četrtek, 31. januar 2008

Saquisilí




Saquisili, zadnja andska vasica predno se zopet vrnem nazaj v mestno civilizacijo, vsak cetrtek organizira najvecjo trznico v provinci Cotopaxi. Zraven ostale kramarije je na tej trznici poudarek zlasti na trgovanju z zivali, ki jih lokalni indijanci pripeljejo iz bliznjih vasi. Takoj zjutraj sem se odpravil na sejem zivine, saj mi do sedaj nikoli ni uspelo priti dovolj zgodaj, da bi bil v vrhuncu dogajanja. Sam dogodek se namrec ponavadi zacne zelo zgodaj, tam nekje ob 6. uri zjutraj in se zakljuci tam nekje ob 10. uri, ko zanimanje za nakup zaradi vrocine hitro upade. Drugace je tukaj super atmosfera, povsod blato, luze, polno ljudi in zivali ter njihovih zvokov. Zanimivo je bilo poslusati njihovo pogajanje in kreganje o ceni posamezne zivine in opazovati celotni postopek nakupa. Na oddelku manjsih zivali, kjer se prodajajo kure, zajci in morski prasicki, slednji tukaj ne predstavljajo domacih ljubljenckov kot pri nas, temvec meso za na zar in v pecico. In seveda, kot na vsakem indijanskem sejmu, je tudi tukaj navdusevala barvitost tradicionalnih oblacil. Tukaj sem zakljucil mojo krozno turo med visokogorskimi andskimi vasicami in se hkrati tudi primerno aklimatiziral za vulkan Cotopaxi.

sreda, 30. januar 2008

Chugchilan




Za Chugchilan pelje dnevno samo en lokalni avtobus in se ta po besedah domacinov priblizno tam nekje ob dveh popoldan. Ker je to bil edini nacin, da se premaknem iz Quilotoe v Chugchilan, sem raje eno uro prej sredi nicesar na visini 4200 metrov zmrzoval in cakal na obljubljeni avtobus. Za 22 kilometrov oddaljeni Chugchilan sem potreboval dobri dve uri, saj makadamska cesta tukaj vijuga med strmimi andskimi vrhovi, zraven tega pa se se lokalni avtobus vsakih pet minut ustavi, saj pobira in odlaga prezeble indijance iz bliznjih gorskih vasic. V blizini Chugchilan-a se razprostira spektakularni kanijon ''Rio Toachi'', ki je skozi tisocletja tukaj ustvaril cudovito andsko pokrajino.

Quilotoa




Severno od Zumbahue lezi na visini 4200 metrov majhna vasica Quilotoa, z vse skupaj 100 prebivalci, v blizini katere lezi po mnenju ekvadorcev ena najlepsih lagun, imenovana Laguna Quilotoa. Tukaj sem si uredil prenocisce pri lokalni indijanski druzini Jacome tik ob sami laguni. Za 7 US$ sem dobil posteljo, zajtrk, vecerjo in edinstveno priloznost, da zivim skupaj z njimi. Trenutno nas je 8 v majhni hisi na sredi katere je vroc ogenj, kjer Ernia pripravlja odlicno vecerjo. Tukaj ni interneta, ne televizije, ne radija, so pa zato zagotovo dobri ljudje. Malo je smesno, kadar med seboj govorijo indijanski jezik Quichua, ki ga nic ne razumem, ja pa ga zato prijetno poslusati. Ker je zvecer tukaj veliko bolj hladno, se tiscimo ob ognju in poslusamo cudovito ekvadorsko glasbo. Caλcama !

