nedelja, 30. november 2008

Montevideo




Buquebus je glavno prevozno podjetje, ki s plovbo povezuje glavno mesto Urugvaja – Montevideo z Buenos Aires-om. Ceprav obisk Urugvaja nisem planiral, sem odlocitev sprejel zadnji dan v Buenos Aires-u. Voznja z udobno veliko ladjo traja priblizno eno uro do pristanisca Colonia, od koder te avtobusi odpeljejo v samo prestolnico. Montevideo je najvecje mesto in glavno pristanisce Urugvaja. Beseda Montevideo izvira iz portugalske besedne zveze ˝Monte vide eu˝, ki v prevodu pomeni ˝vidim hrib˝. Po povrsini za vec kot dvakrat presega vsa ostala mesta v drzavi. Poleg pristaniskih dejavnosti je popularen tudi po svojih plazah, kot so Pocitos, Buceo, Malvin, Playa de los Ingleses, Playa Verde, Punta Gorda in Carrasco, ki so ob visokih temperaturah se kako iskane. Mesto ima bogato kulturno in zgodovinsko tradicijo, ki je predstavljena v stevilnih muzejih in je obelezena s stevilnimi spomeniki, zgradbami in trgi. Po raziskavah podjetja Mercer Human Resource Consulting je Montevideo v okviru drzav Latinske Amerike mesto, ki prebivalcem omogoca najvisji zivljenjski standard, sledita pa mu Buenos Aires in Santiago de Chile. To sem se preprical ze pri prvi nocitvi, ko sem moral bolj globoko secti v denarnico, da sem si zagotovil streho nad glavo. Kmalu sem spoznal, da bo Urugvaj zgolj tranzitna drzava na poti v Brazilijo, zato poizkusam maksimalno uzivati.

sobota, 29. november 2008

Buenos Aires




Koncno prispem v glavno mesto Argentine, ki je hkrati najvecje mesto Juzne Amerike. Namestim se v zelo modernem hostlu, v samem centru mesta, v blizini predela La Boca. Prvo kar me je navdusilo v samem mestu, je podzemna zeleznica, ki naj bi veljala za eno najstarejsih na svetu. Buenos Aires je zaradi ugodne lege ob ustju reke Rio la Plata postal pomorski center za ves spodnji del juznoameriske celine. Danasnje ime je dobil po ugodni klimi: buenos aires pomeni v spanscini – dobri vetrovi. Po arhitekturi in utripu je Buenos Aires najbolj evropsko od juznoameriskih velemest. Postavlja se z najsirso avenijo na svetu, Avenijo 9. julija, in najdaljso mestno ulico, Avenijo Riba dal via. Najpomembnejsi trg Plaza del Mayo je obkrozen z najpomembnejsimi zgradbami mesta: osrednjo katedralo, palaco Casa Rosada, mestno hiso in cabilidom. Po gospodarskem razvoju sodi v sam vrh juznoameriskih mest, po vsesplosnem mnenju pa naj bi bil Buenos Aires celo najboljse mesto za nakupovanje na svetu. Ob vseh nasprotjih med bliscem in bedo in ob ostrih locnicah med revscino in blaginjo, se v mestu dvigujeta dve stvari, ki povezujeta vse njegove prebivalce, nogomet in tango. Tukaj je s svojimi nogometnimi vragolijami navduseval tudi legendarni Maradona na stadionu Boce juniors, ki so ga v 30-tih letih prejsnjega stoletja zgradili po nacrtih slovenskega arhitekta Sulcica. Vecina mularije, ki se podi za zogo po prasnih ulicah in igriscih La Boce, sanja, da bo sla nekoc po njegovih stopinjah na pot nogometne slave.

