bliznjega 221 m visokega Hooverjevega jezu na reki Kolorado (Colorado River), imelo le 5100 prebivalcev. Hiter razvoj mesta je ob izobilju elektricne energije, ki je omogocilo razsvetljavo enormnih razseznosti, pospesilo dejstvo, da je bila Nevada dolgo edina drzava v ZDA, kjer je bilo dovoljeno hazardiranje. V mestu so dovolili tudi organizacijo hitrih porok, pri cemer poreklo mladoporocencev ni pomembno. Las Vegas pocasi izgublja sloves mesta greha in mafijskih poslov, saj z organizacijo sportnih in vrhunskih zabavnih prireditev skusa privabiti cim vec peticnih gostov, pa tudi druzin z otroki. Mnogi hoteli si prizadevajo pritegniti najmlajso generacijo s precej kicasto zunanjostjo in kljub izvrstni ponudbi so cene prenocisc in hrane dostopne tudi povprecnemu turistu. Zato pa nanj nenehno prezijo trume igralnih aparatov, pa naj bo to v hotelskih igralnicah, na letaliscu ali v javnem straniscu. Glavna privlacnost Las Vegasa je 4 kilometre dolga osrednja ulica, imenovana Strip. Ob njej so osredotoceni vsi najbolj slavni hoteli, ki s svojo arhitekturo in dogajanjem ob njih posnemajo in predstavljajo glavna cudesa sveta. Strip je posebno impresiven ponoci, ko ima Las Vegas svojo carobno moc!

Yosemite National Park

2009-01-16T15:00:00.003+08:00

Zgodaj zjutraj, se v trdi temi, se iz San Francisca odpravim proti nacionalnemu parku Yosemite. Yosemite National Park je med najstarejsimi v Ameriki. Razteza se na vec kot 3000 kvadratnih kilometrih znotraj gorovja Sierra Nevada. V isto obmocje spadata tudi Sequoia National Park in Kings Canyon National Park. Pretezno granitna kamenina v parku je kriva za zelo zanimive vrhove, ki imajo obliko kupole, in zelo ozko in globoko ledenisko dolino Yosimite Valley, ki je obdana z visokimi strmimi klifi in mnogimi visokimi slapovi. Tukaj se nahaja plezalcem dobro poznana stena El Capitan, ki predstavlja izziv vsakemu sportnemu plezalcu in tudi zasciten gozd sekvoj, ki so zelo stara in volumensko najvecja drevesa na planetu. Res ogromna drevesa, saj je pri najvecji skozi njo speljana tudi cesta. Yosemite velja za enega najlepsih nacionalnih parkov v Kaliforniji, kjer tudi na nadmorski visini preko 3000 metrov uspevajo bujni gozdovi kalifornijskih smrek in drugih dreves. Nacionalni park Yosemite je zagotovo vreden ogleda, zato ga priporocam vsem, ki se bodo mudili v Kaliforniji.

San Francisco

2009-01-10T19:49:00.006+08:00

San Francisco velja za eno izmed najlepsih mest na svetu, in da je temu res tako, sem ugotovil ze med pristajanjem, ko sem z visine obcudoval to svobodomiselno mesto iz sestdesetih let. Prva stvar, ki sem jo opazil ob prihodu v mesto, je pomanjkanje ravnine. Povsod sami klanci in hribi, ravnine je samo za vzorec, pa se to ob obali. San Francisco je znan po tem, da ima kar nekaj zanimivih cetrti, od kitajske, preko hipijevske do gejevske (The Castro). Nastanil sem se v blizini starega ribiskega pristanisca - Fishermans Wharf. Samo hribovito mesto, zraven cudovite voznje s tramvajem, ponuja kar nekaj mestnih znamenitosti: Civic center, Union Square, Fisherman’s Wharf, most Golden Gate, vijugasta ulica – Lombard Street in eno izmed najvecjih kitajskih cetrti v Severni Ameriki. Zascitni znak San Francisca je prav gotovo znameniti otocek Alcatraz, ki je bil nekdaj dom najnevarnejsim kriminalcem v ZDA. Danes je otok, ki lezi sredi zaliva v San Franciscu, trzna nisa, vsak dan ga obisce na tisoce radovednih turistov. The Rock, kakor pogovorno recejo Alcatrazu, vecina pozna po slavnem zaporu, mnogi pa ne vedo, da je bil lep cas dom Indijancev in da je bil v zacetku misljen kot vojaska utrdba. Skratka v San Franciscu zagotovo uzivas in ni je vecje atmosfere, ko se ob Scott Mackenziejevi pesmi - San Francisco, preko v meglice ovitega Golden Gate-a vozis najlepsemu ameriskemu velemestu naproti.

65 hour from Rio de Janeiro to Santiago de Chile

2008-12-16T14:52:00.009+08:00

Da je karneval za Brazilijo resnicno dogodek, sem se preprical, ko sem zelel kupiti let iz Ria de Janeira nazaj v Santiago de Chile, od koder me je cakal povratek nazaj v Evropo. Zaradi karnevala so bile namrec karte tudi do 4-krat drazje, zato mi ni preostalo drugega, kot da iscem alternativo. Pri avtobusni druzbi Chilebus Internacional, mi je tako za slabih 150 ameriskih dolarjev uspelo dobiti prevoz iz Ria de Janeira za Santiago de Chile. Odhod je namrec samo enkrat tedensko, za pot pa je potrebnih slabih 65 ur. To je bila zagotovo ena izmed najtezjih maratonskih vozenj, ki sem jo dozivel na svojih potovanjih. Ceprav se slisi ogromno, cas tudi kar hitro mine, zlasti ob gledanju stevilnih filmov ter ob zajtrku in vecerji, ki ju dobis kar na avtobusu. Zelo se namrec zelijo priblizati udobnosti potovanja z letali, kar jim zaenkrat kar dobro uspeva. Pot me je vodila preko São Paula v Argentino, kjer sem ob voznji po prostrani pampi prispel v Mendozo, od koder sem preko Andov prispel v Santiago de Chile z enourno zamudo. Zanimiva izkusnja, katero najverjetneje ne bom vec ponovil.

Carneval in Rio de Janeiro

2008-12-12T14:52:00.003+08:00

Karneval v Riu je najslavnejsi na svetu, ceprav je predvsem pasa za oci turistov, ki poteka na Sambódromu, ogromnem prizoriscu, kjer se stiri dni vrstijo sprevodi stirinajstih sol sambe. Sprva je bila to prireditev za reveze, sprosceno srecanje plesalcev sambe, dandanes pa je to velika in pomembna prireditev, financno podprta s strani mestnega turisticnega odbora. Priprave na karneval se zacnejo ze mesec dni pred pustom, sole sambe pa privabljajo turiste ze od zacetka decembra. Vsaka sola izbere temo iz brazilske kulture in pripravi njen prikaz. Na karnevalu sodeluje do 5000 plesalcev in godbenikov. Veliki prireditveni prostor za nastope pod vedrim nebom pa ima prostor za 85.000 gledalcev. Med letom daje Sambódrom bolj zalostno podobo, ogleda pa je vreden predvsem obod arhitekta Niemeyerja, ki ponazarja zadnjico prelepe mulatke v tangicah. V casu karnevala gre torej za najvecjo zabavo v letu, ki popolnoma paralizira drzavo. Banke, trgovine in vladni uradi po vsej Braziliji so namrec zaradi karnevalskih slovesnosti zaprli svoja vrata. Na ulicah se zacenjajo povorke razlicnih karnevalskih skupin, imenovane ˝bloco˝ in ˝banda˝, karneval pa je po simbolicni predaji pozlacenih kljucev mesta ze tradicionalno odprla povorka karnevalske skupine Bola Preta. Zaradi visokih otvoritvenih kart, sem si karneval ogledal drugi dan, kjer sem ob zvokih sambe prezivel noc vse do seste ure zjutraj. Karneval, ki ga zagotovo moras videti vsaj enkrat v zivljenju.

Rio de Janeiro

2008-12-10T14:08:00.002+08:00

Le dobrih sedem ur sem potreboval, da sem iz Sao Paula prispel v Rio de Janeiro, v eno izmed najlepsih mest na svetu. Obdajajo ga Atlantski ocean in s pragozdovi porascene gore in hribi, tropska vrocina, palme in dolge pescene plaze. Kot vsako velemesto je tudi to sestavljeno iz dveh nasprotij: blescece zivljenje ob pescinah Copacabane in Ipaneme na eni strani, in gruce kolib v neprivlacnem svetu bede in zlocina, v t.i. favelas, na drugi strani. Rio de Janeiro, drugo najvecje mesto v Braziliji ima mnogo mestnih znamenitosti: kip Kristusa Odresenika na hribu Corcovado, pesceno plazo Copacabana, botanicni vrt, zvezno univerzo, narodni park Tijuca, stadion Maracanã in poslovne zgradbe, ki so se nakopicile ob Avenidi Rio Branco. Priporocam tudi vzpon na Pão de Açúcar (Sladkorni stozec), ki ponuja cudovit pogled proti Corcovadu in plazam Copacabane, Botafoge in Flamenga. Turisticne brosure zagotavljajo, da je na Sladkornem stozcu najlepsi soncni zahod, ki malce ohladi vroce ozracje, zaradi katerega se mesto postavlja z vzdevkom 40 stopinj, hkrati pa se temperatura se neprestano dviguje v restavracijah, klubih, solah sambe, striptiz barih in seks hotelih po plazah in favelah. Ime Rio de Janeiro v prevodu pomeni Januarjeva reka. Obisk Ria brez dveh svetisc – Sambódroma in Maracane – je nepopoln. Najprej preverite, ali katera od mestnih nogometnih ekip igra na enem najvecjih stadionov na svetu, Maracani. Ce nimate te srece, se lahko pridruzite vodenemu ogledu po stadionu in stopite v odtise nog, ki so jih pred vhodom pustili najslavnejsi igralci. In ce je Sao Paulo mesto, v katerem se dela, potem se v Riu plese.

São Paulo

2008-12-08T14:28:00.002+08:00

São Paulo oziroma ˝Sampa˝ kot ga klicejo domacini, je glavno mesto drzave São Paulo v jugovzhodni Braziliji. Po dolgotrajni nocni voznji, sem zgodaj zjutraj prispel v mesto, ki ima vec kot 11 milijonov prebivalcev in je eno izmed najbolj naseljenih mest juzne poloble. São Paulo je poznan po izrazitem smogu, stevilnih mestnih helikopterskih linijah, nezanesljivem vremenu in ogromnem stevilu neboticnikov. Ker se mesto naglo siri, se njegovo okrozje obravnava na dva nacina. Po tipu definicije mestnega okrozja CSA (Combined Statistical Area) je São Paulo z 29 milijoni prebivalcev drugo najvecje mesto na svetu in sledi Tokiju z metropolitanskim okrozjem. Po drugi, ozji definiciji, ki v mestno okrozje ne vkljucuje podrocij Campinas, Baixada Santista in drugih bliznjih cetrti (Região Metropolitana de São Paulo) pa ima okrog 19,7 milijona prebivalcev (2006), kar ga postavlja na peto mesto med najbolj naseljenimi metropolitanskimi obmocji na svetu. Latinski moto mesta je ˝Non ducor, duco˝, kar pomeni ˝Ne vodijo me, jaz vodim˝. V samem mestu se izgubis med nestetimi neboticniki, zanimivo in vredno ogleda, pa je staro pokopalisce, nogometni stadion, operna hisa in centralni park, ki je ob neznosno visokih temperaturah se kako vabljiv. Caka me se mesto sambe, karnevala in norcev – Rio de Janeiro!

Iguaçu National Park

2008-12-06T06:43:00.003+08:00

Nacionalni park Iguaçu se lahko pohvali z cudovitimi slapovi na juznoameriski reki Iguaçu. Slapovi, ki si jih delita Argentina (pripada ji vecji del) in Brazilija, se nahajajo okoli 23 km pred izlivom reke Iguaçu v Parano. Najblizji mesti, obe se nahajata v neposredni blizini izliva, sta Puerto Iguazú na argentinski in Foz do Iguaçu na brazilski strani. Za ogled samega nacionalnega parka, stevilni hostli ponujajo paket (prevoz z vstopnino) po dokaj ugodnih cenah. Skupno stevilo vseh slapov je okoli 275 (natancno stevilo je odvisno od kolicine vode v reki). Od skupaj 19-ih vecjih slapov so trije na brazilski strani reke. Najspektakularnejsi del slapov je Hudicevo zrelo (Garganta del Diablo) v obliki podkve. Po gvaranski legendi naj bi slapovi nastali, ko je bojevnik Caroba s colnom pobegnil z dekletom Naipur in s tem razjezil enega gozdnih bogov, ki se je ravno tako zaljubil vanjo. Bog je tako tik pred zaljubljencema zrusil recno strugo, Naipur je padla cez vec strmih slapov in se na dnu spremenila v skalo. Caroba pa se je spremenil v drevo, ki se danes gleda v skalo spremenjeno Naipur. Obe drzavi sta obmocje slapov skupaj se z obseznimi obmocji subtropskega dezevnega gozda zascitili z narodnima parkoma. Oba narodna parka imata cestni povezavi in pogoste avtobusne zveze z mestoma Puerto Iguazú oz. Foz do Iguaçu. V obeh parkih so uredili tudi nezahtevne poti do najatraktivnejsih predelov. Ker je vecina slapov na argentinski strani, velja, da je za panoramske razglede primernejsa brazilska stran.

Foz do Iguaçu

2008-12-04T06:54:00.003+08:00

Sem v Braziliji v mestu Foz do Iguaçu (kar v portugalscini pomeni izliv reke Iguaçu). Mesto s 309.000 prebivalci lezi v brazilski zvezni drzavi Paraná, okoli 650 km zahodno od provincialne prestolnice Curitibe. Sem torej v blizini, kjer se reka Iguaçu izliva v reko Parano, na tromeji Brazilije, Argentine in Paragvaja. Ozemlje, kjer danes stoji Foz do Iguaçu, je prvotno pripadalo Paragvaju, leta 1865 pa je preslo pod Brazilijo. Poleg blizine slapov Iguazú, kjer so leta 1939 ustanovili prvi narodni park, so na razvoj mesta pomembno vplivali se izgradnja Mostu prijateljstva, ki Foz do Iguaçu povezuje z paragvajskim mestom Ciudad del Este in Most Tancredo Neves, ki Foz do Iguaçu povezuje z argentinskim mestom Puerto Iguazú. Mestu dajejo pecat stevilni priseljenci, zaradi cesar je opazno prepletanje kulturnega in verskega znacaja. Prevladujoce religije so tako katolistvo, protestantizem in spiritualizem, pomembni sta pa tudi islam in budizem. V mestu tako stoji najvecji budisticni tempelj v Braziliji in moseja Omarja ibn al-Khataba, ki naj bi bila celo najvecja moseja izven Bliznjega vzhoda. Zaradi blizine slapov Iguazú, ki lezijo le dobrih 20 km vzhodno od mesta, je pomebna dejavnost turizem, zaradi cesar je mesto eno najbolj obiskanih v Braziliji.