Zumbahua




Po dveh urah neprestanega vzpenjanja z razmajanim lokalnim avtobusom proti andskim vrhovom, sem koncno prisel v vasico Zumbahua, ki lezi na visini 4000 metrov. Na strehi lokalnega avtobusa smo zraven ostale kramarije peljali kar stiri velike ovce in dva majhna prasica, ki sta bila kupljena na trznici v Pujili. Ob prihodu v vasico se je na majhnem glavnem trgu odvijala velika zabava z zivo glasbo in po pogovoru z domacini sem izvedel, da sem trenutno na poroki dveh mladih parov. Medtem ko so domacini ob ogromnih kolicinah alkohola neutrudno plesali, sem jaz raje testiral njihove lokalne dobrote, ki so jih pripravili posebej za to poroko. Tako dolgo ze nisem bil na poroki, da sem ze skoraj pozabil kako fajn je to !

nedelja, 27. januar 2008

Pujili




Pujili je majhna andska vasica na visini 3000 metrov in moje prvo postajalisce na poti med visokogorskimi andskimi vasicami, bolj znano kot Quilotoa loop. Ker je danes nedelja, se na glavnem trgu odvija velika trznica, na kateri zlasti ekvadorci sami med sabo trgujejo z vsem mogocim. Ta trznica tukaj mi je osebno dosti bolj vsec kot tista v Otavalu, saj sem bil na poti do sem edini tujec med lokalnimi indijanci, zato se je pogovor med mano in njimi odvijal v obliki obcasnih nasmehov, saj ti govorijo vecinoma le indijanski jezik Quichua.

Cotacachi-Cayapas




Le slabih 18 kilometrov zahodno od mesta Cotacachi, lezi v vulkanskem kraterju 3 kilometre siroka in 200 metrov globoka Laguna de Cuicocha. Na sredi sta dva manjsa otoka, ki sta nastala z naknadnim vulkanskim izbruhom, v ozadju lagune pa se ponosno dviguje vulkan Cotacachi. 5 napornih ur sem potreboval, da sem obhodil krater Lagune de Cuicocha na visini 3500 metrov, vendar mi zaradi prehodne oblacnosti ni uspelo videti vulkana Cotacachi. Upam, da bom imel vec srece z vulkanom Cotapaxi in vulkanom Chimborazo.

četrtek, 24. januar 2008

Otavalo




Ceprav je Otavalo, zaradi svoje trznice, najverjetneje najvecja ekvadorska klisejevska destinacija zraven destinacije Galapagos, je sprehajanje po ogromni pisani trznici sproscujoce in zabavno. Plaza de Poncho je sredisce vsega dogajanja, kjer vsak dan zazivi ena najvecjih trznic v Juzni Ameriki (zelo podobna Chichicastenangu v Centralni Ameriki), kjer lahko kupis celotno barvito andsko kolekcijo oblacil. Otavaleños - ljudje, ki tukaj zivijo veljajo za najbolj komercialno, vendar zato tudi najbolj uspesno indijansko manjsino v Ekvadorju. Stiri kilometre juzneje od mesta Otavalo lezi najvecje ekvadorsko jezero, imenovano Laguna de San Pablo, v ozadju katere se ponosno dviga vulkan Imbabura. Trenutno se v mestu odvija festival ''Aguazero 2008'', kjer se zlasti tukajsna mladina na ulicah obmetava z vodnimi baloni, zvecer se odvija zivi glazba, mene pa ze posteno boli vrat od neprestanega gledanja iz katere strani bo priletel naslednji vodni balon. Ogledal sem si koncert, meni osebno, ene izmed najboljsih ekvadorskih skupin Charijayac, ki me je s svojimi zvoki popeljala v ekstazo in mi pricarala eno najlepsih noci v Ekvadorju. Skratka tukaj je zanimivo, mokro in prijetno, tako, da za zakljucek lahko recem le: Ñuka Otavaluta Kuyany !


Tulcan




Ekvador je druga najmanjsa drzava v Juzni Ameriki in zacuda je na meji slo vse gladko, ekvadorski cariniki so bili skoraj prevec prijazni. Sem v drzavi, kjer je nacionalno geslo »Dios, patria y libertad« in prvi vtis je zelo pozitiven, zlasti zaradi andske kulture, ki mi je osebno zelo vsec. Obozujem Peru in Bolivijo, zato je sedaj cas, da spoznam se Ekvador. Denarna valuta je ameriski dolar in cenovno mi je Ekvador zelo vsec. Najbolj znan del ekvadorske kulture je ekvadorska glasba in sreco imam, saj se danes zvecer na glavnem trgu tukaj odvija nek koncert. Od tukaj naprej zopet potujem sam, zato sem prvi postanek naredil v mestu Tulcan na visini 3000 metrov, kjer je glavna atrakcija pokopalisce, ki slovi po zelo lepo urejenem parku z drevesnimi krosnjami postrizenimi v razlicnih geometricnih in zivalskih oblikah. Zelo zanimivo !