četrtek, 27. november 2008

Nahuel Huapi National Park




Iz Bariloche-ja sem v vecernih urah krenil na 1600 km dolgo pot proti prestolnici Argentine, v Buenos Aires. Voznja z avtobusom po Argentini je pravi uzitek, saj so avtobusi udobni, prostorni, dobis pa tudi vecerjo in zajtrk. Spal sem sicer bolj malo, saj sem ves cas potoval po cudoviti pokrajini. Tako sem preckal Nahuel Huapi nacionalni park oziroma ˝tigrov otok˝ v jeziku mapuche, ki velja za najstarejsi argentinski nacionalni park. Glavno mesto znotraj parka je ravno San Carlos de Bariloche. Park je pravo bogastvo narave na kar je Argentina zagotovo lahko ponosna. Park Nahuel Huapi zaradi velike raznovrstnosti, saj zajema visokogorje z ledeniki, gozdove v gorah in nizavju, stevilna jezera in reke ter mocvirja, pa tudi stepo, spada med najbolj zavarovana obmocja Argentine. Ogromne povrsine ledeniskih jezer, obdanih z naravnimi gozdovi, se dotikajo prostrane patagonske stepe, kjer mocni vetrovi sproti odnasajo rodovitnejso prst in razen v pomladi, so dezevja v jugovzhodnem delu parka zelo redka. Tu uspeva le nizko grmicevje, ki ga domacini imenujejo koyron. Zares cudovito!

torek, 25. november 2008

San Carlos de Bariloche




Iz Puerto Montt-a sem prispel v Argentino v San Carlos de Bariloche ali preprosto Bariloche, ki je mesto v argentinski provinci Rio Negro. Vznemirjen, da sem koncno v drzavi tanga, govedine in hedonizma, utrujenost kar ignoriram in se podam naokrog. Bariloche lezi na juzni obali ledeniskega jezera Nahuel Huapi in velja za eno najbolj turisticnih mest v Argentini, saj slovi po nekdaj najvecjem smuciscu v Andih - Catedral. Mesto obdajajo vselej zasnezeni vrhovi, sicer pa tako po geografski legi kot po arhitekturi spominja na evropska alpska naselja. Tukaj med drugim prebivajo tudi stevilni evropski imigranti oz. njihovi potomci: Avstrijci, Francozi in tudi Slovenci (okrog 2000). Po prvotnih tezavah z iskanjem prenocisca, kljub temu da mesto premore vec kot 200 hotelov, na koncu le dobim posteljo, primerno mojemu dnevnemu ˝budgetu˝. Turisticno privlacno je mestno sredisce, se posebno ulica Mitre (z mnogimi butiki, trgovinami, restavracijami in prodajalnami cokolade), zanimiv pa je tudi sam mestni trg ˝Centro Civico˝, zgrajen v znacilnem slogu celotnega mesta. Bariloche je podoben Bledu, s tem da je veliko vecji, z vec otocki in zasnezenimi hribi v ozadju. Odpravil sem se na Cerro catedrale, goro visoko priblizno 2 tisocakov na katero pelje gondola, od koder je viden fantasticen razgled na ledenisko jezero Nahuel Huapi.

nedelja, 23. november 2008

Chiloé Island




Isla de Chiloé je eden izmed najvecjih otokov arhipelaga Chiloé v pacifiskem oceanu. Otok se nahaja v juznem delu Cila, v regiji Los Lagos, kamor sem prispel po voznji s trajektom, ki povezuje kontinentalni in arhipelaski del. Kljub temu, da je po velikosti peti najvecji otok Juzne Amerike, v dolzino meri 190 kilometrov, v sirino pa zgolj slabih 60 kilometrov. Obiskal sem ga kot enodnevni izlet, saj je v bliznjem Puerto Montt-u, Isla de Chiloé glavna turisticna atrakcija. Glavno mesto Castro je v svoji podobi tipicno cilensko mesto z ribiskim vzdusjem, ki v kulturi, mitologiji in arhitekturi, zaradi dolgotrajne izolacije mocno preseneti. Na samem otoku, je vec kot 150 lesenih cerkva, zanimivi pa so tudi lokalni prebivalci, ki zivijo kot nekaksni mostiscarji v lesenih barakah nad vodo v blizini pristanisca. Te hise se imenujejo palafitos in so zascitni znak tega otoka, prebivalce pa scitijo tudi pred naraslo vodo. Ceprav se mi je obetal kar precejsni naliv, je vreme vendarle zdrzalo, da sem lahko uzival tukaj, kjer ze vse skupaj lepo disi po Patagoniji. Misticnost otoka te pri drzni domisljiji mocno prevzame, tudi tako mocno, da bi kar na enkrat ostal tukaj. A treba bo naprej v Argentino!