Punta del Este

2008-12-02T14:22:00.004+08:00

Punta del Este me je zaradi svojega modernega izgleda presenetila. Ogromni, lepi hoteli, turisticna infrastruktura, veliko Argentincev, pa tudi izjemno "dobro preskrbljenih" Evropejcev. Cene ponovno v USD, ista stvar seveda 2 -3 krat drazja kot v Montevideu. Punta del Este je priznano letovisce stevilnih svetovno znanih zvezdnikov, kar jaz zagotovo nisem, zato bom tukaj ostal le 2 dni. Glavni simbol priznanega letovisca je La Mano – ogromna skulptura v obliki roke, ki se dviga iz pescene plaze, delo priznanega cilenskega umetnika Maria Irrarazabala. Sonce je izredno vroce, vendar je veter tako mocan, da je bilo na koncu prav mrzlo, ogromni visoki valovi, pa kopalcem niso bili naklonjeni za plavanje. Mesto zazivi sele zvecer, ko pridejo na vrsto nocni bazar, stevilni klubi in prestizne restavracije. Bi kar rade volje ostal, ce ponudniki nebi pretiravali z cenami, primerljivimi evropskim, vendar me se caka dolga pot do tromeje med Argentino, Brazilijo in Paragvajem, kjer me caka slap Foz de Iguazu. Lep pozdrav iz Urugvaja!

Montevideo

2008-11-30T18:23:00.006+08:00

Buquebus je glavno prevozno podjetje, ki s plovbo povezuje glavno mesto Urugvaja – Montevideo z Buenos Aires-om. Ceprav obisk Urugvaja nisem planiral, sem odlocitev sprejel zadnji dan v Buenos Aires-u. Voznja z udobno veliko ladjo traja priblizno eno uro do pristanisca Colonia, od koder te avtobusi odpeljejo v samo prestolnico. Montevideo je najvecje mesto in glavno pristanisce Urugvaja. Beseda Montevideo izvira iz portugalske besedne zveze ˝Monte vide eu˝, ki v prevodu pomeni ˝vidim hrib˝. Po povrsini za vec kot dvakrat presega vsa ostala mesta v drzavi. Poleg pristaniskih dejavnosti je popularen tudi po svojih plazah, kot so Pocitos, Buceo, Malvin, Playa de los Ingleses, Playa Verde, Punta Gorda in Carrasco, ki so ob visokih temperaturah se kako iskane. Mesto ima bogato kulturno in zgodovinsko tradicijo, ki je predstavljena v stevilnih muzejih in je obelezena s stevilnimi spomeniki, zgradbami in trgi. Po raziskavah podjetja Mercer Human Resource Consulting je Montevideo v okviru drzav Latinske Amerike mesto, ki prebivalcem omogoca najvisji zivljenjski standard, sledita pa mu Buenos Aires in Santiago de Chile. To sem se preprical ze pri prvi nocitvi, ko sem moral bolj globoko secti v denarnico, da sem si zagotovil streho nad glavo. Kmalu sem spoznal, da bo Urugvaj zgolj tranzitna drzava na poti v Brazilijo, zato poizkusam maksimalno uzivati.

Buenos Aires

2008-11-29T05:03:00.003+08:00

Koncno prispem v glavno mesto Argentine, ki je hkrati najvecje mesto Juzne Amerike. Namestim se v zelo modernem hostlu, v samem centru mesta, v blizini predela La Boca. Prvo kar me je navdusilo v samem mestu, je podzemna zeleznica, ki naj bi veljala za eno najstarejsih na svetu. Buenos Aires je zaradi ugodne lege ob ustju reke Rio la Plata postal pomorski center za ves spodnji del juznoameriske celine. Danasnje ime je dobil po ugodni klimi: buenos aires pomeni v spanscini – dobri vetrovi. Po arhitekturi in utripu je Buenos Aires najbolj evropsko od juznoameriskih velemest. Postavlja se z najsirso avenijo na svetu, Avenijo 9. julija, in najdaljso mestno ulico, Avenijo Riba dal via. Najpomembnejsi trg Plaza del Mayo je obkrozen z najpomembnejsimi zgradbami mesta: osrednjo katedralo, palaco Casa Rosada, mestno hiso in cabilidom. Po gospodarskem razvoju sodi v sam vrh juznoameriskih mest, po vsesplosnem mnenju pa naj bi bil Buenos Aires celo najboljse mesto za nakupovanje na svetu. Ob vseh nasprotjih med bliscem in bedo in ob ostrih locnicah med revscino in blaginjo, se v mestu dvigujeta dve stvari, ki povezujeta vse njegove prebivalce, nogomet in tango. Tukaj je s svojimi nogometnimi vragolijami navduseval tudi legendarni Maradona na stadionu Boce juniors, ki so ga v 30-tih letih prejsnjega stoletja zgradili po nacrtih slovenskega arhitekta Sulcica. Vecina mularije, ki se podi za zogo po prasnih ulicah in igriscih La Boce, sanja, da bo sla nekoc po njegovih stopinjah na pot nogometne slave.

Nahuel Huapi National Park

2008-11-27T03:31:00.005+08:00

Iz Bariloche-ja sem v vecernih urah krenil na 1600 km dolgo pot proti prestolnici Argentine, v Buenos Aires. Voznja z avtobusom po Argentini je pravi uzitek, saj so avtobusi udobni, prostorni, dobis pa tudi vecerjo in zajtrk. Spal sem sicer bolj malo, saj sem ves cas potoval po cudoviti pokrajini. Tako sem preckal Nahuel Huapi nacionalni park oziroma ˝tigrov otok˝ v jeziku mapuche, ki velja za najstarejsi argentinski nacionalni park. Glavno mesto znotraj parka je ravno San Carlos de Bariloche. Park je pravo bogastvo narave na kar je Argentina zagotovo lahko ponosna. Park Nahuel Huapi zaradi velike raznovrstnosti, saj zajema visokogorje z ledeniki, gozdove v gorah in nizavju, stevilna jezera in reke ter mocvirja, pa tudi stepo, spada med najbolj zavarovana obmocja Argentine. Ogromne povrsine ledeniskih jezer, obdanih z naravnimi gozdovi, se dotikajo prostrane patagonske stepe, kjer mocni vetrovi sproti odnasajo rodovitnejso prst in razen v pomladi, so dezevja v jugovzhodnem delu parka zelo redka. Tu uspeva le nizko grmicevje, ki ga domacini imenujejo koyron. Zares cudovito!

San Carlos de Bariloche

2008-11-25T15:04:00.001+08:00

Iz Puerto Montt-a sem prispel v Argentino v San Carlos de Bariloche ali preprosto Bariloche, ki je mesto v argentinski provinci Rio Negro. Vznemirjen, da sem koncno v drzavi tanga, govedine in hedonizma, utrujenost kar ignoriram in se podam naokrog. Bariloche lezi na juzni obali ledeniskega jezera Nahuel Huapi in velja za eno najbolj turisticnih mest v Argentini, saj slovi po nekdaj najvecjem smuciscu v Andih - Catedral. Mesto obdajajo vselej zasnezeni vrhovi, sicer pa tako po geografski legi kot po arhitekturi spominja na evropska alpska naselja. Tukaj med drugim prebivajo tudi stevilni evropski imigranti oz. njihovi potomci: Avstrijci, Francozi in tudi Slovenci (okrog 2000). Po prvotnih tezavah z iskanjem prenocisca, kljub temu da mesto premore vec kot 200 hotelov, na koncu le dobim posteljo, primerno mojemu dnevnemu ˝budgetu˝. Turisticno privlacno je mestno sredisce, se posebno ulica Mitre (z mnogimi butiki, trgovinami, restavracijami in prodajalnami cokolade), zanimiv pa je tudi sam mestni trg ˝Centro Civico˝, zgrajen v znacilnem slogu celotnega mesta. Bariloche je podoben Bledu, s tem da je veliko vecji, z vec otocki in zasnezenimi hribi v ozadju. Odpravil sem se na Cerro catedrale, goro visoko priblizno 2 tisocakov na katero pelje gondola, od koder je viden fantasticen razgled na ledenisko jezero Nahuel Huapi.

Chiloé Island

2008-11-23T18:06:00.004+08:00

Isla de Chiloé je eden izmed najvecjih otokov arhipelaga Chiloé v pacifiskem oceanu. Otok se nahaja v juznem delu Cila, v regiji Los Lagos, kamor sem prispel po voznji s trajektom, ki povezuje kontinentalni in arhipelaski del. Kljub temu, da je po velikosti peti najvecji otok Juzne Amerike, v dolzino meri 190 kilometrov, v sirino pa zgolj slabih 60 kilometrov. Obiskal sem ga kot enodnevni izlet, saj je v bliznjem Puerto Montt-u, Isla de Chiloé glavna turisticna atrakcija. Glavno mesto Castro je v svoji podobi tipicno cilensko mesto z ribiskim vzdusjem, ki v kulturi, mitologiji in arhitekturi, zaradi dolgotrajne izolacije mocno preseneti. Na samem otoku, je vec kot 150 lesenih cerkva, zanimivi pa so tudi lokalni prebivalci, ki zivijo kot nekaksni mostiscarji v lesenih barakah nad vodo v blizini pristanisca. Te hise se imenujejo palafitos in so zascitni znak tega otoka, prebivalce pa scitijo tudi pred naraslo vodo. Ceprav se mi je obetal kar precejsni naliv, je vreme vendarle zdrzalo, da sem lahko uzival tukaj, kjer ze vse skupaj lepo disi po Patagoniji. Misticnost otoka te pri drzni domisljiji mocno prevzame, tudi tako mocno, da bi kar na enkrat ostal tukaj. A treba bo naprej v Argentino!

Puerto Montt

2008-11-18T04:05:00.004+08:00

Puerto Montt je pristanisko mesto na jugu Cila v provinci Llanquihue. Z 150.000 prebivalci, velja za najhitrejse rastoce mesto v tem delu Cila, kjer se vse vrti okrog lososa, glavnega izvoznega artikla. Mesto je tudi pomembno izhodisce za obisk Chiloé Island-a, kjer bom tudi zakljucil svoje potovanje po drzavi Cile. V blizini konca t.i. ˝Pan American highway˝, je glavna transportna baza regije, ki zraven turizma v Puerto Montt prinasa ogromno denarja. Prenocisce sem si uredil ze ob prihodu, ko mi je prijazna domacinka, za par dolarjev, ponudila primerno sobo nedalec stran od centra v blizini ˝Angelmo fish˝ marketa, ki je prava pasa za oci. Tukaj je namrec glavna ribja trznica, kjer lahko zelo poceni poizkusas prave morske specialitete. Lokalna specialiteta je Curanto – mesan kroznik skoljk, klobas in piscanca s peceno omleto. Zraven odlicne hrane, tudi samo mesto ponuja kar nekaj zanimivosti. Zagotovo je ogleda vredna lesena cerkev - Iglesia de los Jesuitas iz leta 1856, zanimiv in edinstven pa je tudi jutranji sprehod med glavnim pristaniscem, kjer se prve ladje ze vracajo iz jutranjih ribolovov. Enkratno. V blizini je viden tudi cudovit, zasnezen vulkan Osorno, ki odpira vrata v Patagonijo, do enega najlepsih predelov na juzni obali hemisfere. Zal tokrat ne grem tja, zato ostajam v prijetnem Puerto Montt-u. Y como es el. Puerto Montt, y como es el?

Pucón

2008-11-16T17:50:00.005+08:00

Pucón je manjse mesto, ki lezi 780 kilometrov juzno od prestolnice v regiji Araucanía, od koder seze pogled na kristalno cista jezera, daljne hribe ter na s snegom pokrite cudovite vulkane. Pucón je ena izmed najvecjih turisticnih destinacij na jugo Cila, tako za domacine kakor tudi za tujce. Je manjso zanimivo mesto, ki se nahaja pod vznozjem vulkana Villarrica ter v blizini jezera Villarrica. Center mesta je pravi backpackerski Disneyland, kjer ti stevilne agencije izpolnijo skoraj vse mogoce. Vse skupaj mocno spominja na mesto Aspen v drzavi Colorado, kjer ne manjka aktivnosti kot je ribolov, smucanje, rafting in drugi stevilni adrenalinski sporti. Tisto, kar zagotovo moras tukaj dozivet, je kopanje v termah oziroma gejzirih vulkanskega izvora, ekspedicija cez vulkanski ledenik na krater vulkana in tavanje v enem izmed stevilnih cudovitih gozdov, saj so poti za treking neskoncne. K sreci z iskanjem prenocisca nisem imel tezav, tako da sem lahko se isti dan polezaval ob jezero Villarica, medtem ko sem se naslednji dan podal do vznozja vulkana Villarica, visokega 2840 metrov, kjer sem lahko uzival med sneznobelimi vrhovi. V samem mestu in okolici so se zmeraj prisotni ostanki indijanske civilizacije Mapuche, katera je svojo zgodovino zapisala ravno tukaj. Ésta es Chile !

Valle Nevado

2008-11-13T04:31:00.007+08:00

Valle Nevado je smucarski rezort, ki se nahaja 46 kilometrov zahodno od prestolnice Santiago. Od leta 1988, velja za enega najbolj prestiznih smucarskih centrov v drzavi Cile na visini 3028 metrov. S povrsino 9000 hektarjev je povezano tudi s smucarskima centroma La Parva in El Colorado. Opremo, smucke in prevoz sem uredil v Santiagu za dobrih 45 ameriskih dolarjev, kar ponujajo stevilne turisticne agencije. Smucanje v Juzni Ameriki je zagotovo poseben dogodek. Z vremenom sem imel sreco, tako da sem resnicno uzival v cudovitem smucanju med andskimi vrhovi. Samo smucisce je odlicno organizirano, zastojn kava, caj in cokoladni keksi, pa te lepo ogrejejo in napolnijo z energijo za naslednji dolgotrajni spust. Samo smucisce premore stevilne proge razlicnih kategorij, tako da se zagotovo za vsakogar nekaj najde, tako za akrobatske smucarje kakor tudi za deskarje in sankarje, saj velja smucisce za enega najboljsih v Juzni Ameriki. Cene so v primerjavi z evropskimi smucisci cenejse, sama organiziranost in kvaliteta smucisc pa je boljsa, zato naslednjic ko grem nazaj, zagotovo grem smucat!

Santiago de Chile

2008-11-10T05:17:00.003+08:00

Cez noc, sem se iz severa zapeljal proti glavnemu mestu, Santiago de Chile, ki je s 5,4 milijona prebivalcev tudi najvecje mesto v drzavi. Avtobusni prevoz, je kljub nekoliko drazjim kartam, zelo dobro organiziran. Santiago de Chile lezi v osrednjem delu Cila, v dolini med Andi na vzhodu ter hribovjem Cordillera de la Costa na zahodu. V samem centru mesta sem za 25 ameriskih dolarjev dobil spodobno sobo z balkonom, s katerega je bil viden cudovit razgled nad samim mestom. Najvecji trg imenovan Plaza de Armas, je prizorisce dnevnega dogajanja, kjer lenarjenje v prijetnem vzdusju se kako pase. Zanimiva sta tudi Narodni kongres in La Moneda - predsedniska palaca, kjer se je leta 1973 pricel drzavni udar, s svojo unikatnostjo pa preseneti tudi kamnito izklesana ulica Bario Paris-Londres ter cerkve Sv. Franciska iz leta 1960. Najlepsi razgled nad samim mestom je mogoc s hriba Cerro San Cristóbal, kamor se lahko povzpnes z gondolo ali pes, od koder so vidni gorati Andi, ki se razprostirajo v ozadju cudovitega mesta. Kozarec pravega cilenskega vina, se ob tem odlicno prileze. Que Bueno!