Ipiales




Ipiales, zadnje vecje kolumbijsko mesto pred ekvadorsko mejo, je moja zadnja destinacija v Kolumbiji, ceprav me se zmerom vlece nazaj proti severu, se bi jo raziskoval. Na poti do sem se je odvijal tri kratni '' Gringo show '', v katerem je kolumbijska vojska na nabito polnem avtobusu temeljito pregledala samo mene in mojega sopotnika iz Spanije, medtem ko domacine ni pogledala niti v obraz. Zaradi naju je celotni avtobus cakal dobre pol ure na naju, saj je kolumbijska vojska imela nekaksno imaginarno idejo, da midva tihotapiva kokain. Malo sem ze utrujen od teh neprestanih vojaskih kontrol in nenehnega sprasevanja od kod prihajas, kam gres in zakaj si tukaj, ampak to je pac Kolumbija. Samo mesto Ipiales je zelo zanimivo, zlasti zaradi vpliva bliznje ekvadorske meje, ki tukaj mesa tako kolumbijsko kot ekvadorsko kulturo. 7 km juzno od mesta lezi '' Santuario de las Lajas '', najvecja neo-gotska cerkev v Juzni Ameriki, ki je res nekaj posebnega in zagotovo vredna ogleda predno zapustim Kolumbijo. Kolumbija je bila zagotovo presenecenje na moji poti od Mehike do Ekvadorja. Tako, za zakljucek pa samo se tole priporocilo – za naslednji dopust vsi v Kolumbijo!

Popayan




Na poti v Popayan sem zacel resno razmisljati ali mi je res potrebno to, da se deset ur vozim z hitrostjo 40 km/h po prasni luknjasti makadamski cesti. Zagotovo bi bilo lepse lezati doma v udobnem kavcu, ampak to je pac davek, ki ga placas ce potujes po tem delu Kolumbije. Pot iz San Agustin-a do Popayan-a poteka namrec po katastrofalno slabi cesti v obrobju nacionalnega parka Purace national park. Z lepotami nacionalnega parka sem se tolazil, da je to vendarle dobra pot, vendar sam pri sebi vem, da nazaj zagotovo vec ne grem !

torek, 22. januar 2008

San Agustin




Do San Agustin-a ne obstaja direktna povezava, zato se je najina pot z sopotnikom koncala zgodaj zjutraj, v majhnem mestu Pitalito, kjer sva izvedela, da naslednji prevoz za San Agustin gre komaj cez stiri ure. V pol urah sva za 4000 pesotov (2 US$) dobila prevoz z lokalnim tovornjakom, ki je v vas peljal zelenjavo. Zanimiva jutranja voznja je bila to, zlasti, ko smo med potjo pobirali ostale domacine, kateri so z zanimanjem poslusali mojo pot od Mehike do Kolumbije. San Agustin je majhna vasica z 2000 prebivalci, najblizja vas do znamenitega Parque Arqueológico, kjer je trenutno izkopanih le 10% izkopanin, trenutno se zmeraj neznane civilizacije, ki je zivela na tem obmocju pred 5500 leti. So zgolj stevilna ugibanja kako je zivela, s cim se je ukvarjala in kako je nenadoma izginila. Pet ur hoje po okoliskem hribovju je bilo potrebno, da sem si ogledal vsa najdbisca, ki jih skriva zelena in prijazna pokrajina. Tukaj sem prezivel lep dan v nacionalnem parku in na koncu me je stvar zacela ze res zanimati, se bolj pa me je zanimalo, kako to, da se o tem nic ne ve.