torek, 18. november 2008

Puerto Montt




Puerto Montt je pristanisko mesto na jugu Cila v provinci Llanquihue. Z 150.000 prebivalci, velja za najhitrejse rastoce mesto v tem delu Cila, kjer se vse vrti okrog lososa, glavnega izvoznega artikla. Mesto je tudi pomembno izhodisce za obisk Chiloé Island-a, kjer bom tudi zakljucil svoje potovanje po drzavi Cile. V blizini konca t.i. ˝Pan American highway˝, je glavna transportna baza regije, ki zraven turizma v Puerto Montt prinasa ogromno denarja. Prenocisce sem si uredil ze ob prihodu, ko mi je prijazna domacinka, za par dolarjev, ponudila primerno sobo nedalec stran od centra v blizini ˝Angelmo fish˝ marketa, ki je prava pasa za oci. Tukaj je namrec glavna ribja trznica, kjer lahko zelo poceni poizkusas prave morske specialitete. Lokalna specialiteta je Curanto – mesan kroznik skoljk, klobas in piscanca s peceno omleto. Zraven odlicne hrane, tudi samo mesto ponuja kar nekaj zanimivosti. Zagotovo je ogleda vredna lesena cerkev - Iglesia de los Jesuitas iz leta 1856, zanimiv in edinstven pa je tudi jutranji sprehod med glavnim pristaniscem, kjer se prve ladje ze vracajo iz jutranjih ribolovov. Enkratno. V blizini je viden tudi cudovit, zasnezen vulkan Osorno, ki odpira vrata v Patagonijo, do enega najlepsih predelov na juzni obali hemisfere. Zal tokrat ne grem tja, zato ostajam v prijetnem Puerto Montt-u. Y como es el. Puerto Montt, y como es el?

nedelja, 16. november 2008

Pucón




Pucón je manjse mesto, ki lezi 780 kilometrov juzno od prestolnice v regiji Araucanía, od koder seze pogled na kristalno cista jezera, daljne hribe ter na s snegom pokrite cudovite vulkane. Pucón je ena izmed najvecjih turisticnih destinacij na jugo Cila, tako za domacine kakor tudi za tujce. Je manjso zanimivo mesto, ki se nahaja pod vznozjem vulkana Villarrica ter v blizini jezera Villarrica. Center mesta je pravi backpackerski Disneyland, kjer ti stevilne agencije izpolnijo skoraj vse mogoce. Vse skupaj mocno spominja na mesto Aspen v drzavi Colorado, kjer ne manjka aktivnosti kot je ribolov, smucanje, rafting in drugi stevilni adrenalinski sporti. Tisto, kar zagotovo moras tukaj dozivet, je kopanje v termah oziroma gejzirih vulkanskega izvora, ekspedicija cez vulkanski ledenik na krater vulkana in tavanje v enem izmed stevilnih cudovitih gozdov, saj so poti za treking neskoncne. K sreci z iskanjem prenocisca nisem imel tezav, tako da sem lahko se isti dan polezaval ob jezero Villarica, medtem ko sem se naslednji dan podal do vznozja vulkana Villarica, visokega 2840 metrov, kjer sem lahko uzival med sneznobelimi vrhovi. V samem mestu in okolici so se zmeraj prisotni ostanki indijanske civilizacije Mapuche, katera je svojo zgodovino zapisala ravno tukaj. Ésta es Chile !

četrtek, 13. november 2008

Valle Nevado




Valle Nevado je smucarski rezort, ki se nahaja 46 kilometrov zahodno od prestolnice Santiago. Od leta 1988, velja za enega najbolj prestiznih smucarskih centrov v drzavi Cile na visini 3028 metrov. S povrsino 9000 hektarjev je povezano tudi s smucarskima centroma La Parva in El Colorado. Opremo, smucke in prevoz sem uredil v Santiagu za dobrih 45 ameriskih dolarjev, kar ponujajo stevilne turisticne agencije. Smucanje v Juzni Ameriki je zagotovo poseben dogodek. Z vremenom sem imel sreco, tako da sem resnicno uzival v cudovitem smucanju med andskimi vrhovi. Samo smucisce je odlicno organizirano, zastojn kava, caj in cokoladni keksi, pa te lepo ogrejejo in napolnijo z energijo za naslednji dolgotrajni spust. Samo smucisce premore stevilne proge razlicnih kategorij, tako da se zagotovo za vsakogar nekaj najde, tako za akrobatske smucarje kakor tudi za deskarje in sankarje, saj velja smucisce za enega najboljsih v Juzni Ameriki. Cene so v primerjavi z evropskimi smucisci cenejse, sama organiziranost in kvaliteta smucisc pa je boljsa, zato naslednjic ko grem nazaj, zagotovo grem smucat!