Valle de la Luna

2008-11-08T04:37:00.003+08:00

Valle de la Luna oziroma Lunina dolina je dolina v slanem gorovju (Cordillera de la Sal) v puscavi Atacama na severu Cila, priblizno 17 km zahodno od kraja San Pedro de Atacama. Na jugu meji na slano puscavo Salar de Atacama, ime Lunina dolina pa je dobila zaradi domnevne podobnosti z luninim povrsjem. Na nadmorski visini 2550 metrov sem se tako z izposojenim kolesom podal na dnevni izlet v Lunino dolino, kjer sem uzival ob kolesarjenju po puscavi Atacama ter ob nadrealisticnih lepotah, kakrsne je narava ustvarila na tem delu planeta. Dolina je namrec nastala ze pred priblizno 22-imi milijoni leti, ko so se tektonski premiki plasti usedlin obrnili navpicno. Kot posledica delovanja vulkanov so se te plasti prekrile s skalami, pepelom, soljo, klorati, borati in glino, pri cemer je erozija vetra nato izoblikovala danasnjo pokrajino, med drugim tudi nekaj nenvadnih oblik, npr. ''Tri Marije''. Leta 1982 je bila dolina razglasena za ''svetisce narave'', danes pa je priljubljeni cilj obiskovalcev iz bliznjega San Pedra, ki dolino obiskujejo zlasti v casu soncnega zahoda. Zares cudovito!

San Pedro de Atacama

2008-11-06T02:39:00.007+08:00

San Pedro de Atacama je majhno mesto na severu Cila, v oazi puscave Atacama, ki se nahaja priblizno 100 km jugovzhodno od Calame, nedalec od tromeje drzav; Cile, Bolivija in Argentina. Na sorazmerno visoki nadmorski visini 2.400 metrov, ima zgolj 5.000 prebivalcev, a kljub temu je mesto zelo priljubljena turisticna destinacija. V samem mestu, ki ima videz nekaksnega kavbojskega mesta sredi puscave, sta najzanimivejsa manjsa cerkev iz 17. stoletja in Le Paigov muzej s stevilnimi arheoloskimi najdbami, katerih ohranitev je omogocilo suho atakamsko podnebje. To je znacilno po tem, da ima vsaj 330 soncnih dni in samo eno obilno dezevje na leto. Mesto zivi predvsem od turizma, kar se vidi na vsakem koraku, saj je polno motelov in hostlov, med drugim tudi slovenski hostel, imenovan ''Sonchek''. Glavna ulica je polna trgovinic s spominki in tradicionalnimi izdelki (volneni sali, kape, rokavice…), restavracij, turisticnih agencij in ponudnikov dostopa do interneta. Najlepse je zvecer, ko stevilni lokali zakurijo ogenj znotraj lokala in ko se noc ob zvokih cilenske glasbene skupine Illapu zavlece do poznih jutranjih ur.

Cordillera Occidental

2008-11-04T00:43:00.005+08:00

Pot smo nadaljevali proti jugu nacionalnega parka Salar de Uyuni, kjer je slana puscava pocasi izginjala. Snezno bela barva, se je spreminjala v rjavo puscavsko podrast, prostranost modrega neba pa so prekrili stevilni vulkani, ki so opozarjali, da se priblizujemo vulkanski drzavi Cile. Vulkana Licancabur in Poquentica sta zagotovo ena najlepsih, tik pred bolivijsko-cilensko mejo na visini 3500 metrov kjer se razprostira kordiljera Occidental, ki sta vidna z obeh strani in dolocata mejo med slano puscavo na bolivijski strani ter med puscavo Atacama na cilenski strani. Stare ''landcruzerje'' smo zapustili na bolivijsko-cilenski meji, odvrgli in podarili odvecno koko, ter opravili mejne formalnosti v nekaksni kolibi, kjer sem dobil izstopni zig iz Bolivije. V zato prirejenem avtobusu smo nato nadaljevali pot ob vznozju vulkanov do zacetka puscave Atacama, vse do cilenske meje, kjer me je ze prvi stik z drzavo Cile preprical, da bo mi Cile zagotovo vsec. Na mejnem prehodu za vstop v Cile, z poostrenim nadzorom pregledajo vse turiste, zlasti pa njihovo prtljago, saj v drzavo ni dovoljen nikakrsen vnos hrane ali drugih izdelkov. Mejni prehod lezi sredi puscave Atacama, zato sem pot nadaljeval do prvega mesta San Pedro de Atacama, kjer bom prezivel svojo prvo noc v drzavi Cile.

Salar de Uyuni

2008-11-02T18:01:00.002+08:00

Naporno nocno voznjo iz La Paz-a do mesta Uyuni na jugu Bolivije, sem prebedel na tresocem se avtobusu ob nizkotnih temperaturah, skorajda ze v fazi, da se mi bo potovanje zaradi napora zamerilo. Mrkost in utrujenost, sta se hitro prelevila v pricakovanje in zeljo po potovanju, v trenutku, ko smo priceli tridnevno avanturo po najvecji slani puscavi, imenovani Salar de Uyuni. Salar de Uyuni je najvecja solna ravnica na svetu, velika za vec kot polovico Slovenije. Pred 40.000 leti je bila del velikega jezera Minchin, pred 15.000 leti pa se je jezero posusilo in ustvarilo kar 10 milijard ton soli. Narava tukaj resnicno ni varcevala z barvami, lepoto in presezki, zato je po vseh prepotovanih poteh, nacionalni park Salar de Uyuni, zame zagotovo najlepsi predel tega planeta. Tukaj na jugozahodnem predelu Bolivije, se dejansko pocutis kot na drugem planetu, blize sanjam in nadrealisticnim idejam, kjer oko zaznava le neskoncno solno puscavo. Po celodnevni cudoviti voznji, smo prvo noc prespali v hotelu, zgrajenem iz soli, naslednje jutro pa smo pot nadaljevali do otoka kaktusov (Isla de pescadores), kjer se cloveska majhnost meri z velicastnimi kaktusi. Tukaj na bolivijski planoti je tudi nocno nebo drugacno, tako da stevilne zvezde ob Rimski cesti izgledajo prav neverjetno, stevilni zvezdni utrinki pa dodatno okrasijo nebo bolivijske planote. Bolivija nedvomno zmaga v vseh pogledih. Pogrešam jo!

The most dangerous road on the world

2008-10-31T08:07:00.002+08:00

»The world's most dangerous road. If I did it - you can do it.«, je geslo, ki ga stevilne agencije v La Paz-u promovirajo, za organizacijo kolesarskega spusta po najnevarnejsi cesti na svetu. Za 35 ameriskih dolarjev dobis nepozabno avanturo, ki te na posameznih odsekih hitro zbistri. Cesta je dobila sloves najnevarnejse ceste na svetu zaradi stevilnega prometa, saj je bila na tej relaciji do nedavnega edina povezava med La Paz-om in provinco Yungas ter amazonsko regijo na severu Bolivije. Na posameznih odsekih je cesta resnicno zelo ozka in prepadna, zato so se in se zmeraj se dogajajo stevilne mnoge nesrece, predvsem ko vozila pri umikanju zdrsnejo s ceste v 100 in vec metrov globok prepad. Na posameznih odsekih so tako vidne stevilne razbitine tovornjakov in avtobusov, ki za zmeraj ostanejo na dnu prepada. Trenutno je ze odprta nova asfaltirana cesta, ki povezuje omenjena obmocja, tako da »The world's most dangerous road« sedaj ostaja prosta za sprosceno turisticno kolesarsko atrakcijo. Po dobri uri voznje iz La Paz-a v visine, smo prispeli do prelaza La Cumbre (4725m), od koder je sledil fantasticen spust, dobrih 60 km in 3400 visinski metrov, do vasice Coroico viejo na visino 1500 metrov nadmorske visine. Ob samem spustu, si tako prica slikoviti menjavi vegetacije in klime, kjer te ob koncu v vasici Coroico viejo, caka se povratna voznja nazaj do La Paz-a, a tokrat sedis v avtomobilu in dejansko res spoznas pomen najnevarnejse ceste na svetu. Po srecni vrnitvi v La Paz, se ti osebnostni ego kar potroji :-).

La Paz

2008-10-29T02:57:00.002+08:00

Popolna ravnina se v blizini kanjona reke Choqueyapu, na bolivijski planoti Atitlano na nadmorski visini 3600 metrov, kar iznenada ugrezne v ogromen zemeljski razporek – dobrodosli v glavno mesto Bolivije. La Paz je administrativno glavno mesto Bolivije in departmaja La Paz in v prevodu pomeni besedo mir. Sprva ga niti ne opazis, sele ko dosezes rob kanjona, se ti razpre fantasticen pogled na mesto, ki se spusca po vseh pobocjih tudi do 400 metrov nizjelezecega dna kotanje. V mestu, kamor se stekajo vse politicne, industrijske in gospodarske sile, prebiva priblizno milijon prebivalcev, skupaj s sosednjim mestom El Altom pa s 1.600.000 prebivalci tvorita najbolj gosto naseljeno obmocje drzave. Za dobrih 7 ameriskih dolarjev sem dobil prijetno sobo v samem centru mesta. V mestu kjer se srecata revscina in bogastvo, sem nasel idealne pogoje za posedanje in opazovanje urbanega brbotanja in vrveza, kjer se med seboj pomesajo indijanske "colite", napravljene v pisana krila in z obveznimi klobuki na glavi, poslovnezi v oblekah, beraci in oborozeni vojaki. Na ulicah je vidna vsa vrsta sare, od pripomockov za samanizem, tkanin in oblek, zelenjave in sadja do prodaje rezervnih delov za avtomobile, ki vozijo v vse smeri ob veljavi zakona, kdo je mocnejsi. V mestu sem se sprehodil cez glavni trg do znamenitega muzeja koke in stevilnih drugih trznic, vkljucno seveda s tisto, kjer se prodajajo posuseni lamini fetusi in drugi darovi za Pachamamo in druga bozanstva. Zanimiv muzej, sicer stisnjen v eno malo sobico, ponuja stevilne zanimive podatke o koki, sveti rastlini v Andih, ki pa jo je zahodni svet z Ameriko na celu razvrednotil in spravil na tako nizko raven, da danes vecina ljudi v njej vidi le se grozo in strah, skratka prepovedan sadez. Z ali brez prepovedanega sadeza, tukaj v La Paz-u nedvomno uzivam.

Island of Taquile

2008-10-27T02:51:00.004+08:00

Na majhen coln se nabase vec kot deset turistov pa se nekaj domacinov za povrh. Taksna je bila voznja po jezeru Titikaka do otoka Taquille, kjer so posebnost moski, ki pletejo in nosijo zivopisane kapice. Barva kapice oznacuje, ali je moski samski ali porocen. Te kapice moski sami pletejo med sprehodom po mestu ali med lezernim pocitkom v senci na vaskem trgu. Po verovanju domacinov se je civilizacija J. Amerike pricela ravno na tem otoku, kjer govorijo jezik Inkov-kecua. Po strmih stopnicah sem se povzpnel do najbliznje vasice, a ze preprosti vzpon na visini 3700 metrov s tezkim nahrbtnikom ni preprost. Po dobro utrjeni poti, mimo stevilnih pastirskih majhnih koc, sem prispel do vrha otoka, kjer so znane inkovske rusevine in od koder se razprostira cudovit razgled nad celotnim jezerom Titikaka. Cudovite gore v ozadju, modro jezero Titikaka in nebo brez oblakov, kar hitro spominjajo na majhen Tibet v Juzni Ameriki. Tukaj sem prezivel se zadnji dan v Peruju, sedaj pa grem na vzhodno stran jezera Titikaka, proti bolivijskemu departmaju La Paz, koncno v Bolivijo.

Lake Titicaca

2008-10-25T06:14:00.003+08:00

Po naporni voznji koncno prispem v perujsko mesto Puno, ki se nahaja na zahodni strani jezera Titikaka. Samo mesto Puno ni nic prav posebno, je brez elektrike in tople vode, a po odlicni vecerji "pollo a la brasa", koncno dobim ladjico za plovbo, po najvisjem lezecem plovnem jezeru na svetu (z nadmorsko visino 3821 metrov), s povrsino okrog 8300 kvadratnih kilometrov pa je tudi najvecje sladkovodno jezero Juzne Amerike. Cez jezero poteka meja med Perujem in Bolivijo, tako, da vzhodna stran ze pripada bolivijskemu departmaju La Paz. Samo sveto jezero ima kar 41 otokov, od katerih je nekaj gosto poseljenih. Znamenita je zlasti deveterica naseljenih umetnih otockov Uros, zgrajenih iz plavajocega trsja. Ti predstavljajo eno velikih turisticnih znamenitosti Peruja, izleti nanje pa so organizirani iz bliznjega mesta Puno. Ljudstvo Uros, ki zivi na plavajocih otokih, izdelanih iz rastline totora, ki poleg gradbnega materiala za otoke, hise, colne in druge zadeve predstavlja tudi del njihove prehrane, je kljub ze malo komercialnim pridihom, se zmeraj vredno ogleda. Tukaj sem ostal kar eno noc, v popolni temi sredi jezera, v kristalno jasni noci stran od civilizacije, kjer sem ob zvokih indijanskega jezika Kecua, premrazil noc pod zvezdami. Najvisje lezece komercialno plovno jezero na svetu, je privlacno za turiste, romarje, druzine, indijanske vrace, katoliske duhovnike, skratka za vse, ki iscejo spokojnost in mir na bolivijski visoki planoti (Altiplano) v Andih.

Machu Picchu

2008-10-23T02:33:00.004+08:00

Machu Picchu (v jeziku Quechua "stara gora") so dobro poznane ohranjene predkolumbovske inkovske razvaline, ki lezijo nad dolino Urubamba v sedanjem Peruju, priblizno 70 km severozahodno od Cuzca, na visokem gorskem grebenu, na nadmorski visini priblizno 2350 m. Znameniti treking "inca trail" velja za enega najlepsih in zato tudi najbolj obiskanih na svetu. Pot, ki so jo zgradili Inki, vodi po ozkih dolinah, cez visoke prelaze, mimo nestetih ostankov inkovske civilizacije. Zakljuci se s cudovitim pogledom na Machu Picchu in spustom do njega. Zares cudovito dozivetje, ki pa ga pokvarijo dolge kolone po polzje premikajocih se turistov, nevajenih hoje, ki jim indijanski nosaci prenasajo vse mogoce. Kraj je najbrz najbolj znan simbol Inkovskega kraljestva zaradi edinstvene lege, geoloskih posebnosti in poznega odkritja leta 1911. Od leta 1983 je predel dolocen kot UNESCO-va svetovna dediscina in vzbuja zaskrbljenost zaradi skode, ki jo povzroca masovni turizem. Bliznje mesto Aguas Calientes velja za eno najdrazjih mest Peruja in vidi se, da mesto diha s turizmom, prenocisca namrec ni tezko najti. Pred obiskom Peruja sem bil mnenja, da je Machu Picchu vrhunec vsega, a spoznal sem, da je Peru precej vec kot le ogled Svetega mesta, ki je sicer atrakcija in vreden ogleda. Pozdrav iz Peruja !

Cusco

2008-10-20T05:59:00.001+08:00

Z nocnim avtobusom se odpravim proti jugovzhodu Peruja, v mesto Cusco, ki je izhodisce za inkovsko trdnjavo Saksaywaman (Sacsayhuaman) ter za glavno znamenitost Peruja - starodavno inkovsko mesto Machu Picchu. Nastanim se v blizini znamenite Plaze de Armas, ob kateri stoji mestna katedrala, v glavnem zgrajena iz rusevin inkovskih svetisc. Tukaj, v starem delu mesta, so ohranjeni stevilni trdni inkovski zidovi, ki so eden redkih ostankov mogocnega mesta, saj so Spanci v casu kolonializacije mesto popolnoma porusili. Cusco, stara inkovska prestolnica, je v jutranjem hladu zaspana. Ulice so prazne, le redki domacini, zaviti v svoje jakne in ponchote, hitijo po mracnih ulicah. Nihce ne dvigne pogleda, nihce mi ne privosci pozdrava. Nasploh so Indijanci zelo zaprti vase. Sovrastvo in obcutek manjvrednosti, ki so ga gringoti v stoletjih vtepli v njihovo kulturo, je ponavadi prevelika ovira za odprte odnose z njimi, a ne morem reci, da niso prijazni. Naslednje jutro sem se odpravil v »Sveto inkovsko dolino Urubambe«, kjer sem obcudoval tradicionalne indijanske trznice v Pisacu in Chincheroju, ki so me mocno spominjale na Chichicastenango iz Gvatemale.