Bogota




Bogota, glavno mesto Kolumbije z 8,5 milijona prebivalci, lezi v osrednjem delu Kolumbije, kjer je zaradi lege klima nekoliko bolj hladnejsa. Iz Medellin-a sem po dvanajstih urah naporne nocne voznje, koncno prispel v Bogoto na glavni potniski terminal, kjer sem si najprej privoscil pravo kolumbijsko kavo za dobro jutro. Razdalje v Kolumbiji so ogromne, zato je to bila ze moja druga nocna voznja po Kolumbiji in mislim, da me se ena caka do meje z Ekvadorjem. Terminal v Bogoti izgleda kot letalisce, tako da z lahkoto prezivis tam kar nekaj casa, zlasti ce se pogajas za ceno prevoza na daljsih razdaljah, kot sem se jaz. Avtobusne druzbe so namrec prisiljene zapolniti vse sedeze pri voznjah na daljsih razdaljah, zato je zadnjih 10 minut pred odhodom najboljsi cas za pogajanje glede cene (namesto 55.000 sem placal 40.000). Sicer pa se Bogota ni nic kaj spremenila v dveh letih, odkar sem bil nazadnje tukaj, ko sem potoval v Peru. Se vedno je Parque Simón Bolívar sredisce vsega dogajanja, kjer si lahko privoscis ulicne dobrote ter ob nedeljah uzivas ob brezplacnih muzejih. Zraven je rezidenca kolumbijskega predsednika Alvara Uriba in med sprehajanjem v okrozju rezidence sem bil kar stiri krat pregledan s strani policije in vojske. Ogromno je namrec policije in vojske na ulicah, saj vsak moski mora odsluziti dve leti vojaskega roka. Ker je to ze tretje zaporedno veliko mesto Kolumbije, se bom jutri zvecer odpravil na dolgo nocno voznjo v San Agustin, da si ogladam znameniti Parque Arqueologico.


sobota, 19. januar 2008

Medellin




Medellin, mesto Pablo Escobarja - najvecjega kolumbijskega preprodajalca kokaina, je deset let po njegovi smrti veliko varnejse, kot v casu njegovega imperija, ko je mesto Medellin veljalo za eno najnevarnejsih na svetu. Mesto kot tako je izredno lepo z odstekano atmosfero in tudi potuje se zelo enostavno, saj ima mesto izredno dober metro, ki se konca z gondolo nekje 200 metrov nad mestom. Nocno zivljenje je pestro, zlasti v predelu Zona Rosa, kjer imajo svoje zbiralisce najbogatejsi kolumbijci. Sicer pa na ulicah vidis vse od velike revscine do strasne bogatije, ki je ni pri nas. Ta teden je ravno nek praznik mestnega centra, zato je povsod polno ljudi, brezplacni muzeji in kulturni program na glavnem trgu, ki je posut z ogromnimi bronastimi kipi Fernanda Botera. Trenutno uzivam v Parque del barrio, zvecer pa me caka naporna voznja v Bogoto. Lep pozdrav iz Kolumbije !

četrtek, 17. januar 2008

Cartagena




Cartagena velja za najbolj romanticno mesto Juzne Amerike, vendar pot do sem ni bila nic kaj romanticna. 30 urno neprekinjeno jadranje po razburkanem in valovitem morju, je zlasti ponoci, ko nobeden izmed posadke ni mogel zaspati zaradi izrazito mocnih valovov, postala prava nocna mora. Sopotnica iz Japonske je staknila morsko bolezen, zato je naslednjih 24 ur kar prespala v kabini jadrnice. Tudi jaz na koncu vec nisem vedel ali se zibam jaz ali jadrnica, ampak zdrzal sem do cilja in uspesno priplul v Kolumbijo. Ko smo pripluli v pristanisce Cartagene smo morali urediti mejne formalnosti, za kar smo potrebovali kar 26 ur, da nam je kolumbijska policija vrnila potne liste. Ne to ni tipkarska napaka, ne vem sicer zakaj, ampak ocitno kolumbijska policija dela zelo pocasi - dobili smo štemplje iz letališča, kar lepo kaže na vso sivino tega jadrniškega prevozništva. Tukaj v Caratgeni zivi priblizno 1 milijon ljudi in mesto kot tako je res zanimivo, zlasti njen kolonialni stari del, ki ga v ozadju obdaja cudovit grad. Že takoj po prihodu v Cartageno so bili občutki pozitivni in so se s časom samo še stopnjevali. Kolumbija me je totalno navdušila, najbolj od vsega so me navduševali ljudje. V bistvu so prav ljudje tisti, ki naredijo tako pozitivno podobo o celi državi. Še nikjer niso bili tako »chevere« (tipičen kolumbijski izraz za: super, odlično), kot tukaj. Pravzaprav so ti kar hvaležni, da si kljub slabi fami, ki jo ima Kolumbija v svetu, prišel v njihovo državo in se zato trudijo, da bi ti bilo čim lepše. Nekako se zdi, da jim videti tuje turiste (zadovoljne) v Kolumbiji, daje občutek normalnosti oziroma stabilnosti situacije in življenja v državi. Sami so namreč pri potovanjih nekoliko omejeni, saj menda precej težko dobijo vizume za druge države. Po pet-dnevnem neprestanem zibanju na jadrnici, sem koncno zopet na trdnih tleh, zato si bom tukaj malo odpocil, privoscil kaksno kolumbijsko pivo in nastudiral pot za Kolumbijo.