ponedeljek, 10. november 2008

Santiago de Chile




Cez noc, sem se iz severa zapeljal proti glavnemu mestu, Santiago de Chile, ki je s 5,4 milijona prebivalcev tudi najvecje mesto v drzavi. Avtobusni prevoz, je kljub nekoliko drazjim kartam, zelo dobro organiziran. Santiago de Chile lezi v osrednjem delu Cila, v dolini med Andi na vzhodu ter hribovjem Cordillera de la Costa na zahodu. V samem centru mesta sem za 25 ameriskih dolarjev dobil spodobno sobo z balkonom, s katerega je bil viden cudovit razgled nad samim mestom. Najvecji trg imenovan Plaza de Armas, je prizorisce dnevnega dogajanja, kjer lenarjenje v prijetnem vzdusju se kako pase. Zanimiva sta tudi Narodni kongres in La Moneda - predsedniska palaca, kjer se je leta 1973 pricel drzavni udar, s svojo unikatnostjo pa preseneti tudi kamnito izklesana ulica Bario Paris-Londres ter cerkve Sv. Franciska iz leta 1960. Najlepsi razgled nad samim mestom je mogoc s hriba Cerro San Cristóbal, kamor se lahko povzpnes z gondolo ali pes, od koder so vidni gorati Andi, ki se razprostirajo v ozadju cudovitega mesta. Kozarec pravega cilenskega vina, se ob tem odlicno prileze. Que Bueno!

sobota, 08. november 2008

Valle de la Luna




Valle de la Luna oziroma Lunina dolina je dolina v slanem gorovju (Cordillera de la Sal) v puscavi Atacama na severu Cila, priblizno 17 km zahodno od kraja San Pedro de Atacama. Na jugu meji na slano puscavo Salar de Atacama, ime Lunina dolina pa je dobila zaradi domnevne podobnosti z luninim povrsjem. Na nadmorski visini 2550 metrov sem se tako z izposojenim kolesom podal na dnevni izlet v Lunino dolino, kjer sem uzival ob kolesarjenju po puscavi Atacama ter ob nadrealisticnih lepotah, kakrsne je narava ustvarila na tem delu planeta. Dolina je namrec nastala ze pred priblizno 22-imi milijoni leti, ko so se tektonski premiki plasti usedlin obrnili navpicno. Kot posledica delovanja vulkanov so se te plasti prekrile s skalami, pepelom, soljo, klorati, borati in glino, pri cemer je erozija vetra nato izoblikovala danasnjo pokrajino, med drugim tudi nekaj nenvadnih oblik, npr. ''Tri Marije''. Leta 1982 je bila dolina razglasena za ''svetisce narave'', danes pa je priljubljeni cilj obiskovalcev iz bliznjega San Pedra, ki dolino obiskujejo zlasti v casu soncnega zahoda. Zares cudovito!