Colca Canyon

2008-10-17T07:25:00.002+08:00

Dobrih pet ur tresoce makadamske voznje sem potreboval, da sem iz Arequipe prispel do Cabanaconde, do izredno majhnega kraja na robu kanjona Colca, od koder je po triurni naporni poti mogoce priti vse do dna tega brezna. Reka Colca tam spodaj ponuja zivljenje in radost, kjer se skala spremeni v zemljo, prah v vodo in puscava v vas, saj se sredi obsirnega visokogorskega puscavskega podrocja, naenkrat vegetacija zanimivo spremeni v rodovitno zemljo in kristalno cisto vodo, kjer se ob stevilnih ogromnih kaktusih, pocasi vendarle v tradicionalnem perujskem stilu razvijajo simpaticne majhne vasi. Za spust v drugi najgloblji kanjon na svetu, sem izbral tridnevni trekking (ogromno agencij v Arequipi in Cuscu ponuja tovrstne trekkinge) s katerim sem se preko stevilnih vasic na robu kanjona, spustil vse do dna, do reke Colce, kjer sem prespal in naslednje jutro z zavistjo obcudoval prelete stevilnih kondorjev. Pot nazaj na vrh kanjona je bila veliko bolj naporna, nekaj naredi zracna visina, nekaj doprinese utrujenost, a vztrajnost in zelja sta bila s prelepim soncnim zahodom na vrhu kanjona poplacana. Colca je le drugi najgloblji kanjon na svetu in ce vam drugo mesto ne zadosca, je od Arequipe do roba kanjona Cotahuasi samo 12 ur poskakujoce voznje.

Arequipa

2008-10-13T16:06:00.003+08:00

Perujsko mesto Arequipa, je kolonialno mesto, zgrajeno na vznozju 5821 metrov visokega vulkana El Misti. V primerjavi z ostalimi perujskimi obalnimi mesti, je Arequipa nenavadno lepo mesto, saj so se v pomanjkanju gradbenega materiala ljudje posluzevali lahke, belo obarvane kamnine, nastale iz vulkanskega pepela, in z njo nadgrajevali kolonialno gradnjo, ki je gradila na temeljih inkovskih svetisc. Zato Arequipo imenujejo tudi belo mesto. Belo mesto na pobocju juzno perujskih Andov zlahka spominja na mediteransko metropolo in tudi pokrajina okoli mesta in celotna provinca ponuja veliko. Lezi na 2325 m nadmorske visine in predstavlja dober aklimatizacijski postanek na poti v visje predele Andov. Drugo najvecje mesto Peruja ima nekaj vec kot 700.000 prebivalcev. V samem mestu sem si ogledal znameniti samostan Santa Catalina iz leta 1579 s svojimi znamenitimi pisanimi ulicami in povrsino 20.000 kvadratnih metrov. V samostan so sprejemali le dekleta iz najbogatejsih druzin, kjer je vsaka imela na voljo sluzabnice in celo temnopolte suznje, tako da je v naslednjih 250 letih prišlo do takega razvrata, da je glas o nespodobnem samostanu zasel celo v Vatikan, zato je Papez leta 1871 bil prisiljen poslati cez ocean strogo nunsko delegacijo z nalogo, da v samostanu koncno naredijo red. V mestu je sorazmerno dovolj prenocisc po zmernih cenah, stevilne agencije pa ponujajo stevilne trekkinge v okolici Arequipe. Avanturista zagotovo lahko navdusi spust v kanjon Colca, ki ponuja moznost dozivetja prvinskega Peruja, za tiste nekoliko bolj zahtevne pa je tukaj kanjon Cotahuasi. Za vse tiste, ki nameravate zaiti sem, pa zgolj se priporocilo. V Arequipi v restavraciji obvezno narocite morskega prasicka in pivo Arequipenja.

Nazca

2008-10-10T01:07:00.005+08:00

Nazca - skrivnost casa in prostora med pacifikom in andi, znamenita perujska kultura in mesto ob juzni obali Peruja, je zraven Machu Picchu-ta ena najvecjih turisticnih atrakcij Peruja. V blizini mesta je v puscavi ogromno podrocje s skrivnostnimi podobami in neskoncnimi crtami, ki se jih lahko vidi samo iz letala za dobrih 50 ameriskih dolarjev, kolikor te stane 30 minutni polet cez 2000 let stare skrivnostne podobe in figure, ki ze dolgo casa burijo duhove, njihovo sporocilo pa je se zmeraj prikrito in zapleteno. Obstajajo stevilne razlicne teorije, vse od velikega kulturnega koledarja, do pristanisc za bogove ali nezemljane, ali pa morda tudi zgolj neki znaki, namenjeni bogovom. Skratka, gre za dolge ravne crte v precej nenavadni pokrajini, izjemno suhi, razbrazdani s suhimi strugami, ki iz pticje perspektive ponazarjajo zelo zanimive like kot so: opica, kolibri, astronavt, pajek, pristajalna steza in se kaj. Zagotovo gre za delo cloveskega uma ali bitij iz onstranstva, a dokazila o nastanku ni, so namrec zgolj ugibanja. Tudi samo mesto Nazca zivi v kozmicnem duhu, saj ima cudovit planetarij in muzej o skrivnostnih crtah, ki sta prav zanimiva za sprostitev.

Ica

2008-10-07T02:44:00.004+08:00

Po celodnevni voznji po Pan-American Highway prispem v Ico, glavno mesto regije Ica, na jugu Peruja, ki je od Lime oddaljena 300 kilometrov. Potres iz leta 2007, z stopnjo 8 po Richtarjevi lestvici, je ravno v tem predelu povzrocil ogromno skode. Po testiranju tradicionalnega brandya Pisco, sem se odpravil naprej proti oazi Huacachina, od koder sem se v karavani podal na tri dnevni slalom po puscavi med stevilnimi oazami. Po adrenalinskem norenju s puscavskimi buggyji po perujski puscavi in sandboardingu z vrha puscavskih sipin, se mi je zvecer ob cudovitem soncnem zahodu, kar dodobra prilegel Pisco ob mrzlih vecernih puscavskih temperaturah. Svoj bazni tabor smo postavili sredi puscave (dobro organizirani peruanci za zadevo poskrbijo v dobrih 15-tih minutah), v blizini oaze, kjer smo ob vecernem ognju, v prijetni druzbi ob zvokih perujske glasbe strmeli v zvezde, ki so kar sijale od jasnine neba. Vecerne zgodbe ob ognju, tisina in popolna izolacija, so me tako prevzeli, da sem z lahkoto prespal noc kar na prostem, pod milim nebom perujske puscave. Jutranje prebujanje je bilo tezavno, Pisco te namrec ne pusti ravnodusnega, a dodobra me je prebudilo sele ponovno adrenalinsko norenje s puscavskimi buggyji, tokrat na poti iz oaze nazaj v civilizacijo.

Lima

2008-10-03T04:30:00.006+08:00

Ob 10. zvecer iz Kolumbije priletim v prestolnico Peruja-Limo, kjer me je pricakal brat prijatelja Francisca Sota Brava. Po skorajsnem zletu z ceste, se sredi noci nastanem na obrobju prestolnice v pristni peruanski hisi brez strehe, kjer ob prijetni peruanski glasbi skoraj pozabim, kako mrzla je noc tukaj v Peruju. Se zmeraj zelo vznemirjen, da sem koncno tukaj, prvo noc s tezavo zaspim. Mesto kraljev, kakor je Limo poimenoval Francisco Pizarro, kjer zivi skoraj sedem milijonov ljudi, si ogledam naslednje jutro. Sprehodil sem se mimo katedrale-Catedral de Lima, ter preko nakupovalne ulice-Metropolitana de Lima, kjer sem si na glavnem trgu-Plaza de Armas privoscil caj v nekoliko meglenem peruanskem jutru. Stari del mesta je od leta 1988 zasciten kot UNESCO-va kulturna dediscina. Prevzame me umirjenost, cudovita glasba in stevilni nasmehi na obrazih neznancev. Samo sredisce Lime, se zelo razlikuje od obrobnega dela prestolnice kjer zivi v povprecju revno prebivalstvo, in me zelo spominja na prestolnico Ekvadorja-Quito. Ob vecerih zazivijo trznice z tradicionalnimi nakiti in glasbo na skoraj vsakem vogalu, za tiste nekoliko bolj zahtevne, pa je nocna ponudba tudi precej pestra, vse od karaok do diskotek ter nocnih klubov. Preizkusal sem vse !

El Nido

2008-09-17T21:34:00.004+08:00

Mesto El Nido se nahaja na severu Palawana in ker ura interneta stane toliko kot porcija skampov, bom tokrat nekoliko krajsi, da bo vecerja toliko slajsa! Zbudim se ob sestih zjutraj, da ne bi zamudil avtobusa ob sedmih. Prevozi so neredni, voznih redov sploh ni, avtobusi ali jeepneyi odpeljejo, ko so pac polni. Avtobusa seveda nisem zamudil, odpeljali smo se namrec sele ob 9:30, ko 200% zasedenost ni ravno ustvarila udobne voznje. Avtobus je bil zelo zanimiva kombinacija tovornjaka in dzipa, kar je bilo tudi nujno, glede na to, kako je izgledal Palawan Highway po mocnem nalivu. Gre namrec za vecji del neasfaltirane ceste, ki pelje mimo mest, vasi, rizevih polj, velik del poti pa tudi skozi dzunglo. Med deset-urno voznjo sem tako lahko obcudoval cudovito pokrajino ter nekatere tradicionalne prizore, ki jih v mestih in turisticno razvitih predelih ni. Eden od postankov na poti proti severu je bilo mestece Sabang, ki slovi po najbolj znani reki na Filipinih, ki se zaradi svojega toka pod povrsjem imenuje Podzemna reka. Po njej se je mogoce spustiti s colnom, mnoge apnencaste strukture pa z malo domisljije spominjajo na banane, gobe, Jezusa, zirafo, razne obraze.......resnicni so le stevilni netopirji. Ciljna destinacija je bila sanjska in ze imena, kot so ''Paradise beach'', ''Secret beach'', ''Hidden beach'', ''Big Lagoon'', ''Small lagoon''..., dajo slutiti, da od tukaj ne boste odsli razocarani.

Puerto Princesa

2008-09-15T10:33:00.003+08:00

Drugo najvecje otocje na svetu, z vec kot sedem tisoc tropskimi otoki, med katerimi je poseljenih le slabih dvesto, lezi med Juznokitajskim morjem na zahodu, Celebeskim morjem na jugu in Tihim oceanom na vzhodu. Iz Manile sem zgodaj zjutraj poletel v Puerto Princeso, prestolnico rajskega otoka Palawan. Palawan, ki je nekoliko odmaknjen od ostalega otocja, je redko poseljen in slabo razvit, zato tudi nekoliko manj turisticno oblegan, a zato toliko bolj vabljiv. Na zahodu predstavlja mostisce proti otoku Borneo. Let je sicer nekoliko zamujal, a je bil zaradi tega, razgled iz zraka toliko bolj cudovit. Tekoci trak s prtljago, je bil kar na prostem, zato sem se z lahkoto in na hitro s triciklom odpeljal v mesto. Prvi vtis mesta je bil pozitiven. Zelo simpaticno mesto, precej bolj cisto kot vse, kar sem videl do sedaj. Hise so vecinoma iz bambusa, prekrite z mananinimi listi in slamo, le vecje so bolje grajene v nekaksnem netipicnem azijskem stilu. Prometna infrastruktura je pomanjkljiva. Otoke sicer povezujejo trajekti in razmeroma dobro je urejen notranji letalski promet (v drzavi je kar vec kot 40 letalisc), vendar so ceste, z izjemo okolice vecjih mest, slabe. Mesto je polno trgovskih centrov in barov, ki zazivijo sele ponoci, zelo dobro pa poslujejo tudi pirati najrazlicnejsih izdelkov. V trgovini so vsa mila in kreme z ''Whitening ucinkom'', za cim bolj belo kozo, saj tukaj velja ravno obratno kot v Europi, cim bolj privlacna je svetla polt. Narobe svet !

Batad

2008-09-12T15:44:00.004+08:00

Iz mesteca Banaue sem se s triciklom odpravil do 12 kilometrov oddaljenega krizisca, odkoder sem se pes odpravil do oddaljene vasi Batad, kamor se z prevoznim sredstvom ne da priti. Ob prvem pogledu na ta ogromni amfiteater rizevih teras, me je zajela nostalgija Peruja. Obcutek je bil namrec podoben, rizeve terase v Batadu, na sredini katerih je vasica, so namrec nekaj tako izjemnega, kot je Machu Picchu v Peruju, le da Batad se ni niti priblizno tako turisticen kot Machu Picchu. Nekaj casa sem obcudoval razgled z obrobja naravnega amfiteatra, nato pa se po strmih stopnicah med terasami spustil do vasice. Tisina, pristni ljudje, kateri turiste zaenkrat se ne vidijo kot premikajoce se dolarje in cudovita kombinacija zelenih barv - z eno besedo Batad, je zagotovo vreden ogleda. Po obcudovanju teras, sem se odpravil nazaj do prej omenjenega krizisca in ugotovil, da mi je voznik tricikla pobegnil, verjetno nazaj v Banaue. Ker sem imel nocni avtobus za povratek v Manilo, mi ni preostalo drugega kot stopanje, kjer me je prijazno, nekaksno cestno podjetje, v prikolici tovornjaka zapeljalo nazaj do mesteca Banaue.

Banaue

2008-09-10T11:17:00.004+08:00

Po spoznavanju filipinske prestolnice sem se zvecer, ponovno preko noci, zapeljal na sever, do mesteca Banaue, ki se nahaja sredi filipinskih Kordiljer. Voznja z avtobusom po makedamski cesti polni lukenj, manjsih plazov, je bila kar adrenalinska, vse okoli pa rizeve terse in tropski gozd…lepo! Tam me je pricakal povsem drug svet, med drugim tudi 2000 let stare rizeve terase. Banaue, majhne mestece sredi visokogorja, je zaradi prijetnejse, hladnejse klime, pravo izhodisce za treking med bliznjimi, najvecjimi rizevimi terasami na Filipinih. Iz najvisje razgledne tocke, so terase skorajda povsod kamor seze oko. Vse obdelane, delajo pa se vedno tako, kot so predniki pred 2000 leti, le da se po robu teras vije gorska cesta. Hribovska plemena so tukaj ze pred dvema tisocletjema v negostoljubne strmine vklesala prave ogromne bozje stopnice – tako imenujejo rizeve terase, menda ene najlepsih in najbolj mogocnih na svetu. Z lokalnim prijateljem sem se odpravil na krajsi treking skozi dezevni pragozd in mimo teras, kjer tetovirane mamice se vedno na roko posadijo vsako bilko riza in to z nasmehom na obrazu. Raziskava iz leta 2005 namrec ugotavlja, da so Filipinci eni izmed najbolj veselih narodov na svetu. Smejijo se na vsakem koraku in tudi ko je potrebno delat in ko se pojavi problem, je prva reakcija smeh. Zavidanja vredno !