sreda, 16. januar 2008

Sapzurro




Po dvajsetih urah jadranja vzdolz Paname, smo sredi noci koncno prisli do meje z Kolumbijo, kjer smo prvi postanek naredili v majhni vasici Sapzurro. Sapzurro lezi v provinci Darien Gap, ki je neprehodna dzungla med Panamo in Kolumbijo ter odlicno skrivalisce za gverilce in tihotapce kokaina. Nobena izmed teh dveh drzav niti nima interesa, da bi se med njima zgradila cestna povezava, saj bi se s tem povecal prehod med Juzno in Centralno Ameriko, kar oblasti ne bi mogle nadzorovati. Kakorkoli, meni je ne glede na vse povedano še vedno popolnoma nerazumljivo, kako je možno, da si dve sosednji državi ne zgradita kopenske povezave, ceste, in to ne katerekoli povezave, ampak povezave med dvema celinama! Zaradi tega tukaj nic ni cudno, da na vsakih 100 metrov vidis do glave oborozene kolumbijske vojake, ki varujejo to zelo kriticno obmocje. Nam je Sapzurro bila zgolj odlicna lokacija za piknik, kjer smo si privoscili med jadranjem ujeto 8 kg tuno ter za na konec se pravo kolumbijsko kavo. Pa naj se kdo rece, da v provinci Darien Gap ne mores uzivati !

San Blas islands




Arhipelago San Blas sestavlja 400 majhnih otokov, na katerih zivi indijanska skupnost Kuna. Po treh urah jadranja smo na smesno majhnem otoku uredili mejne formalnosti in se tako uradno poslovili od Paname, ceprav smo naslednjih 20 ur se pridno jadrali po teritoriju Paname. Na poti smo se ustavili na enem izmed najlepsih otokov arhipelaga San Blas, imenovanem Chichime, ter tako preziveli dan z indijanci. Zanimivo dozivetje, saj skupnost kot taka ni dovolila nobenega fotografiranja ali snemanja. Ta skupnost zivi zelo avtonomno in neodvisno od preostalega dela Paname, saj imajo svojo vlado, svoj ekonomski sistem ter unikatno kulturo. Druzine so matriarhalne, kar pomeni da so zenske glava druzine ter sprejemajo pomembne odlocitve, medtem ko se moski v glavnem ukvarjajo z ribistvom ter drugimi nepomembnimi zadevami. Res je da jih je veliko, je pa tudi res, da v povprecju njihova visina meri 1,5 metra ali manj, tako da se med njimi kar varno in dobro pocutim.