četrtek, 06. november 2008

San Pedro de Atacama










San Pedro de Atacama je majhno mesto na severu Cila, v oazi puscave Atacama, ki se nahaja priblizno 100 km jugovzhodno od Calame, nedalec od tromeje drzav; Cile, Bolivija in Argentina. Na sorazmerno visoki nadmorski visini 2.400 metrov, ima zgolj 5.000 prebivalcev, a kljub temu je mesto zelo priljubljena turisticna destinacija. V samem mestu, ki ima videz nekaksnega kavbojskega mesta sredi puscave, sta najzanimivejsa manjsa cerkev iz 17. stoletja in Le Paigov muzej s stevilnimi arheoloskimi najdbami, katerih ohranitev je omogocilo suho atakamsko podnebje. To je znacilno po tem, da ima vsaj 330 soncnih dni in samo eno obilno dezevje na leto. Mesto zivi predvsem od turizma, kar se vidi na vsakem koraku, saj je polno motelov in hostlov, med drugim tudi slovenski hostel, imenovan ''Sonchek''. Glavna ulica je polna trgovinic s spominki in tradicionalnimi izdelki (volneni sali, kape, rokavice…), restavracij, turisticnih agencij in ponudnikov dostopa do interneta. Najlepse je zvecer, ko stevilni lokali zakurijo ogenj znotraj lokala in ko se noc ob zvokih cilenske glasbene skupine Illapu zavlece do poznih jutranjih ur.


torek, 04. november 2008

Cordillera Occidental




Pot smo nadaljevali proti jugu nacionalnega parka Salar de Uyuni, kjer je slana puscava pocasi izginjala. Snezno bela barva, se je spreminjala v rjavo puscavsko podrast, prostranost modrega neba pa so prekrili stevilni vulkani, ki so opozarjali, da se priblizujemo vulkanski drzavi Cile. Vulkana Licancabur in Poquentica sta zagotovo ena najlepsih, tik pred bolivijsko-cilensko mejo na visini 3500 metrov kjer se razprostira kordiljera Occidental, ki sta vidna z obeh strani in dolocata mejo med slano puscavo na bolivijski strani ter med puscavo Atacama na cilenski strani. Stare ''landcruzerje'' smo zapustili na bolivijsko-cilenski meji, odvrgli in podarili odvecno koko, ter opravili mejne formalnosti v nekaksni kolibi, kjer sem dobil izstopni zig iz Bolivije. V zato prirejenem avtobusu smo nato nadaljevali pot ob vznozju vulkanov do zacetka puscave Atacama, vse do cilenske meje, kjer me je ze prvi stik z drzavo Cile preprical, da bo mi Cile zagotovo vsec. Na mejnem prehodu za vstop v Cile, z poostrenim nadzorom pregledajo vse turiste, zlasti pa njihovo prtljago, saj v drzavo ni dovoljen nikakrsen vnos hrane ali drugih izdelkov. Mejni prehod lezi sredi puscave Atacama, zato sem pot nadaljeval do prvega mesta San Pedro de Atacama, kjer bom prezivel svojo prvo noc v drzavi Cile.

nedelja, 02. november 2008

Salar de Uyuni




Naporno nocno voznjo iz La Paz-a do mesta Uyuni na jugu Bolivije, sem prebedel na tresocem se avtobusu ob nizkotnih temperaturah, skorajda ze v fazi, da se mi bo potovanje zaradi napora zamerilo. Mrkost in utrujenost, sta se hitro prelevila v pricakovanje in zeljo po potovanju, v trenutku, ko smo priceli tridnevno avanturo po najvecji slani puscavi, imenovani Salar de Uyuni. Salar de Uyuni je najvecja solna ravnica na svetu, velika za vec kot polovico Slovenije. Pred 40.000 leti je bila del velikega jezera Minchin, pred 15.000 leti pa se je jezero posusilo in ustvarilo kar 10 milijard ton soli. Narava tukaj resnicno ni varcevala z barvami, lepoto in presezki, zato je po vseh prepotovanih poteh, nacionalni park Salar de Uyuni, zame zagotovo najlepsi predel tega planeta. Tukaj na jugozahodnem predelu Bolivije, se dejansko pocutis kot na drugem planetu, blize sanjam in nadrealisticnim idejam, kjer oko zaznava le neskoncno solno puscavo. Po celodnevni cudoviti voznji, smo prvo noc prespali v hotelu, zgrajenem iz soli, naslednje jutro pa smo pot nadaljevali do otoka kaktusov (Isla de pescadores), kjer se cloveska majhnost meri z velicastnimi kaktusi. Tukaj na bolivijski planoti je tudi nocno nebo drugacno, tako da stevilne zvezde ob Rimski cesti izgledajo prav neverjetno, stevilni zvezdni utrinki pa dodatno okrasijo nebo bolivijske planote. Bolivija nedvomno zmaga v vseh pogledih. Pogrešam jo!