Manila

2008-09-08T21:32:00.003+08:00

Ceprav sem se pred prihodom na Filipine, pripravil na drugacnost, Manila preseneti - enkrat navdusi, drugic pozene dlake pokonci. Ob prihodu na letalisce me je presenetila neverjetna umirjenost in polno varnistnikov naokoli. Na Filipinih je namrec verjetno najvecja gostota varnostnikov na prebivalca: vsaka vecja trgovina, banka, zavarovalnica, posta, hotel,… verjetno tudi kaksen frizer ima svojega varnostnika. Brez pricakovanega tezenja taksistov sem zapustil letalisce, kjer me je kmalu pricakalo novo presenecenje, imenovano “jeepney”. Gre za nekaksne podaljsane dzipe, ki sluzijo javnemu potniskemu prometu na Filipinih in so v celoti v zasebni lasti. V celoti obleceni v rosfrej ali pleh, z raznimi pisanimi vzorci po okusu lastnika, z zanimivimi raznimi slogani, obicajno v zvezi z "ljubeznijo in jezusom”, te zvabijo v simpaticni prometni cirkus. Na ulicah Manile in tudi drugih vecjih mestih je vse polno varnostnikov, oborozenih z revolverji, zaradi cesar se mi je porajalo vprasanje ”Kaj sploh tukaj pocnem?”. Pa ni tako hudo! Ljudje so dokaj prijazni in uztrezljivi in tudi neprestanega tezenja na ulicah nisem opazil. Pravzaprav mi vse tukaj deluje zelo juzno-amerisko, predvsem zaradi ljudi in govora. Filipinski jezik namrec ze meji na “pidgin”: ko poslusas pogovor med dvema filipincema, ti je skoraj vsak drug stavek razumljiv, saj je v angleskem jeziku. Dokaj poceni nocitev sem dobil v blizini ulice Roxas Boulevard, ki je ena najprijetnejsih ulic, ki poteka vzdolz znamenitega Manila Bay-a. Med morjem in kaosom na cesti, je to dvokilometrska promenada, ki jo krasijo ogromne palme, majhni lokali in restavracije, prostitutke ter koncertni odri z zivo glasbo. Rizal park je mesto, kamor popotnika turisticni vodniki nujno napodijo, saj je to ena redkih znamenitosti mesta, ki je vredna ogleda. Rizal park, znan tudi kot Luneta, je namrec najpomembnejsi in najbolj urejen park v Manili, ki je zrasel na mestu, kjer so Spanci usmrtili narodnega junaka Joseja Rizala. Tam, kjer so njegovo truplo zazgali, stoji ogromen spomenik, zraven njega pa ogromna filipinska zastava, ki pomeni “tocko nic“, kraj, od katerega se meri oddaljenost Manile od filipinskih in drugih svetovnih mest. Drugace pa Manila ne ponuja veliko lepih prizorov. Se dobro, da domacini popravijo ta vtis, saj so resnicno izjemno prijazni, ustrezljivi in simpaticni.

Surabaya

2008-09-06T12:59:00.002+08:00

Iz Cemoro Lawang-a se z stopom odpravim v Probolingo, kjer ujamem vlak za Surabayo. Naredim napako in dve postaji prehitro ( v suburbani coni ) izstopim iz vlaka. Znajdem se sredi kraja, ki bi ga z lahkoto poimenoval “Nemogoce”. Celotni obzelezniski cirkus; lokalne restavracije, trznica in smetisce je unikaten in nic kaj zal mi ni bilo, da sem pomotoma izstopil na napacni postaji. Kar nekaj casa sem potreboval, da sem se z “lokalnimi frajerji” sporazumel, da zelim v center Surabaye in to najceneje z lokalnim avtobusom. Ponujali so mi “nategovalne cene” za taxi, ojek, becak, bajaj, zato mi ni preostalo drugega kot da zakorakam stiri kilometre do bencinske crpalke in pocakam na morebiten prevoz do centra Surabaye. Kaj hitro sem se znasel v centru Surabaye, in bolj kot mesto so me presenetili ljudje. Nikjer v Indoneziji nisem bil delezen taksnih pogledov, nasmehov in pozdravov “Hello Mister”, kateri so pri zaporedni stevilki 100 postali ze prav moteci. A kaj hoces, njim v veselje, sem z nasmehom odgovarjal na vso njihovo pozornost. Tri milijonska Surabaya nima niti turisticnih zanimivosti niti turisticne cetrti, zato sem se nastanil v blizini zelezniske postaje v nekaksnem bordelu. Sprehodil sem se skozi kitajsko cetrt, arabsko cetrt in cez stari del mesta, nato pa noc prebedel na nocnem vlaku iz Surabaye za Jakarto. Potoval sem v indonezijskem “Bisnis class-u”, v katerem se na veliko kadi in spi na tleh. Verjamem, da “Economy class” lahko se bolj preseneti.

Cemoro Lawang

2008-09-02T18:22:00.002+08:00

Po celodnevni naporni voznji iz vroce in soparne Yogjakarte, zvecer prispem v hladni Cemoro Lawang, v blizino kraterja Tengger, z namenom, da si ogledam delujoca vulkana Bromo in Kursi. Tukaj prezivim eno najhladnejsih noci v Indoneziji, vendar s cudovitim nocnim razgledom, na katerega v od smoga zaduseni Jakarti, Yogjakarti in Surabayi lahko pozabis – tam namrec ne poznajo zvezd. Po stirih urah spanja, ob treh zjutraj v trdi temi, v druzbi Michael-a iz Atlante in Gavin-a iz Juznoafriske republike, krenem na pot na Gunung Penanjakan (2770m) od koder je viden cudovit soncni vzhod nad kraterjem Tengger, znotraj katerega so trije cudoviti vulkani; Batok, Bromo in Kursi – slednji je bil ravno zelo efektiven. Po cudovitem soncnem vzhodu, se spustim v dolino kraterja, od koder sem se povzpel na vrh vulkana Bromo, med smog in zadusljiv dim, vendar s prekrasnim razgledom na delujoci vulkan Kursi. V slabih dveh urah sem obhodil vrh kraterja ter si ves umazan od vulkanskega pepela, privoscil kratko “siesto” v vulkanski kotlini. Cudovito jutro, prijetna klima, prekrasni razgledi in tisina, so bili glavni aduti, jutri me ze caka novi cirkus imenovan Surabaya.

Candi Prambanan

2008-08-30T00:23:00.002+08:00

Candi Prambanan je najbogatejsi in najvecji hindujski tempelj na Javi. Skupaj je na obmocju Prambanana vec kot 200 templjev. Vecina jih je hindujskih, v njihovi blizini pa je tudi nekaj budisticnih. Ima tri glavne cedije, posvecene bogovom Brahmi, Visnuju in Sivi - slednji je na sredini in je najvecji. Ceprav je dostop v neposredno blizino in v cedije zaradi katastrofalnega potresa v maju 2006 trenutno onemogocen, zaradi varnosti obiskovalcev, sem kljub temu prezivel cudovit dan v pravem hinduisticnem stilu. Zraven Candi Prambanan-a, kompleks sestavljajo tudi Candi Lumbung, Candi Bubrah in Candi Sewu, a slednji zgolj odsevajo senco mogocnega templja Prambanan. Od leta 1991 je Prambanan pod zascito organizacije UNESCO kot del svetovne dediscine.

Borobodur

2008-08-28T11:28:00.007+08:00

V blizini Yogjakarte sem obiskal Borobodur, najvecji budisticni spomenik Indonezije iz 8. stoletja, kateraga so gradili dobrih 54 let. Beseda borobudur pomeni tempelj na hribu. Vec stoletij je bil skrit v pragozdu, leta 1814 pa so ga ponovno odkrili. 1200 let stari tempelj, je zraven Angkor Wat-a v Kambodzi ter Bagam-a v Myanmaru, budisticni fenomen jugovzhodne Azije, ki je prestal vulkanski izbruh bliznjega vulkana Merapi, teroristicni bombni napad opozicije predsednika Soeharta in silovit potres, ki je prizadel Indonezijo leta 2006. 40 metrov visoka, terasasto izklesana piramida iz sestih kvadratnih in treh nadgrajenih okroglih teras, na katerih je v skupnem stevilu 505 stup s kipi Bude, je glavno kulturno in versko sredisce Indonezije. Le 2 izmed kipov sta odprta, vsi ostali so namrec delno pokriti s kamnitimi narobe obrnjenimi lotosovimi cveti, kateri krasijo vrh samega templja. V vulkanski kamen izklesani cudoviti reliefi, ponazarjajo zgodbe iz Ramajane, velikost templja ponazarja moc budizma, centralna glavna stupa, pa budistom odpira vrata do "nirvane". Kljub nekoliko visoki vstopnini za indonezijske razmere, 11 USD dolarjev, je tempelj zagotovo vreden ogleda. Je simbol dviganja iz posvetnosti v razsvetljenje, ob katerem ti ni dano vedeti, kaj te caka na koncu poti. Fantasticen razgled !

Yogjakarta

2008-08-25T20:57:00.003+08:00

Yogjakarta - mesto na vzhodnem, centralnem delu otoka Jave, je sinonim za tradicijo starih indonezijskih kraljevin in plemiskih druzin, tradicionalno obrt, slikarstvo, religijo in zgodovino. Z nocnim vlakom iz Jakarte, zgodaj zjutraj, nenaspan prispem v Yogjakarto in k sreci mi brez potrebnega lokalnega "nategovanja" uspe dobiti sobo za 2 eura (trda postelja in ventilator) v blizini komercialnega in bucnega predela Malioboro. Zaradi festivala, ki se odvija po mestu, preskocim spanec in se raje prepustim toku festivalnega vzdusja. Indonezija, je enako kot Indija in Nepal, dezela festivalov, kjer se slednji odvijajo skozi vso leto. Yogjakarta je vroce, soparno mesto, polno lokalnih vsiljivcev, ki ti prodajajo in predelujejo vse mogoce. Mesto prav zazivi sele ponoci, ko se odvija nocni bazar in ko je navrsti borba za barantanje. Zanimiv je Kraton - sultanova palaca, pticji market, kjer vidis vse od orla do netopirja ter Kota Gede - nekaksna srebrna cetrt, kjer ljubitelji srebra pridete na svoj racun. Z motorjem sem se odpeljal do vasice Turgo, v upanju, da si ogledam najbolj efektivni vulkan Merapi, a mi oblacno in megleno vreme ni bilo naklonjeno.

Baduy land

2008-08-21T20:17:00.013+08:00

Ob vrnitvi na indonezijski otok Java, sem se na hitro izognil vrocini, kaosu in umazaniji Jakarte in se raje odpravil v predel zahodne Jave, v provinco Banten, obiskat tako imenovano ozemlje “Baduy land”. Nic kaj dosti ni ostalo od skupnosti, ki je prezivela stoletja, v slogu stare, nespremenjene tradicije, ne dalec stran od bucne metropole Jakarte. Kot zagovorniki duhovne karizme in animizma, zivijo v velikem sozitju z naravo, kar se odraza v njihovem preprostem, specificnem nacinu zivljenja. Ne uporabljajo prevoznih sredstev, zivijo brez elektrike, ne poznajo plasticnih izdelkov, so brez obuval in zivijo po svojih specificnih pravilih. Baduy skupnost je razdeljena v dve skupini : Outer Baduy oziroma Black Baduy in Inner Baduy oziroma White Baduy. Statistika preteklega leta kaze, da na obmocju Baduy ozemlja zivi se le 8000 clanov skupnosti Baduy, od tega zgolj 800 clanov notranje skupnosti – White Baduy. Slednji so dolzni spostovati vsa pravila dosledno in ce prekrsijo katero izmed njih, so dolzni izstopiti iz notranje skupnosti, s cimer postanejo t.i. Outer Baduy. V treh dneh sem izvedel cudovit treking med vasicami Gajeboh, Cipaler in Kroya, kjer mi je White Baduy Sapri zaupal naslednjo filozofijo:
1.) Gore ne smejo biti unicene, v dolini ne sme zmanjkati vode.
2.) Tradicionalni zakoni ne smejo biti krseni, tabuji ne spremenjeni.
3.) Dolzina ne sme biti krajsa, niti podaljsana.
4.) Kar je pravilno, mora biti tudi pravilno povedano.
Tisto, kar me je zelo presenetilo, je njihova postenost in zaupanje, za razliko od preostalega dela Indonezije, kjer te na vsakem koraku lokalni lopovi poskusajo obrati za par tisoc rupij vec, zgolj zato, ker prihajas iz zahoda. A postenih racunov bo kmalu konec in zopet bo tukaj trd boj za rupije – odhajam namrec v centralno Javo, v Yogjakarto.

Merauke

2008-08-19T10:13:00.007+08:00

Merauke je manjse mesto province Papue, na jugu Irian Dzaje, ki me z svojim izgledom ni prevec navdusilo. Se vec, tukajsni varnostni organ, imenovan "Intelegence", nekaksna oblika ameriskega FBI-ja, me je ob prihodu na letalisce povabil na kratki intervju, saj ga je zelo zanimalo, zakaj se potikam v teh odrocnih krajih zahodne Papue. Intervju uspesno zakljucim, a sledi nova tezava. Ne najdem centra mesta, saj ga namrec ni. Obstaja zgolj edina, 7 kilometrov dolga cestna povezava med letaliscem in pristaniscem, vzdolz katere mestno vzdusje vec kot ocitno spi. Edina zabava, ki jo premore mesto, je vecerno skupinsko gledanje DVD filmov v lokalnih skupnih prostorih. Taksni so bili torej moji veceri tukaj na jugu Irian Dzaje, ironicni, a hkrati nepozabni, kako vecerno filmsko druzenje navdusi tukajsne lokalne prebivalce. Tudi sam sem bil eden izmed njih. Kljub dokaj spremenljivemu vremenu, je slednje le zdrzalo, da sem si lahko ogledal nacionalni park Wasur, dom stevilnih eksoticnih divjih zivali, med njimi tudi kengorujev in krokodilov. Ja tudi na Papui zivijo kengoruji in krokodili, ki so v zadnjih letih na zalost postali tarca trgovske mreze, saj je na vsakem vogalu mogoce opaziti prodajo izdelkov, narejenih iz krokodiljeve koze. Zaradi visokih temperatur, sem si ob vecerih privoscil kopanje na edini plazi, ki je hkrati nogometno igrisce, gostilna, trznica, cesta, pristanisce, skratka vse v enem.

Baliem valley

2008-08-17T13:15:00.004+08:00

Zgodaj zjutraj, se v trdi temi, se odpravim proti letaliscu Sentani za polet v Wameno, v hribe osrednjega dela Irian Dzaje. Na pultu Trigane poskusam opraviti check-in, a izvem, da ni potreben in da naj zgolj sledim usluzbencu letalisca, ki me je z avtomobilom odpeljal letaliskim hangerjem naproti. Od dalec opazim napis ‘’Cargo’’ in v trenutku mi vec ni bilo jasno, kaj se dogaja. Poskusam vprasat soferja, a mi slednji le v papuanskem jeziku odgovori : Cargo, Cargo, Cargo! V hangerju opazim se stiri ljudi, indonezijskega videza, na kar kmalu po pogovoru izvem, da letim v Wameno z transportnim letalom, saj so redni poleti, zaradi festivala ze vsi zasedeni. Po eno-urnem poletu, v druzbi stevilnih paketov in ostalih stirih potnikov, pristanemo v dolini Baliem. Ceste do tja namrec ni, obstaja le stotine kilometrov neprehodne dzungle, v kateri te s sulicami in loki pricakajo plemena Dani, Lani in Yali, nekdanji kanibali s svojim edinstvenim nacinom zivljenja. Wamena je izredno zanimivo mesto, v katerem se sodobna Indonezija mesa s plemensko preteklostjo in kamor mozakarji s hribov, se vedno prihajajo obleceni le v tradicionalne koteke - tulcki za lulcke so to, drage dame! Ker sem bil ob pravem casu na pravem mestu, sem 40 kilometrov izven Wamene, v okoliskih hribih Irian Dzaje ujel znameniti festival doline Baliem - Budaya Lembah Baliem. Na festivalu sem prezivel dva cudovita, maksimalno fotogenicna dneva, saj je vse skupaj res en velik praznik za fotoaparate. Obcudoval sem stevilna hribovska plemena Irian Dzaje, ki so za zakljucek festivala uprizorile pravo vasko veselico s plemensko vojno vred. V 30 kilometrov oddaljenem kraju Kurulu, sem obiskal tudi pleme Dani, pri njih prespal na ilovnatih tleh lesene kolibe in sele zvecer ob ognju dojel, kako dolga je bila pot v kameno dobo irianskih hribov.