Carti




Carti je majhna vasica v provinci Comarca de Kuna Yala na severu Paname, ki je sele pred slabim pol letom dobila prvo ''cestno povezavo'', preko katere je mogoce priti do indijanske skupnosti Kuna. Ta ''cestna povezava'' je zgolj speljana pot skozi dzunglo, tako da je do indijanske skupnosti Kuna, mozno priti samo z 4 -pogonskim džipom, ki je na tej poti edino prevozno sredstvo. Ceprav je pot do tja bila zelo naporna, zlasti zaradi preckanja stevilnih do pol metra globokih blatnih predelov, kjer so posamezni avtomobili kar obstali v blatu, je voznja bila prava avantura. Naslednja se zacne sedaj z jadranjem proti Kolumbiji.

petek, 11. januar 2008

Colon




Kljub prepricanju mojega sopotnika iz Spanije, da bova dobila let iz Panama city za Puerto Obaldia, sva na koncu ostala brez kart, zato je bilo mesto Colon na severu Paname edina resitev, da poskusiva sreco tam in ujameva kaksno ladjo za Kolumbijo. Kljub nenehnemu opozarjanju s strani policistov, da je to nevarno mesto, sva po kratkem obhodu ugotovila, da tukaj res nimava kaj oskati in ko sva izvedela, da naslednja ladja za San Blas odpluje komaj cez teden dni sva ostala brez idej. Po hitri vrnitvi v Panama city sva ponovno ze drugic danes poskusila sreco na glavnem pristaniscu in na koncu razocaranega dneva nama je slo zelo na smeh, zlasti ob besedi '' Scanagen''. To je namrec ime najine ladje, s katero jutri odplujeva cez arhipelag San Blas proti Kolumbiji. Venimos Colombia !!

torek, 8. januar 2008

Panama city




Panama city, prestolnica Paname, me je na celotni poti cez Centralno Ameriko najbolj navdusila med vsemi prestolnicami. Ne samo zato, ker zivim v 21. nadstropju v samem strogem centru mesta, kjer me gosti prijatelj Ken, ki dela tukaj za venezuelsko podjetje, ampak tudi zato, ker samo mesto kot tako ponuja veliko zanimivih stvari. Po samem mestu divjajo lokalni avtobusi, imenovani '' red devils'', kateri te za dobro jutro brezplacno zbudijo z svojo divjo voznjo po ulicah tega ogromnega mesta. Stari del mesta Casco Viejo izgleda kot kubanska Havana, umetno zgrajeni Causeway kot Key West na Floridi in sam strogi center mesta kot Hong Kong. Skratka zelo zanimivo mesto in povrh vsega, je po statistiki Panama city peto najcenejse mesto na svetu glede na primerjiv standard kot ga ima. Tukaj in v mestu Colon na severu Paname obstaja posebna prosta cona ''free zone'', kjer je mozno kupiti najsodobnejse stvari na svetu in to brez davka, saj tukaj obstaja druga najvecja duty free cona takoj za Hong Kong-om. Vendar pa mene osebno, tukaj bolj zanima kako bom prisel v Kolumbijo, tako da bom z nakupi pocakal do Hong Kong-a.

nedelja, 6. januar 2008

Panama canal





Panamski prekop je prekop, ki seka Panamsko ozino in s tem povezuje Atlantski in Tihi ocean. Odprt je bil 15. avgusta 1914 in meri 82 km. Z njegovo izgradnjo je bila pomorska pot med vzhodno in južno obalo Amerike korenito skrajšana in olajšana, saj ladjam ni bilo več potrebno pluti okrog viharnega rta Horn. Trenutno je pod suverenostjo Paname in vsako leto skrajsa pot okrog Juzne Amerike 14000. ladjam, od katerih vsaka za prehod prekopa placa priblizno 60000 US$, kar je nadvomno odlicen posel za Panamo. Kljub temu, da ga vec ne nadzorujejo Zdruzene drzave Amerike, ga slednje zraven Kitajske in Japonske se zmeraj najbolj uporabljajo. Iz izkopanin, ki so nastale pri kopanju panamskega prekopa, je Panama zgradila tri umetne otoke, ki jih povezuje cesta ''Causeway'', na katerih sem imel cudovit razgled nad celotnim mestom.