Jayapura

2008-08-10T15:15:00.003+08:00

V trdi temi pristanem na letaliscu Sentani, na severni obali Irian Dzaje, v blizini najvecjega mesta Jayapure. O enormni razseznosti te arhipelaske drzave prica zgolj podatek, da je razdalja med Jakarto in Jayapuro, enaka razdalji med Londonom in Baghdadom. Ogrevanje in lagodnosti ‘’krokodiljevega otoka’’ v blizini Soronga ostaneta za mano in ni vrag, da se sedaj ze ne trgam tudi za kaj vec. V mestu sem uredil potrebno policijsko dovoljenje (Surat jalan) za treking po notranjem obmocju Irian Dzaje, nato pa se podal v nocno zivljenje Jayapure, kjer sem poskusil tradicionalno jed iz Papue Nove Gvineje - Papedo. Lepilu podobna, zelatinasta, brezokusna zmes, ki nadomesca riz, je bil enkraten neponovljiv poskus, ki me je do dobra namucil. Jayapura, najbolj vzhodno indonezijsko mesto na meji z Papuo Novo Gvinejo, je zanimivo manjse mesto tropskega stila, kjer se ljudje, kultura, glasba in navade Indonezije izgubljajo v dominantnem stilu sosednje Papue Nove Gvineje. Glede na informacije, ki sem jih dobil od policije, bom vizo Papue Nove Gvineje obdrzal za spomin, saj je kopenski prehod meje med Jayapuro in Vanimom, zaradi gibanja OPM (Organisasi Papua Merdeka) izven policijsko-vojaskega nadzora, zato so mi iz varnostnih razlogov odsvetovali samostojno potovanje v Papuo Novo Gvinejo. Seveda sem zadevo preveril in po dveh urah voznje, sem prispel na zaprt mejni prehod Skouw, na meji z Papuo Novo Gvinejo. Za alternativo sem se nato raje podal na amaterski treking v blizino jezera Sentani (Danau Sentani) ter si iz vrha spomenika Tugu MacArthur privoscil razgled nad tropsko unikatno, neraziskano Papuo.

Sorong

2008-08-07T19:09:00.002+08:00

Zivljenska avantura, se je pricela ze zelo zgodaj, ko sem se ob tretji uri zjutraj na letaliscu v Jakarti, soocal z dejstvom, da se odpravljam na oddaljeno Papuo. Se zmeraj nekoliko vznemirjen, ker se odpravljam tja, kamor ne stopi vsak turist, iscem poglede morebitnih popotnikov, na poletu bivse indonezijske vojaske letalske druzbe Merpati, proti mestu Sorong, ki se nahaja na severnozahodnem delu Papue, vendar med poletom opazim zgolj dva starejsa gospoda, najverjetneje misijonarja iz Papue. S krajsim postankom v Makassar-ju, na indonezijskem otoku Sulawesi, po stirih urah leta zagledam kopno, prekrito z neskoncno zivozeleno dzunglo. Srce zabije hitreje, pojavi se majnsa nervoza, a hkrati nasmeh zadovoljstva. Upelo mi je! K sreci spoznam prijetna indonezijca Evi Aryati Arbay in Paul David Hasudungan iz Jakarte, nadzornika indonezijskega ribiskega izvoznega sektorja, ki poslovno potujeta v Sorong. Prijazno mi ponudita pomoc ze na samem letaliscu in me predstavita podruznemu sektorju na letaliscu v Sorong-u, kot popotnika, ki je prvic na Papui. Neverjetno prijazen druzbeni kolektiv podruznega ribiskega sektorja, mi ponudi pomoc pri iskanju nocitve, mi predstavi drugo najvecje mesto province Papue in me povabi kot gosta na konferenco o standardih indonezijskega ribiskega izvoznega sektorja. Nikoli v zivljenju, si nisem predstavljal, da bom nekoc gost indonezijskega ribiskega izvoznega sektorja, in to celo na Papui. Po zakljuceni konferenci so me naslednji dan povabili na ogled najvecje gojilnice jastogov, za razvedrilo pa je sledil se obisk, z rajskimi plazami obdanega ‘’krokodiljevega otoka’’. Za na konec lahko recem le : Thank you Ferry, Awal, Andreas, Rahman, Amiluddin, Justus, Lia, Evie and David. My dreams became truth !

Jakarta

2008-08-01T15:03:00.005+08:00

Potovanje po arhipelaski drzavi Indoneziji, veliki za skoraj 100 Slovenij, sem v polnem pricakovanju pricel na vsemogocnem otoku Java. Sem v drzavi, ki jo sestavlja 17.000 otokov, kjer zivi 250 milijonov prebivalcev, ki govorijo kar neverjetnih 500 razlicnih jezikov, tako, da me boste tukaj tezko nasli, a vendarle trenutno sem v Jakarti na otoku Java. Res, da nima tako lepih plaz, kot jih ima otok Bali, da nima neprehodne dzungle, kakrsna obkroza sosednji Kalimantan ali morda odrocnih nedostopnih regij, ki kar vabljivo klicejo na oddaljeni Papui, je vendarle srce indonezije. Z 120 milijoni prebivalcev, kolikor jih zivi na otoku Java in prestolnico Jakarto, ki s svojim pristaniscem ocara se tako zahtevne, otok Java preprosto navdusi. Sem v starem delu mesta, v predelu Rambutan, ki s svojimi ozkimi ulicami ter stevilnimi barakami, ustvarja zanimiv srednjeveski utrip mesta. V centru mesta sem si ogledal ponos Indonezije-137 metrov visoki nacionalni spomenik Monas, na severu Jakarte pa sem se sprehodil po enem najlepsih pristanisc jugovzhodne Azije, Sunda Kelapa, ki s svojo nostalgijo, zlasti ob vecerih postane prav romanticen kraj. Dnevno se spopadam z neverjetno vrocino, soparo, umazanijo ter kaosom, vendar Jakarto preprosto vzljubis ali pa zasovrazis, vendar preskociti je enostavno ne mores. Tukaj se namrec zacne in konca vsa Indonezija. Lep pozdrav iz Jakarte !

Singapore

2008-07-31T19:04:00.012+08:00

Singapur je futuristicna, high-tech betonska dzungla, z eno izmed najvisjih gostot prebivalstva na svetu. Vecni troboj med Singapurjem, Hong Kong-om ter Shanghajem, kateri izmed njih bo osvojil trg jugo-vzhodne Azije, je se zmeraj v teku. Singapur je zagotovo sinonim za mesto uspeha, napredka in prihodnosti. Otok in istoimensko mesto lezi na jugo Malezijskega polotoka, kjer se je iz prvotne ribiske vasice razvil v eno najbolj perspektivnih mest sveta, poznano pod imenom Levje mesto. Je najvecje mesto in najbolj prepoznaven otok ob 63-tih preostalih otokih, ki tvorijo drzavo Singapur. Tukaj se azijska tradicija srecuje z moderno tehnologijo, ob pomirjujocih kitajskih in hindujskih templjih, kar popotnika simpaticno zmede. Nastanil sem se v predelu Little India, kjer pripadniki razlicnih kultur in ver zivijo v harmoniji, zahvaljujoc toleranci in obetavni prihodnosti. Samo mesto ponuja kar precej dozivetij kot so: staro mestno jedro s kolonialnimi zgradbami, kitajska cetrt, Little India, Night Safari - prvi nocni zivalski vrt na svetu, Underwater world - najpopularnejsi oceanarij, Jurong Bird Park - pticji park z najbogatejso zbirko ptic jugo-vzhodne Azije, Sentoso in se mnogo vec. Ob vecerih sem v kozmopolitskem utripu mesta uzival v druzbi prijateljev iz Filipinov. Singapur je tudi ena izmed najcistejsih, najbolje organiziranih in najvarnejsih drzav na svetu s strogimi zakoni. Ce ne drugace, tukaj vsakega naucijo lepih manir ob vrtoglavo visokih kaznih. Naj navedem zgolj nekatere:

1.) Za vsak manjsi prekrsek, na primer nepravilno preckanje ceste, pljuvanje ali uzivanje hrane/pijace na vlaku in avtobusu, vas lahko dodeli visoka globa.
2.) Ce na tla odvrzete papircek, te lahko kaznujejo s Corrective Work Order, kazen ki so jo uvedli leta 1992 tako od vas zahteva, da doloceno stevilo ur na javnem prostoru delate kot cistilec.
3.) Droge naj vam v Singapurju ne pridejo na misel, saj dosledno uveljavljajo dosmrtno kazen za posedovanje relativno majhnih kolicih prepovedanih substanc.
4.) Zvecilni gumi sicer ni droga, a je v Singapurju kjub temu, z redkimi izjemami, prepovedan. Oglejte si spodnji video o tej kontroverzni singapurski prepovedi.

Melaka

2008-07-30T12:40:00.003+08:00

Zgodovinsko mesto Melaka, pomembno obmorsko mesto na zahodni obali Malezijskega polotoka iz leta 1430, je bila v zgodovini najvecje in najpomebnejse pristanisce JV Azije, preko katerega so Portugalci, Nizozemci in Anglezi nadzorovali trgovino s svilo in zacimbami. Bogata zgodovina mesta je vidna v nenavadni mesanici arhitekturnih stilov, med katerimi izstopajo najstarejsi kitajski tempelj v Maleziji - Cheng Hoon Teng, nekdanja portugalska utrdba Famosa, ostanki nizozemske cerkve Sv. Pavla, moseja Kling in predel Jonker. V tem predelu Malezije zivi tudi skupina ljudi, ki so mesanica kitajskih in malezijskih kultur, imenovani »Peranakan«. Malezija je namrec sestavljena iz treh glavnih narodov (Malajci, Kitajci, Tamilci) in stirih glavnih religij (islam, budizem, krscanstvo in hinduizem), govorijo pa se stirje glavni jeziki (malajski, mandarinska kitajscina, anglescina, tamilscina), od katerih je uradni samo malajski. Enoten narod pomeni en uradni jezik in prevlado malajske kulture nad kitajsko in indijsko, a kljub temu je ena najcudovitejsih znacilnosti Malezije ravno to, da se lahko sprehodis cez malajsko vas, skozi indijsko sosesko v kitajsko cetrt in se pri tem pocutis tako, kot da bi obiskal vse tri razlicne drzave.

Perhentian Islands

2008-07-28T11:45:00.005+08:00

V blizini malezijskega mejnega prehoda, sem se odpravil rajskim otockom Perhentian islands naproti, ki so v blizini najvecjega muslimanskega mesta Kota Bahru, v zvezni drzavi Kelantan. Ves zadovoljen, da sem uspel dobiti coln proti otokom, sem nemo opazoval kako so natovarjali coln z vsem nemogocim, in to coln kateri me je pozneje odpeljal otokom naproti. Prvi pogled z ladjice na turkizne barve morja, na s palmami in tropskim rastlinjem porascen otok, na zalive ter lepe pescene plaze je bil edinstven. Hkrati sem se zbal, da tukaj tudi za vedno ostanem. Otocje je v notranjosti poraslo z dezevnim pragozdom, bananovci in papajevci in nudi zivljenje stevilnim raznolikim zivalskim vrstam. Za odlicno vecerno vzdusje je poskrbel prijatelj Braseria, ki me je popeljal v lokalno druzbo, kjer se tudi muslimanska pravila o prepovedi pitja alkohola z lahkoto krsijo. Menda nas tukaj Alah, ne more videti. Brezskrbno polezavanje na beli pesceni plazi z idilicno hisko sredi palm, razmisljanje o tem kateri kokos bi danes napadel in obvezno snorklanje med cudovitim podmorskim svetom je zagotovo top, predno se odpravim v vecmilijonski Singapur.

Cameron Highlands

2008-07-26T17:50:00.004+08:00

Visavje Cameron se razteza v osrcju malajskega polotoka, kjer je na visini med 1500 in 1800 metri, zaradi milega podnebja, znano sredisce za pridelavo priznanega cejlonskega caja. Tukaj je tudi izredno bogat pridelek drugega raznovrstnega sadja in zelenjave, s katerim zalagajo celo drzavo in jo izvazajo tudi v sosednji Singapur. Tja sem se odpravil seveda z najcenejsim avtobusom in v zameno za to dobil avtobus z zalepjenimi okni in razmajanimi sedezi. V cudovitem jutru sem se odpravil na treking med cajne plantaze in v lokalnih cajnicah poizkusil razlicne vrste caja, med njimi tudi tako imenovane FTGFOP caje (far too good for ordinary people). Valoviti hribi, so povsem prekriti z zivozelenim tepihom cajnih grmickov, med katerimi gorske manjsine nabirajo cajne vrsicke. Vam povem, ob pogledu na ves ta kofein, cloveku kar srce hitreje zabije, zato ima k sreci vsaka plantaza tudi lokalcek, kjer lahko kofeinski odvisnezi dobimo svojo dnevno dozo. Za gurmanske peticneze pa z lahkoto poskrbijo Indijci, ki jih kar mrgoli naokoli. Tako se dan zacne z roti canai, za kosilo tandoori chicken in za vecerjo banana leaf meal, kjer ti za fiksno ceno postavijo kos bananinega lista, nakar nanj stresejo vse mogoce od riza, jogurta, curryja, dodajo ti loncek dhaala in en chapati. Hrano ti kar naprej spet in spet prinasajo, vse dokler ne zlozis svojega bananinega lista. Me zanima koliko turistov se je razpocilo, predno so dojeli ta trik. Jaz sem dobil tri vedno bolj zmedene repeteje, preden sem ugotovil, da imajo vsi gosti, ki ne jejo vec, pred seboj zmeckane liste. Tukaj v visavju Cameron zivijo tudi Orang Asli, tako imenovani aborigini Malezije. Orang Asli v prevodu pomeni »prvotni ljudje« in oznacuje izvirne, prve prebivalce malezijskega polotoka. Aborigine Malezije tvorijo tri razlicne skupine: Orang Melayu Asli, Senoi in Negrito. Ti imajo svoj edinstevni zivljenski slog, nam zahodnjakom se zmeraj zavidanja vreden; No money, no tax, no stress !

Kuala Lumpur

2008-07-25T11:02:00.002+08:00

Kuala Lumpor, izrazito malezijsko mesto z obsezno kitajsko cetrtjo, izjemnimi kolonialnimi zgradbami, velicastno mosejo in sodobno arhitekturo me je ob prvem vtisu zelo navdusil. Multikulturno ozadje kar vabi v kaleidoskop odlicne kulinaricne ponudbe, glasbe in zabave te dinamicne, hitro rastoce azijske prestolnice v nasprotju z malezijskim delom otoka Bornea, ki je se vedno nedotaknjen, pristen, poln skrivnosti in legend. Kuala Lumpur, v katerem je ujeto celotno bistvo Malezije, se nahaja na zahodni obali Malajskega polotoka. V mestu je zelo lepo razvidna usklajenost novega s starim, kjer se kolonialna fasada in struktura sultanove stavbe, na zelo intimen in fin nacin spoji z visokima cudesima svetovnega formata, kot sta Petronasova neboticnika. Vecina mest v Maleziji je zgrajenih na podoben nacin - cisti center z glavnimi znamenitostmi ter v blizini China town in Little India, v katerih so tudi najcenejsa prenocisca, hrana, obleke in drugo, tukaj sem se tudi nastanil. Ogledal sem si Kraljevo palaco, Narodni muzej, mosejo Masjid Jamek, znamenito zeleznisko postajo v mavrskem stilu, Trg Neodvisnosti z drugo najvisjo zgradbo na svetu Petronas Twin Tower, ki je v vecernih urah se bolj osupljiva. Petronas-ova dvojcka, stvaritev sodobne arhitekture, se vzpenjata 88 nadstropij visko v nebo in dosegata neverjetno visino 452 metrov. Med leti 1996 in 2003 sta bila celo najvisji poslopji na svetu. Dnevno razdelijo 1400 kart kar zastonj, zato se splaca priti ze zjutraj, da jih zagotovo dobis. Tudi trg Merdeka, ki se nahaja v samem srediscu z velicastno stavbo sultana Abdula Samada vzbuja pozornost. Arhitekta je kljub njegovemu britanskemu poreklu, povsem prevzel car islama in lahko bi rekel, da si je resnicno »dal duska«. Od dalec slisim Imanov glas, ki klice vernike k masi in pomislim kako lepo je, da obstaja drugacnost, ki mi popestri vsakdan in me obdari z vecnimi spomini.

Koh Samui

2008-07-23T08:07:00.003+08:00

Otok Koh Samui lezi juzno od Bangkoka in velja za enega najbolj priljubljenih turisticnih ciljev na Tajskem. Koh Samui je del otocja, ki vkljucuje osemdeset manjsih otokov, od katerih je naseljenih le nekaj in za katerega pravijo, da nikjer na svetu ne raste toliko kokosovih palm, ki se zibljejo v vetru, pred teboj pa neskoncno dolge pescene plaze in kristalno morje. Mnogi obiskovalci seveda zelijo prav to, kar ponuja turisticni "imidz" otoka: veliko zabave, dobro in relativno poceni hrano in pijaco, obilo nocnega zivljenja in restavracije na plazah. Najlepsi plazi Chaveng in Lamai ze dolgo casa obdaja strnjena vrsta bungalovov in to gotovo ni vec kraj za tiste, ki iscejo mir v avtenticni obmorski naravi, brez znacilno zahodnjaske zabave in nestetih mackastih turistov. Toda Ko Samui, ima "na zalogi" tudi manj obiskane plaze, ki resda niso tako lepe kot prej omenjeni, vendar nudijo vec pristnosti, tako po naravni plati kot v stiku z domacini. Z motorjem sem prevozil ves otok in si ogledal kacjo farmo, za vse ostale avanturiste pa se zagotovo najde veliko skritih kotickov, brzic, cudovitih plaz, gost tropski gozd in nemara tudi kaka zanimiva razgledna tocka. Po napornem trekingu na severu, se prav prileze lenarjenje na rajski plazi in kopanje v kristalno cisti vodi, zvecer pa seveda obvezno skampi ali lignji na zaru ob zvokih prijetne reggae glasbe.

Kanchanaburi

2008-07-21T08:03:00.018+08:00

Na poti v Kanchanaburi me je zabaval prijeten sopotnik iz plemena Akha, ki je potoval k bratrancu v bliznjo vas Sai Yok. Postajal je vedno bolj odprt, zato sva se sprosceno pogovarjala tudi o predelavi opija, nevarni drogi Jaba, o obicajih plemena, predvsem pa o izgubljenem denarju plemenskih manjsin, vse dokler nama mesto Kanchanaburi ni prekrizalo poti. Mestece Kanchanaburi je mirni kraj na reki Khwae Yai, kjer mrgoli zeljnih popotnikov, ki tukaj najdejo raj za pocitek. V blizini mesta se nahaja tudi zgodovinsko znani Most na reki Kwai, o katerem je ob zvokih Colonel Bogey-ja, bil posnet tudi nostalgicen film. Most na reki Kwai je bil zgrajen, ko so gradili t.i. "Zeleznico smrti". Zeleznica smrti je bila strateska zeleznica, dolga priblizno 415 km, ki je povezovala Tajsko in Burmo. Zeleznico so dokoncali v rekordnih 16-ih mesecih, ravno na bozicni vecer l. 1943, saj je pri gradnji sodelovalo 30000 vojnih ujetnikov in vec kot 100000 prisilnih delavcev iz Indije, Kitajske, Indonezije, Malezije, Singapura, Myanmara in Tajske. Vec kot polovica zapornikov in skoraj vsi prislini delavci so med gradnjo zeleznice umrli zaradi stevilnih tropskih bolezni, lakote, pomanjkanja zdravil ter izcrpanosti. O kruti zgodovini nastanka mostu prica tudi zanimivi muzej JEATH, ki je dobil svoje ime po drzavah, ki so pri gradnji zeleznice sodelovale: J - Japonska, E- Anglija, A- Avstralija in Amerika, T - Tajska in H- Holandija. Projekt je vodila Japonska, ki je okupirala JV Azijo in zacela graditi zeleznico, Tajska je bila premagana in osvojena dezela, ostali pa so bili zgolj vojni ujetniki. V blizini mesta Kanchanaburi, se nahaja tudi znameniti Tigrov tempelj, v katerem menihi vzdrzujejo in varujejo tigre pred izumrtjem, oz. iztrebljenjem, saj populacija tigrov na Tajskem vztrajno upada. Ni mi jasno ali so vse te zveri pod vplivom mamil ali pa obstaja kaksen drug vzrok njihove lezernosti, sem pa zagotovo preprican, da ko spregovorijo zna biti vse narobe.

Chiang Mai

2008-07-19T12:30:00.003+08:00

Vecinoma ravninska Tajska se proti severu pocasi vzpenja v razgiban, hribovit svet, ki ga z ene strani omejuje Mjanmar, z druge pa reka Mekong, ki meji na Laos. Sever Tajske je prijeten kraj za oddih, kar so spoznali tudi ze vsega navelicani zahodnjaki. Tempo zivljenja je tukaj pocasnejsi in bolj umirjen, prebivalci pa so tudi preprostejsi in revnejsi kot v Bangkoku in na jugu Tajske. Vecinoma se ukvarjajo s kmetijstvom, uspeha zeljni pa ze s turizmom, saj obmocje Chiang Mai-a nudi popotnikom stevilne moznosti za zabavo. Po naporni hladni nocni voznji, sem naslednje jutro zgodaj prispel v Chiang Mai, z zeljo, da izvedem kaksen zanimiv treking med hribovskimi plemeni. Samo mesto je turisticni cirkus s stevilnimi pisanimi trznicami, turisticnimi agencijami, nocnimi lokali, skratka all inclusive. Se malce severneje od Chiang Mai-a, se nahaja vasica Pai, po mojem mnenju najlepsa vasica na Tajskem. Seveda je tudi tukaj moc naleteti na nekaj turistov, predvsem popotnikov, ali pa po opiju hrepenecih dusah, ki se tukaj za majhni denar zadevajo do onemoglosti. Skupaj z lokalnim vodicem in njegovo ostro nabruseno maceto sem se odpravil na vec-dnevni treking po dzungli. V stirih dneh sem tako izvedel treking med hribovskimi plemeni Lah, Karen in Akha, z slonovega hrbta raziskoval dzunglo ter se spustil po reki z bambo raftingom. Vecere smo druzabno prezivljali ob ognju, ob kozarcku piva in vodicevem petju, ki se je zmeraj kmalu sprevrglo v kricece dretje, saj so tajci po dveh malih ze kar v rozicah. Obiskali smo tudi vasico Mae Hong Son, poznano po plemenu Karenn, ki so pravzaprav begunci iz Myanmara, ki so na Tajskem nasli svoj mir in izkoristili gostoljubje drzave. Pleme simbolizirajo predvsem zenske z njihovimi dolgimi vratovi. Obroce okoli vratu, narejene iz brasa, nosijo iz treh glavnih razlogov: kot zascita pred tigrovim ugrizom, zaradi medsebojnega prepoznavanja in kot simbol lepote. Natikat si jih zacnejo ze kot 5-letne deklice, vsako leto vse vec do poroke, tako da porocene zenske nosijo nekje med 22 in 27 obrocev, ki tehtajo med 5 in 7 kg. Srecanje s plemeni je edinstveno dozivetje in kjub nekoliko ze komercialnem pridihu, te njihova skromnost in preprostost prevzame. Ste ze kdaj slisali za Yao, Mien, Lisu, Hmong, Red Karen in Lazu plemenske skupnosti ?

Ayuthaya

2008-07-17T08:01:00.004+08:00

Po nekajurni voznji z zelo tresocim in zanimivim lokalnim avtobusom, ki ima namesto klime majhne ventilatorcke, sem prispel v Ayuthayo, nekdanjo prestolnico mogocnega siamskega kraljestva, mestece, ki se brzkone nostalgicno se spominja starih dobrih casov. Se pred nekaj stoletji je Ayuthaya predstavljala sredisce druzbenega zivljenja v siamskem kraljestvu, zato se danes v tajski nacionalni zavesti sproza obcutke ponosa in nekdanje slave. Po dolgotrajnemu uporu, ko so jo vec stoletij zaman skusali uniciti sosednji narodi, je vendarle klonila pred sosednjo Burmo. Mesto kot tako je zelo zanimivo, saj lezi na nekaksnem polotoku, ki ga omejuje reka. Kasneje so Tajci vodne kanale prepletli tako, da je bilo mogoce v osrednji del mesta priti le s colnom, za potrebe sodobnega prometa pa so v 20. stoletju zgradili tudi nekaj mostov, vendar je promet s colni se vedno razsirjen in priljubljen. V osrednjem delu mesta, ki je pod zascito Unesca, se nahaja nekdanja infrastruktura mogocne kraljeve prestolnice, ki v kompleksu stevilnih jezerc, brvi, parkov in napol porusenih templjov prestavlja pravo okolje za vse tiste, ki se zmeraj iscejo svojo identiteto. V osrednjem, starem delu mesta prevladujejo ostanki bogate arhitekturne dediscine v siamskem in burmanskem slogu, tako da se se najbrz sam Buda cudi, koliko razlicnih upodobitev so si zamislili zanj takratni ljudje. Temu primerna je tudi hrana, saj ti domacini pripravijo rezance ali pecen riz na burmanski, vietnamski, kmerski ali indijski nacin. Skratka kulturni, zgodovinski, arhitekturni in gurmanski konglomerat!

Bangkok

2008-07-15T08:01:00.004+08:00

Uradno ime prestolnice kraljevine Tajske, mesta Bangkok, je najverjetneje eno najdaljsih na svetu. Glasi se takole: Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayutthaya Mahadilokphop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathatthiya Witsanukam Prasit. Kaj vse nudi zlatorumeno mesto, kjer se stikata vzhod in zahod, bogastvo in revscina, prestiz in »backpackerstvo«, in nenazadnje tudi dan in noc, sem spoznal ko sem prispel v prestolnico Tajske. Bangkoku se namrec na tem koncu Azije skorajda ne mores izogniti, saj je ogromen in prenatrpan ter predstavlja nujno zlo s prometnimi povezavami, trgovskimi centri, ambasadami ... in kupleraji seveda. Nastanil sem se kje drugje kot na Khao San road-u, popotniski ulici, ki je izgubila nedolzno prijaznost cenenega pribezalisca, saj s trendovskimi bari postaja modno privlacen, tako za popotnike kot tudi za prijazne deklice, ki vse lepe in s telesi angelov vabijo v narocja in pozabo, kar presega vso domisljijo. Vso domisljijo presega tudi Kraljeva palaca, ki se s svojimi stevilnimi zlatimi pagodami ze kar malo kicasto blesci sredi kaoticnega mesta. Po reki Chao Phraya sem z speed boat-om divjal med mostiscarji in obcudoval njihovo asketsko zivljenje na Kraljevi reki, v ozadju katere stoji znamenita pagoda Wat Arun. Obisk Tajske seveda ni popoln, ce ne vkljucuje plavajoce trznice Damnoen Saduak, ki je najvecja in najbolj obiskana trznica na Tajskem in se nahaja v provinci Ratchaburi, 100km jugozahodno od Bangkoka. Prebivalstvo, ki zivi v vasici, prepredenimi s kanali, kakor Benetke, zivi pretezno od trgovine na trznici. Znan po svojih neverjetnih nakupovalnih razseznostih in divjem nocnem zivljenju, se zdi Bangkok iz profila slovenske sivine ze kar obljubljeno mesto, ce ga seveda zelimo doziveti kot povprecen zahodnjak. In kako pravzaprav zabave zeljni in grdega vremena navelicani turisti dojemajo glavno mesto Tajske? Prvi stereotip, ki pa ga tako prebivalci kot turisti zelijo izpolniti, je tisti iz hita One Night in Bangkok. Neverjetno nocno zivljenje, kjer so vsi »crème de la crème« in kjer je vse dovoljeno, kjer je vse ceneje in kjer vsi strezejo gostu kot kralju, zaradi cesar ima to mesto zagotovo poseben utrip. In ko je divjega Bangkoka, kjer se najde vse, od slonov na cesti do najdaljsih limuzin, od ocvrtih scurkov do ladyboy-ev dovolj, se vedno ostane sever Tajske s plemeni in cudovite rajske plaze na jugu.

Poipet

2008-07-14T07:29:00.004+08:00

Cesta od Siem Reap-a, ki je najblizje mesto Angkorskim kompleksom, do mejnega prehoda Poipet, je pravo dozivetje, kjer sem v zameno za razdaljo 150-tih kilometrov, dobil sesturno premetavanje v miniaturnem lokalnem avtobusu. Pravzaprav obcasne krpice asfalta kvarijo naravno pot, speljano cez stevilne luknjaste kolovoze, kjer te pogosti napisi "Danger mine" ob cestah, ne pustijo ravnodusnega in kjer je odsotnost vsega ostalega, kot so recimo rizeva polja, palme, grmicevje in navsezadnje tudi raven teren vec kot ocitno. Busek na katerem sem cepel zaradi pomanjkanja prostora, je sicer kljub svoji zelo ugledni starosti in naravnost neverjetni razmajanosti presenetljivo udoben, kljub temu, da sem po parih minutah voznje, ze bil prekrit z debelo plastjo rdecega prahu. Kolovozna pot do meje Poipet me je popeljala skozi tradicionalne vasice s hiskami na kolih, kjer smo se obcasno v kaksni izmed njih tudi ustavili, saj je sofer moral pregledati avtobus. Ob takih priloznostih me je preplavil cel bataljon kamboskih otrok, ki so se mi smukali med nogami z razglednicami v rokah, namesto da bi sedeli v soli. Tajska sicer slovi kot dezela nasmehov in prijaznih ljudi.... no ja, no, ampak napram khmerom se tajci obnasajo tako kot gorski troli, tako tudi ti otroci pravzaprav niso bili nadlezni, ampak samo sila prijazni, vljudni in zabavni. Sploh so pa bili simpaticni, ker namesto za denar ali sladkarije tezijo: "Sir, please, excuse me, do you have a pen for me" ?