Boquete










Iz vrocega arhipelaga Bocas del Toro, sem preko Cordillere de Talamanca odpotoval v provinco Chiriqui, kjer sem se ustavil v vasici Boquete, od koder se je mozno povzpeti na najvisji vulkan v Panami, imenovan vulkan Baru (3475m). Vreme tukaj v Panami je prav smesno, zjutraj je najprej dezevalo, na poti v provinco Chiriqui je mocno pripekalo sonce, sedaj tukaj pa hkrati dezuje, sije sonce in piha mocan veter, skratka all inclusive. V provinci Chiriqui zivi tudi ena izmed indijanskih manjsin, imenovana Ngobe-Bugle, razpoznavna po dolgih zivopisanih oblekah, ki zivi bolj v odrocnih krajih, zato naj bi bila precej avtenticna, saj jo masovni turizem se ni dosegel. V okolici Boquete se razprostirajo tudi obsirne plantaze kave, zato naj bi po besedah domacinov, ki tukaj zivijo, tukaj imel moznost, da poskusim najboljso kavo v Panami. Kava kot taka ni bila nic posebnega, zato mislim, da je to le se ena komercialna poteza vec za turiste. Tukaj bom verjetno zaradi prijetne klime ostal se kak dan, nato pa se odpravim na dolgo pot v Panama city.

petek, 4. januar 2008

Bocas del Toro



Mejne formalnosti na meji Kostarika-Panama sem za cuda uredil zelo hitro, vendar je zato bilo toliko bolj pocasno preckanje same meje. Drzavi namrec povezuje star visok leseni zelezniski most, kjer je vsaka druga deska izgledala zelo sumljivo, tako da sem v Panamo prisel z nekoliko povisanim adrenalinom. Na meji sem ujel lokalni prevoz do Changuinole, od koder sem po recnem kanalu z '' speed boat-om'' prisel do karibskega morja, ki je izhodisce za obisk arhipelaga Bocas del Toro. Arhipelag Bocas del Toro, ki ga obdaja Laguna de Chiriqui, sestavlja sest vecjih otokov, med katerimi je najpomembnejsi Isla Colon. Kljub visoki sezoni mi je uspelo dobiti sobo za 8 US$ in to kar na plazi Playa el Istmito. Panama je se ena drzava, ki je podlagla ameriskemu kapitalizmu in uvedla nacionalno valuto ameriski dolar, vendar je v primerjavi z Kostariko se zmeraj cenejsa in tudi vreme tukaj je do mene veliko bolj prijazno kot v Kostariki. Z kolesom za dva, sva po prvih tezavah z ravnoteznostjo, z Davidom le uspela prekolesarit kar precejsen del otoka Colon, tako da sva spoznala tudi drugo predvsem neturisticno stran otoka. Po napornem dnevu si zato se zadnjic privoscim karibsko morje, nato pa zacnem z iskanjem jadrnice, ki me bo iz Paname pripeljala v Kolumbijo.

četrtek, 3. januar 2008

Puerto Viejo de Talamanca



Puerto Viejo de Talamanca, karibsko mesto na vzhodni strani Kostarike, je moja zadnja destinacija v Kostariki, saj mi Kostarika trenutno pomeni zgolj tranzitno drzavo na poti v Panamo. Puerto Viejo de Talamanca je enako kot Playa Tamarindo na pacifiski strani Kostarike raj za srfarje in bogate ameriske turiste, ki jih srecujem na vsakem koraku. Za razliko od sosednje Nikaragve, so domacini tukaj izraziti patrioti in skorak vsak dan me posamezni poskusa prepricati, da je Kostarika ena najlepsih drzav na svetu. Z nasmehom mu dovolim, da me poskusa prepricati, a vendar me osebno Kostarika ni prevec navdusila in tudi vreme tukaj mi ni bilo prevec naklonjeno. Rahel dez me je skoraj vsak dan opomnil, da sem v Kostariki. Videl sem zgolj par zanimivih stvari, saj Kostarika kot drzava premore vec kot 60 nacionalnih parkov in zascitenih obmocij, vendar so to vecinoma vulkani, neokrnjene plaze in obsezni tropski gozdovi, skratka to kar ze dobro poznam. Zato sem trenutno tukaj v Puerto Viejo de Talamanci na zasluzenem kratkem dopustu, saj me jutri caka nova dogodivscina - preckanje meje z Panamo.