Angkor Wat

2008-07-12T01:27:00.003+08:00

Kambodza te zagotovo podre s svojo kruto zgodovino in te zadane z arhitekturnim biserom Angkor Wat-om. Starodavni tempeljski kompleks Angkorja je verjetno najbolj znana stvar v Kambodzi, zgrajena med 9. in 13. st., ki zajema ogromno povrsino stotih kvadratnih kilometrov in vsebuje ostanke kakih sto, z dzunglo preraslih templjev. Pri naravnost nesramni vstopnini, ki jo pobirajo (40 $ za tri dni), bi si lahko privoscili sem ter tja obesiti tudi kaksno tablo ali kazipot. Ogledal sem si obmocje templjev, ki so spomin na velicastno civilizacijo in so bili vec kot 500 let prerasceni z dzunglo in dobesedno nevidni. V zacetku tega stoletja so jih ponovno odkrili in izkazali so se za eno najvecjih arheoloskih odkritij na svetu. Nekaj vecjih in pomembnejsih templjev je ze skoraj v celoti obnovljenih, velika vecina pa se se vedno skriva med koreninami dreves in so prava pasa za oci in fotografski objektiv. Ves dan sem prezivel med templji, saj je kompleks ogromen, se prevazal od templja do templja s tuk-tukom in si ogledal najbolj znamenite templje kot so Angkor Wat - najvecji in najbolje ohranjen in restavriran tempelj, Ta Prohm - povsem prerasel z drevesnimi koreninami in Bayon - z ogromnimi izklesanimi obrazi iz kamna, ki te prav grdo gledajo. Opazoval sem domorodce, ki so ziveli bolj v notranjosti Angkorja, vendar se ti niso kaj dosti zmenili zame in za moje postopanje med njihovimi bivalisci. So se zmeraj v svojem svetu in tam najverjetneje tudi zelijo ostati.

Siam Riep

2008-07-10T07:29:00.002+08:00

Kraljevina Kambodza, prej poznana kot Kampučija, je drzava v Jugovzhodni Aziji s cez 13 milijonov prebivalcev. Preko glavnega mesta Phnom Penh sem prispel v Siam Riep, da si ogledam znameniti Angkor Wat. Ne vem zakaj, vendar Kambodza, kot hibrid krute zgodovine Pol Pot-ovega rezima in cudovite naravne stvaritve, me je ze od nekdaj mocno privlacila. Vozil sem se skozi pravo ruralno Kambodzo, kjer vasi se zmeraj delujejo lokalno, v rdecem kamboskem stilu, s kaoticnim pridihom. Ce odmislim vasice, me se najbolj preseneca to, kako je vse skupaj podobno kaksnim krajem v Afriki. Celodnevno pot (spet se seveda vozimo z neverjetno brzino 40km/h), pozivi le postanek v Skuonu, kjer lokalci slovijo po tem, da gojijo velike in debele pajke ter jih pecene s slastjo uzivajo. Jaz sem zaenkrat ostal zgolj pri ocvrti kaci, zato si tega izziva tukaj nisem privoscil. S kolesom sem se odpravil po okolici Siem Riep-a do ribiske vasice na obrezju jezera Tonle Sap, kjer so hiske zgrajene na vec metrov visokih stebrih, ki se le na ta nacin uspesno upirajo ciklusu dvigovanja in upadanja nivoja vode. Le to je odvisno od dezevne in susne dobe. Ob povratku v Siam Riep sem si ob dobri vecerji (ocvrta kaca) ogledal znameniti Apsara ples, v izvedbi lokalnih lepotic, ki na zemlji poosebljajo bozansko lepoto, nato pa preostanek vecera prezivel na ulici ob zmesnjavi lokalnih in zahodnjaskih navad.

Saigon

2008-07-08T07:45:00.007+08:00

Z avtobusom sem se odpeljal do legendarnega dekadentnega velemesta juznega Vietnama. Saigon oziroma Hosimin ima vse - popotnisko cetrt, burno nocno zivljenje, eksoticne trznice s kacami, odlicno hrano in v belo oblecene solarke na kolesih. Obiskal sem zanimiv muzej posvecen vietnamski vojni, poizkusil hrano na ulici in z rikso divjal med gostim prometom. Dnevno zivljenje se odvija v centru, to pa je domala povsod. Tukaj je tudi najstarejsa pagoda v mestu, stara preko 200 let, njena arhitektura pa ves cas prakticno ni bila spremenjena. Morda bi bilo bolje, ko bi bila, kajti delovala je nekako prazno, kot novozgrajena stavba v katero ljudje se niso vselili svojih stvari. Pagoda sama je na zunaj zelo vpadljiva, kajti s svojimi 20 metri je dalec najvisja stavba v mestu. Z njenega vrha se ponuja prekrasen razgled na mesto, sicer pa za to tudi ni kaksne vecje potrebe, saj je vse bolj ali manj enako. Izstopata zgolj dva predela. Prvi je kitajska cetrt. Navzven je razvidna po kitajskih pismenkah, ki jih je polno naokoli, in zaradi cesar izgleda za odtenek bolj imenitno. Kitajci imajo v Vietnamu podoben status kot Zidje v preteklosti v Evropi. Drzijo se zase, na veliko se ukvarjajo s trgovino, imajo vec denarja, oblast jih sovrazi, vendar brez njih ne more. Drugi predel pa je njihova stara "poslovna cetrt". Pravzaprav je to trznica, ki obsega kar veliko stevilo ulic, kjer ti ljudje na vsak nacin zelijo nekaj prodati. Pri tem ti skacejo pod nogami, te drzijo za roko in te vlecejo za majico... Med sprehodom sem se pocutil nekako tako, kot nabiti delec, ki potuje skozi polarno snov - vse v radiju 5-ih metrov se je zanimalo zame. Med nocnim sprehodom po Saigonu, se nisem pocutil ogrozenega, saj vandalizma v Vietnamu zaenkrat se nimajo. Najvecja nevarnost, ki ti grozi je, da stopis na kaksnega brezdomca. Teh je ponoci vse polno, na plocnikih so nemalokrat kar cele druzine. Bolje situirani si privoscijo celo zimnico, se bogatejsi pa si razpnejo kar viseco mrezo na ulicne svetilke. Se najbolje se godi cyclotom, ki dremljejo kar v svojih vozilih. Dobesedno se res vidi, kako mesto spi !

Muine

2008-07-06T11:11:00.004+08:00

Tik predno dosezem jug Vietnama, sem skocil se na zasluzen oddih v Muine, malo ribisko vasico v subtropskem delu Vietnama. Spal sem v bungalovu na plazi Juzno-kitajskega morja, nabiral kokose, izvedel cudovit trekking cez zelena rizeva polja in prehodil fantasticne rumene sipine. Rt Muine ima namrec edinstveno mikroklimo, saj se na nekaj kilometrih razprostirajo zelena rizeva polja, le streljaj stran pa nepredstavljive fantasticne rumene sipine. Na mnogo nacinov je tako potovanje v Vietnam pot v drug svet, v drugo dimenzijo - na nek nacin pa se zdi domac, a vseeno rise jasno mejo med samim sabo in svetom. Za sarm, ki ga premore, se lahko zahvalim ljudem; ti so resnicno redko kislih obrazov ali slabe volje. Nalezljiv nasmeh in topel sprejem je tisto, kar je v zadnjih letih sprozilo plaz popotnikov, ki od Vietnama pricakujejo vse mogoce - in to tudi dobijo, saj ponuja cudovito pokrajino v prijaznem vzdusju, zato za naslednji dopust vsi v Vietnam !

Hoian

2008-07-04T08:13:00.003+08:00

Zgodaj zjutraj sem nadaljeval pot po centralnem Vietnamu in se z avtobusom mimo slovite Kitajske plaze pripeljal v Hoian, kjer sem na ulici najprej poizkusil odlicne Kao-Lao rizeve rezance. Hoian je carobno staro mestece z najboljso ribjo trznico, starimi tetami, ki neutrudno zvecejo crni betel in nestetimi druzinskimi podjetji, kjer ti cez noc sesijejo, karkoli si zazelis. Odpeljal sem se v My son, v bliznjo tropsko dzunglo, na trekking v pozabljeno kraljestvo Champ. Voznja do tega kraja je prava spokora za vse grehe, ne samo potnika, temvec tudi vse njegove zlahte in ko so se posamezni potniki pritozevali nad cesto, je sofer odreagiral, da naj pritozbo posljejo Americanom, ces da so oni tukaj metali bombe. My son je bil intelektualni in religiozni center kraljestva Chamovcev - ljudstva, ki je zivelo v teh krajih pred Vietnamci. V 13. stoletju so jih zdajsnji naseljenci v eni izmed svojih vojn v glavnem izbrisali z zemljevida, sedaj pa zelo ironicno – potem ko so iztrebili vso ljudstvo, turistom prodajajo njihovo zgodovino. Ostanki njihove mogocne hindujske civilizacije so zelo podobni tistim v Angkorju v Kambodzi ali Ayuthayi na Tajskem. Ponovno sem najel kolo in kolesaril med rizevimi polji mimo vasic, kjer zivljenje se vedno poteka v dobrem starem Hosiminovem vzdusju; rdeca zastava na hisi in nekdanji upokojeni revolucionarji pri igri kart.

Hue

2008-07-02T14:54:00.006+08:00

Nekoc kraljevo mesto Hue in njegova okolica, ki slovi po lepih dekletih, pesnikih in rizevem papirju, je danes glavno mesto vietnamske province Phu Xuan. Po sledeh Marca Pola sem z zmajevim colnom zaplul po Reki disav in s starim kitajskim kolesom naskocil vietnamsko podezelje. Po slikoviti pokrajini so posejani kratki rdeci japonski mostovi, narejeni iz lesa, ki nekako simbolicno predstavljajo vez med starodavnim konfucionisticnim cesarstvom in naglo spreminjajocim se Vietnamom. Hue je bil namrec kraj tezkih bojev in osvojitev tega mesta v eni izmed ofenziv je bil najvecji uspeh severne vojske. V svojih rokah so ga imeli le nekaj dni, nato pa so prisli Amerikanci in ga vestno z nasmehom zbombardirali. Tako so poskrbeli, da turistom ni vec potrebno hoditi po vrocem soncu od zgradbe do zgradbe in si ogledovati dokaj enolicne pagode, zato po ogledu najvecje, turisticna pot hitro zavije v lokalno gostilno, kar prinasa gostincem se dodatno korist. Jaz sem se raje izognil tej poti, zato sem se skozi stevilne zelene drevorede zapeljal do najimenitnejsih mostov, kjer sem za na konec poizkusil se sreco pri lokalni vaski prerokovalki.

Halong bay

2008-07-01T00:25:00.003+08:00

Za tri dni sem se odpravil v zaliv Halong bay vzhodno od Hanoja preverit ali je res ta obmorski predel Vietnama ustvaril zmaj, s cemer se radi pohvalijo tukajsni prebivalci. Pripovedka namrec govori, da je zmaj padel iz severnega gorovja, pri cemer je z repom okrusil ogromne skale in pri tem naredil stevilne vdolbine. Ob strmoglavljenju v vodo je le-ta narasla in oblila stevilne skale in vdolbine in tako naj bi nastal misticni Halong Bay, kjer se iz meglice dviga vec kot tri tisoc ceri in otockov s preko sto metrov visokimi pecinami katere razbijajo valovito morje. Zaliv Halong je ena najlepsih pokrajin tropskega krasa v tem delu sveta. Z barko oziroma dzunko sem tako jadral po zalivu med tisocerimi otocki in kot igla osiljenimi kamnitimi vrhovi, lovil ribe in prespal na dzunki sredi zaliva. Se posebej zanimivo je bilo nocno kopanje v soju tropske fluorescence in voznja s kajakom. To je izgledalo nekako tako, kot da bi si doma vzeli banjo, zamasili luknjo ter se pogumno podali v morje. Po polurnem veslanju bi obupali, se vrnili nazaj na ladjo (kopno) in si raje privoscili skampe, rakce, jastoge ali hobotnico po vietnamsko.

Hanoi

2008-06-29T02:43:00.006+08:00

V prestolnico Vietnama-Hanoi, sem prispel v zgodnjih jutranjih urah in ko sem se ob prvih zarkih svetlobe, nekaj trenutkov pred zacetkom mestnega vrveza, sprehodil iz zelezniske postaje proti staremu delu mesta, sem zacutil ze prvi pravi vtis Vietnama. Na ulicah telovadijo upokojenci, nekaj korakov stran deklice lebdijo v gibih Tai-chija, iz zvocnikov pa se glasno sirijo zvoki zimzelenih komunisticnih melodij. Ja to je Vietnam, sem si rekel. Namestil sem se v starem kvartu, ob jezeru zaljubljencev Hoan-kiem, v nepreglednem labirintu ozkih ulic, obdanih z restavracijami, trgovinami in stojnicami, kjer divjajo mopedi in spretno trgujejo ulicni prodajalci. Ozke ulice z zelenimi drevesi, gost promet in razlicni prodajalci dajejo mestu tipicen azijski pridih. Tukaj se namrec zlivata azijski kaos in pariska prefinjenost, zato mnogi Hanoj imenujejo tudi Pariz Orienta. Sprehodil sem se po Hosiminovem trgu do pagode Chua-mot in mogocnega Templja knjizevnosti, obiskal lokalno trznico hrane in cvetja, le nekaj korakov stran pa se je v labirintu poti, skrivala se ulica zacimb in lampionov, ki me je pripeljala do jezera, na katerem stoji mogocni Ngoc-son tempelj. Vecer sem prezivel na kaoticnem nocnem bazarju ob dejstvu, da kozarec tocenega piva Bia-hoi stane 10 centov !

Bac-Ha

2008-06-27T12:19:00.004+08:00

Zjutraj sem se zapeljal do vasice Bac-Ha in nadaljeval raziskovnje zivljenja v gorskih vasicah. Med avtobusnimi voznjami sem sedez vcasih delil s suhljatimi domacini, ali pa kar z ogromnimi vrecami riza, ki ga lokalci tovorijo kar na javnih avtobusih. Pot me je vodila po ozkih gorskih cestah, kjer smo se ustavljali v pozabljenih mestecih, vkljucno z Dien Bien Phujem, kjer so Vietnamci dokoncno premagali svoje francoske kolonizatorje. Bac-Ha na dan sejma postane sredisce sveta. Predstavniki gorskih plemen Hmongov in Montagnardov prinesejo naprodaj svoje rocne izdelke, hrano, stevilne zivali in skratka vse kar je mogoce prodati. Strici s svojimi bambusovimi pipami umirjeno kadijo lokalni tobak, v ozadju cvilijo majhni prasici, le nekaj metrov stran pa je prizorisce pravih gurmanskih pojedin. Po sejmu sem se sprehodil po bliznji okolici vasi, kjer ni manjkalo niti namakanja v manjsi soteski, zvecer pa sem se osvezeni vrnil v Bac-Ha, ok koder sem se z lokalnim avtobusom odpravil v Lao Cai, kjer sem se vkrcal na nocni vlak proti Hanoju.

Sapa

2008-06-25T00:51:00.004+08:00

Z nocnim vlakom sem se odpeljal na skrajni jug Kitajske, na mejo z sosednjim Vietnam-om, kjer sem se podal med hribovska plemena H'mong, Dao, Dzao… Severni predel dezele, ki se siri proti kitajski meji, velja za enega najlepsih v Indokini. Rizeve terase, v meglo zaviti vrhovi in zelena dzungla so kot ustvarjeni za treking. Sapa, znana po tradicionalnih izdelkih crnih Hmongov, je bila moje izhodisce za raziskovanje severne vietnamske pokrajine, skrite pod najvisjimi vrhovi Indokine. Tukaj sem se podal na treking cez ozke visece mostove in stevilne vasice proti prelazom, kjer subtropski gozd izginja v meglicah Tonkijskih alp. Simpaticna dekleta v zivopisanih oblacilih sadijo indigo na terasah, ki so vklesane v strma pobocja hribov, le nekaj korakov stran pa se v blatni luzi namakajo vodni bivoli. Spoznaval sem navade in kulturo lokalnih plemen kot so crni, rdeci, pisani H'mongi, poizkusal tradicionalno hrano skuhano na odprtem ognjiscu in pokadil neznani tobak z glavo druzine za slovo.